Kako Vrhovno sodišče RS razume Twitter in družbeno-politično vlogo novinarjev

Jasmina Držanič

Včasih se nam zgodi, da nam pravilo, ki se ga držimo, v dani situaciji ne pomaga in potem je vprašanje, kako naprej. Recimo, če si človek vgradi v svoj sistem delovanja, da se upoštevajo sodne pisanja. In bi se moralo tako tudi končati. In prepustiti pravnim strokovnjakom, da ocenijo, kako bodo sodna pisanja komentirali, če jih bodo komentirali. Mene je pri sodbah in tudi komentarjih vedno zanimalo, kakšna bo argumentacija, kako in kam se bodo zatrjevanja in pogojevanja izpeljala. In to laično zanimanje (opozarjam, da imam poleg branja pravnih spisov tudi zanimanje za branje medicinskih člankov, ja neke vrste geek sem) me je oni dan, ko je bilo v javnosti znano, da je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji sodbe Višjega sodišča v Celju  (VSC Sodba Cp 29672018), tako da Ivanu (Janezu) Janši ni potrebno plačati odškodnine Mojci Pašek Šetinc zaradi škode, ki jo je imenovana pretrpela zaradi objave Ivana (Janeza) Janše na Twitterju (čivk o prestitutkah) spet vleklo na spletno stran sodišča, kjer sem si omenjeni izrek prebrala. Za sladokusce: na spletni strani sodišča poiščite, sodno prakso in poženite iskalnik bodisi po iskalcu zadeve višjega sodišča ali pa po evidenčni številki Vrhovnega sodišča (VS00032606).

Da se razumemo, Vrhovno sodišče se o sodbah opredeljuje iz naslednjih razlogov: če ugotovi procesne napake, ki so vodile v kršitev pravic stranke ali pa, če oceni, da je bila prejšnja sodna instanca v zmoti. Če se zgodi kaj od tega, ugotovi utemeljenost revizije. In me je zanimalo, kje je bila podlaga za utemeljeno revizijo in kje tekst jedra sodbe vodi v ugotovitev, da je Vrhovno sodišče bistveno drugače videlo vsebino, kot jo je videlo Višje sodišče v Celju (ergo, v Celju naj bi bili v zmoti).

Dodatno opozorilo: Nisem pravnica in v tekstu ne komentiram pravnega dela odgovorov na dopustnost revizije, pač pa komentiram kontekst socioloških in filozofskih izhodišč dokumenta VS.

Moram priznati, da se je moja obrv dvignila pri tretjem odstavku jedra sodbe, ki ge takole:

»Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.«

In potem se je doživetje povečevalo ob prebiranju naslednjega odstavka, ki gre takole:

»Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami. Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja

V naslednjem odstavku pa se mi je milo storilo ob cefranju koncepta razsvetljenstva, tale stavek  v zadnjem odstavku jedra je res biser:

»Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. » 

Tole zahteva družboslovno refleksijo: Torej, VS se je pri razlagi, zakaj je bolj pomembno, da se človek svobodno politično izraža, kot pa to, da se spoštuje dostojanstvo človeka, sklicuje na razsvetljensko tradicijo. Razsvetljenstvo je, za začetek, prineslo koncept svobodnega človeka, predpostavka svobode je pa ta, da se vsakega človeka spoštuje. V filozofiji in kasneje tudi v pravu je ravno človek enota individualne svobode in dostojanstva in dostojanstvo je potem skozi državno regulativo urejeno tako, da se človek svobodno izreka. Ko je človeku skozi državno regulativo omogočeno, da svobodno deluje, je državljan. Skratka, dualnost človeka/državljana je temelj razsvetljenstva. Če človek nima v ozadju sistema, ki mu bo zagotavljal, da njegovo dostojanstvo ne bo povoženo, potem slednji nima svobode. Če samo eden nima svobode, potem se predpostavka razsvetljenstva o univerzalnih svoboščinah in pravicah v praksi podre. Vrhovno sodišče je najprej praktično podrlo razsvetljensko predpostavko, potem je pa to podiranje utemeljilo s to isto predpostavko. To ne zdrži logike. Tudi pokaže, da bi morali sodniki vsake toliko malo obnoviti temelje novoveške in klasične nemške filozofije.

Sicer razumem, da je osvežitveni študij filozofije naporna reč. Tudi študij vsakdanjika je. Ker drugače se ne da razložiti načina, kako je VS videlo omrežje Twitter. Namreč, realnost trenutka je takšna, da je Twitter omrežje, ki ga prepoznavamo kot relevantno. Ker na tem omrežju poleg slehernikov svoje sledi puščajo tudi osebe, ki imajo večjo moč. Mednarodne odnose danes spremljamo tudi po tem, kaj vse je že čivknil Donald Trump. Pri Trumpu vidimo tako najave bodočih ukrepov in domislic o bodočih ukrepih in tudi prakso zmerjanja vsakogar, ki mu trenutno ni pogodu. Tudi spremljamo odzive drugih politikov na družabnih omrežjih. Odvisno od tega, kako ima kdo urejen profil, kaj čivka sam in kaj čivka ekipa, ampak Twitter je medij, ki je relevanten. Vsakomur omogoča, da pove vse o sebi, morda še več, kot bi sam želel. V komentarjih dogajanja smo v javnosti priča referiranju ne samo na to, kaj je kdo kdaj rekel temveč vse bolj tudi tisto, kar je čivknil. Citiranje čivkov je sestavni del publicističnih in novinarskih prispevkov, tudi v leposlovju ta metoda n nova.

