Zdrava oziroma razumna fiskalna politika je takšna, ki je proticiklična. V času recesije ali nizke rasti je ekspanzivna, da spodbuja rast, v času visoke rasti pa je restriktivna, da ne spodbuja pregrevanja in da ustvarja fiskalne presežke za slabe čase. Na žalost, izkušnje kažejo na pravilo, da so Janševe vlade vedno na napačni strani zdrave fiskalne politike.

V obdobju 2005-2008, ko smo dosegali zgodovinsko najvišje stopnje rasti in ko so bili na vrhuncu avtocestni investicijski program ter zasebne investicije in poraba, je Janševa vlada vodila preveč ekspanzivno fiskalno politiko in s tem še dodatno podpihovala pregrevanje gospodarstva. Ob previsokih javnih izdatkih in ob znižanih davkih (dohodnina in na dobiček podjetij) pa ni poskrbela za to, da bi ustvarjala presežek v proračunu kot rezervo za slabe čase. Proračun je uravnotežila šele ob izteku mandata ob 7-odstotni gospodarski rasti v 2007 in 3.5-odstotni rasti v 2008, morala pa bi ustvariti presežek vsaj v višini 3 do 4% BDP.

Nadaljujte z branjem→

Sedanje visoke cene energije in posledična panika so seveda posledica številnih dejavnikov – od hitre rasti povpraševanja po energentih po post-covidnem odprtju gospodarstev, nizkih zalog energentov zaradi uspavanosti energetskih podjetij z nizkim povpraševanjem v preteklem covidnem letu, zgrešene deregulacije trga in stave na tržne mehanizme, mnogo prenizkih investicij v nizkoogljične vire energije, do zgrešene energetske politike mnogih držav, ki so preveč stavile na nizko izdatne in nestabilne obnovljive vire sonca in vetra ter prehitro zaprle stabilne vire, kot je jedrska. Dejansko je sedanja energetska kriza dober pokazatelj tega, kaj nas čaka v zeleni dobi. Če se je bomo seveda lotevali na tak način, kot se je sedaj – ad hoc, brez treznega premisleka, s sledenjem zgolj eni strategiji (nemški), ki se je na žalost izkazala kot zgrešena. Ta kriza je pokazala, da je večina nacionalnih energetsko podnebnih načrtov (NEPNov), ki so jih pripravile EU države po nareku Bruslja, za v smeti. Niso pripravljeni niti na zaresno tranzicijo v zeleno dobo, niti na šoke v zeleni dobi – ne na povpraševalne in ne na ponudbene.

Ključna zmota NEPNov je, da bomo do leta 2050 lepo zlagoma prišli na ničelne emisije CO2 v proizvodnji energije, da se bomo vozili z električnimi avti ali avti na vodik, vse naše za večkratnik povečane potrebe po energiji v bolj toplem in sušnem podnebju pa bomo proizvedli s soncem, vetrom in vodo, energijo iz poletnega sonca prihranili za zimo, nekaj v baterijah, nekaj v vodiku (kjer v procesu sicer ponikne polovica energije),…, in da ne bo nobenih simetričnih (mednarodnih) šokov, kot ga doživljamo danes ter da bomo vse manjke energije v vsakem trenutku lahko po ugodni ceni uvozili iz sosednjih držav.

Pravljica. Pravljica za starce.

Nadaljujte z branjem→

Naš projekt

Odlična kot vedno

Jasmina Držanič

V začetku osemdesetih let so v Zahodni Nemčiji govorili o dvotretjinski družbi. S tem so označevali dejstvo, da je v družbi kakšna tretjina ljudi, ki se nekako ne čutijo posebej vključene v družbeno delovanje. Da so socialno na robu in da bolje ne bo. Zaradi ekonomije prostora tu ne bomo poglobljeno ukvarjali z razlogi, ki so do tega privedli (ne-vključenost ekonomskih migrantov v družbo, precej močno uporništvo generacije, rojene po drugi svetovni vojni, zaznavanje okoljskih problemov ….), lahko pa uporabimo poimenovanje z ulomki. Takšen način za slovensko družbo prinese še manjši ulomek, mi namreč živimo v polovični družbi.

Ni to od včeraj. Do sedaj se je polovičnost pokazala ob vsakih volitvah in trendu nizke volilne udeležbe. Pa bi težko trdili, da je volilna abstinenca posledica tega, ker bi ljudje mislili, da vse tako super deluje, da njim ni treba niti do volišč, ker bodo že drugi vse uredili, da bo življenje še naprej udobno. Prvič, ker ni bilo tako udobno, drugič, zaradi tega ker smo na teh prostorih vendarle tako socializirani, da vrednotimo odločanje. Kar pomeni, da je zelo majhen odstotek ljudi, ki po definiciji skoraj o ničemer ne bi želel odločati in submisivno prepuščal odločitve drugim.

Nadaljujte z branjem→

Sposojeno s Facebooka. Ima literarno vrednost. Za prste obliznit.

V plastični ilustraciji tega, da ne potrebujemo stanfordskega tipa eksperimenta, da vidimo, kako bi se normalni ljudje obnašali, če bi dobili priložnost biti nekaj drugega. Dovolj je tudi, če je Jaka Racman fajn plača…

Stari moj da bi za en dan bil Hojsov policaj. Pa da me kliče Hojs pa mi reče da pride eminenten gost v Celje in da sem js odgovoren na eno sobotno dopoldan za varnost ljudi in premoženja v mestu. Ker pride Jaka Racman v Celje. In za to je potrebna posebna stopnja varovanja v strogem centru Celja.

V petek zvecer bi javil, da sem aktiviral 23443 člen- “Medvešek na pohodu za varnost, otroke in blaginjo. Za vse. Ne le za Jake Racmane.

Počako bi lepo na soboto dopoldan. Ura lepo 11 dopoldan. Folk kofetka, sonček sije, mamce pa ateji na tržnici okol korenja pa zelene letajo, kužki lovijo svoje repe, otroc se derejo ko jesiharji, ziher kdo od stalnih drma kak inštrument tam na ulici, al pa uni indijanci zapestnice delajo…in Bam. Js uletim. S solzilcem iz prve na tržnico. Kr od Starega piskra bi jih že nastreljal, zaplinim najprej tržnico razumeš, pol pa sam pendrek ven, gasmasko gor pa idemo. Narežem prvo teto… ka mi maš tule zdle zeleno pa stročji fižol za kupvat, bam bam bam, ziher bi bil kak čiko stari tam, pa se davil. Primem, fuknem u steno razumeš, če je nevarn s tem čikom no. Zase in za druge. Sploh pa za Jako Racmana. Js varujem pizda, samo svoje delo opravljam on mi pa tule s čikom po tržnici. Valda ga zlamam.

Nadaljujte z branjem→

Zelo sveže, pa čeprav močno diši po zgodnjih 1970-ih

Mala nočna muzika (za tiste, ki smo na šihtu)

Bine Kordež

Demografski sklad (DS), z oblikovanjem katerega naj bi dolgoročno zagotavljali dodatne finančne vire in večjo varnost izplačevanja pokojnin, je tema, s katero se tako politika kot stroka ukvarjata že več kot 20 let. Kar nekaj dosedanjih vlad je (neuspešno) obljubljalo vzpostavitev takšnega sklada, vendar je šele aktualna vlada pripravila konkreten zakon – a ga tudi še hitreje umaknila iz parlamentarne procedure. Opozicija in tudi civilna sfera (sindikati, upokojenci) sta izrazili precejšnje zadržke glede predlaganega zakona. Ocenjujejo namreč, da je osnovni namen predloga bolj obvladovanje državnega premoženja kot pa zagotavljanje večje dolgoročne zanesljivosti financiranja pokojnin. Zaradi teh razlogov in tudi političnih razmerij v parlamentu verjetno zakon o demografskem skladu tudi v tem mandatu ne bo sprejet.

Da je DS nujen, se sicer strinjajo praktično vsi deležniki. Razlog je v neugodnih demografskih gibanjih, torej vse večjem deležu starejših v populaciji. To naj bi v prihodnosti (čez 20, 40 let) zahtevalo bistveno višje izdatke za pokojnine kot danes. Z ustrezno oblikovanim DS naj bi zagotavljali nekaj dodatnih finančnih virov, ki bi takrat zmanjšali pritisk na proračun in tako zagotovili večjo vzdržnost pokojninskega sistema.

Nadaljujte z branjem→