Ker se ponovno pojavljajo neutemeljene trditve iz menedžerskih krogov, da so v Sloveniji previsoke plače in davki krivi za nizko produktivnost in konkurenčnost, ponovno objavljam komentar izpred štirih let. Takrat sem v intervjuju za Manager navrgel naslednjo misel: “Nekoliko za šalo, če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila“. S to izjavo sem hotel predvsem sprovocirati diskusijo na temo konkurenčnosti našega gospodarstva. Dobil sem precej (negativnih) komentarjev, malo pa vsebinskih argumentov (razen od dveh oseb).

Pa vendar je zgornja izjava faktično pravilna, le vzročnost je obrnjena. Jasno je sicer, da si v obstoječi situaciji oz. ob dani izvozni strukturi naša podjetja ne morejo privoščiti podvojitve plač. Toda hipotetično, če bi podvojili plače, bi se po definiciji podvojila dodana vrednost, če zanemarimo dobičke (dodana vrednost je v grobem vsota plač, dobičkov in davkov). Če bi seveda lahko ustrezno povišali cene naših izdelkov. Problem je seveda v tem, ker naša proizvodna struktura tega ne dopušča, avstrijska denimo pa. Avstrijci lahko v Magni Steyr plačujejo dvakrat višje plače pri sestavljanju avtomobilov kot pri nas v Revozu.

In to je naš problem, ker prodajamo nizkocenovne izdelke. Avstrijci sestavljajo mini morrise za 30 tisoč evrov, mi pa twingote za 10 tisoč evrov. Slovenska podjetja so se pač – večinsko (ob hvalevrednih izjemah) – odločila za specializacijo v nizkocenovnih izdelkih in sestavnih delih (komponentah) za tuje verige vrednosti, kjer jih naročniki stiskajo za vsak cent.

Seveda bodo mnogi zdaj rekli: ja, ampak naša produktivnost je prenizka in zato ne moremo dosegati višje dodane vrednosti. Seveda. Vendar je tudi (vrednostno merjena) produktivnost posledica višine plač, ker jo pač merimo z dodano vrednostjo na zaposlenega. Avstrijci imajo, karikirano rečeno, dvakrat višjo produktivnost, ker imajo dvakrat višje plače. Tehnologija v sestavljanju avtomobilov (avtomatske linije, roboti) v Novem mestu je podobna kot v Gradcu. Le da pri nas sestavljamo 2 do 3-krat cenejše izdelke in si lahko posledično privoščimo največ zgolj polovico avstrijskih plač.

Isti fenomen je tudi v ostalih manj razvitih državah. Razmerje plač med Mehiko in ZDA v industriji je 1 proti 9, zato bodo pač (če zanemarimo dobičke) ameriške podružnice v Mehiki statistično 9-krat manj produktivne kot v ZDA, pa čeprav lahko uporabljajo povsem enako tehnologijo. Podobno je pri sestavljanju pametnih telefonov ali računalnikov. Ko je Apple leta 2004 prenesel sestavljanje notebookov na Kitajsko, se tehnologija sestavljanja od Elk Grove-a do Foxconn Cityja ni čisto nič spremenila, le plače na Kitajskem so bile takrat 10-krat nižje, danes le še manj kot 6-krat, kar nato statistika zabeleži kot 6-krat nižjo kitajsko produktivnost.

Ključni slovenski problem je, da so se naši menedžerji odločili za nizkocenovni poslovni model. Namesto inovativnih končnih izdelkov, kjer bi lahko dosegali visoke marže, so se odločili za izdelke z nizko ceno ali za dobavljanje tujim verigam vrednosti, kjer je vsak cent stroškov v proizvodnji še kako pomemben. V Sloveniji je zelo malo podjetij, ki si lahko privoščijo strategijo Applea, katerega proizvodni strošek za iPhone je dobrih 200 dolarjev, prodaja pa jih za 800 do 1,000 dolarjev (in še za več pri novih modelih). Vsa čast Akrapoviču in Boscarolu, toda podjetij s takšnimi izdelki in takšno potencialno maržo je pri nas zgolj za vzorec.

Gre za splošno neambicioznost menedžerjev. Namesto jamranja in pritoževanja nad predrago državo (davki!) in previsokimi plačami, bi morali naši menedžerji začeti z razvojem izdelkov, ki prenesejo dvakrat višje plače. Sicer po razvitosti nikoli ne bomo dohiteli Avstrije. Dokler bo naš domet sestavljanje twingotov, pač ne bomo prišli na raven Nemčije.

In prav v dvigu plač je lahko ključ. Če bi dopustili hitrejšo dinamiko plač pri nas, bi se temu počasi prilagodila tudi proizvodna struktura. Opustili bi se programi in/ali propadla bi podjetja, ki te višine plač ne bi prenesla, ostala in razvila bi se podjetja, ki si to lahko privoščijo. Skandinavska tekstilna industrija je šla skozi to fazo od sredine 1960. let naprej. Danes proizvajajo samo tekstilne izdelke s tehnološko sodobnimi materiali in visoko dodano vrednostjo. Za razliko od tega se je naša Mura z “lohnarbeitom” obdržala vse do 2010, naprej pa stroškovno ni več šlo. Če bi se pravočasno prestrukturirala kot denimo italijanska ali nemška ali švedska “tekstilna podjetja” v smeri visoke mode in prodaje pretežno izdelkov z lastno blagovno znamko in z visokimi cenami, bi še danes lahko obstajala in dajala dvojne plač šiviljam v Prekmurju.

Glavni problem je v glavah naših menedžerjev, večina jih ne zna preklopiti na višji nivo (razen gneracije novih tehnoloških podjetij), pač pa raje vztrajajo v obstoječem stanju in šimfajo, če se minimalna plača poveča za 2%. Toda morda jih bo prav povišana dinamika plač, denimo napovedano letno 4.5% povečevanje minimalne plače, čemur se bodo morale prilagoditi tudi ostale plače, prisilila, da spremenijo poslovni model. Da svoja podjetja iz “nizkocenovnikov” transformirajo v inovativne “visokocenovnike“.

______________

* Ta tekst je seveda provokacija. Namen je zgolj spodbuditi diskusijo. In da se namesto o davkih na kapitalske dobičke in minimalni plači začnemo pogovarjati o razvoju. O razvojnem preboju.