Kratek izsek iz nedavnega pogovora z Goranom Deklevo v oddaji Intelekta na Radiu Slovenija.

Po odhodu Velike Britanije ima Italija tretje največje gospodarstvo v Uniji. In vendar se ob zgodbi o evrskih obveznicah lahko zazdi, kakor da jo večje sile lahko po mili volji porivajo sem in tja, kakor se jim zdi prav. Občutek imam, da bi politične posledice teh ekonomskih odločitev utegnile biti zelo daljnosežne. Ali Evropska unija sploh lahko preživi, če bodo državljani njenih članic – in še prav posebej tako vplivnih članic, kot je Italija – izgubili občutek, da jim Unija pomaga in da varuje njihove interese?

Zelo se strinjam z vami. Nefleksibilnost držav, ki jim gre bolje, je največja ovira pri reševanju vseh teh kriz. To smo pravzaprav lahko pričakovali že od začetka ustanovitve monetarne unije. Tukaj namreč ne gre toliko za težavo Evropske unije kot za težavo monetarne unije. To, da imamo od leta 1999 evro, pomeni predvsem to, da smo nekaterim državam zavezali roke. V prejšnjih časih se je Italija seveda lahko sama reševala z devalvacijo svoje valute; pocenila je izvoz in podražila uvoz in tako povečala konkurenčnost svojega gospodarstva. Obenem ni imela zvezanih rok pri fiskalni politiki. Takrat ni bilo fiskalnega pravila, ni bilo pakta o stabilnosti in rasti, ki bi omejeval primanjkljaj na 3 odstotke BDP-ja. Lahko so bili neprimerno bolj fleksibilni. S tem ko so Nemci postavili strogo fiskalno pravilo, ko država nima več svoje valute in si ne more več pomagati z devalvacijo, se je položaj močno poslabšal. Če pogledate podatke, gre Italiji v času evra slabše, kot ji je šlo pred evrom. V Italiji se BDP od leta 1999 ni povečal, ves čas je približno na isti ravni, kot je bil takrat. Torej se Italijanom že dvajset let realni dohodek ni povečal. To je ogromen problem.

Evrska kriza, ki je sledila finančni krizi leta 2008, je razkrila to nesolidarnost in povečala sovraštvo Italijanov do evra. In danes se zadeva samo še stopnjuje. S tem ko Nemci pa tudi drugi, ki jim gre bolje, recimo Nizozemci, nočejo pokazati solidarnosti, se v Italiji, kot kažejo raziskave javnega mnenja, še bolj krepi ne samo odpor do evra, ampak zdaj tudi do same Evropske unije.

Če bo Italija res morala sama reševati svojo kožo, svoje gospodarstvo in svoje ljudi, se lahko zgodi, da bo kratko malo prisiljena izstopiti iz evrskega območja. Tukaj jaz sicer ne vidim težav. Evro v bistvu ne more delovati v Italiji v taki monetarni uniji. Bolje bi bilo, ko bi imele evro samo severne države, medtem ko južne države preprosto ne spadajo v evrsko območje.

Če evro pade, Evropska unija še ne bo razpadla – seveda pod pogojem, da Italija lahko normalno opusti evro. Prave težava najbrž tiči v tem, da s tem, ko Italijanom signaliziramo, da Evropa noče pomagati, lahko pride tudi do tega, da bodo Italijani želeli zapustiti Unijo kot tako. To je bistveno večja težava. Če bodo hoteli ven, to pomeni, da se bodo začeli vesti kot Velika Britanija, kot ZDA in bodo začeli uvajati carine, torej omejevati uvoz tudi iz Nemčije. To bo potem najbolj prizadelo Nemčijo. Težnje, ki se v tej smeri danes kažejo, so zelo realne.

Nadaljujte z branjem→

O helikopterskem denarju (o neposrednih transferjih ljudem s strani vlade, ki jih financira centralna banka) sem v zadnjih letih tukaj veliko pisal. Predvsem v povezavi z reševanjem evrske krize, ki se je vlekla dobrih 6 let in se za nekatere države (kot je Italija) praktično ni nikoli končala. Le ECB je priskočila na pomoč s programom odkupovanja obveznic (program APP). Program APP je bil neke vrste helikopterski denar (če ga opredelimo kot denar ustvarjen iz nič, ki se ga prosto razdeljuje), in program je pomagal predvsem šibkim članicam evro območja, da so zaradi znižanja obrestnih mer lažje financirale svoje proračune (ECB je mesečno odkupovala med 60 in 80 milijard evrov večinoma državnih obveznic, skupaj za 2,900 milijard evrov).

Vendar ta denar ni nikoli neposredno prišel do tistih, ki bi ga potrebovali, torej do gospodinjstev, zato se agregatno povpraševanje v šibkejših članicah evro območja ni nikoli pobralo. “Pravi” helikopterski denar je ostal tabu, čeprav ga je nekdanji predsednik FED Ben Bernanke, ki je začel s tem “kvantitativnim sproščanjem”, po koncu mandata teoretično požegnal in povedal, da bi ga lahko centralne banke v povzavi z vladami v okviru svojih mandatov brez težav začele izvajati.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V ZDA in Združenem Kraljestvu (ZK) so do pred kratkim zagovarjali bolj ležeren pristop do epidemije koronavirusa SARS Cov-2 (KV) s tezo, da bi bilo najbolje čimprej doseči imunost celotne populacije na način, da se okuži večina prebivalstva in po naravni poti preboli bolezen. Pri tem bi kvečjemu zaščitili bolj ranljivi del populacije. Vendar so si v zadnjem času premislili in sedaj uporabljajo podobne pristope, kot večina držav, to je izolacija in eliminacija virusa, vendar z zamikom, kar bo imelo tragične posledice.

Kakšne pa so sploh možnosti za boj proti epidemiji, dokler ne dobimo cepiva ali kakega drugega učinkovitega zdravila?

V nadaljevanju podajam izvlečke in povzetek članka z naslovom »The Great Anglo-Saxon Health Experiment« avtorja Marka E. Thomasa, objavljenega na portalu 99-percent.org. ki opisuje različne možnosti in izračune za ZDA.

Načeloma so možne štiri strategije (in njihove kombinacije), kot so podane v naslednjem diagramu:

1. laisezz-faire, to je narediti nič
2. izolirati ranljive
3. upočasniti širjenje virusa
4. izolacija in eliminacija virusa (karantena)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V Sloveniji vemo, da imamo danes 212 občin, potem ko smo pred desetletji razdelili nekdanjih 60 občin na manjše enote (edino v Ljubljani smo iz 5 občin sestavili eno Mestno občino Ljubljana). Občine so si po velikosti in prebivalstvu zelo raznolike, a ni namen tega prispevka, da bi razglabljal o razlogih za takšno delitev, niti o upravičenosti oblikovanja posamezne občine.

Zanimalo me je nekaj drugega, in sicer velikost občin v povezavi z aktualnimi razmerami, ko je bil s strani vlade sprejet odlok o omejitvi gibanja znotraj občine (razen za nujne in službene zadeve). Upravičeno se namreč postavlja vprašanje ali je prav (in za zajezitev epidemije potrebno), da gre prebivalec Trzina lahko samo 3 km od doma, Ljubljančan pa se lahko giblje vse od Toškega čela do Janč med skoraj 300 tisoč drugimi prebivalci Ljubljane. Ukrep je bil seveda sprejet s ciljem, da se čim bolj omeji srečevanje ljudi in nevarnost prenosa virusov, kar je nedvomno potrebno (vsaj po mnenju večine strokovnjakov). Namen je bil tudi preprečiti zbiranje ljudi v turističnih središčih. Na drugi strani pa je vlada najbrž ocenila, da bi bilo zapiranje ljudi med štiri stene prav tako nevarno (z drugačnimi posledicami) in zato vseeno omogoča izhod v naravo ob ustrezni oddaljenosti od drugih oseb.

Nadaljujte z branjem→

Ervin Hladnik Milharčič je pač genialen pisec z genialnimi idejami. Tokrat se je za nasvet, kako se obnašati v državi s pandemijo, kjer se proti virusu borijo z orožjem in pendreki, odpravil k prijatelju Hishamu v Palestino. In brez posebne domišljije svojo realnost preslikate v Hishamov svet. Palestincev še nikoli nismo tako dobro razumeli.

