Se nam lahko zgodi Orban?

Pred volitvami leta 2011 sem si v tem istem mediju zastavil vprašanje: se lahko tudi pri nas zgodi »orbanizacija« države? Šlo je za obdobje, ko je levosredinska vlada v ponesrečenem mandatu državo z izjemno slabim vodenjem in s serijo napačnih ali ponesrečenih ekonomskih ukrepov privedla na rob gospodarskega zloma. Politična nesposobnost vodenja države nasploh in menedžiranja protikriznih ukrepov ter vpletenost najvišjih predstavnikov države v korupcijske in klientelistične škandale sta privedli do velikega splošnega nezadovoljstva z vlado in do resne politične krize ter predčasnih volitev.

Če naredimo napako na volitvah, se lahko zgodi, da »popravnega izpita« ne bomo dobili nekaj desetletij.

Razmere so bile idealne, da bi prek volitev pripeljale madžarski populistični plaz tudi k nam. Tedanji vodja največje opozicijske stranke Janez Janša je takrat svoje ambicije, v katerih se je referiral na Orbanov uspeh, s 50+ hitro povečal na 60+. Tedaj se mu na volitvah ni uspelo približati Orbanovemu rezultatu.

Danes ima na voljo novo priložnost.Zgodovina nas uči, da je prehod iz demokracije v avtokratski režim ne samo možen, pač pa da se lahko zgodi zelo hitro in da se lahko na videz neuničljivi demokratični duh družbe neverjetno hitro prelevi v enoumje. Na vseh ravneh. Zasnove in pretendenti so vedno že tukaj, potrebne so le »ugodne« razmere za družbeni preobrat.

Vzrok za vzpon fašizma, nacizma in komunizma je bila intenzivna globalizacija, ki je po eni strani močno povečala neenakost in družbeni prepad med »delavskim razredom« in premožno elito, na drugi strani pa prek globalnih finančnih kriz spodbudila kulminacijo družbenega nezadovoljstva. Podobno velja za sodobni desničarski ekstremizem, ki jaha na krilih negativnih učinkov globalizacije in evropske integracije ter migracij in ki izkorišča globalno finančno krizo kot moment za svoj vzpon na oblast. Sedaj se temu pridružuje še globalna pandemija. Razmere so zrele za vzpon avtokratskih režimov.

Značilno za ustoličenje avtokratskih režimov je, da v demokratičnih državah seveda ne gre za državne udare, pač pa gre za v osnovi demokratične preobrate. Adolf Hitler je prišel na oblast tako, da mu je predsednik Hindenburg ponudil vodenje vlade, nakar je oblast utrdil prek volitev. Benito Mussolini tako, da mu je po splošnih družbenih neredih, ki so jih izzvali njegovi črnosrajčniki, kralj Viktor Emanuel III. ponudil vodenje vlade. Viktor Orban je zmagal na volitvah.

Še ena zanimivost je pomembna. Za najbolj izrazite evropske avtokrate s skrajno desnimi političnimi prepričanji je značilno, da so izhajali iz socialističnega pedigreja. Mussolini je bil urednik socialističnega časopisa Avanti. Hitler je bil član Nemške delavske stranke, ki jo je kasneje preimenoval v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko. Orban je bil v starosti 14 in 15 let sekretar mladinske komunistične organizacije KISZ. Podobno velja za našega aktualnega predsednika vlade, ki je bil v mladosti član in funkcionar Zveze komunistov Slovenije (ZKS), vendar je bil pozneje iz ZKS izključen zavoljo svojih pretirano komunističnih idej. Leta 1992 se je pridružil Pučnikovi Socialdemokratski stranki Slovenije in jo preoblikoval v nacionalistično Slovensko demokratsko stranko.

Za vse navedene avtokrate je značilen preobrat iz mladostne skrajno levičarske v skrajno desno politično agendo. Pri čemer ne gre toliko za spremembo ideološkega profila, vprašanje je, ali ga sploh imajo, kot gre za politični pragmatizem. Za vse je značilen izjemen posluh za aktualni družbeni nemir, ki so ga izkoristili v populističnem duhu za svoj politični vzpon. Sposobnost najti prikladnega »krivca«, da se lahko povzpnejo na oblast. Nakar jo utrdijo z bliskovitimi institucionalnimi spremembami.

Mussolini je takoj odpravil demokracijo in vse politične stranke razen fašistične, obdržal je monarhijo in dosegel dogovor z Vatikanom. Hitler je po volitvah legaliziral diktaturo, politične nasprotnike so aretirali in jih odvedli v koncentracijska taborišča, kamor so kasneje zapirali tudi homoseksualce, pripadnike verskih sekt, potepuhe, delomrzneže, prostozidarje ter Rome in Jude. Edini nedotaknjeni ustanovi sta bili Cerkev in vojska.

Podoben je bil Orbanov modus operandi. Po zmagi z dvotretjinsko večino je Orbanova oblast bliskovito izvedla institucionalne spremembe: hitre in pogoste spremembe ustave, zamenjave nadzornih svetov v vseh javnih podjetjih in zavodih, zamenjave članov v medijskem svetu, prevzem računskega sodišča, napad na neodvisnost centralne banke, spremembe zakona o ustavnem sodišču, nov medijski zakon, nov zakon o centralni banki. Vse to v prvih nekaj mesecih vladanja.

