Spet izvrstna analiza zgodovinarja Adama Toozeja, ki pokaže, da (1) glede na številčno prednost Rusije glede tankov, in sicer tako v primerjavi s skupnim številom tankom na voljo v zahodnih državah kot tankov na voljo v Ukrajini (s temi dodatnimi 100 tanki), in (2) glede na dolžino fronte (čez 1,000 km) ta dodatna pošiljka zahodnih tankov (tudi če bi prispeli pravočasno in če bi štimala vsa logistika glede goriva in streliva) ne more narediti kakšne razlike na terenu. Gre bolj za moralno (politično) podporo kot pa za pomembno pomoč na bojišču.
Author Archives: jpd
Ameriški načrt za končanje vojne v Ukrajini: Demilitarizirano območje na zasedenih ukrajinskih ozemljih
Glede na to, da so v Bidenovi administraciji že zdavnaj spoznali, da Ukrajina te vojne proti Rusiji (brez neposredne vključitve sil Nata v vojno) ne more zmagati, niti pregnati ruskih sil iz zasedenih ozemelj, niti Rusije ni mogoče prisiliti k umiku s še tako drakonskimi sankcijami, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo ameriški vladni predstavniki prišli z “mirovnim predlogom”. Slednji je prišel to sredo prek članka v Washington Postu, kjer novinar David Ignatius, ki je zelo blizu ameriškemu sekretarju Alanu Blinkenu, objavlja njegov predlog. Če strnem, prvič, ameriška administracija predlaga, da se Rusija umakne iz sedanjih zasedenih ozemelj v Ukrajini (Donbas in Zaporožje, hersonski ‘kopenski most, ki povezuje Krim in Rusijo, območje zahodno od reke Dneper, severno okoli Harkova in južno okoli Odese in Nikolaeva), razen Krima (tukaj niti ZDA niti Ukrajina ne verjameta, da bi ga Rusija kdaj vrnila), in da se to ozemlje preoblikuje v demilitarizirano območje (s tem bi se ohranila ozemeljska celovitost Ukrajine izpred 24. februarja 2022). In drugič, ZDA ponujajo omejitev namestitev sistemov HIMARS, pehotnih bojnih vozil in tankov ZDA in Nata na ozemlje v “zahodni Ukrajini”, s čimer naj bi se Ukrajina lahko branila pred morebitnimi bodočimi napadi Rusije.
Ta predlog ameriške administracije je seveda smešen, saj Rusiji ne daje ničesar, pač pa ji jemlje ozemlja, ki jih je že osvojila in ji v zameno ponuja demilitarizacijo teh ozemelj ter obljubo omilitve sankcij. Namen ZDA je (ob umiku Rusije iz že zasedenih ozemelj) seveda prekiniti ruski vojaški momentum in ji preprečiti, da bi zavzela še večji del Ukrajine (ozemlje vzhodno in južno od Dnepra), z namenom pridobitve časa, v katerem bi se ukrajinska vojska lahko primerno opremila in pripravila na protiofenzivo. Ta ameriški predlog Rusiji ne daje ničesar in glede na izkušnje z mirovnima sporazumoma Minsk 1 in Minsk 2, katerih namen je bil zgolj pridobitev časa za vojaško okrepitev Ukrajine, medtem ko jih je Ukrajina sistematično kršila, seveda tak predlog noben resen voditelj države, kot je Rusija, ne more sprejeti. Glede na izkušnje, Rusija ZDA in zahodnim državam ne more zaupati, da delajo s poštenimi nameni, saj so doslej vse dogovore po letu 1991 prekršili. Dvomim, da bi kdorkoli na Putinovem mestu na tak predlog pristal. Putin je na obisku univerze Lomonosov v pogovoru s študenti že nakazal svoj nikalni odgovor.
Toda kljub temu, da gre za smešno neresen predlog Bidenove administracije, je na ta predlog treba gledati pozitivno. Gre za začetek iskanja mirovne rešitve, kjer je ena stran prišla s sicer nerealnim maksimalnim predlogom, nakar se bodo predlogi počasi obrusili in postopoma bomo lahko prišli do mirne rešitve, ki bi zagotavljala trajno mirno rešitev tega spora. Pomembno je, da pride od neformalnih predlogov do formalnih mirovnih pogovorov.
The Biden administration, convinced that Vladimir Putin has failed in his attempt to erase Ukraine, has begun planning for an eventual postwar military balance that will help Kyiv deter any repetition of Russia’s brutal invasion.
Secretary of State Antony Blinken outlined his strategy for the Ukrainian endgame and postwar deterrence during an interview on Monday at the State Department. The conversation offered an unusual exploration of some of the trickiest issues surrounding resolution of a Ukraine conflict that has threatened the global order.
Ameriški problem pomanjkanja kognitivne empatije ali zakaj ameriški voditelji pretiravajo glede Kitajske kot grožnje
Ta teden je analitike precej zmotil spodnji graf, ki primerja vojaške izdatke šestih držav v milijardah dolarjev. Problem grafa je dvojen. Prvič, za 5 držav so podatki o izdatkih za vojsko narisani na levi skali, za eno (ZDA) pa na desni. Za nepazljivega opazovalca iz grafa sledi, da medtem ko so ameriški vojaški izdatki upadli, pa kitajski rapidno naraščajo in da je Kitajska glede tega že prehitela ZDA. Kar seveda ni res, saj je ameriške vojaške izdatke treba odčitati na desni skali. Ti pa kažejo, imajo ZDA v absolutnem smislu 3-krat večje javne izdatke od Kitajske. Ta graf je res absolutno slabo in zavajajoče narejen in bi ga vsak mentor pri diplomskem / mentorskem delu zavrnil. Drugi problem pa je, da so graf oblikovali in ga objavili v blogu na svoji spletni strani v podružnici ameriške Federal Reserve v St. Louisu. Zaradi česar vsak normalen človek zastriže z ušesi: le zakaj se Fed ukvarja z analizo vojaških izdatkov?
Zaradi številnih negativnih komentarjev so se na Fedu iz St. Louisa kasneje opravičili za sporni graf. Vendar pa ostaja vprašanje, zakaj se je Fed odločil manipulirati s percepcijo teh izdatkov? Meni najbolj plavzibilno razlago je dal Robert Wright, ki pravi nekako takole: med aktualnimi ameriškimi politiki je zavladal hladnovojni, ideološki pogled na svet, ki zavedno (ali ne) nadproporcionalno potencira nevarnost s strani Kitajske. Šlo naj bi za pomanjkanje kognitivne empatije, torej za nesposobnost se postaviti v vlogo Kitajske in razumeti njeno motivacijo ter dejanja. Če bi se kdo potrudil to narediti, bi hitro videl, da Kitajska nima aspiracij zamenjati ZDA kot svetovnega voditelja, pač pa se predvsem ukvarja s svojimi razvojnimi izzivi. Nadaljujte z branjem
Ko je za nekaj centimetrov prekratko krilo Urške Klakočar Zupančič večji problem od izgubljenih dveh milijard evrov
Glede na angažma opinion makerjev v socialnih medijih je tole trenutno najbolj pereč problem v Sloveniji:
Saj razumem to malenkostnost, toda kljub temu se mi zdi nepredstavljivo, da se tudi po “zmagi demokracije” lani aprila na obeh političnih polih slovenske inteligence ukvarjajo zgolj eni z drugimi. Denimo z ekstravaganco predsednice Državnega zbora (od preglobokih dekoltejev, čevljev neprimerne barve, plesa, boksa, prekratkega krila, načina potovanja na Dunaj), z okrasitvijo dvorane na “Pučnikovi proslavi”, z mesoljubci in vegetarijanci itd. Ne samo socialni mediji, tudi vsi “kao resni” veliki mediji se ukvarjajo s temi nebulozami. Ki razen tračerske nimajo prav nobene druge vrednosti. Nimajo vpliva na blaginjo in perspektive ljudi. Namesto, da bi se ukvarjali z zares pomembnimi temami, ki zares vplivajo na kvaliteto življenja zdaj in tukaj in kako bomo živeli v prihodnje.
