Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe

Aleš Ahčan

Čeprav je minilo kar nekaj let od nastanka bančne luknje, prah povezan z različnimi aktivnosti okoli bančne luknje in slabih posojil ne pojenja. Kljub temu, da je razčiščevanje ozadja nastanka bančne luknje koristno, saj lahko prinese nova spoznanja in izboljšanje bančnih praks v bodoče, pa je nedvomno z vidika družbe dobro, če analiza dogajanja okoli slabih posojil ostane na ravni argumentov. Niso nujno vse aktivnosti, povezane s slabimi posojili, slabe. Posploševanje vodi preko predsodkov do napačnih odločitev in še večje ekonomske škode, kar je slabo tako za vzpostavljanje dobrih poslovnih praks v družbi, kot tudi za boljšo družbeno in poslovno klimo. Temu je namenjen ta komentar.

Kaj so slabe terjatve ali posojila?

Definicija slabe terjatve je, da je to terjatev, ki ni unovčljiva v predvidenem roku ali predvidenem znesku; lahko je dvomljiva terjatev, sporna terjatev ali neizterljiva terjatev. Povedano poenostavljeno, slabo posojilo je tisto, ki ne bo v celoti poplačano v dogovorjenem roku. Pri tem posojilodajalec, večinoma banka, ob spoznanju, da je neko posojilo slabo, naredi odpis, s čimer zmanjša ekonomsko vrednost posojila.

Slabe terjatve kot vir bančne luknje in ekonomika slabih terjatev 

Glede na zgornjo definicijo, banke slabe terjatve ali slaba posojila v bilancah vodijo kot manj vredne, torej posojila, katerih poplačilo je manjše od nominalne vrednost. Razlika med posojeno nominalno vrednostjo in pričakovanim poplačilom, ki je nižje v bančnem sistemu, ustvarja izgubo oziroma kapitalsko luknjo. Ko je ta luknja prevelika, torej če je slabih terjatev/posojil preveč, morajo lastniki bank vplačati kapital. Tako je tudi razumljiv nastanek slovenske in evropske bančne luknje. Slabih posojil je bilo preprosto preveč, da bi lahko banke finančno izgubo pokrile iz tekočega poslovanja in kapitalsko zalogo preteklih dobičkov. Pri tem je potrebno poudariti, da sam nastanek slabih posojil avtomatsko ne pomeni goljufije ali slabe prakse, saj že samo dejstvo posojilne aktivnosti implicitno predvideva možnost nevračila, podobno kot prodaja zavarovanja predvideva nastanek škode.

Slabih posojil je bilo preprosto preveč, da bi lahko banke finančno izgubo pokrile iz tekočega poslovanja in kapitalsko zalogo preteklih dobičkov.

Nedvomno pa je z ekonomskega vidika dejstvo, da če je slabih posojil preveč in je potrebna dokapitalizacija, to pomeni sistemsko napako v poslovnem modelu podeljevanja kreditov. Treba je tudi izpostaviti, da tako z vidika banke kot z vidika države do nastanka ekonomske finančne škode pride z realizacijo in spoznanjem (največkrat v obliki odpisa dela posojila), da posojilo ne bo v celoti poplačano.

Z vidika nadaljevanja članka je treba še enkrat več jasno podati sporočilo, da družbenega pretresa s finančno posledico ne povzroči npr. odkup slabih posojil ali njihova delna izterjava, temveč nastanek škodnega dogodka – nepoplačilo posojila. Brez nastanka slabega posojila ne bi bilo možno ne odkupiti slabih posojil in ne izterjati le-teh. Pomembno je tudi izpostaviti, da za razliko od prodaje slabih posojil tretjim osebam s strani banke, odpis vrednosti posojila oziroma nevračilo ali zamuda pri poplačilu ne vsebujeta tržnega mehanizma. Pri podelitvi posojila in njegovem nevračilu gre vedno za bilateralno razmerje med banko in posojilojemalcem, kjer ne obstaja tržni mehanizem, ki bi eksplicitno zagotovil doseganje poštene vrednosti. Na drugi strani pa je odkup paketa slabih terjatev podrejen konkurenčnemu tržnemu mehanizmu, kjer večje število kupcev slabih terjatev na podlagi cene konkurira za odkup paketa slabih terjatev.

družbenega pretresa s finančno posledico ne povzroči npr. odkup slabih posojil ali njihova delna izterjava, temveč nastanek škodnega dogodka – nepoplačilo posojila. Brez nastanka slabega posojila ne bi bilo možno ne odkupiti slabih posojil in ne izterjati le-teh.

So res glavni dobičkarji kupci terjatev?

Družbeni pojavi kot so krize, še posebej, če so povezani z veliko finančno izgubo, prinesejo v družbi veliko polemike in iskanje krivca. Tako je tudi bančna luknja v slovenski družbi dvignila veliko prahu, ki je vzbudilo pričakovanje, da bo z obsodbo „krivcev“ zgodba dobila epilog in bo bolečina finančne luknje manjša. Zato so tudi vsa dejanja, povezana z bančno luknjo in slabimi posojili, bolj pod drobnogledom javnosti in se jih jemlje kot slaba. Pa je temu res tako?

Teza, ki se na »prvo žogo« pojavi, je, da so kupci terjatev dobičkarji in da je za temi posli nedvomno nečedna aktivnost, Če dobro sledimo toku misli od prej, lahko ugotovimo, da banke slaba posojila v paketih prodajo na račun dejstva, da bodisi same niso mogle izterjati teh posojil, bodisi ne zmorejo uporabiti določenih pravnih in poslovnih aktivnosti pri izterjavi kot npr. skladi, ki se specializirajo na slabe terjatve ali pa nimajo ustreznih znanj za maksimizacijo izplačil. Na račun povedanega, banke večinoma pri prodaji paketa slabih posojil s prodajo dobijo višjo ceno, kot pa je ocenjeno poplačilo iz naslova vračila slabih posojil. V kolikor so izpeljani postopki prodaje slabih posojil vodeni ustrezno, ima banka od prodaje veliko koristi, dodatno likvidnost, višjo vrednost in razbremenitev človeških virov.

Če se morda komu ob prebiranju zadnjega odstavka zdi, da kupci slabih terjatev avtomatično zaslužijo na račun banke, temu še zdaleč ni tako. Postopki so javni oziroma za nakup konkurira več kupcev, kar avtomatično zmanjšuje maržo kupcev in izboljšuje pozicijo banke. Drugič, obstaja kar nekaj primerov, kjer so skladi, ki upravljajo s slabimi terjatvami, imeli izgubo in posledično propadli.

Nauk zgodbe

Iz napisanega je povsem jasno, da se glavna ekonomska korist ali škoda, odvisno od zornega kota (banka, dolžnik), ki ga pri tem privzamemo, zgodi pri odpisu vrednosti, ko polnovredna terjatev postane slaba. Pri tem največ, hote ali nehote, pridobijo dolžniki, saj za razliko od ostalih faz procesa, prodaje slabe terjatve in njene izterjave, pri odpisu vrednosti trg ne obstaja.

Odpis je vedno bilateralen dogovor ali transakcija, pri kateri banka zmanjša vrednost terjatve v svojih knjigah in s tem implicitno pripozna, da ne bo poplačana v celoti. Nakup slabih terjatev pa je na drugi strani večino časa tržni proces, kjer večje število kupcev v transparentnem procesu konkurira s čim višjo ceno za pridobitev paketa slabih terjatev. Po strukturi samega procesa prodaje (ki je konkurenčen in transparenten) redko ali nikoli ne more priti do zlorab, v smislu, da je šlo za delegiran proces, kjer je bila želja nekomu pod ceno prodati terjatve, z namenom čim nižje cene.

Tako je povsem jasno, da gre pri procesu iskanja krivcev v smislu okoriščanja pri nakupu slabih terjatev za lov na čarovnice in iskanje krivca na napačnem koncu. Če potegnemo paralelo, kriviti kupce slabih terjatev je podobno, kot če bi pri požigu hiše krivca za ekonomsko škodo iskali pri kupcu požgane hiše, pri tem pa bi mu očitali, da je kupil požgano hišo po nižji vrednosti, kot pa je njena vrednost na trgu v neokrnjenem stanju. Ker je hiša poškodovana, je seveda njena vrednost nižja. Glede na to, da se izguba vrednosti hiše ob požaru porazdeli velikokrat med davkoplačevalce, lahko samo pozdravimo čim večje število kupcev in čim večje cene paketov slabih terjatev, saj je s tem načeloma bančna luknja in obveznost davkoplačevalcev manjša.

%d bloggers like this: