Sedanje povišane stopnje inflacije mnogi vidijo kot znak, da je napočilo obdobje konca nenaravno nizkih obrestnih mer. Na žalost (ali na srečo) temu ni tako. Spodaj je daljša razlaga s strani Paula Krugmana. Zelo preprosto rečeno, nizke obrestne mere so posledica  nizke gospodarske rasti, slednja pa je posledica nizke rasti produktivnosti in nizke rasti prebivalstva. Sekularna stagnacija. Japonska je v stanju nizkih obrestnih mer zaradi sekularne stagnacije že tri desetletja in tudi sedanje pomanjkanje inputov in energentov je ni zdramilo iz spanja Trnuljčice – inflacija in obrestne mere ostajajo nizke. Glavni krivec je stagnacija prebivalstva, kar (ob zmerni rasti produktivnosti) vodi k temu, da je potrebno proizvajati manj dobrin in da je zato manj donosnih priložnosti za naložbe. Nizkim donosom sledijo tudi nizke obrestne mere.

In razvite države postajajo glede demografije vse bolj podobne Japonski. Ko bo konec tega ponudbenega šoka, sledi vrnitev v stanje zgodnje sekularne stagnacije. Razen, če se spomnimo načina, kako dramatično spodbuditi nataliteto ali imigracije.

Interest rates are up. Stocks, especially glamour stocks, like Tesla, are down. And the crypto crash has been truly epic. What’s going on?

Well, many people I read have been offering an overarching narrative that runs something like this: For the past 10 or maybe even 20 years the Fed has kept interest rates artificially low. These low rates inflated bubbles everywhere, as investors desperately looked for something that would yield a decent rate of return. And now the era of cheap money is over, and nothing will be the same.

You can see this narrative’s appeal; it ties everything up into a single story. Yet to paraphrase H.L. Mencken, there is always a well-known explanation for every economic problem — neat, plausible and wrong. No, interest rates weren’t artificially low; no, they didn’t cause the bubbles; no, the era of cheap money probably isn’t over.

Nadaljujte z branjem→

Izjemna pesem. “Man turns his back on his family ain’t no friend of mine“

Tudi pri nas se je v zadnjih dveh tednih (končno!) začela malce širša javna diskusija o pozicioniranju glede vojne v Ukrajini. Diskusija je pričakovano potekala med taborom moralistov (vojna za vsako ceno) in taborom realistov (mir ob realističnih koncesijah), čemur je piko na i to soboto z realistično pozicijo postavila Spomenka Hribar. Hribarjeva je šla še korak naprej in pomemben del krivde za začetek ukrajinske vojne pripisala ZDA, hkrati pa ob pozivu k osamosvojitvi EU izpod ameriške dominacije pozvala slovensko vlado, da “začne pogajanja za osnovanje evropskega projekta Evrazije kot subjekta mednarodne politike, tj. projekt faktičnega sodelovanja EU in Ruske federacije.”

Spomenka Hribar ni samo pametna ženska, je intelektualka z visokimi moralnimi standardi, ki razume nesmiselnost pobijanja mladih ukrajinskih fantov za strateške interese ZDA, ki morda kratkoročno koristijo zgolj ZDA (njihovi orožarski in naftni industriji) in nikomur drugemu. Toda dolgoročno je totalna hladna vojna proti Rusiji, ki jo orkestrirajo ZDA, škodljiva tako za EU kot za globalno stabilnost, vendar tudi za ZDA. Kajti potiskanje Rusije na rob slednjo pošilja v zavezništvo s Kitajsko. S tem pa bodo največ izgubile prav ZDA, saj bo s tem konec ameriške globalne dominacije. Hkrati pa to pomeni začetek povečane globalne politične nestabilnosti, saj se dosedanja prva sila ne bo želela prostovoljno umakniti z vrha. V vmesnem času pa se bo svet kuhal v toksični zmesi pomanjkanja hrane in energentov, visoke inflacije in recesije, državnih bankrotov, velikih nemirov in ljudskih vstaj ter revolucij.

To res nikomur ne koristi. V čem je smisel moralistične vojne za vsako ceno ob tako visoki ceni za Ukrajino, za Evropo, za Afriko in za čoveštvo? V čem je smisel nadaljevanja aktivne zahodne podpore vojni na tleh Ukrajine, ki je Ukrajina ne more zmagati, za katero največjo ceno plačujejo Evropa in afriške države, in ki dolgoročno vodi svet v katastrofo?

Slab mesec dni pred Hribarjevo je enako stališče zavzel tudi nekdanji ameriški zunanji minister in nekakšna siva eminenca ameriške zunanje politične strategije. Pozval je Ukrajino k mirovnim pogajanjem in dejal, da je cena za mir koncesija glede ozemelj (da bo treba priznati neodvisnost Krima in avtonomijo obeh proruskih regij). Hkrati je opozoril, da je časa za to le še dva meseca, kasneje bo prepozno, ter da je glavna nevarnost, če Rusijo potisnemo na rob, njena strateška navezava s Kitajsko.

Evropa in Rusija sta geografsko, zgodovinsko in kulturno povezani. Strateškom partnerstvo med Evropo in Rusijo je pomembno tako za politično stabilnost (kot v zadnjih treh desetletjih) kot za gospodarsko stabilnost (obe gospodarstvi sta komplementarni glede strukture, Rusija je pomemben vir hrane, surovin in energentov, hkrati pa tudi trg za evropske izdelke). Le kateri bedasti politični presoji se moramo zahvaliti, da nas je aktivno vpletla v ta povsem nepotrebni spopad med ZDA in Rusijo na ozemlju Ukrajine? Nadaljujte z branjem→

Banka Slovenije (BS) je prejšnji teden sicer dvignila napoved gospodarske rasti za letos (na 5.8%). Vendar je takoj pristavila, da je to posledica iniciranega povpraševanja še v lanskem letu. Na drugi strani pa imamo en povpraševalni šok (enormen porast povpraševanja po koncu lanskega tretjega vala Covida) in dva ponudbena šoka (najprej zaradi zamaškov v globalnih dobavnih verigah, nato pa še zaradi vojne v Ukrajini), ki sta privedla do močnega porasta inflacije. Na porast (sicer tako pogrešane) inflacije pa je ECB prejšnji teden pričakovano reagirala z dvigom vodilne obrestne mere. Slednje pa se, kot prikazujem v sosednjem komentarju, običajno vedno konča z recesijo. K temu je treba prišteti še veliko negotovost v mednarodnem okolju, kar dodatno vodi k previdnosti gospodarskih subjektov in k zniževanju gospodarske aktivnosti.

No, in nekateri podatki nakazujejo, da se je gospodarska rast v Sloveniji v zadnjih dveh mesecih začela ohlajati. Prvi indikator, ki običajno najhitreje pokaže realno stanje v gospodarstvu, je poraba električne energije (EE). In ta indikator kaže, da se poraba EE v Sloveniji glede na ista (predkovidna) meseca v letu 2019 zmanjšuje že drugi mesec zapored. Odjem EE v distribucijskem omrežju je bil aprila manjši za 2%, v maju pa za 3% glede na ista meseca v 2019.

Nadaljujte z branjem→

Joseph Stiglitz se je pri  nizanju razlogov, zakaj bodo ZDA izgubile to hladno vojno proti Kitjski, osredotočil predvsem na moralne razloge. Na eni strani na globoko patologijo ameriške družbe, ki se kaže v strankokraciji dveh elit, globoko usidranem rasizmu, ogromni neenakosti v dohodkih in možnostih ter posledični visoki stopnji kriminalitete in številnih masovnih pobojih, itd., zaradi česar ZDA ne morejo več biti vzor nikomur kot dežela svobode in uresničitve sanj. Na drugi strani pa na veliko hipokrizijo v odnosih s preostalim svetom, ki se kaže v pridiganju, kako naj druge države ravnajo, same ZDA pa prek svojih korporacij ali intervencij v tujini ekploatirajo druge države. V sebičnem nacionalizmu, ki se je pokazal tudi v obliki “cepitvenega apartheida”. V kmetijski politiki, ki je nasprotje pridig o nujnosti proste trgovine. V zanikanju klimatskih sprememb in nesodelovanju v aktivnostih proti njim. ZDA so izgubile kredibilnost, nikomur ne morejo več pridigati ne o demokraciji in ne o spoštovanju pravil in ne morejo več biti voditelj “svobodnega sveta”.

Meni pa se zdijo ključni trije drugi dejavniki. Prvi, ki ga Stiglitz le bežno omeni, je, da za razliko od ZDA, ki v druge države izvažajo ideologijo in moralne pridige, podprte z vojaškimi intervencijami, pa Kitajska ne izvaža moralnih pridig in vojaške agresije, pač pa jim gradi infrastrukturo. Brez pridiganja in ideologije. S tem državam pomaga pri razvoju, pa čeprav iz sebičnih razlogov. Ameriški imperializem je kratkoviden, poganjan s kratkoročnimi korporativnimi interesi, kitajski imperializem pa je dolgoročno naravnan. Tak kot je morda bil ameriški po drugi svetovni vojni z Marshallovim programom za obnovo porušene Evrope, s sponzoriranjem evoropske integracije in multilateralnim procesom zniževanja trgovinskih ovir.

