Afera maske, težka 41,7 milijonov eur

Drago Babič

V zadnjem času slovensko javnost razburja dogajanje v zvezi z nabavo medicinske opreme, nujne za učinkovit spopad z epidemijo bolezni Covid-19. V teku je parlamentarna preiskava, če ne celo dve, računsko sodišče je uvedlo svojo preiskavo, tudi NPU preiskuje dogajanja v zvezi z nabavo. Vlada je pravkar poslala v parlament svoje poročilo, ki pa je v marsičem sporno.

Osnovna značilnost teh nabav je, da je potekala izključno preko domačih posrednikov, namesto da bi blago kupovali neposredno pri dobaviteljih, kakor so to počele pametnejše države, na primer Nemčija in Hrvaška, in kakor počne vsak pameten vodja nabave v katerikoli firmi. Zakaj je temu bilo tako, nekaj več v nadaljevanju, najprej pa poglejmo primerjavo izvedenih nakupov Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve (v nadaljnjem tekstu Zavod) preko posrednikov s potencialnim nakupom neposredno od kitajskega dobavitelja, ki je bil v tem času možen.

V tej primerjavi navajamo – po dobaviteljih – cene in vrednosti nabav za blago, ki je prevladovalo v teh nabavah, to so tri vrste mask: navadne trislojne kirurške, maska FPP2 in maska FPP3 ter ventilatorji/respiratorji. Temu sem dodal tudi druge dobave firme Public Digital Infrastructure (lastnik Joc Pečečnik). V primerjavi ni upoštevan celoten seznam pogodb, zato ker so nekatere pogodbe zaradi nedobav stornirane. Takih storniranih pogodb je za 41,1 mio eur. Tudi niso upoštevane pogodbe za blago, za katerega ni bilo primerljivih cen v kitajski ponudbi iz Nanjinga, tako da ta seznam ne vsebuje vseh nabav zavoda v času od izbruha epidemije Covid-19, to je od 16.3.2020 dalje.

Na koncu sem primerjal te cene s cenami iz kitajske ponudbe iz Nanjinga, ki jo je prek svojih znanstvenih povezav priskrbel akademik Igor Emri in ki je bila Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo poznana 25.3.2020. Ta ponudba je glede pogojev (dostava v Slovenijo, plačilo po dobavi in prevzemu, transport v Slovenijo) enakovredna ostalim ponudbam domačih posrednikov. Razen pri cenah, ki so bile v neposredni kitajski ponudbi mnogo ugodnejše.

V tej primerjavi so za posamezne artikle, kjer je bilo dobaviteljev oziroma pogodb več, upoštevane ponderirane povprečne cene. Vse cene so navedene s pariteto dostavljeno v Slovenijo in so izražene v relativnem odnosu glede na cene iz kitajske ponudbe. Podrobnejši podatki o cenah, pogodbah in drugih pogojih so na voljo na internetni strani Zavoda in pri avtorju prispevka.

Slika: Primerjava cen (neposredna kitajska ponudba iz Nanjinga = 1)

Medicinska oprema

Skupna vrednost vseh pogodb Zavoda:   95,679 mio EUR

Vrednost pogodb po cenah Nanjing:      53,942 mio mio EUR

Razlika med vrednostjo sklenjenih, še veljavnih pogodb, in med stroškom direktne nabave na Kitajskem po cenah iz Nanjinga znaša 41,737 milijonov eur.

Iz navedenega nedvomno izhaja, da je neposredna nabava pri proizvajalcu ugodnejša kot nabava prek posrednikov. Zaradi nabave prek posrednikov je bil proračun prikrajšan za dobrih 41,7 mio eur.

Poleg takega splošnega sklepa je potrebno osvetliti še pogodbe z družbami Acron in Public Digital Infrastructure (PDI).

Pri dveh pogodbah s firmo Acron za dobavo 8 mio mask FPP2 po povprečni ceni 3,64 eur za komad v skupni vrednosti 29,1 mio eur znaša preplačilo 16,1 mio, rok dobave pa je do 27.7 oziroma 30.7. Ker so cene za te maske nadpovprečne, na zalogi pa je dovolj mask, bi morali te (in tudi druge) neizpolnjene pogodbe stornirati.

V dobavah firme PDI (Pečečnik) v vrednosti 31 mio eur prevladujejo postavke, ki verjetno v takih količinah niso bile nujno potrebne, to je 500.000 zdravstvenih uniform, 400.000 očal in 5 mio parov rokavic. Te zajemajo večino vrednosti dobav, to je 24,28 mio eur. Predvsem so določene postavke pretirano drage, na primer rokavice (v vrednosti 4,8 mio eur) so za enajst in pol krat dražje ko bi bile iz neposredne nabave na Kitajskem. Ta pogodba je v celoti v primerjavi z neposredno nabavo na Kitajskem za 13,5 mio eur dražja. Zato bi bilo potrebno to pogodbo razveljaviti in zahtevati vrnitev preveč plačanega denarja.

Dodatni razlog za spornost teh pogodb je v tem, da so bile podpisane kasneje, kot je Zavod oziroma Ministrstvo prejelo celovito ponudbo iz Nanjinga, ki je bila očitno namerno prezrta.

Naj v primeru teh dveh partnerjev oziroma njunih pogodb z Zavodom citiram 214. člen kazenskega zakonika, ki govori o oderuštvu:

»Kdor sprejme ali si za uslugo, ki jo nekomu stori, zase ali za koga drugega zagotovi očitno nesorazmerno premoženjsko korist, s tem da izrabi njegovo slabo premoženjsko stanje, hude stanovanjske razmere, stisko, nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost, se kaznuje z zaporom do treh let in z denarno kaznijo.«

Torej ostaja odprto ključno vprašanje, kdo in zakaj je odločil, da se medicinska oprema nabavlja bistveno dražje prek slovenskih posrednikov, ob tem, da je bila ugodnejša ponudba na mizi. Nadalje, ali je res, da je bilo to narejeno po navodilih vlade, kakor je trdil državni sekretar mag. Aleš Cantarutti v zavrnitvi kitajske ponudbe iz Nanjinga, ki jo je poslal akademik Igor Emri. 

Na vsak način bi moral tisti, ki je tako odločil, pred zakonom odgovarjati.

2 responses

  1. Bravo Drago, lepo prikazano. Velika afera, če ne bo pometena pod preprogo. Podobno kot se je Drnovšek odločil, da ne bo, zaradi višjih interesov, sankcioniral poosamosvojitvene trgovine z orožjem (kljub zbrani dokumentaciji in pričam) .

    Kljub temu gre za lokalno zgodbo. Svetovno pa je stvar bistevno bolj resna. Tole zadevo spremljam že kakšno desetletje in mislim, da je vredna ogleda, vsako minuto posebej:

    https://plandemicmovie.com

    Ta intervju je YoutTube umaknil po parih dnevih, potem, ko je imel več kot milijon ogledov. Za tiste, ki malo mislijo – zakaj neki so Kitajci reagirali tako hitro in tako odločno (po tem, ko jih je, pred enim letom, zadela svinjska kuga (pobiti so morali 40% vseh prašičev), potem ptičja gripa (2% vseh piščancev), pa nenaden nenaden pojav plesni na pšenici in soji,…čisto slučajno po tem ko nehajo kupovati ameriške prašiče, perutnino, pšenico, sojo…)

  2. Odličen prikaz faktorja zlorab, ki ga razume vsak državljan razen naši kriminalisti, ki nikakor ne najdejo dovolj razlogov, da bi ukrepali po uradni dolžnosti. Marko Golob verjetno pravilno napoveduje, da bo tudi ta afera primerljiva z vsemi do sedanjimi aferami iste vrste utonila v pozabo, ker pač ne bo doživela sodnega epiloga.

%d bloggers like this: