Politikom notorično primanjkuje vizionarstva in strateške usmeritve. Če že kaj spravijo skupaj, so to operativne usmeritve za pol naslednjega mandata. V to kategorijo spada tudi 10 strateških “zavez” nekdanje koalicije KUL v nedavno podpisanem predvolilnem “koalicijskem sporazumu”. No, obstajajo tudi voditelji, ki so sposobni vizije in oblikovanja strateških usmeritev za svojo državo. Sem spadajo kitajski voditelji zadnjih desetletij, prejšnji predsedniki Emiratov, pa tudi sedanji predsednik Emiratov šejk Khalifa bin Zayed. Slednji je nedavno objavil dekret z 10 strateškimi usmeritvami, ki se jih morajo vsa ministrstva, zvezni in lokalni organi oblasti ter institucije v državi držati in jih uporabljati kot smernice v vseh svojih direktivah in odločitvah ter delati na izvajanju načel v svojih načrtih in strategijah. 

Spodaj objavljam teh 10 strateških usmeritev, vi pa v tekstu zamenjajte “Emirate” in “UAE” s “Slovenijo” ter presodite, kako se vam zdijo primerni za strateški razvoj naše države. Samo razmislite o njih.

The 10 principles will be the core guidelines for all UAE’s institutions to strengthen the union, build a sustainable economy, harness all possible resources to build a more prosperous society, foster positive regional and global relations to achieve national goals, and support peace and stability across the world.

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno, ne smete gledati videa. No, tudi ne poslušati teksta. Muzika je pa dobra.

Bine Kordež

Vsekakor je upravičeno vprašanje, ali je upravičeno tudi v naslednjem letu (za redne izdatke, brez investicij) potrošiti 26 % več kot v letu 2019, čeprav bo rast BDP višja le za 10 %. Seveda bodo vsi prejemniki veseli višjih prilivov, a dodatni proračunski “bonbončki” in dolgovi v razmerah, ko naj bi ustvarili kar 16 % višjo dodano vrednost kot v letu 2019 najbrž niso najbolj upravičeni.

Upoštevaje navedene načrte in pojasnila, bomo torej letos iz rednega dela proračuna imeli kar 4 milijarde eur (!) slabši rezultat kot v letu 2019 in to ob 4 % višjem nominalnem BDP. Če se s takšno rastjo pohvalimo, je res vprašanje zakaj potem tako povečana poraba nad prihodki.

V teh dneh začenja parlament obravnavo predlogov proračunov za naslednji dve leti vključno z oceno letošnjih gibanj. Množico številk bodo seveda pretresali parlamentarni odbori, kakšno manj pomembno postavko spremenili, a po izkušnjah bo končni rezultat približno podoben predlogu (razen če se ne bi zgodil kak nepričakovan umik podpore s strani “pol-koalicijskih” poslancev). Zaradi tega lahko predlog razumemo kot proračunske načrte aktualne vlade za naslednje obdobje.

Vlada je predlog pospremila z oceno, da gre za optimistično in razvojno naravnanost proračuna s poudarkom na zgodovinsko visokih investicijah. Dejansko je predvideni obseg naložb preko 2 milijardi letno (dosedanji najvišji znesek je bil 1,37 milijardi v letu 2015) – a seveda na račun dodatne zadolžitve, kar seveda ne zahteva posebnega napora vlade. Posebno, ker bomo izkazovali visoke primanjkljaje kljub precejšnjim dodatnim prilivom iz Evropske Unije. Primanjkljaj države naj bi se leta 2023 sicer že vrnil v okvir Maastrichtih kriterijev (pod 3 % BDP), a pred epidemijo smo znali tudi ob tudi relativno visokih naložbah doseči proračunske presežke.

Nadaljujte z branjem→

Zgornji naslov se bo zdel marsikomu bogokleten in se bo hitro razhudil, vendar dejansko ni nič novega. To idejo je sicer pred leti javno nabolj popularizirala italijansko-ameriško-britanska ekonomistka Mariana Mazzucato v knjigi Podjetna država. V njej je izpostavila primer podjetja Apple, ki ima zelo majhen delež svojih raziskav (kot stroškov glede na skupne prihodke), njegova genialnost je v tem, da obstoječe tehnološke rešitve, ki so splošno dostopne (od interneta do GPS), zapakira v komercialno izjemno dobre produkte. Drugače rečeno, Apple črpa iz rezultatov temeljnih raziskav in jih z rekombinacijo komercializira.

Seveda pa Mazzucatova glede tega ni bila prva, ampak so stvar znane že od bistveno prej. Raziskovalci (Griliches in ostali) so namreč imeli težave, da bi našli signifikanten in močan vpliv lastnih raziskav podjetij na njihove rezultate (rast produktivnosti itd.)*. Ta učinek je bil vedno zelo majhen, če je bil sploh statistično značilen. Zato so prišli na idejo, da je pomemben “družbeni učinek” in ne toliko “privatni učinek” vlaganj v raziskave. Zgodba je v tem, da če država ter vsa podjetja vlagajo v raziskave in razvoj, prihaja do nekaterih novih tehnoloških rešitev, ki morda niso takoj komercialno uspešna za posamezno podjetje, vendar pa predstavljajo pomembno “eksternalijo” za druga podjetja. Ostala podjetja se učijo od drugih ali že razvito idejo / rešitev, ki je nastala drugod, razvijejo naprej, kombinirajo z drugimi rešitvami in nekatera ultimativno pridejo do komercializacije, ki je za eno ali nekaj podjetij lahko zelo donosna. Kdo bo od teh vlaganj “profitiral”, ne vemo, vemo pa, da so ti “spillover učinki” (prelivanja znanja) zelo pomembni.

Paul Romer je to idejo “družbenih učinkov” raziskav in razvoja sredi 1980-ih let uporabil v svojem doktoratu in razvil koncept “endogene rasti”, za kar je pred leti dobil Nobelovo nagrado. Bistvo tega koncepta je, da čim več je podjetij, ki vlagajo v raziskave in razvoj, tem večji bo družbeni učinek teh raziskav, katerih učinki se prelivajo med podjetji, in tem višja bo gospodarska rast. Zato lahko tudi razvite države, ki več vlagajo v raziskave in razvoj, hitreje rastejo in ni nujno, da prihaja do učinka konvergence (zaradi padajoče mejne učinkovitosti fizičnega kapitala), da nerazvite države dohitevajo razvite (kot pravi koncept Solow-Swanovega modela eksogene rasti).

Nadaljujte z branjem→

Malce gayevski oziroma 80s pop, ampak ajde, gre v uho in se da preživeti.

Pa smo spet nazaj pri debati glede kovanca za bilijon dolarjev. Ponavlja se zgodba izpred osmih let, ko so republikanci, ki so imeli večino v Senatu, blokirali demokratskega predsednika Baracka Obamo pri dvigu zakonske meje zadolževanja. Takrat so republikanci nasprotovali zmanjšanju davčnih olajšav za bogatejše, tokrat nasprotujejo sprejemu zakona o investicijah v prometno infrastrukturo in človeški kapital.

Tovrstna nagajanja v ameriški politiki postajajo stalnica. Spomnite se samo dveh epizod »zaprtja« Clintonove vlade (novembra 1995 za en teden in med decembrom 1995 in januarjem 1996 za štiri tedne) ter posledične začasne odpustitve nekaj tisoč vladnih uslužbencev, ker se demokrati in republikanci niso mogli dogovoriti glede financiranja proračuna. V isto kategorijo spada 16-dnevno zaprtje vlade leta 2013 v času administracije Baracka Obame, ki ga je povzročil spor glede financiranja zdravstvenega zavarovanja. No, demokrati so to gesto vrnili v obdobju 2018–2019 v času administracije Donalda Trumpa, ko je prišlo do najdaljšega zaprtja vlade v zgodovina ZDA (35-dni), zaradi spora o višini sredstev za gradnjo zidu med ZDA in Mehiko.

Nadaljujte z branjem→

V spodnjem zapisu Martina Wolfa v Financial Timesu zamenjajte ime Trump z Janša, Orban itd., pa boste dobili ranljivo stanje sedanje demokracije v svetu. Dobršen del sveta je zašel v populistično, neliberalno smer, kjer avtoritarni voditelji kreirajo fiktivno realnost za svoje sledilce, kjer so poteptali vse standarde politične kulture, pokorili pravosodni in represivni aparat ter javne medije, bogati posamezniki in menedžerji (industrialci) pa jim pri tem asistirajo v zameno za davčne odpustke in subvencije. Tako kot so Hitlerju pred 90 leti.

Če se tiha, zmerna, sredinska večina ne bomo angažirali, nas čaka obdobje fašizma. Čas je zdaj!

Here is a political leader who has ousted anybody who opposes him from positions of influence in his party. He believes himself unjustly persecuted, defines reality for his followers and insists that a legitimate election is one he wins.

…

Equally surely, he will use the pressure that he can then exert on the wealthy and influential to bring them into line. Crony capitalism is among the probabilities. Ask the Hungarians who live in an “illiberal democracy” under a man admired by US rightwing pundits.

“Americans — and all but a handful of politicians — have refused to take this possibility seriously enough to try to prevent it”, notes Kagan. “As has so often been the case in other countries where fascist leaders arise, their would-be opponents are paralysed in confusion and amazement at this charismatic authoritarian.”

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji petek je Jeremy Rudd, starejši svetovalec v raziskovalnem in statističnem oddelku uprave ameriškega Fed, lansiral atomsko bombo na spletni strani Fed. V petek je bila objavljena njegova razprava “Why Do We Think That Inflation Expectations Matter for Inflation? (And Should We?)”. Moram priznati, da že dolgo nisem tako užival ob branju teoretične ekonomske razprave. Na kratko, Rudd pravi, da “je uporaba inflacijskih pričakovanj za razlago opazovane inflacijske dinamike nepotrebna in nesmiselna“. Oziroma da utemeljevanje ukrepanja monetarne politike glede inflacije na podlagi inflacijskih pričakovanj neustrezno, saj sloni na izjemno trhlih teoretičnih temeljih in empirično ni podprto, in “bi njegovo nekritično spoštovanje zlahka povzročilo resne napake politike.”

Rudd pravi, da dejanska dinamika inflacije ne sloni na (racionalnih) inflacijskih pričakovanjih posameznikov, kot so to vzpostavili nobelovci Phelps, Friedman in Lucas, saj je niti zaposleni, niti menedžerji ne spremljajo. Morda niti ne vedo (kot je pred leti na sestanku Federal Open Market Committee (FOMC) povedal isti Jeremy Rudd), kaj je indeks cen življenjskih potrebščin, ki naj bi ga v skladu s teorijo racionalnih pričakovanj spremljali in natančno vedeli, kakšen bo naslednji mesec, čez pol leta, čez eno leto, čez tri leta, čez pet let in čez en milijon let.

Pa tudi, če bi vedeli, to njihovo vedenje (inflacijska pričakovanja) ne bi imelo nekega vpliva na dejansko gibanje inflacije. Teoretični koncept namreč temelji na “wage-setting, price-setting” mehanizmu, po katerem zaposleni spremljajo bodočo inflacijo ter v pogajanjih o plačah vsako leto svojo pričakovanja glede bodoče inflacije prenesejo v zahtevo po adekvatnem nominalnem zvišanju plač. Menedžerji pa nato to zvišanje plač (stroška dela) prenesejo naprej v cene končnih izdelkov, kar nato povzroči inflacijsko spiralo in splošen dvig cen, če so inflacijska pričakovanja visoka (tukaj puščam ob strani dilemo ali gre za adaptivna ali racionalna pričakovanja). Problem pa je, da ta koncept ne drži (več). V ZDA je denimo le 6% zaposlenih članov sindikata in praktično ni nobenih, za makroekonomsko raven pomembnih, pogajanj glede plač. Plače določajo delodajalci in jih prilagajajo le toliko, da jim zaposleni ne pobegnejo drugam. Plače se dejansko določajo v tekmi ali tihem dogovoru med delodajalci, torej imamo na trgu dela (vsaj v ZDA) monopson (moč na strani povpraševanja po delu) in ne monopola (moč na strani sindikatov kot zastopnikov ponudnikov dela). Ergo, zgodba, da inflacijska pričakovanja poganjajo bodočo dinamiko inflacije, nima realistične podlage.

Nadaljujte z branjem→