Nadaljujte z branjem→

Spet je ta čas

One day while you were asleep
Who knows in what dreams
I took a long and quiet look at your face
And said maybe it is a fairytale
Maybe it is the wave that hits the shore
Maybe the ship on that wave
Maybe the pigeon on that ship
Maybe the voice of that pigeon
Maybe the sun that is reborn with my song
Maybe even beyond the sun
Maybe it is a tiny sparkle, this life
Maybe that is sufficient for us

The US Federal Reserve’s historic if belated war on inflation is already yielding some significant results, and while they’re arguably part of the plan, the fallout means consumer and corporate pain in the immediate term. Credit-card rates have soared past 20%, mortgage costs have climbed to the highest since 2008 and companies are having a harder time borrowing.

Economists are still debating if the Fed’s battle against high prices will cause a recession, with President Joe Biden contending it isn’t the fait accompli panicky Wall Street CEOs say it is. At least those rising mortgage rates have a silver lining: The waiting lists for new houses in hot locales are gone. Homebuilders, surprised by suddenly cooling demand, are doing something they haven’t done in years: slashing prices.

Vir: David E. Rovella, Bloomberg

Ameriški Federal Reserve (Fed) je včeraj dvignil obrestno mero za 0.75%, kar je zelo velik dvig (čeprav ne rekorden, rekord drži Paul Volcker z enkratnim dvigom obrestne mere za 5%). Vendar so trgi seveda takoj reagirali in zdaj analitiki napovedujejo 72% verjetnost recesije v ZDA do konca naslednjega leta. Pri tem sta pomembni dve stvari. Prvič, makroekonomistom, ki niso ideološko obremenjeni, je jasno, da ponudbene inflacije (zaradi denimo naftnega ali surovinskega šoka) centralna banka ne more učinkovito znižati z edinim (posredno delujočim) orodjem, ki ga ima (z dvigovanjem vodilne obrestne mere), ker pač centralna banka ne more načrpati več nafte in plina, zagotoviti dovolj ponudbe surovin in čipov ipd. Centralna banka ne more razrešiti vzroka za nastanek (ponudbene) inflacije.

In drugič, seveda lahko centralna banka z agresivnim dvigovanjem obrestne mere postopoma in na srednji rok (v 2 do 4 letih) ponudbeno inflacijo zniža. Vendar zgolj posredno in po mesarsko: tako da z dvigovanjem obrestne mere tako podraži investicije in zniža njihov donos, da podjetja nehajo investirati, in da tako podraži kredite gospodinjstvom, da ta drastično zmanjšajo povpraševanje po kreditih za nakupe trajnih dobrin. Torej centralna banka postopoma zniža inflacijo tako, da prek znižanja agregatnega povpraševanja ubije gospodarsko aktivnost. Centralna banka torej lahko ponudbeno inflacijo zniža zgolj tako, da gospodarstvo pošlje v recesijo, zaradi česar se posledično poveča brezposelnost.

In natanko to, ter še malce širše, kaže spodnja slika, ki je – zame – slika dneva. V zadnjega dobrega pol stoletja je v ZDA v 8 izmed 10 primerov dvigovanje obrestne mere pripeljalo ameriško gospodarstvo v recesijo. Bolj agresivno zategovanje obrestne mere je bolj hitro pripeljalo do recesije. V zgolj 2 izmed 10 primerov dvigovanje obrestne mere s strani Fed ni pripeljalo do recesije. Toda v obeh primerih je šlo za zelo milo in postopno dvigovanje obrestne mere v obdobju več kot 4 let.

Vir: Bloomberg

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Članek Jožeta Damijana “Če hočemo podvojiti slovensko produktivnost, moramo podvojiti plače” je sicer mišljen kot provokacija in vsebuje nekaj zanimivih poudarkov, a mogoče je smiselno temu razmišljanju dodati še nekaj pogledov.

Vsekakor je res, da pogosto izpostavljanje višjih davkov in plač kot razlog za našo nižjo produktivnost, ne držijo. Produktivnost gospodarstva merimo z ustvarjeno dodano vrednostjo na zaposlenega in višje ali nižje plače in še manj višji ali nižji davki na ustvarjeno dodano vrednost nimajo neposrednega vpliva. Višina plač vpliva samo na razmerje, koliko od te ustvarjene dodane vrednosti dobijo zaposleni in koliko kapital v širšem smislu.

Nadaljujte z branjem→