Wunderwaffe ali mit o zahodni tehnološki premoči
Marko Golob
Kot je bilo že omenjeno v predhodnih prispevkih na tem blogu, gre v Ukrajini za vojno izčrpavanja, v kateri ima Rusija nesporno prednost. Že res, sliši se logično, ampak Zahod bo Ukrajini zdaj zdaj dobavil zahodno orožje, tako rekoč Wunderwaffe, s katerim bodo Ukrajinci preobrnili tok vojne. Saj je zahodno orožje, po defaultu, menda ja bistveno boljše od ruskega, samo še Ukrajince izurimo po superiornem Natovem usposabljanju in taktiki, pa bo!
No, ni ravno tako! To glede superiornosti zahodnega orožja je velik mit, ki v mnogih primerih ne drži. V resnici je rusko (še prej sovjetsko) orožje večinomo dobro premišljeno, funkcionalno in relativno dostopno. In nemalokrat tehnološko in konceptualno superiorno. Plansko sovjetsko gospodarstvo se je dostikrat bistveno bolj zavedalo ekonomičnosti oboroževanja kot zahodne sile, kjer je bila dobava vojaške tehnike velikokrat predvsem priložnost za velik biznis in bistveno manj za obrambo države. To sem spoznal, ko sem postal podpredsednik Fotone (bivša Iskra Elektrooptika), kjer sem zelo hitro spremenil mnenje o domnevni inferiornosti ruskega (sovjetskega) orožja. Spomnim se komentarja naših finskih kupcev. Na vprašanje, zakaj (v 1990-tih) še vedno uporabljajo rusko oklepno tehniko, je bil odgovor, da gre za zanesljivo učinkovito in robustno tehniko. No to je bilo še v časih, ko Finske še niso vodile “woke” ženske vlade.
Dileme ECB, motivacije inflacijskih jastrebov in neučinkovitost monetarne politike ECB
Vsak spodoben učbenik glede evropske integracije (denimo Baldwin & Wyplosz, 2022; De Grauwe, 2022) vam bo v poglavju o denarni politiki monetarne politike takoj na začetku postregel z argumenti, zakaj v monetarni uniji raznolikih držav ni mogoča učinkovita denarna politika skupne centralne banke. In nato grafično nazorno pokazal paraliziranost denarne politike skupne centralne banke na primeru dveh držav, ki ju prizadane asimetrični šok (ali simetrični šok z asimetričnimi učinki). Ne se ustrašiti, ker ta primer razume vsak študent na dodiplomski ravni ekonomije: na primer, če je v Franciji recesija, medtem ko je v Nemčiji konjunktura, je denarna politika ECB paralizirana, saj Franciji ne more pomagati z znižanjem obrestne mere, ker bi to povzročilo pregrevanje nemškega gospodarstva in povečanje inflacije v Nemčiji. Podobna zgodba je glede razlik v inflaciji: če je denimo danes inflacija v Franciji relativno nizka (7%), na Nizozemskem pa visoka (16%), bo ECB razdvojena med tem ali še naprej močno zviševati obrestno mero, da bi ohladila nizozemsko gospodarstvo, saj bi s tem lahko Francijo spravila v recesijo.
Nato so tukaj še zgodovinski dejavniki: Italija, ki je izgubila 20 let razvoja s prevzemom evra in ki je danes na isti ravni BDP, kot je bila leta 2007, ima povsem drugačen (odklonilen) odnos do morebitne nove recesije kot Nemčija, ki je relativno solidno rasla po uvedbi evra in je kakšna recesija, da bi prek nje zaustavili inflacijo, ne bi motila. In nato so tukaj še različne vrednote, ki jih izoblikovala zgodovina: denimo Nemčija zaradi svoje strahotne izkušnje s hiperinflacijo izpred enega stoletja (1921-1923) ima povsem drugačen odnos do inflacije kot denimo Italija ali Francija, ki te izkušnje nimata. Potem pa so tu še številni drugi dejavniki, tudi osebne preference posameznih guvernerjev in različne ekonomske šole, katerim pripadajo, ki še dodatno pripomorejo k razdvojenosti skupne centralne banke
Inflacija v ZDA in evro območju je spet nazaj blizu inflacijskega cilja (po drugačni metodologiji)
To, da se inflacija v ZDA in evro območju umirja ni nič novega. V ZDA upada že od junija lani, v evro območju zadnja dva meseca. Vendar gre pri tem za uradne številke, ki temeljijo na uradni metodologiji izračunavanja indeksa inflacije. Dejansko je znižanje inflacije precej večje, če bi uporabili “bolj pravilno” metodologijo. Ker je rast cen zelo volatilne narave z velikimi mesečnimi nihanju v pozitivno in negativno smer, statistični uradi inflacijo izračunavajo kot 12-mesečno povprečje mesečnih indeksov inflacije tekočega meseca glede na isti mesec pred enim letom. In tukaj je catch: statistični uradi pri tem povprečenju dajejo vsem mesecem enako utež (1/12). Kar pomeni, da imajo pri povprečnem indeksu inflacije za zadnjih 12 mesecev dvigi cen izpred enega leta enako utež kot zadnji meseci. Ali drugače rečeno, če smo imeli pred enim letom ali pred tričetrt leta velike cenovne šoke, nato pa so se ti šoki izpeli, to še danes vpliva na visok indeks inflacije.
Spodnja slika za Slovenijo prikazuje, da se je pri nas velik cenovni šok zgodil v mesecih april, maj in junij, kar je indeks letne inflacije dvignilo na 10%, nakar pa so se cenovni šoki močno izpeli. Vendar pa je indeks letne inflacije zaradi uporabljene metodologije še vedno ostal na ravni nad 10%. Če pa bi zadnjim mesecem v formuli za izračun povprečja dali večjo utež kot mesecem izpred enega, tri četrt ali pol leta, bi se indeks letne inflacije dejansko močno usmeril navzdol.
Izvoz in cene ruske nafte po sankcijah
V vojni je prva žrtev vedno resnica, vse strani vedno manipulirajo podatke in iz njih delajo ciljne manipulacije za maksimiranje lastnih koristi. Zato mora javnost podatke vedno preveriti pri več neodvisnih virih. Spodaj je primer manipulacije s strani “visokega predstavnika EU” za zunanje zadeve Josepa Borrella glede uspešnosti delovanja sankcij na rusko nafto in hkrati problem nekritičnega širjenja teh manipulacij s strani novinarjev. Borrell je uspešnost EU+G7 sankcij glede nafte “podkrepil” z grafom in izjavo, da je zaradi sankcij cena ruske nafte padla na 40 $/sodček.
Kar seveda ni res. Ne vem, katere podatke uporablja Borrell (ker ima čudne številke na grafu), jaz se zanesem na podatke specializiranega portala OilPrice.com. Iz tega sledi, da so bile do začetka ukrajinske vojne cene Brent in Urals nafte poravnane, nakar se je ruska nafta (vsaj na borzi, za dejanske cene ne vemo) začela prodajati z velikim diskontom, ki se je med aprilom in junijem gibal med 40 in 45 $/sodček. Svetovne cene so po sredini junija začele upadati in cena Brent je med 8. junijem (max) do 9. decembra (min) upadla iz 122 na 76 $/sodček, cena Urals pa v istem času iz 88 na 49 $/sodček. Diskont na Urals se je v tem obdobju torej skrčil na okrog 25 $/sodček. Po 9. decembru se cena Urals giblje na ravni 49 – 54 $/sodček, torej (če zaokrožimo) za 10 do 15 $/sodček višje, kot to prikazuje “visoki predstavnik EU”.
Vir slike: OilPrice.com
China: zig zagging
Je Kitajska res na robu prepada in da zdrsne v “past srednje razvitosti”? Je bila njena “zero Covid” politika res neuspešna? Bo stagnacija glede demografije kitajsko gospodarsko rast res drastično znižala?
Michael Roberts zelo učinkovito pobije te “argumente” zahodnih analitikov. Če bi Kitajska uveljavila enake protikovidne ukrepe kot zahodne države, bi bilo število mrtvih tisočkrat večje, tako pa se je Kitajska izognila tako mrtvim kot recesiji.
Demografska stagnacija za Kitajsko še nekaj časa ne bo problem, ker produktivnost povečuje za 4 do 6-krat hitreje od zahodnih držav. Prav tako ni problematilen njen centraliziran investicijsko-gnani model razvoja, saj ta generira bistveno višjo gospodarsko rast ter tehnološko bolj napredno gospodarsko strukturo kot zahodni decentralizirani model potrošniško-gnanega razvoja. Zahdni analitiki in politiki se že vsaj dve desetletji sistematično motijo glede (nadaljevanja) uspešnosti kitajskega razvojnega modela, ki se kar noče sesuti. Najbrž prav zato, ker Kitajska ne sledi zahodnemu modelu razvoja, ki je očitno razvojno bistveno manj uspešen.
“Unfortunately, sections of the Chinese leadership, particularly their economists in the finance sector, accept this annoyingly stupid argument from the Western experts. How can anybody claim that the mature ‘consumer-led’ economies of the G7 have been successful in achieving steady and fast economic growth, or that real wages and consumption growth have been stronger there? Indeed, in the G7 consumption has failed to drive economic growth; and wages have stagnated in real terms over the last ten years (and are now falling), while real wages in China have shot up.”
China is in deep trouble. Its zero-COVID policy has failed; the economy has slowed to halt; it now has a falling and fast-ageing population; it is in the midst of a property and debt crisis; so it is heading for a permanent, low productivity growth stagnation like Japan. Xi’s leadership is in crisis as he flails about swinging from one policy to another. And the risk is that the ‘aggressive nationalism’ of the CPC will lead to military action against ‘democratic’ Taiwan, just as Russia did with Ukraine.
That’s the line of the Western economic experts and the media on a daily basis. All these arguments have been raised before and for that matter for the last 20-plus years: namely, that China is about to implode and the CP-control is about to collapse. I have provided balanced answers to all these issues many times before, in particular in a series…
View original post 2,419 more words
Kako učinkovita bo naftna kapica
O dosedanji učinkovitosti kapice na rusko nafto je težko govoriti, ker so do nedavnega cene nafte na svetovnem trgu upadale in ker se je ruska nafta po napadu na Ukrajino ves čas prodajala po diskontu (cena Urals nafte je bila od marca 2022 nižja od cene Brent nafte za 25 do 45 $/sodček). Od 4. januarja cene nafte na svetovnih trgih zaradi spodbudnih novic iz Kitajske in ZDA spet naraščajo in videli bomo, kaj se bo zgodilo s ceno ruske surove nafte in če se bo dvignila nad 60 $/sodček.
5. februarja se režim cenovne kapice na rusko nafto zaostruje, saj se iz surove nafte razširja tudi na naftne derivate. Spodaj je dobro pojasnilo v Bloombergu, kakšne učinke bi to utegnilo imeti in kakšna so tveganja. Če strnem, ker so evropske države še vedno 40-odstotno odvisne od uvoza ruskega dizla, morajo upati na idealni scenarij, da bodo nadomestni dizel in bencin dobile iz drugih virov. Hkrati morajo upati, da Rusija ne bo uveljavila napovedi, da bo prenehala izvažati derivate trgovcem, ki bodo želeli v pogodbah uveljavljati cenovno kapico, oziroma da bo Rusija našla nadomestne kupce drugje, sicer lahko pride do presežnega globalnega povpraševanja po derivatih, kar bo cene derivatov spet pognalo v višave. Seveda pa se lahko tudi ne zgodi nič, če bo Rusija s svojo skrivno floto tankerjev sama organizirala prevoz nafte in če bodo države uvoznice inovativne – denimo z nakupom cenejše ruske nafte in derivatov in nato prodajo lastnih po višjih cenah, ali z nakupom ruskih derivatov ter mešanjem z derivati iz drugih virov in prodajo naprej ali z nakupom surove ruske nafte ter predelavo v derivate in prodajo naprej. Tako so dosedaj mnoge države izigravale sankcije in zraven (skupaj z ruskimi izvozniki) dobro služile.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.