Bi z dvigom plač dvignili produktivnost?

Bine Kordež

Članek Jožeta Damijana “Če hočemo podvojiti slovensko produktivnost, moramo podvojiti plače” je sicer mišljen kot provokacija in vsebuje nekaj zanimivih poudarkov, a mogoče je smiselno temu razmišljanju dodati še nekaj pogledov.

Vsekakor je res, da pogosto izpostavljanje višjih davkov in plač kot razlog za našo nižjo produktivnost, ne držijo. Produktivnost gospodarstva merimo z ustvarjeno dodano vrednostjo na zaposlenega in višje ali nižje plače in še manj višji ali nižji davki na ustvarjeno dodano vrednost nimajo neposrednega vpliva. Višina plač vpliva samo na razmerje, koliko od te ustvarjene dodane vrednosti dobijo zaposleni in koliko kapital v širšem smislu.

Če iz statistično izračunane dodane vrednosti gospodarstva, ki je v Sloveniji lani znašala 27,7 mrd eur odštejemo odpise osnovnih sredstev oz. amortizacijo (le-ta ni nek dohodek kapitala, temveč nadomestilo uporabe sredstev), dobimo dodano vrednost namenjeno za delitev. Ta je lani znašala 22,6 mrd eur in od tega so dobili zaposleni za svoj vložek 16,3 mrd eur (od tega je 9 mrd neto prejemkov, ostalo so davki), kapital in posojilodajalci pa so dobili preostalih 6,3 mrd eur. In če bi zaposleni dobili npr. milijardo več, bi bila dodana vrednost vseh gospodarskih družb še vedno enaka, manj pa bi dobil kapital. Dodane vrednosti ne računamo samo po dohodkovni metodi (kot seštevek sredstev za plače, obresti in dobičkov), pač pa jo po metodi dodane vrednosti računamo tudi kot prihodke, zmanjšane za stroške materiala in storitev, zato delitev dohodka na višino dodane vrednosti ne vpliva neposredno.

Zaradi navedenega načina izračuna bi v danih razmerah tudi ne bi mogli trditi, da bi se dana vrednost s povečanjem plač neposredno povečala. V kolikor bi za plače od omenjenih 22,6 mrd eur namenili kako milijardo več, bi se pač točno za toliko znižal delež za kapital in skupna dodana vrednost bi ostala še vedno enaka. Če bi npr. danes, v okviru ustvarjene dodane vrednosti namenili za plače enkrat več kot danes, bi se večina družb znašla v izgubi – izgubo bi izkazala podjetja, ki ustvarjajo kar 85 % vse dodane vrednosti v gospodarstvu in zaposlujejo 95 % vseh zaposlenih. Delitev dodane vrednost torej v nobenem  primeru nima neposrednega vpliva na njeno višino.

Seveda pa se lahko strinjamo z osnovno poanto članka, da pritiski na zviševanje plač pomenijo tudi večji pritisk na vodstva podjetij, da iščejo produkte in storitve s katerimi bi ustvarili več dodane vrednosti in lahko več namenili tudi za plače. Razumljivo je to dokaj dolgotrajen proces in v zadnjih 20 letih so gospodarske družbe v Sloveniji uspele nominalno dvigovati dodano vrednost (produktivnost) za 3,9 % letno in temu je sledila tudi rast plač (povprečna realna rast dodane vrednosti (v stalnih cenah) in plač je bila blizu 2 % letno). Lahko sicer diskutiramo ali je to veliko ali malo, koliko bi bila lahko ta rast višja z večjim angažiranjem menedžmenta ali tudi z večjimi pritiski na rast plač – a dejstvo je, da smo v povprečju približno pol nižje kot Avstrijci in temu ustrezne so tudi plače (pol nižje). Pri tem imamo seveda v mislih nominalne zneske, preračun po kupni moči pokaže manjše razlike, ker se pač višje plače odražajo predvsem v višjih stroških storitev.

Nominalno imamo torej v Sloveniji glede na Avstrijo pol nižje neto prejemke za tekoče delo in približno pol nižje davke, ki se praviloma napačno tolmačijo kot neko plačilo “požrešni državi”. Davščine, ki jih plačujemo od plač so v bistvu plačilo zaposlenim za čas ko ne morejo delati in drugi socialni izdatki (za čas po zaključku delovne dobe in pred njo, za plačilo zdravstvenih storitev, nezaposlenosti…). S tega vidika so vsi stroški dela pač plačilo zaposlenim za njihov vložek in to plačilo je praviloma vseeno določeno posledično glede na ustvarjeno dodano vrednost v gospodarstvu in družbi kot celoti.

