Stanko Štrajn

Na tem blogu sem prejšnji teden objavil članek z naslovom: »Sprevržena koncesijska gradnja po slovenskem modelu«. Danes 11.9.2019 sem po več kot treh letih javnega opisovanja zmede pri vodenju trenutno največje investicije izgradnje drugega tira, ki ga vodi kot koncesionar 2TDK, končno dočakal odgovor na moja opozorila, predloge in nasvete, kako bi to potrebno investicijo izvedli gospodarno brez zapravljanja javnega denarja. Verjetno sem odgovor dočakal zato, ker je moje dvome in očitke praktično v celoti povzela tudi večina poslancev v komisiji za nadzor nad javnimi financami v Državnem zboru.

Komentar na moj članek, imenovan odgovor, je podpisal Martin Tomažin, predstavnik za odnose z javnostmi in ekipa 2TDK. Ker se je mojega pisanja lotil nosilec komuniciranja z javnostmi 2TDK s celotno ekipo, torej z vsemi 21 na 2TDK zaposlenimi strokovnjaki ob podpori nepregledne množice odlično plačanih zunanjih svetovalcev, sem upal, da bodo moja mnenja ovržena kot brezpredmetno in nestrokovno prikazovanje poslanstva 2TDK in da bo 2TDK uspel dokazati, da vodi izgradnjo drugega tira Divača – Koper gospodarno in v javno korist, zakonito in transparentno. Skratka, da ravna v skladu z njegovim javno objavljenim etičnim kodeksom, ki bi lahko bil vzor najstrožjim meniškim redom iz tradicije srednjega veka.

Na mojo žalost sem ugotovil, da 2TDK razmišljajočemu bralcu, ki kaj ve o gradbeništvu, pravu, ekonomiji in vodenju velikih investicijskih projektov, s svojim poskusom zavračanja in polemiziranja z mojimi stališči na moje kritike sploh ne odgovarja, temveč le poudarja in zatrjuje, da posluje zakonito, skrbno, gospodarno. Takšno zatrjevanje brez obrazložitve, na čem trditve temeljijo, dosega ravno obraten učinek od zasledovanega. 2TDK s svojim naštevanjem podrobnosti in sklicevanjem na tuje plačane svetovalce potrjuje moje mnenje in s tem dejansko napoveduje nadaljevanje negospodarnega trošenja proračunskega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Daniel Gros, konzervativni nemški direktor think-tanka CEPS, se sprašuje čemu ta obsesija ECB z deflacijo, zaradi katere je treba ponovno uvajati stimulativne ukrepe. Vendar je njegovo spraševanje bolj kot ne deplasirano. “Obsesija z deflacijo” na ECB ni upravičena zgolj iz vidika same nizke inflacije, pač pa iz razloga, ker je nizka inflacija temeljni indikator (pre)nizke gospodarske aktivnosti. Inflacija (deflacija) je posledica gospodarske rasti (recesije) Kot lahko vidite na spodnji sliki, je v evroobmočju temeljna inflacija (indeks cen življenjskih potrebščin, očiščen učinka rasti cen hrane, pijače in energentov) že daljše obdobje mirujoča oziroma zamrznjena na ravni 1%. Pri čemer je bila v zadnjem letu in pol v nizko rastočem ali stagnantnem francoskem in italijanskem gospodarstvu na ravni med 0.5 in 0.6%, v tedaj rastočem nemškem gospodarstvu pa tudi samo na ravni okrog 1.3%. Nizka inflacija je indikator šibke dinamike agregatnega povpraševanja oziroma nizke rasti. In inflacijska pričakovanja v poslovnem svetu so danes krepko nižja kot leta 2014, preden je ECB zagnala ukrep kvantitativnega sproščanja.

Zato (prenizka inflacija tudi v dobrih časih) in ker evrsko gospodarstvo počasi leze v recesijo, je obsedenost ECB z nizko inflacijo absolotno potrebna. Je nujna. ECB se zaveda, da makroekonomske politike morajo spodbuditi rast, sicer se obeta nova recesija in problem s servisiranjem dolga ter obstanek evra.

Nadaljujte z branjem→

Krščanstvo: Imaš dve kravi. Eno daš sosedu.

Islam: Imaš dve kravi. Eno paseš, drugo zamenjaš za ženo.

Socializem: Imaš dve kravi. Država ti obe vzame in ti da liter mleka.

Komunizem: Imaš dve kravi. Država ti obe vzame in te zapre.

Nacizem: Imaš dve kravi. Država ti obe vzame in te ustreli.

Evropska unija: Imaš dve kravi. Država ti obe vzame, eno zakolje, drugo pomolze in mleko zlije v kanalizacijo.

Tradicionalni kapitalizem: Imaš dve kravi. Eno prodaš in kupiš bika. Čreda se povečuje in gospodarstvo raste. Na koncu vse prodaš in greš v penzijo.

Ameriški kapitalizem: Imaš dve kravi. Eno prodaš, drugo pa pripraviš, da daje mleka za štiri. Potem najameš svetovalca, ki naj bi ugotovil, zakaj krava ni vzdržala in si jo moral ubiti.

Francoski kapitalizem: Imaš dve kravi. Stavkaš, ker bi rad imel tri.

Italijanski kapitalizem: Imaš dve kravi. Ne veš, kje sta, zato greš na malico.

Britanski kapitalizem: Imaš dve kravi. Obe sta nori.

Ruski kapitalizem: Imaš dve kravi. Prešteješ jih in ugotoviš, da jih imaš pet. Še enkrat jih prešteješ in ugotoviš, da jih je 45. Prešteješ jih še enkrat in ugotoviš, da sta samo dve. Prenehaš šteti in odpreš novo steklenico vodke.

Grški kapitalizem: Imaš dve kravi. Obe zakolješ in zahtevaš od EU dve novi.

Slovenski kapitalizem: Na dve kravi vzameš posojilo v banki v višini treh milijonov evrov in se odseliš na Deviške otoke. Banka pozneje ugotovi, da to nista bili dve zlati kravi, kot je ugotovil sodni izvedenec, ampak dve rahitični. Razliko plačajo davkoplačevalci, sodni izvedenec pa še naprej opravlja svoje delo.

Vir: Moj anonimni dobavitelj, ki ni ekonomist

Aleš Ahčan

Čeprav je minilo kar nekaj let od nastanka bančne luknje, prah povezan z različnimi aktivnosti okoli bančne luknje in slabih posojil ne pojenja. Kljub temu, da je razčiščevanje ozadja nastanka bančne luknje koristno, saj lahko prinese nova spoznanja in izboljšanje bančnih praks v bodoče, pa je nedvomno z vidika družbe dobro, če analiza dogajanja okoli slabih posojil ostane na ravni argumentov. Niso nujno vse aktivnosti, povezane s slabimi posojili, slabe. Posploševanje vodi preko predsodkov do napačnih odločitev in še večje ekonomske škode, kar je slabo tako za vzpostavljanje dobrih poslovnih praks v družbi, kot tudi za boljšo družbeno in poslovno klimo. Temu je namenjen ta komentar.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Zmedo in kazensko ovadbo pri oddaji javnega naročila za premostitev doline Glinščice, kar je v javnosti in v Komisiji za nadzor nad javnimi financami pri obravnavi postopka javnega naročila za premostitev doline Glinščice vzbudilo preverjanje kaj je prav za javni interes, je pravna stroka razlagala napačno in v nasprotju z javnim interesom Slovenije.

Če želimo pravne norme pravilno uporabljati, ne pa zlorabljati pravo, moramo najprej te norme tudi razumeti. Pokojni profesor dr. Stojan Cigoj je na svojih sijajnih predavanjih študentom ničkolikokrat poudaril, da terja pravilna uporaba prava predvsem pravilno razumevanje prava, kar je mogoče doseči le z razumnim in intelektualno poštenim tehtanjem pravnih norm. Če pravo razlagamo napačno, ker ga ne razumemo, ali ker ga namerno želimo zlorabiti je posledica nujno škoda, ki jo utrpi, kdor prava ne pozna in ne razume. V primeru napačne uporabe prava javnih naročil pa škodo utrpi proračun Slovenije in s tem vsi slovenski državljani.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedolgo nazaj smo lahko na tem blogu brali članek o izgubljanju delovnih mest v industriji ZDA na račun globalizacije oz. prenosa delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Načeloma naj bi bilo to slabo za Ameriko, čeprav smo lahko v drugem članku brali o širših vidikih posledic globalizacije. Globalizacija je namreč prinesla tudi veliko pozitivnih učinkov, predvsem za revnejši del planeta, kar je ponazorjeno z znano “slonovo” krivuljo (po Milanoviću). Relativno najslabše naj bi jo odnesel srednji razred razvitega sveta, ki čuti posledice prenosa delovnih mest ter tudi konkuriranja s strani slabše plačanih. To naj bi bil tudi razlog Trumpovega pritiska in trgovinske vojne s Kitajsko, s katero naj bi omejil prodor izdelkov tuje cenene delovne sile in uničevanje domačega gospodarstva.

S širšimi vidiki in posledicami globalizacije se seveda lahko strinjamo, lahko pa k zapisanemu dodamo še nekaj pogledov.

Nadaljujte z branjem→

Trumpove trgovinske vojne (ki so “tako dobre” in jih je “tako lahko zmagati“) proti Mehiki, Kanadi, Kitajski, EU itd. so začele dajati konkretne rezultate. Niso sicer zmanjšale ameriškega trgovinskega deficita (ker je denimo uvoz iz Kitajske več kot nadomestil uvoz iz drugih držav), so pa spravile v težave ameriško industrijo, katere stopnje rasti upadajo že od spomladi 2018, zadnji dve četrtletji pa so že negativne.

Nadaljujte z branjem→

Kot ste najbrž že slišali, je Thomas Piketty, avtor neverjetnega ekonomskega bestsellerja “Kapital v 21. stoletju,” pravkar izdal novo knjigo “Capital et idéologie” (Kapital in ideologija). Tako kot prejšnjo, je tudi to knjigo Piketty namerno napisal v francoščini, angleški prevod pa izide spomladi naslednje leto. Kot je Piketty ta eden objavil na twitterju, je nova knjiga še bolj monumentalna (obsežnejša) od Kapitala v 21. stoletju, vendar naj bi bila bolj berljiva.

Zunaj so že prve recenzije knjige. In prva, ki sem jo prebral, je napisal Branko Milanović (v originalu tudi v francoščini, včeraj pa v angleškem prevodu v ProMarket, blogu čikaške poslovne šole Booth School of Business (sic!)). Recenzije so včasih podobno pomembne kot predmet recenziranja, ker kažejo interpretacije oziroma kako drugi vidijo prispevek avtorjev. In to je lahko odločilno za vpliv nekega dela.

Milanovićeva recenzija ima dve poanti. Prva je, da če je Pikettyjev Kapital v 21. stoletju spremenil način, kako ekonomisti obravnavamo in analiziramo problem neenakosti, pa Pikettyjev Kapital in ideologija v temelju spreminja način, kako ekonomisti (in politični ekonomisti) analiziramo svoje področje. Piketty vrača ekonomijo nazaj v njeno originalno polje kot politične ekonomije – vede, ki analizira materialne interese in obnašanje ključnih družbenih subjektov, družbenih slojev oziroma razredov. Gre za premik od abstraktnih homogenih agentov, ki zgolj mehanično maksimirajo bodisi svojo potrošnjo bodisi dobiček v abstrakciji od družbenih razmerij in ki je povsem zanemarila področje neenakomerne  porazdelitve dohodkov in temeljnega antagonizma med lastniki kapitala in delavci, nazaj k analizi družbenih razmerij. Milanović to imenuje “ponovna uvedba dejanskega življenja v ekonomijo”.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Včeraj sem imel čast kot dodatno povabljen gost prisostvovati seji Komisije za nadzor nad javnimi financami v Državnem zboru. Vabilo za udeležbo je bilo verjetno posledica mojega dolgoletnega ukvarjanja z problematiko vodenja velikih infrastrukturnih projektov, ki bi jih Slovenija morala izvajati gospodarno in v javno korist.

Člani komisije so danes dokaj enotno ocenjevali, da prihaja pri realizaciji trenutno največjih projektov – Tretja razvojna os, predor Karavanke in drugi tir Divača – Koper – do hudih anomalij, saj družbi 2TDK in DARS vodita navedene investicije po javnem mnenju in po ugotovitvah večine prisotnih poslancev negospodarno, neodgovorno, ne v javno korist, ampak v škodo proračuna. Poslanci so izrekali hude obtožbe, da se javna naročila zlorabljajo za trošenje javnega denarja, ker pristojni odločevalci ne odločajo strokovno, ali pa celo namerno vodijo postopke javnega naročanja tako, da javni denar konča v naprej znanih žepih.

Nadaljujte z branjem→