Že zadnjič sem prikazal sliko gibanja obrestnih mer za 20. stoletje, tukaj je slika za še daljše obdobje (19. in 20. stoletje). Kot lahko vidite, so visoke obrestne mere v zgodovinski perspektivi prej izjema kot nekaj normalnega. Visoke obrestne mere v 30-letnem obdobju med 1970 in 2000 so abnormalnost iz zgodovinskega vidika. Povezane so z visoko inflacijo.
Močne osebnosti običajno naredijo velik napredek na svojem področju. Toda po določeni točki postanejo same “razvojni problem”, ker zatirajo sveže pobude in ideje, ki bi lahko ogrozile primat njihovih idej ali njihovega statusa. In to seveda ni samo problem politike (tipično denimo za janševsko SDS), pač pa tudi oziroma nasploh v znanosti, kjer mrgoli različnih nepotizmov, “zasebnih vrtičkov” in različnih “kuhinj” pri objavah in razdeljevanju raziskovalnega denarja. Nekateri primeri so zelo znani zaradi eskalacije sporov, drugi pa precej skriti in subtilni, čeprav prav slednji utegnejo biti celo bolj problematični.
Zelo znan je denimo primer Isaaca Newtona, enega največjih znanstvenikov vseh časov (začetnika klasične mehanike, termodinamike, optike in gravitacije ter algebre), ki je po živčnem zlomu leta 1692 (v starosti 50 let), ko se je po okrevanju umaknil iz Cambridga v London in na mestu predsednika Royal Society četrt stoletja zgolj in le še branil svoje dosežke. Bil je neusmiljen do nasprotnikov (tudi v vlogi inšpektorja državne kovnice denarja) oziroma znanstvenih izzivalcev, pri čemer je najbolj znan njegov spor z nemškim matematikom Leibnizem glede prvenstva nad razvojem infinitezimalnega računa (algebre). Newton je takrat zmanipuliral, da je posebna komisija Royal Society, katere predsednik je bil, napisala poročilo, v katerem je prvenstvo pripisala Newtonu. Slednji pa je, kot se je izkazalo kasneje, napisal sklepe poročila.
Sinoči v Umagu, sklepni večer razprodane intimne, avtorske miniturneje po gledališčih istrskih mest. Đorđe Balašević v 4-urnem epskem koncentratu, umetniškem samoportretu z elementi družinske sage, portretu svoje družine skozi oči rastočega panonskega trubadurja, recitalu svoje prihajajoče avtobiografske knjige, glasbenem stand-upu. Karkoli bom rekel, je brez zveze. Moj najboljši koncert Balaševića do sedaj. In najbrž najboljši koncert, na katerem sem bil do sedaj.
Kdo nam bo pripovedoval zgodbe o neki daljni skupni preteklosti nekega nekoč skupnega kulturno-geografskega prostora, ko Balaševića več ne bo?
O tem, kako deluje makroekonomija denarne unije in kako ima “konkurenčna politika” ene države negativne učinke na vse ostale, sem sicer pisal že nekajkrat, nazadnje v Namerno siromašenje sosedov in nemška odgovornost za krizo. Tule pa je še ena taka poljudna verzija izpod tipkovnice Simona Wrena-Lewisa iz Oxforda:
We need to start with the idea that for a country with a flexible exchange rate, you will not increase your international competitiveness by cutting domestic wages and prices. The reason is that the exchange rate moves in a way that offsets this change. This is what economists might call a basic neutrality proposition, and there is plenty of evidence to support it. The Eurozone as a whole is like a flexible exchange rate economy. So if wages and prices fall by, say, 3%, then the Euro will appreciate by 3%.
Društvo TopEF vabi na 3. filmski večer na Ekonomski fakulteti, ki bo potekal v torek, 15. decembra 2015, ob 17:30 uri v Plavi dvorani na ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Tokrat si bomo ogledali film z naslovom »The Shock Doctrine« (Doktrina šoka), posnet po istoimenski knjigi in svetovni uspešnici Naomi Klein. Film kritično prikazuje katastrofično naravo sodobnega kapitalizma, ki ga poganjajo interesi velikega kapitala, globalnih korporacij, vojaških industrij, poslovnih in političnih elit. Lepota filma Doktrina šoka, kot pravi Marcel Štefančič, tiči onkraj običajnih dokumentarcev o krizi in protislovjih kapitalizma, doživljamo ga kot TV poročila, le da prikazuje tisto, kar nam vsak dan znova zamolčijo. Zato bomo o tem spregovorili po projekciji filma na okrogli mizi z gosti:
This is how my undergrad students see Branko Milanovic’s “Global income inequality in numbers: in history and now” (2013) in a video.
The point at the end is quite a valid one: Either advanced countries create jobs there or they come to get one here.
Ravnokar pripravljam predavanje na temo globalizacije, neenakosti in rasti, pa bom samo na hitro navrgel nekaj osnovnih poant v slikah. Saj veste, od sredine 1970-ih so od republikanskih lobističnih združenj sponzorirane raziskave kazale, da je pretirana enakost problematična za rast. Okun (1975) je takrat postavil tezo, ki je ostala vse do danes, da obstaja trade-off med enakostjo in učinkovitostjo. Torej treba je dovoliti določeno stopnjo neenakosti, da bi to spodbudilo sposobne, da bodo bolj inovativni ali delali več. V zmernih mejah s to tezo ni nič narobe. Nato pa je plejada sponzoriranih raziskav kazala, da so visoki davki problematični in da jih je nujno treba znižati. In nato so Reaganovi svetovalci za woodoo ekonomijo ob zniževanju najvišjih mejnih davčni stopenj razvili teorijo “trickle-down učinka“: znižanje davkov bo povzročilo povečanje prihrankov in investicij ter privedlo do visoke rasti, od katere pa bodo imeli vsi koristi.
No, do tega ni prišlo. Pač pa je znižanje davkov privedlo do rekordnega ameriškega proračunskega deficita (ki ga je popravil šele Clinton z zvišanjem davkov). In zgodilo se je seveda tudi to …
Vir: Dabla-Norris, et al (IMF, 2015)
O tem sem sicer pisal že lani v Kako resno jemati fiskalno pravilo?, tukaj pa je moje današnje predavanje o fiskalnem pravilu. Natančneje o tem, zakaj je fiskalno pravilo, tako kot ga uveljavlja Evropska komisija, izjemno nevarno za ekonomsko politiko posameznih držav.
Tudi meni je bilo fiskalno pravilo všeč, saj gre za en tak lep mehanski pripomoček, ki vladi pove, koliko lahko troši v naslednjem letu. Toda ljubezen se je hitro nehala, ko sem pogledal v drobovje, kako fiskalno pravilo deluje. Ohladila se je tudi ljubezen do njega tistih, ki so ga predlagali. Zakaj?
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.