Rešitev in dohitevanje Avstrije v produktivnosti torej vsekakor ni preko zniževanja plač ali davkov na plače, drži pa, da bi večji pritisk na dvige plač povzročal večjo selekcijo pri izbiri proizvodov in storitev, ki jih naša podjetja nudijo na trgu. Posebno v razmerah pomanjkanja delovne sile, je nesmiselno nadaljevati s poslovanjem v podjetjih, ki s prodajo ne uspejo zagotavljati niti minimalne plače.

A kot rečeno, to je dolgoročen proces in prehitro povečevanje plač glede na možnosti bi lahko povzročilo pretrese v poslovanju gospodarskih družb in tudi krčenje ustvarjene dodane vrednosti. V tem kontekstu je zanimivo spremljati  tudi uspešne družbe, kjer kljub “avstrijski” dodani vrednosti na zaposlenega, le-te vseeno plačujejo zaposlene po slovenskih razmerah z denimo nekoliko boljšim nagrajevanjem (razlika pripada podjetnikom). Previsok dvig plač (ki jih sicer rezultati omogočajo) bi namreč povzročil preveč nesorazmerij v okoljih, kjer ta podjetja delujejo in zato so podjetniki pri nagrajevanju vseeno pragmatični.

Omenjeni sta družbi Akrapovič in Pipistrel, a povprečne plače v teh dveh podjetjih ne odstopajo veliko od povprečij v panogah, pa tudi sicer dodana vrednost na zaposlenega teh dveh družbe ne odstopa veliko od slovenskega povprečja. Analiza uspešnih podjetij, ki uspevajo dosegati tudi preko 100 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega (lansko povprečje za Slovenijo  je bilo 53 tisoč eur) pokažejo, da v teh družbah praviloma plače posebej ne izstopajo in da se v takih primerih pač večji delež ustvarjene dodane vrednosti namenja kapitalu.

Cilj naše gospodarske politike je lahko edino povečana produktivnost, iskanje produktov v katerih se ustvarja višji zaslužek, višja dodana vrednost. In drži, da temu lahko deloma pripomorejo tudi pritiski na dvig plač, a v okviru možnosti. Podjetniki imajo nedvomno že sami močan interes za ustvarjanje višjega zaslužka, a tu smo vseeno omejeni z zgodovino, kapitalskimi vložki, tradicijo, obstoječo strukturo gospodarstva in tudi družbene nadgradnje, z razvojem in inovacijami, na koncu tudi z imidžem Slovenije, kjer pač na svetovnem trgu le pri redkih proizvodih ali storitvah uspemo doseči enako ceno kot Avstrijci ali Švicarji. To je pač tudi del gospodarske realnosti katere ne moremo kar preskočiti.

2 responses

  1. Bine, natanko to debato sva imela že pred 4 leti, ko sem prvič objavil ta članek.

    Jasno je, da provociram (tiste, ki se zavzemajo za nizke plače), da vzdržnega povečanja plač ni mogoče dosegati brez povečanja produktivnosti in da podvojitve plač ni mogoče doseči čez noč, ampak je to zelo dolgoročen proces. Kot v Skandinavskih državah. Jasno je tudi, da podjetja, ki so visoko produktivna, plačujejo plače v skladu z lokalnimi normami, običajno nekoliko več od panožne kolektivne pogodbe, da privabijo in zadržijo boljše kadre. Zato tudi nek Walmart ali GM v Mehiki kljub enaki tehnologiji kot v ZDA plačujeta mehiške zaposlene v skladu z lokalnimi normami.

    Namen članka je v provokaciji tistih, ki se zavzemajo zgolj za nizke plače in nizke davke, namesto da bi iskali rešitve v proizvodih in storitvah, kjer lahko dosegajo višje cene (in marže), in v večji tehnični učinkovitosti.

    • Menim, da je v Sloveniji že nastopil čas za pospešen dvig produktivnosti preko višjih plač, predvsem zaradi dveh razlogov:
      Že sedaj imamo stanje skoraj polne zaposlenosti, podjetja in nekatere družbene dejavnosti, kot je zdravstvo, ne morejo dobiti dovolj delavcev že za obstoječe programe, kaj šele za povečevanje dejavnosti. To rešujejo z uvozom delovne sile, vendar tudi tu se razpoložljivost delovne sile iz bližnjih držav zmanjšuje. Torej bodo morala podjetja ponujati višje plače, če si bodo želela zagotoviti dovolj delavcev.
      Drugič, dvig cen energentov in drugih surovin bo po začetnem šoku vzpodbudil bolj racionalno rabo energentov in surovin in tako na daljši rok, ko se bodo cene umirile, povečanje produktivnosti.
      Te procese bo spremljalo prestrukturiranje gospodarstva, tista podjetja, ki ne bodo uspela dovolj hitro povečevati produktivnost, ne bodo obstala, vsaj v Sloveniji ne, ostala bodo boljša podjetja.
      Ključni bodo izvozniki, ki se dokazujejo na tujih trgih, ti bodo merilo uspešnosti pri dvigu produktivnosti.

%d bloggers like this: