Koncentracija dohodkov pri bogatih znižuje rast

Ravnokar pripravljam predavanje na temo globalizacije, neenakosti in rasti, pa bom samo na hitro navrgel nekaj osnovnih poant v slikah. Saj veste, od sredine 1970-ih so od republikanskih lobističnih združenj sponzorirane raziskave kazale, da je pretirana enakost problematična za rast. Okun (1975) je takrat postavil tezo, ki je ostala vse do danes, da obstaja trade-off med enakostjo in učinkovitostjo. Torej treba je dovoliti določeno stopnjo neenakosti, da bi to spodbudilo sposobne, da bodo bolj inovativni ali delali več. V zmernih mejah s to tezo ni nič narobe. Nato pa je plejada sponzoriranih raziskav kazala, da so visoki davki problematični in da jih je nujno treba znižati. In nato so Reaganovi svetovalci za woodoo ekonomijo ob zniževanju najvišjih mejnih davčni stopenj razvili teorijo “trickle-down učinka“: znižanje davkov bo povzročilo povečanje prihrankov in investicij ter privedlo do visoke rasti, od katere pa bodo imeli vsi koristi.

No, do tega ni prišlo. Pač pa je znižanje davkov privedlo do rekordnega ameriškega proračunskega deficita (ki ga je popravil šele Clinton z zvišanjem davkov). In zgodilo se je seveda tudi to …

Ineq2

Vir: Dabla-Norris, et al (IMF, 2015)

… in to:

Ineq3

Jasno, povečala se je neenakost, pridobil je predvsem zgornji top-1 %. V ZDA in Britaniji, kjer se je obdavčitev dohodkov zgornjega 1% prepolovila (!), se je njun delež v razdelitvi dohodka v zadnjih 40 letih povečal za 8 oziroma 6 odstotnih točk.Povsod je prišlo do povečanja deleža zgornjega 1%, toda najbolj v državah, ki so najbolj zmanjšale davčno progresijo.

In seveda, izgubil je predvsem srednji razred. Ta ameriški vzorec zmanjševanja progresije (v ZDA imajo celo degresijo !) se je preselil povsod po svetu in privedel do stiskanja srednjega razreda, ki je v povprečju izgubil 1 do 1.5 odstotne točke v v deležu dohodkov, medtem ko je zgornjih 20% pridobilo v povprečju 3 do 3.5 odstotnih točk v deležu dohodka.

Ineq1Vir: Dabla-Norris, et al (IMF, 2015)

Je to problem? Ja, na žalost je, kajti ne samo, da znižanje davkov ni privedlo do trickle-down učinka (torej do koristi za vse), pač pa je imelo celo negativni učinek. Kot je pokazala lanska IMF študija (Berg, et al, 2014), ima povečanje neenakosti negativen vpliv na dolgoročno gospodarsko rast (spodnja slika), kot tudi na trajanje obdobij rasti.

Ineq_growthVir: Berg, et al (2014)

In še več, kot kaže zadnja IMF študija (Dabla-Norris, et al, 2015), neenakost nima zgolj splošnega negativnega učinka na rast, pač pa je pomembna distribucija dohodkov med različnimi razredi. Tisti z visokimi dohodki trošijo manj, zato povečanje njihovih dohodkov ne kompenzira izpada trošenja srednjega ali nižjih dohodkovnih razredov, katerih dohodki so se skrčili. Kot kaže spodnja slika: če se dohodek spodnjih 20% poveča za 1 odstotno točko, to pospeši gospodarsko rast za 0.38 odstotnih točk. Nasprotno pa, če če se dohodek zgornjih 20% poveča za 1 odstotno točko, to gospodarsko rast upočasni za 0.08 odstotnih točk.

Ineq_growth2Vir: Dabla-Norris, et al (IMF, 2015)

Seveda pa problem povečane neenakosti v distribuciji dohodkov nima samo tako prozaičnega in kratkoročnega učinka na rast (da tisti z višjimi dohodki trošijo relativno manj), pač pa ima številne kompleksne učinke na stabilnost in dolgoročno rast. Prvič, zmanjšanje dohodkov srednjega razreda (oziroma krčenje tradicionalnih delovnih mest srednjega razreda, njihova zamenjava z roboti ali relokacija v cenejše države) vpliva na večjo nestabilnost agregatnega povpraševanja, na večje zadolževanje srednjega razreda in s tem na povečane rizike za makroekonomsko stabilnost. Prav ta razlog (izvotlitev srednjega razreda) je ob globalizaciji glavni razlog za ameriško finančno krizo iz 2007 (glej Rajan, 2010).

Drugič, povečana dohodkovna neenakost pomeni tudi povečanje neenakosti glede dostopa do zdravstvenih in izobraževalnih storitev, s tem pa tudi na zmanjšano socialno mobilnost. To pa pomeni, da tisti iz revnejših družin ne morejo v polnosti izkoristiti svojega potenciala, ne morejo napredovati na družbeni lestvici in ne morejo prispevati k višji potencialni rasti. Družba zaradi tega izgublja pomemben del razvojnega potenciala, ki ostaja neizkoriščen oziroma trajno izgubljen.

Tretjič, povečana neenakost pomeni tudi povečanje kriminalitete in s tem večjo destabilizacijo družbe, s tem pa seveda tudi na dolgoročno slabše izkoriščanje družbenih resursov.

In četrtič, kot je pokazal Stiglitz (2012) povečanje neenakosti vpliva tudi na povečano politično polarizacijo. Kajti bogatejši prek finančnih prispevkov v politične kampanje dejansko kupujejo bodoče voditelje, s tem pa tudi krojijo zakone v svojo korist. Vse skupaj pa vodi k dolgoročno manj stabilni in manj učinkoviti družbi.

Neenakost je zato danes ob globalnem segrevanju ključni problem človeške civilizacije, ki bi se ga morali lotiti koordinirano na globalni ravni. Zmanjševanje neenakosti pa za seboj potegne večjo progresijo pri davkih na dohodke in večjo redistribucijo, predvsem pa povečane javne izdatke za ključne storitve, ki zmanjšujejo stopnjo neenakih možnosti – kvalitetnejše javno zdravstvo in javne izobraževalne storitve ter splošno javno infrastrukturo.

%d bloggers like this: