Jasmina Držanič
Včasih se nam zgodi, da nam pravilo, ki se ga držimo, v dani situaciji ne pomaga in potem je vprašanje, kako naprej. Recimo, če si človek vgradi v svoj sistem delovanja, da se upoštevajo sodne pisanja. In bi se moralo tako tudi končati. In prepustiti pravnim strokovnjakom, da ocenijo, kako bodo sodna pisanja komentirali, če jih bodo komentirali. Mene je pri sodbah in tudi komentarjih vedno zanimalo, kakšna bo argumentacija, kako in kam se bodo zatrjevanja in pogojevanja izpeljala. In to laično zanimanje (opozarjam, da imam poleg branja pravnih spisov tudi zanimanje za branje medicinskih člankov, ja neke vrste geek sem) me je oni dan, ko je bilo v javnosti znano, da je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji sodbe Višjega sodišča v Celju (VSC Sodba Cp 29672018), tako da Ivanu (Janezu) Janši ni potrebno plačati odškodnine Mojci Pašek Šetinc zaradi škode, ki jo je imenovana pretrpela zaradi objave Ivana (Janeza) Janše na Twitterju (čivk o prestitutkah) spet vleklo na spletno stran sodišča, kjer sem si omenjeni izrek prebrala. Za sladokusce: na spletni strani sodišča poiščite, sodno prakso in poženite iskalnik bodisi po iskalcu zadeve višjega sodišča ali pa po evidenčni številki Vrhovnega sodišča (VS00032606).
Da se razumemo, Vrhovno sodišče se o sodbah opredeljuje iz naslednjih razlogov: če ugotovi procesne napake, ki so vodile v kršitev pravic stranke ali pa, če oceni, da je bila prejšnja sodna instanca v zmoti. Če se zgodi kaj od tega, ugotovi utemeljenost revizije. In me je zanimalo, kje je bila podlaga za utemeljeno revizijo in kje tekst jedra sodbe vodi v ugotovitev, da je Vrhovno sodišče bistveno drugače videlo vsebino, kot jo je videlo Višje sodišče v Celju (ergo, v Celju naj bi bili v zmoti).

You must be logged in to post a comment.