Bine Kordež

Predlog zakona o spremembah (beri: povišanju) minimalne plače v naslednjih letih je pričakovano povzročil burne odzive delodajalske strani. Gospodarska zbornica predlogu očita, da gre v proceduro mimo dogovora na ekonomsko socialnem svetu, predvsem pa, da je “enako nevaren, kot je bil pred letom dni“. Z zvišanjem minimalne plače naj bi bili še manj zanimivi za tuje in domače vlagatelje, pravijo. Nedvomno dviganje stroškov, tudi stroškov dela poslabšuje dobičkonosnost podjetij, vseeno pa so tako katastrofična opozorila nepotrebna. Sam jih ocenjujem bolj kot taktično potezo, da ne bi takšna in podobna zviševanja plač (ali davčnih stopenj na primer) “prelahko” prešla parlamentarno odločanje in povzročila dodatne želje in pričakovanja.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pred kratkim sva s kolegom Damijanom na tem blogu in v Sobotni prilogi Dela pisala o tem, kako bi morala država prevzeti bolj odločno vlogo pri vlaganjih v razvoj in raziskave in pri prenosu raziskovalnih dosežkov v proizvodno in tržno uporabo. To je nujno predvsem zato, ker so naša podjetja premajhna in preslabo povezana, da bi sama zmogla velika vlaganja v razvoj, predvsem v bazične raziskave, ki so potrebna, da dosežejo tehnološki in posledično razvojni preboj. Taka vlaganja denarnih in kadrovskih virov zmorejo le velika mednarodna podjetja.

Če so naša podjetja za kaj takega vsako zase premajhna, pa je celotno gospodarstvo Slovenije vsaj po kvantitativnih podatkih dovolj veliko. Če bi bila slovenska podjetja ob pomoči države ustrezno organizirana, bi lahko pri razvoju delovala kot eno veliko mednarodno podjetje, ki tehnološke in posledično razvojne preboje zmore. Da bi lažje ponazorili ta problem, v nadaljevanju podajam primerjavo dveh velikih nemških podjetij, BASF in BMW, ki tak razvojni napor zmoreta, s celotnim slovenskim gospodarstvom. Na sliki so podani podatki o velikosti podjetij po prodaji, kapitalu, zaposlenih, investicijah in njihovih vlaganjih v RR ter rezultatih, ki jih na tej podlagi dosegajo.

Nadaljujte z branjem→

The €35 million transfer contract between Tottenham and Real Madrid was signed on 26 August 2012. A day later Los Blancos general manager Jose Angel Sanchez signed another secret agent contract with Lemić and Davor Ćurković, both on behalf of the company reINA.

This contract brought Lemić’s Belgian company €2 million in agent fees for “negotiation and execution of labor and image rights contract” between Luka Modrić and Real Madrid. The contract also includes the negotiations for the transfer of federative rights of Luka Modrić from Tottenham to Real.

In 2012 Luka Modrić founded Luxembourg based company Ivano, where 15 per cent of his salary from Real Madrid was hidden in the form of image rights, as revealed by Croatian news magazine Nacional in Football Leaks in December 2016. Due to this expose, in September 2018, Modrić paid €1.4 million in additional taxes and fines to the Spanish tax administration, and accepted an eight-month suspended prison sentence in a settlement.

Nadaljujte z branjem→

Tale članek Quian Liu v Project Syndicate je sicer precej far-fetched. Ponavlja že znano, da obdobjem povečane neenakosti sledijo globoke ekonomske krize, tem politična nestabilnost, porast populizma in nacionalizma tem pa končno vojaški spopad. Nato pa postavi tezo, da smo zaradi nepravilnega pristopa k reševanju pretekle Velike recesije z orjaškim monetarnim stimulusom, namesto s strukturnimi reformami, danes pred novo krizo, ki pa bo bolj globoka in bo pripeljala do 3. svetovne vojne.

Strinjam se s sporočilom, ne pa z argumentacijo. Avtorica je dokaj površna. Prvič, pri reševanju pretekle krize je pozabila omeniti nezadovoljivo uporabo fiskalnega spodbujanja, predvsem v obliki javnih investicij v javno infrastrukturo in energetiko, kar bi ne samo hitro zagnalo rast, pač pa tudi ustvarilo infrastrukturo za bodoči gospodarski razvoj. Drugič, strukturne reforme omenja, vendar telegrafsko kot “which can cover everything from financial and labor markets to tax systems, fertility patterns, and education policies” in brez razlage, kako naj bi te spremenile bodoče trende. In tretjič, zdi se, da na strukturne reforme glede iz ponudbene strani, torej kot način kako okrepiti učinkovitost gospodarstev. Pri tem pa pozablja, da danes ni problem v učinkovitosti, pač pa v premajhnem globalnem povpraševanju po izdelkih, ki jih bruha globalna industrija. Če bodo razne Grčije, Italije, itd. zaradi strukturnih reform bolj učinkovite, se bo samo povečala konkurenca ob ne dovolj hitro rastočem kolaču globalnega povpraševanja.

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki se ukvarjajo z ekonomiko trga dela, ekonomiko porok in ločitev (ja, to res obstaja) in sociološkimi aspekti le-teh, jim je “temna stran” problematike ženske emancipacije dobro poznana. Poznana vam je tudi, če ste slučajno brali knjigo Tima Harforda The Logic Of Life in tretje poglavje o ekonomiki ločitev, ali pa če ste brali brilijantno knjigo The Moral Animal Richarda Wrighta. Tam boste našli povsem biološke in povsem sociološke razloge za optimalno izbiro partnerjev v živalskem in človeškem svetu (denimo zakaj se samice (ženske) povsem racionalno “možijo navzgor” po družbeni lestvici, samci (moški) pa “ženijo navzdol”), pa tudi povsem sociološke razloge, zakaj se je z ekonomsko emancipacijo žensk zmanjšala stopnja porok in povečala stopnja ločitev ter zmanjšala sreča. * Nadaljujte z branjem→

Simon Wren-Lewis, makroekonomist iz Oxford University, je pred skoraj desetletjem iz jeze nad napačnim pristopom konzervativne britanske vlade k reševanju krize začel pisati svoj mainlymacro blog (redno navajan na tem blogu). Sprva se je njegova kritika nanašala zgolj na napake politike in strokovne napake oz. zavajanja kolegov, sčasoma pa je ugotovil, da v tej zgodbi povsem napačnih ukrepov ekonomske politike po največji krizi po 2. svetovni vojni ne gre zgolj za igro pokvarjenih politikov ob asistenci zmotno napačnih ali zlonamerno napačnih receptov neoliberalne (konzervativne) stroke. Pač pa da je politična zgodba mogoča pravzaprav zato, ker ji asistirajo oziroma jo popularizirajo mediji. Novinarji, ki nimajo kančka pojma o ekonomiji in jim je itak pretežko razumeti učbenik za makroekonomijo iz prvega letnika študija ali zelo poljuden povzetek neke empirične raziskave, in ki raje pobirajo in razširjajo všečne floskule pokvarjenih politikov. Novinarji, ki jih lahko pokvarjeni politiki z malim prstom leve roke nategnejo, da je treba v krizi, ko obupno primanjkuje povpraševanja, zategniti pas in zniževati proračunski deficit, namesto povečati javne investicije, socialne izdatke in plače. Nekaj, kar vam pove vsak učbenik na osnovni in srednji težavnostni ravni makroekonomije.

No, Simon je zdaj o tem napisal knjigo “The Lies We Were Told: Politics, Economics, Austerity and Brexit” (izšla je ta teden). Teza knjige je brutalno preprosta: za sedanji porast skrajnega populizma po Evropi in ZDA, za Trumpa in Brexit, so ob pokvarjenih politikih in konzervativnih ekonomistih enako sokrivi mediji. Ker so asistirali pokvarjenim politikom pri popularizaciji napačnih ukrepov, zaradi česar je izostalo hitro in robustno okrevanje po krizi in se je poglabljala socialna mizerija, kar je rodilo nezadovoljstvo med ljudmi. In ko to socialno nezadovoljstvo šokiraš še s širjenjem strahov pred dejanskim ali namišljenim problemom povečanih migracij, dobiš idealno okolje za porast skrajnega desnega populizma.

Mediji seveda te krivde ne bodo prevzeli nase. Saj oni zgolj obveščajo o tem, kar se dogaja v družbi, mar ne? In točno to je problem. Za zgornjo floskulo mediji skrijejo neznanje in nesposobnost svojih novinarjev na eni in svojo senzacionalistično preferenco (zaradi komercialnih razlogov seveda) na drugi strani. So izjeme, vendar zelo redke.

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno, dobro umerjen komentar v The Economistu o sporu med Italijo, ki je največja poraženka evrskega projekta, in Evropsko komisijo. Z nekaj več fleksibilnosti v fiskalnih pravilih EU (SGP in FP), bi se zadnji zaplet glede italijanskega proračuna lahko hitro razrešil, pritisk finančnih trgov bi se zmanjšal in rast bi se lahko odlepila iz skoraj ničle. Vztrajanje pri rigidnih pravilih na eni in trmi italijanske populistične, skrajno leve – skrajno desne koalicije na drugi strani lahko privede do bistveno večjih težav za celotno EU.

Moj daljši komentar sledi jutri.

Italians are frustrated. Real incomes in Italy have fallen since joining the euro area; inequality and poverty have risen. Economic growth briefly rose to almost 2% in mid-2017 but has since slipped back to close to zero. At 10.1%, the unemployment rate is well above the pre-crisis low of 5.8%. Economic weakness is re-emerging even as the European Central Bank reduces its stimulative asset purchases and prepares for eventual interest-rate rises. Recent indicators of service-sector and manufacturing activity suggest that the economy is at risk of falling back into contraction. A return to recession would prove disastrous for Italy’s politics and its long-run budget position. And a bit more spending now would probably not spark a bond-market panic, since the government’s debt has an average maturity of nearly seven years and most is held domestically. A little forbearance on the part of the EU might therefore enable a dangerous political moment to be defused at little economic cost.

Nadaljujte z branjem→

• Health-Care Costs Are Still Eating the U.S. Economy – Noah Smith
• Reclaiming Community – Dani Rodrik
• Populism’s Common Denominator – Barry Eichengreen
• The consequences of Italy’s increasing dependence on domestic debt-holders – Jan Mazza
• The roots of sluggish productivity – EurekAlert
• Why Quantitative Easing Will Return – Tim Taylor
• Can American Democracy Come Back? – Joseph E. Stiglitz
• What the Hell Happened to Brazil? (Wonkish) – Paul Krugman
• Real America Versus Senate America – Paul Krugman
• Peer Review: The Worst Way to Judge Research, Except for All the Others – Aaron E. Carroll

Bine Kordež

Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS, se je na torkovi okrogli mizi ob izdaji knjige Mariane Mazzucato “Podjetniška država”, spraševala, kam je šlo tistih 24 milijard evrov povečanja javnega dolga (od 8 na 32 milijard evrov) od leta 2008 do danes. Njena teza je bila, da ta javni dolg ni šel za znanost, pač pa predvsem za socialo, povečanje plač v javnem sektorju in sanacijo bank. Resnica je nekoliko drugačna.

* Ta članek je adaptirana verzija poglavja iz moje knjige Kam je izginilo deset milijard?, kjer sem analiziral veliko povečanje javnega dolga v letih 2008-2014.

Nadaljujte z branjem→