Malce je sicer propagande v spodnjem tvitu, ampak tako približno izgleda sedanja situacija državam v razvoju: Kitajska je za mir, ZDA pa netijo vojne. Kajti mir za države v razvoju pomeni možnost trgovine, rasti in razvoja. Sodelovanje v ameriško-induciranih vojnah pomeni nazadovanje in mizerijo. Katero stran bodo izbrale, očitno ni več dilema.

China wants peace and the US wants wars — this is the situation now due to structural characteristics of the two economic systems. China wants peace because its economy is based on production, infrastructure and trade. Peace means Chinese trains and ships can move around freely importing and exporting goods. Peace means Chinese engineers can build bridges and dams. Peace means Alibaba can get customers from Syria and Iraq.

On the other hand, the US engine is running on dollar vaporware, which can be sustained only by a Ponzi scheme, which needs a continuous supply of buyers.

Peaceful and prosperous countries are not going to buy US debt. They are going to trade in local currencies. They are going to create trade blocs like BRICS. A peaceful and prosperous Middle East will start selling oil for Yuan. Saudis will use oil profits to build futuristic cities (Neom) rather than buy US weapons. Peaceful and prosperous countries will invest in colleges, R&D, manufacturing and technology. Soon they will be competing with US companies. Look at China over the last 40 years. What happens next in the world will depend on the intelligence of human beings.

Unfortunately, maintaining peace is 100x more difficult than starting wars.

Vir: Twitter

Ukrajina se s 35,000 vojaki, 200 zahodnimi tanki in 1,500 oklepnih vozil (oboji različnih porekel in različnih potreb glede streliva in vzdrževanja) ter brez letalske podpore ne zdi pripravljena na napovedovano kontraofenzivo. Po tej ofenzivi bo ostala brez še preostalih za vojno sposobnih moških in preostalega orožja. Vprašanje pa je, ali si to, da ne sproži samomorilske protiofenzive sploh lahko privošči. Po eni strani “zahodni sponzorji” zahtevajo “donos na svoje vložke”. Na drugi strani pa, če ne bo ofenzive, ji bo Rusija z raketami uničila preostale zaloge orožja. In tretjič, če ne sproži protiofenzive, se bo morala začeti pogajati, kajti nadaljevanja vojne še nekaj let si ne more privoščiti. V pogajanjih pa tudi ne more pričakovati izida, ki ga je dosegla lani marca v Istanbulu ali tistega, ki ga je imela pred začetkom ruske agresije. In dlje časa kot odlaša s pogajanji, slabše pogoje bo imela in manj bo zahodne podpore.

Pred ukrajinskim vodstvom so samo slabe izbire. Spodaj je dober povzetek opcij, ki so trenutno aktualne.

Nadaljujte z branjem→

Zahodni mediji nadvse radi navdušeno pozdravljajo pričetek skorajšnje (“samo što nije”) ukrajinske protiofenzive, katere namen naj bi bil (1) pregnati rusko vojsko iz zasedenih ozemelj nazaj v Rusiji, (2a) spet zavzeti polotok Krim ali (2b) vsaj pretrgati logistične in komunalne povezave med celino in Krimom. Seveda bi bila takšna in tako uspešna protiofenziva nadvse zaželjena. Problem pa je, da meji na znanstveno fantastiko. Poglejmo, kakšna so dejstva in kaj lahko pričakujemo.

Doslej znana dejstva so naslednja: Na ukrajinski strani naj bi bilo približno 35.000 vojakov, okrepljenih z okrog 100+ zahodnimi bojnimi tanki. Soočili naj bi se z več kot 140.000 ruskimi vojaki vzdolž 950 km dolge, obrambno utrjene frontne črte. Pri čemer ukrajinske sile pri preboju čaka nekajkilometrski smrtonosni razmejitveni pas iz minskih polj, zemeljskih nasipov in protitankovskih ovir, ki so jih postavili Rusi.

Ergo, verjetnost, da bi ukrajinske sile po vsej frontni črti potisnile nazaj ruske sile, je enaka nič (0). Edina resna takrtična možnost je, da se ukrajinske sile koncentrirajo na eni ali dveh točkah ter poskušajo na najšibkeje utrjenih predelih prebiti frontno črt, z artilerijo in tanki deaktivirati minska polja, barikade in tankovske ovire in utrditi nekaj sto metrov širok pas skozi frontno črto ter skozi en prehod (ali dva ali več) nato spraviti ukrajinske enote za hrbet ruskim silam in jih nato deaktivirati ali pregnati. Problem tega pristopa je seveda, da ruske sile tega preboja ne bodo gledale križem rok in da bi ukrajinske sile potrebovale močno letalsko podporo najprej pri prebijanju in utrjevanju prehoda ter nato pri zaščiti prehoda ukrajinskih sil skozi prehod. Teh pa ukrajinske sile nimajo.

Nadaljujte z branjem→

Težko je preprečiti slabim fantom, da bi umetno inteligenco uporabili za slabe stvari

Geoffrey Hinton was an artificial intelligence pioneer. In 2012, Dr. Hinton and two of his graduate students at the University of Toronto created technology that became the intellectual foundation for the A.I. systems that the tech industry’s biggest companies believe is a key to their future.

V bistvu ni nobene skrivnosti. Javni dolg (glede na BDP) hitreje upada, čim višja je stopnja gospodarske rasti. V spodnji sliki je bil javni dolg konec leta 2022 v Grčiji in Portugalski nižji kot pred epidemijo Covid (konec leta 2019), ker se je v obeh državah BDP močno povečal. In to je ključna razlika glede na Veliko Britanijo in Nemčijo, ki se ubadata s precej povišanimi ravnimi dolga.

Javnega dolga ne znižuje absolutno zmanjšanje zadolženosti (poskušajte najti takšno državo kjerkoli v svetu, good luck!), ampak s hitrejšo rastjo BDP! Torej javnega dolga ne znižuje zmanjševanje števca (D v kvocientu D/BDP), pač pa hitrejša rast imenovalca (BDP) od števca D. Drugače povedano, pomembno je, kaj naredimo z zadolževanjem in kako dobri smo, da z njim pospešimo gospodarsko rast. Zmagovalcev ne najdemo med “šparovnimi”, ampak tistimi, ki tečejo hitreje!

Zato je takšna neumnost, ker Nemčija zahteva zaostrovanje fiskalnih pravil, namesto da bi najprej pri sebi rešila problem (pre)nizke gospodarske rasti.

Učna ura zgodovine skozi prizmo ameriških interesov

Spodnji graf je eden najbolj fascinantnih grafov, kar sem jih videl. Če projicirate stopnjo gospodarske rasti Nemčije med letoma 1901 in 1913 do konca dvajsetega stoletja, lahko zelo dobro napoveste, kje se bo nahajala združena Nemčija glede BDP čez 100 let. In to kljub številnim gromozanskim šokom vmes – kljub prvi svetovni vojni, weimarski krizi s hiperinflacijo in nato deflacijo, drugi svetovni vojni, in razdelitvi Nemčije po letu 1945. Kot da zgodovina ne bi bila pomembna.

Nadaljujte z branjem→

Vzpon Kitajske se zdi zgodovinsko največja strateška napaka ameriške politike. Ostale konkurenčne države za prevzem globalnega vodstva so ZDA sproti izločile. Sovjetsko zvezo s totalnimi sankcijami in dolgoročnim izčrpavanjem, Japonsko s prisilo v revalvacijo jena in »prostovoljnimi« izvoznimi omejitvami, države EU pa so se same izločile z uvedbo destruktivnega evra. Toda Kitajska se je izmuznila.

Kitajska se je izmuznila, ker so jo ameriške oblasti podcenjevale. Po smrti Mao Tse Tunga leta 1976 in po tem, ko je njegov naslednik Deng Xiaoping leta 1978 napovedal reforme in s »politiko odprtih vrat« sprostil možnosti za tuja vlaganja, je v začetku leta 1979 ameriška administracija z veseljem vzpostavila diplomatske odnose s Kitajsko. V medsebojnih odnosih je uveljavila politiko »ene Kitajske«, torej priznavanje, da je Tajvan del Kitajske. Ob interesu rušenja socializma sta prevladala gospodarski interes in korporativni pohlep ter zameglila politično presojo.

Nadaljujte z branjem→

Tri desetletja nazaj so washingtonske institucije (IMF in Svetovna banka) v okviru iniciative ameriškega State departmenta inicirale t.i. Washingtonski konsenz, to je niz priporočil za optimalne  ekonomske politike (od privatizacije, liberalizacije trgovine in investicij do vzdržnih fiskalnih politik). Ena izmed ključnih priporočenih politik je bila prosta trgovina, ki naj bi bi bila optimalna za hitrejši gospodarski razvoj. Tri desetletja kasneje so ZDA oblikovale “nov Washingtonski konsenz“, v katerem ni več prostora za popolnoma prosto trgovino in investicije, pač pa je odkrito protekcionističen in temelji na konceptu “nacionalne varnosti”. Torej ZDA so odstopile od koncepta, ki so ga oblikovale, ki so ga pridigale drugim in ki so ga zahtevale od vseh držav. Kot pravi Edward Luce v Financial Timesu: “včerajšnja ameriška ortodoksija se je sprevrgla v herezijo.

In namesto odprtosti se ZDA zadnje desetletje dejansko zapirajo, in to pospešeno. Uvedle so carine na uvoz, ne podaljšujejo izteklih sporazumov o znižanih carinah za države v razvoju (GSP), niso del regionalnih trgovinskih integracij (nekdanji Trans‐​Pacific Partnership, ki se je po umiku ZDA preoblikoval v Comprehensive and Progressive Trans‐​Pacific Partnership), sprejele so zelo protekcionistične zakone, ki močno subvencionirajo domačo proizvodnjo in spodbujajo povratek podjetij nazaj v ZDA (Chips Act, Inflation Reduction Act) itd. Problem tega ameriškega zapiranja je, da je prizadel vse države, najbolj pa države v razvoju. In te države se obračajo h glavnemu konkurentu ZDA – Kitajski, ki je oblikovala lastne regionalne in bilateralne trgovinske sporazume. Kitajska pospešeno nase navezuje azijske, afriške in latinskoameriške države. V zadnjem desetletju je postala največji trgovinski partner in največji investitor v večini teh držav (glejte slike na koncu članka). Kitajska je zasedla prostor, ki so ga ZDA prostovoljno izpraznile.

In kot je Larry Summers citiral afriškega politika: Od Kitajske dobimo letališče, od ZDA pa pridige”. Toda ZDA so se izkazale ne samo kot povsem neverodostojne v svojih pridigah, pač pa škodljive za razvoj tretjih držav. Kitajska se zanje kaže kot bolj koristna naveza.

Nadaljujte z branjem→