Hotel sem slišati, kakšna so pravila preživetja, ko so vsi ukrepi sprejeti zaradi tebe in čakaš, da se boš znašel na seznamu za taborišče za prevzgojo.

»Najprej moraš vedeti, da kletka ni samo ena. Si v kletki, ki je v kletki, ki je v kletki,« je Hišam opisoval normalnost življenja v izolaciji. »Potrebuješ mir doma in varnost, ko greš iz hiše.«

Najprej mir doma.

»Postati moraš neviden. Mir v hiši je tvoja odgovornost. Navaditi se moraš kimati. Strinjaj se z vsem, kar tvoji rečejo. Nauči se govoriti, da je to dobra ideja, zanimiv pogled na stvari, nekaj, kar bi bilo res pametno postoriti. Nikoli ne oporekaj.«

Rekel sem mu, da se mi zdi trapasto tako ravnati z ljudmi, s katerimi se razumem.

»Vidiš, da ne razumeš. Vsi okoli tebe so v stresu. Napeti ljudje pa samo čakajo na priložnost, da eksplodirajo. Prve dni ne, tretji teden izolacije pa zagotovo. Delovati moraš kot amortizer. To je težko in izčrpavajoče, počutil se boš kot bebec in tudi ti bi rad eksplodiral. Pa ne boš, ker hočeš imeti mir. Mir v hiši je pogoj za preživetje zunaj nje. Navadi se ubogati.« Nenavadni nazori za člana družine, kjer so bili vsi v uporniškem gibanju, očeta Abu Mahšurja pa so ustrelili na strehi lastne hiše.

Nadaljujte z branjem→

Pred dobrimi tremi tedni sem objavil oceno, da se zaradi boja proti širjenju koronavirusa utegne slovenski BDP letos zmanjšati med dobrimi 6% (če bo kriza blažja) in 14% ali več (če bo kriza daljša). Kasneje so se tej oceni približale tudi ocene Umarja, Banke Slovenije in Veljka Boleta.

Seveda pa te ocene veljajo v primeru, če vlada ne naredi nič, da bi ublažila negativne učinke te bitke proti virusu. Slovenska vlada je v četrtek sprejela (prvi) paket ukrepov, v katerem so (ob nekaj pozitivnih in kopici politično všečnih, vendar kratkoročno povsem neučinkovitih  ukrepih, kot so solidarnostni dodatek upokojencem, študentom in družinam s tremi otroki) tri res ključni ukrepi za ublažitev krize: (1) vladno nadomestilo (80%) bruto plač zaposlenim na čakanju, (2) temeljni dohodek za samozaposlene in kmete (v višini 700 evrov) in oprostitev plačila prispevkov, in (3) oprostitev plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenim za podjetje, ki delujejo.

Vlada sicer govori, da je ta paket ukrepov “težak” 3 milijarde evrov, vendar so po moji oceni, tudi Kordeževa ocena je podobna, ti ukrepi skupaj “težki” le okrog 1.6 milijarde evrov (če bodo v veljavi do konca maja). Od tega dobra milijarda evrov odpade na 2.5-mesečno financiranje nadomestil za čakanje, okrog 340 mio evrov odpade na 2-mesečno financiranje prispevkov za ZPIZ, okrog 120 mio evrov odpade na 2-mesečni temeljni dohodek in odpis prispevkov samozaposlenim, slabih 100 mio evrov pa na politično všečne solidarnostne dodatke.

Nadaljujte z branjem→

Mnogi še vedno ne razumejo, kako resna je ta kriza. Dejstvo je, da pandemije ni mogoče zaustaviti brez da bi zaprli vse za določen čas, če se želimo izogniti milijonom mrtvih. Tudi tisti, ki so se dolgo upirali (ZDA, V. Britanija in zdaj še Singapur) sprejemajo najbolj drastične ukrepe karanten. Nihče ni otok. Ta pandemija ni kot vojna, kjer se lahko nekatere države izolirajo in živijo mirno naprej. Hipotetično, in zgolj hipotetično, bi se mu lahko izognili, če bi hermetično zaprli meje za nekaj mesecev. Toda to pomeni konec trgovine s tujino, konec uvoza in konec posla za izvozni del gospodarstva. Kar pomeni, da smo – kar se gospodarstva tiče – v istem scenariju, kot če uvedemo karantene

Paul Krugman je situacijo slikovito označil “kot da bi države svoje gospodarstvo dale v umetno komo“. Problem je še večji, ker bo tudi nadaljevanje lahko podobno, saj ni jasno, kako uspešno bo gospodarstvo okrevalo po komi.

When Kristalina Georgieva, a Bulgarian economist who is the managing director of the International Monetary Fund, spoke at a conference organized by the World Health Organization on Friday, she didn’t mince her words about the economic effects of the coronavirus. “This is a crisis like no other,” she said. “Never in the history of the I.M.F. have we witnessed the world economy coming to a standstill.” If anything, Georgieva was understating things. The I.M.F. was founded in 1945. But even in the decades before its establishment, which featured the Great Depression, nothing matches the size and suddenness of the shock that COVID-19 has dealt to the global economic system. Upwards of three billion people around the earth are living under stay-at-home orders and other restrictions on movement, and great swaths of industry and commerce have shut down. Already, more than ninety countries have applied to the I.M.F., which serves as a lending bank for troubled countries, for emergency assistance. And it looks like the worst of the pandemic is yet to come.

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

It has become a common cultural reference that the Chinese character for ‘crisis’ combines the characters for ‘danger’ and ‘opportunity’. While the dangers of the ongoing crisis are increasingly clear, the opportunities have not been sufficiently explored yet.

Governments and central banks around the world are preparing huge fiscal and monetary packages to address the current liquidity crisis. These massive interventions should raise a policy question: how should we organize the post-corona economy so that it works for all of us, not only the 1%?

It is the responsibility of the governments to use what is in effect a tax-payers money to promote inclusive economic models. The interventions after the Great Recessions were at least an opportunity missed, bur more probably an opportunity abused.

This time, it can be different. Nationalization options are on the “European table”. And this is not all that bad. The current crisis emphasized, again, the importance of a strong public sector when it comes to strategic infrastructure and public goods and services. However, very few would agree that state ownership is similarly desirable for more conventional enterprises; for the small and medium-sized enterprises (SME), and for the corporations.

Nadaljujte z branjem→

• How do countries differ in their response to the coronavirus economic crisis? Ricardo Reis
• Economics catching up with medicine and natural sciences – Wyplosz (VoxEU.org)
• The eurozone’s ‘whatever it takes’ mantra has a problem – FT.com
• Macroeconomic Implications of COVID-19: Can Negative Supply Shocks Cause Demand Shortages? – Guerrieri, Lorenzoni, Straub and Werning
• ESM loans or Coronabonds: A legal analysis from the German perspective – VoxEU.org
• Global economy set for sharpest reversal since Great Depression – FT.com
• Basel regulators loosen bank capital rules to keep credit flowing – FT.com
• Making the Fight against the Coronavirus Pandemic Sustainable – Group of German Scientists
• Data needs for shutdown policy – James Stock
• Preparing for post-pandemic financial reckoning – Patrick Honahan
• Why We Can Be Optimistic About the Long-Term Impact of the “Covid Economy” – Wojciech Kopczuk (Pro Market)
• Will inflation make a comeback after the crisis ends? VoxEU.org
• The responses of consumption and prices in Japan to the COVID-19 crisis and the Tohoku earthquake – VoxEU.org
• Remittances in times of the coronavirus – keep them flowing – World Bank Blogs
• COVID-19: Forecasting with Slow and Fast Data – St Louis Fed
• The G20 must step up to confront the global health crisis – PIIE
• First Jobs Day report since the onset of the coronavirus recession exposes a U.S. labor market in crisis – Washington Center for Equitable Growth
• How COVID-19 Is Transforming Manufacturing – Dalia Marin
• Labor Market in March Deteriorated much more quickly than the unemployment rate suggests – Brookings
• Three imperatives to keep food moving in a time of fear and confusion – World Bank Blogs
• When borders close, who will pick the crops? – The Economist
• The Economy Is Ruined. It Didn’t Have to Be This Way – The Atlantic
• We are already in a recession: Can we make it a short one? – Jay Shambaugh (Brookings)