Skratka smo na tej stopnji družbene delitve dela, da je treba to, kar oseba čivkne vključiti v njegovo splošno predstavitev. In ker smo na tej stopnji družbene delitve dela, je rahlo nerazumljiv poskus minimiziranja efekta Twitterja, tako, kot so se tega lotili na VS v točki 30:

 »Twitter je družbeno omrežje, kjer se je v več kot desetletju njegovega obstoja oblikovala specifična subkultura izražanja in komuniciranja. Za objave na tem omrežju je značilno, da gre praviloma za ekspresivne, zelo kratke, hitre, tudi pikre, zajedljive, nemalokrat prostaške odzive, napisane v pogovornem stilu, brez poglobljenega razmisleka.«

Hm, če se v trditvi nekaj navaja z vejico, je smiselno enako kot če bi se to povezalo z vezniki in, pa, ter. Torej za navajanje taksativnih kriterijev. Če velja taksativnost kriterijev, potem je Twitter, tako kot ga vidi VS, medij, kjer se v domačijskem (kratko, pogovorno, večinoma prostaško in brez razmisleka) govoru nekaj objavlja. Nezavedno torej VS sporoča, da nečesa, kjer se uporablja najnižja stopnja govora (še malo manj od pogovornega), pa res ne gre jemati resno. VS torej reducira Twitter na omrežje neresnega govora po definiciji. Zakaj tako? Ali sodniki ne čivkajo? Če ne čivkajo, ali ne sledijo dnevnim informacijam, ki se vedno bolj sklicujejo na to, kaj so osebe z večjo družbeno močjo čivknile? Če je dogovor na vse to NE, potem je seveda vprašanje, kako sodniki razumejo kompleksnost trenutka in kako potem to vpliva na njihovo delo. Ali pa je še kakšna druga agenda v igri?

Po branju teksta človek zelo težko izključi možnost, da ne bi bila še kakšna druga agenda v igri. Sodba ima namreč težave s tem, ko izenačuje realno moč politika proti realni moči novinarja. Pri tem, kako je potrebno ščitit pravico opozicijskih politikov se sklicuje na dve sodbi ESČP, kjer  »je sodišče posebej poudarilo, da morajo biti za tako izražanje, če gre za člana parlamenta in hkrati vodjo opozicije, podani zelo močni razlogi za omejevanje« in v drugi, kjer »je pojasnjeno, da izvoljeni predstavnik ljudstva predstavlja svoje volivce, usmerja pozornost na njihove probleme in skrbi ter brani njihove interese..«

Po drugi strani pa med dokumenti za sodbo ni nobenega vira, ki bi analiziral dejansko moč novinarjev v odnosu do drugih nosilcev moči. VS je poiskalo med sodbami, kjer se je tehtalo med pravico novinarja za kritičnost in raziskovanje (med drugim tudi sodba ESČP, v kateri je bilo Mladini dovoljeno uporabiti termin cerebralni bankrotiranec) in si opralo roke. So poiskali tako sodbe za opozicijske politike kot tudi za novinarje. Niso pa se potrudili z razmislekom konteksta novinarjev. Niso si zastavili vprašanja o tem, kaj vse se zgodi, preden se novinarja sodno preganja. Kakšen stres novinar doživlja, preden sploh kaj objavi – in to tudi v državah z največjo svobodo novinarskega dela? Ker novinar je v primeru napačne navedbe na sodišču in podvržen materialni sankciji, politik pa za vse, kar se mu v hodu zareče in zapiše, uporabi pravico do svobode izražanja.

Dodatno ima politik relativno večji vpliv in ga lahko uporabi tako skozi zakonodajni proces kot tudi pri izvrševanju oblasti, medtem ko novinar tega vpliva nima. Ravno zato je sklicevanje na svobodo izražanja nekoga, ki ima objektivno gledano večjo politično moč in vpliv od novinarja, metoda, ki želi izenačiti neenake stvari. In VS je uporabilo napačno metodo, ki jo je posebej izpostavilo v točki 38:

»Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.«

Preberite še enkrat, VS je izenačilo novinarje z nosilci pomembnih javnih funkcij. V letu 2020! Pa tako smo se že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja krohotali tisti sintagmi iz sedemdesetih, po kateri so bili novinarju družbeno-politični delavci.  Lahko gre človek iz komunizma, težje gre komunizem iz človeka…

In da je absurd večji, VS uporablja metodo izenačevanja, tam, kjer je ne bi smelo, ne uporablja pa je tam, kjer bi jo moralo. V delu, kjer VS  opozarja na učinek zastraševanja:« Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. »

Torej, uporaba inštituta odškodnine, ker je A razžalil in prizadejal B-ju zna biti zastraševalna, ker bi utegnila v bodoče omejevati vse ostale, da bi se izražali. Hkrati pa ne opozarja na učinek zastraševanja take sodbe na delo novinarjev. Ker se s tako presojo protipravnosti izvaja učinek na bodoče delo novinarjev. Kdo si bo pa še upal karkoli napisati in povedati, če ga bo v nadaljevanju politik v imenu svobode govora  označil s kakšno obče žaljivo besedo, vedoč, da ga sodna praksa, sklicujoč se na odločitev Vrhovnega sodišča, ne bo sankcionirala?

One response

  1. Saj ne bi komentiral, ampak sem si prebral v današnjem Večeru, da se je policija “ulovila” grafitarja, ki je našega predsednika vlade narisal v stilu Velikega Vodje. Me zanima, kaj se bo iz tega izcimilo, oziroma kako bodo nameščenci na vrhovnem sodišču dosodili. Ko izraz nameščenci uporabi ulica (gostilna) ni hudo, ko ga začnejo uporabljati dr. znanosti je verjetno to konec začetka.

    Bom pogledal, če je v MBju še napis, kjer viole skrbijo za zdravje predsednika vlade.

%d bloggers like this: