Trend upadajoče inflacije, ki ga opažamo v ZDA od julija lani naprej, se dogaja tudi v evro območju – mesečna inflacija upada že 3 mesece zapored. Glejte spodnji sliki, prva kaže mesečni prirastek, druga pa prirastek glede na isti mesec preteklega leta (letno stopnjo inflacije). Inflacijski pritiski so se močno izpeli. Še večji upad bo zabeležen v mesecih februar in marec, ko se bodo primerjale cene glede na lanska ista dva meseca, ko so cene energentov ponorele.

Slika 1: CPI inflacija v evro območju, mesečni prirastek

Slika 2: CPI inflacija v evro območju, glede na isti mesec preteklega leta

Nadaljujte z branjem→

Slika pove več kot tisoč besed. Države, ki pošiljajo vojaško pomoč Ukrajini (temno modra) oziroma “nova koalicija voljnih”. V primeru napada na Irak je ta “koalicija voljnih” štela 48 držav, zdaj se je skrčila na 44 držav, ki pošiljajo vojaško pomoč. Je pa struktura držav v obeh “koalicijah voljnih” različna, skupen jima je ideološki dvojec ZDA – V. Britanija s krmarjem ZDA. V primeru Iraka je bila koalicija voljnih precej bolj heterogena, danes pa je ostro polarizirana na “zahodne države” (države zahodno od Rusije in razvite članice OECD).

* V spodnji sliki je sicer treba posiviti, Grenlandijo, ki pač nima česa poslati.

Vir slike: Reddit

Včeraj je bil zanimiv dan za ekonomiste in finančnike. V Evropi smo bili veseli podatka o znižanju inflacije (iz 9.2% na 8.5%) ter se čudili glede Numberwanga (nemški statistični urad Destatis je sporočil, da zaradi tehničnih težav (težav z IT pri prehodu na nove uteži) do drugega tedna februarja ne more sporočiti podatka o nemški inflaciji, zaradi česar so na Eurostatu naredili svojo hitro oceno) in Numberunterganga (za nekaj časa je padel spletni statistični portal ECB). Toda novice so bile dobre in borze so se odzvale z rastjo tečajev. Pri nas je bila veselica predvsem z delnico Krke, kjer so se vlagatelji šele ta teden odzvali na njene prejšnji teden objavljene rekordne poslovne rezultate ter na govorice o prevzem uv Indiji (dva zaporedna dnevna dviga za 3.2% in 4.4%).

Še bolj zanimivo je bilo v ZDA, kjer sta bili obe glavni borzi (NYSE) in NASDAQ) v blagi depresiji (v rdečem) v času čakanja na odločitev Feda glede dviga obrestne mere. Vlagatelji so čakali na govor predsednika Fed Jeroma Powella, ne samo na velikost številke (dvig za 0.5 ali 0.25 točk), pač pa predvsem na ton njegovih izjav. In malce po 14. uri, ko je Powell sporočil dvig obrestne mere zgolj za 0.25 točk in nakazal zadovoljstvo nad znižanjem inflacije brez recesije ter na možnost zniževanja bodoče dinamike dvigovanja obrestne mere, se je začela veselica na finančnih trgih. Skorajda orgija.

Denimo, delnice Tesle, katerim lansko leto nikakor ni bilo naklonjeno, so skočile kot Sergej Bubka v najboljših letih kariere. Indikativna je spodnja slika, ki na primeru tečaja delnice Tesle (TSLA) kaže, kako finančni trgi reagirajo na informacije. Tečaj je poskočil za dobrih 8 dolarjev/delnico oz. 4.7% in č bi se včerajšnji dan nadaljeval tudi po zaključku poslovanja borze, bi vlagatelji dali za Teslino delnico še 3 dolarje več.

Nadaljujte z branjem→

Majhne države so načeloma nepomembne v velikih zgodbah, statistična napaka ali kolateralna škoda, ko gredo stvari po klancu navzdol. Toda v realnem svetu to velikokrat ne drži, včasih naredijo veliko razliko. Tak je denimo primer z irskim BDP. Včeraj je mnoge zintrigirala spodnja slika v Financial Timesu, ki kaže trende BDP v štirih največjih državah EU in ZDA. ZDA so itak imele daleč boljše okrevanje po pandemiji od evropskih držav (kot v vseh krizah, ker pač imajo avtonomno fiskalno in monetarno politiko in same določajo stimulativne ukrepe) in so imele v Q3 2022 za 5% višji BDP od tistega v Q4 2019, medtem ko je bil BDP v 3 največjih EU državah višji le za 0.4% (Nemčija) do 1.9% (Italija), v Španiji pa je še vedno nižji za 1.1%.

Indikativno, vendar to ni glavna zgodba v tej sliki. Bolj zanimivo je, da je temno rdeča črta, ki prikazuje dinamiko BDP držav evroobmočja v zadnjem letu in pol višja od dinamike štirih največjih držav članic evro območja, ki tvorijo skupaj 75% celotnega BDP evrskega območja. V čem je skrivnost?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjih mesecih se v Sloveniji soočamo z vse večjimi pritiski za dvig plač. Temu je botrovala predvsem visoka rast cen, pa tudi nezadovoljstvo posameznih skupin zaposlenih. Dvig eni skupini zaposlenih, tudi če je upravičen, povzroči plaz nezadovoljstva drugih, kar je potem le težko ustaviti. Trenutno imamo zato skoraj občutek, da praktično ni nikogar, ki bi bil zadovoljen z višino prejemkov.

Kot smo lahko nedavno poslušali po televiziji, se seveda vsi strinjamo, kako mizerne so na primer plače pomočnic vzgojiteljic v vrtcih, katere naj bi skrbele za razvoj bodočih generacij. Enako velja tudi za ostala najnižja plačana delovna mesta v javnem sektorju in seveda tudi za delavke in delavce za proizvodnimi stroji. Tudi na drugi strani imamo zelo nezadovoljne, tudi najbolje plačane zdravnike, ki se pač primerjajo s prejemki v zasebnem zdravstvu. Navedeni so bili primeri državnih preiskovalcev ali sodnikov, ki obravnavajo najtežje primere kriminalitete za 2.500 eur neto. Potem pa imamo vmes še ves srednji sloj, za katerega vsi ugotavljajo, da v Sloveniji počasi izginja in da imamo pretežno samo še slabše plačana delovna mesta.

Nadaljujte z branjem→

Velika večina ljudi seveda ne spremlja in ne posveča nobene pozornosti temu, kar se dogaja med “novimi neuvrščenimi državami“, to je državami iz skupine BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika). Ta grupacija, ki je nastala pred dvema desetletjema, je pred tremi prelomnimi dogodki: (1) pred širitvijo (prošnjo za članstvo je doslej podalo 12 držav, med njimi tudi Savdska Arabija in Iran), (2) pred uvedbo skupne rezervne valute, in (3) pred skupno razvojno banko. Vse troje bo precej pretreslo svetovno gospodarsko in politično ureditev, saj pomeni pospešeno de-dolarizacijo trgovinskih tokov, manj pritoka kapitala v ameriške obveznice in ameriški finančni sektor ter odmik od mednarodnih organizacij, kot sta IMF in WTO za polovico sveta. Razširjen BRICS+ pomeni namreč skupaj 45% svetovnega prebivalstva, tretjino svetovnega BDP, okrog 80% svetovnih rezerv nafte ter večino nahajališč najpomembnejših surovin za industrije prihodnosti.

Gre za dramatičen odmik od povojne ureditve in od ureditve po letu 1990. Izoblikuje se nov svetovni gospodarski in politični pol, ki prinaša svoje prednosti in tveganja. Prednosti so predvsem v tem, da ta ureditev prinaša boljše razvojne možnosti za države v razvoju in zaščito pred ameriškim izsiljevanjem (pred sankcijami in pred zasegom deviznih in zlatih rezerv).

What unites them now is a desire to challenge American hegemony in finance and trade, and to circumvent sanctions. As tensions between the west and China increase and become irrevocably hostile with Russia with its economic sanctions and diplomatic cut-offs, the two want to find an alternative to the dollar.

A common currency, be it a reserve currency, would not only help circumvent the sanctions. There are also benefits for trade. Intra-Brics trade as a percentage of world trade was around 10% in 2017. Politically, this prospect has become more feasible under the newly elected Luiz Inácio Lula da Silva in Brazil, who has his own misgivings towards the US. India, too, has a new agenda. India doubled its GDP over the past decade and is looking to become a major geopolitical actor in its own right. The Brics group may become a platform to do this.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Sun Tsu: V vojni je glavna tarča  nasprotnikova strategija

Pred dnevi je kar nekako mimo šla novica, da je bil 10.1.2023 general polkovnik Aleksandr Pavlovič Lapin imenovan za poveljnika štaba ruskih kopenskih enot. Ne samo to. Mimogrede je pricurljala tudi informacija, da general Lapin to dolžnost opravlja že mesec in pol.

Verjetno večini ta podatek nič ne pomeni. Morda pa vendarle ta podatek o sedanji ukrajinsko-ruski vojni pove več kot si večina sploh lahko predstavlja.

Nadaljujte z branjem→

Septembra lani sem predstavil ameriški načrt, kako “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo” (Overextending and Unbalancing Russia) (celoten dokument na 354 straneh), ki je nastal aprila 2019 v RAND korporaciji (RAND je vojaško-strateški think-tank, ki ga tričetrtinsko financira ameriška vlada, in ki po naročilu dela strateške študije za ameriško vlado; znan pa je po svoji “jastrebski usmerjenosti” ter velikih napakah v preteklosti glede strateških usmeritev, ki so vodile do velikih ameriški fiaskov, denimo glede vojne  v Vietnamu ter ameriških “operacij” v Laosu in Tajski). V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.

No, manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.

Povzetek:

The authors argue that, in addition to minimizing the risks of major escalation, U.S. interests would be best served by avoiding a protracted conflict. The costs and risks of a long war in Ukraine are significant and outweigh the possible benefits of such a trajectory for the United States. Although Washington cannot by itself determine the war’s duration, it can take steps that make an eventual negotiated end to the conflict more likely. Drawing on the literature on war termination, the authors identify key impediments to Russia-Ukraine talks, such as mutual optimism about the future of the war and mutual pessimism about the implications of peace. The Perspective highlights four policy instruments the United States could use to mitigate these impediments: clarifying plans for future support to Ukraine, making commitments to Ukraine’s security, issuing assurances regarding the country’s neutrality, and setting conditions for sanctions relief for Russia.

Nadaljujte z branjem→