Se lahko tak scenarij zgodi tudi pri nas? Razmere so nedvomno podobne tistim iz leta 2011. Odstop vlade in krizne razmere kličejo po populistih, ki nakazujejo sposobnosti učinkovitega kriznega vodenja. Janša si je ustvaril idealne razmere znotraj koalicije, kjer so se partnerske stranke zapletle v netransparentne nabave medicinske opreme, ki smrdijo po klientelizmu, v najblažjem primeru pa po nesposobnosti vodenja. Desne stranke so se same marginalizirale, na desni ostaja samo še ena opcija. Vprašanje za predsednika SDS je le, kdaj kapitalizirati te razmere. Še pred poletjem, dokler je spomin na škandal glede netransparentne nabave medicinske opreme še živ, ali vztrajati do konca mandata. Pri slednjem mu lahko načrte prekriža globoka recesija, ekstremno povečana brezposelnost, pri čemer bodo volilci krivca za to nedvomno našli v vladni koaliciji.

Za nas kot državljane pa je seveda ključno, da se zavemo družbenega trenutka in si osvežimo zgodovinski spomin. Če naredimo napako na volitvah, se lahko zgodi, da »popravnega izpita« ne bomo dobili nekaj desetletij.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

6 responses

  1. Prosim za objektivnost, ne hujskat in ne strašit! Ne bodi polovičarski, omeni še človekoljube kot so Stalin, Che, Pol Pot, Tito, Kim, Mao …in njihova dobra dela.

  2. Zdaj je svoboda, zdaj pazimo kaj mislimo, govorimo in pišemo. Malo še počakajmo, da nas skupinsko ozdravijo, da se bo lahko naš vodja Viktor Mali ups. Janez Veliki, potem posvetil pisanju poezije o lepotah naše brezglave in brezritne kokoši.

    V resnici sem presenečen s kakšno hitrostjo dela predsednik vlade samomor iz zasede. In nisem edini (današnja izjava dneva v Reporterju).

  3. Slovenski način izražanja političnega nezadovoljstva je v grobem takšen: ko zganjajo korupcijo srednji in levi je protestov zelo malo, politična podpora pa ne le, da pada, ampak včasih kar strmoglavlja. Dober primer je meritev podpore Jankovičevi Pozitivni Sloveniji od leta 2011 do leta 2014. Z eno besedo: strmoglavljenje, enako je s sredinskim SMC.

    Ko zganjajo korupcijo desni, je diametralno nasprotno. Politična podpora ostaja osupljivo trdna, čeprav še vedno relativno nizka, protestov pa je več kot proti komur koli.

    To niti ni tako narobe, je pa bistveno premalo. Zgoditi bi se morale tiste globoke, “nemogoče” politične in institucionalne spremembe, ki se morda zgodijo enkrat na 100 let. Omejitve, ki bi jih politiki nadeli sami sebi. Na primer s povsem centraliziranim in nadzorovanim javnim naročanjem in še vrsta drugih sprememb. Take spremembe lahko pridejo od koder koli, z desne, z leve, sredine, mislim, da ni smiselno nikogar tu izključiti.

    Madžarski scenarij pa mislim, da v Sloveniji ni možen. Slovenska družba je drugačna, po svoje še bistveno bolj razdeljena. Strah in celo sovraštvo do Janševe SDS je tolikšen, da ob zganjanju orbanističnih potez ne bi bilo možno ustaviti protestov in celo novih “vstaj”. Ki pa so začasno, a dokazano učinkovite. Zdi se, da je konfliktnost pogoj naše svobode in da odganjanja avtoritarnosti. A to je spet premalo. Konfliktnost ustvarja začasen “mir”, potem pa spet konfliktnost.

  4. Vsekakor je sedanji predsednik vlade zamudil priložnost, da bi postal naj-predsednik vlade samostojne Slovenija. In poročilo KPK (200000 ojrov premoženja za katerega ne pozna izvora) in peripetije z maskami (v izrednih razmerah so takšne anomalije razumljive) bi bile pozabljene.

    Mogoče lahko popravi vtis, ampak potem ne bomo smeli pisati depeš (ki kao niso depeše) v EU in se samoobtoževati, ampak recimo vzgajat ljudi. Konkretno – včeraj popoldne parkirišče pred trgovbinami tako kot v starih časih, vozički se ne razkužujejo, čistil ni, v notranjosti trgovin enaka gužva kot pred pandemijo. Otroška igrišča polna. Da se ne menimo o gospodarski krizi.

    Ampak https://www.gov.si/novice/2020-05-11-vojna-z-mediji/ mislim, da se bomo ukvarjali z vsem drugim. Imam prijatelja Madžara, če koga zanima šnel kurs jezika.

  5. JJ in SDS bi bili resnično nevarni, če bi med to pandemijo delali vsaj približno tako kot se šika. Podpora bi jim naraščala, potem bi pa počasi videvali vse več orbanističnih potez. A, ker so po domače rečeno – kradli, se je zgodilo ravno nasprotno. Marčevske meritve so jim merile podporo rahlo nad 23%, majske meritve kažejo na padec pod 17%. Še lastna baza jim je delno obrnila hrbet. 17% podpora je kilometre daleč od podpore Orbanu na Madžarskem. Na takšen način so se prostovoljno hendikepirali.

  6. 30 let po padcu komunistiov, ki so vladali 45 let, še vedno poslušam pravljice o nevarnosti rdečih in njihovih povezavah …. Kaj so v ameriških bankah tudi komunisti, da so kredite delili, samo da so jih podelili? Pri nas so namreč še zdravniki levi in desni.

    Rad bi že dočakal SDSkučana, da jih prenovi in modernizira.

%d bloggers like this: