Tudi Paul Krugman je opazil, da so ZDA izgubile svojo prednost pred Evropo. Statistično imajo sicer še vedno višji BDP na prebivalca (čeprav iz razlogov, da delajo dlje časa in imajo krajše dopuste), toda po ostalih kazalcih – od tehnološke razvitosti, življenjskega pričakovanja, smrtnosti, varnosti itd. – je Evropa že močno prehitela ZDA. In ko gledamo te grozne prizore masovnih streljanj in razširjenega kriminala, ki izvirata iz dediščine “divjega Zahoda” ter “ekonomske svobode” in posledične velike razslojenosti, je dokaj jasno, zakaj ZDA nazadujejo (tja proti ravni držav Latinske Amerike): ker so razpadle kot družba, so zgolj združba posameznikov, ki se vsak zase borijo za preživetje.

True, America still has a higher gross domestic product per capita than European nations, but a large part of the difference is that we retire later and take less vacation. Whatever you think of those choices, they don’t represent a fundamental advantage in competence.

So as I said, these days America seems no more advanced, and in some ways less so, than other Western nations. I don’t want to romanticize Europe, which has many of the same problems we do — declining regions, growing right-wing radicalization, and so on. But we used to be well ahead, and now we seem slightly behind. So what happened?

Nadaljujte z branjem→

Dobra muzika

Ker se ponovno pojavljajo neutemeljene trditve iz menedžerskih krogov, da so v Sloveniji previsoke plače in davki krivi za nizko produktivnost in konkurenčnost, ponovno objavljam komentar izpred štirih let. Takrat sem v intervjuju za Manager navrgel naslednjo misel: “Nekoliko za šalo, če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila“. S to izjavo sem hotel predvsem sprovocirati diskusijo na temo konkurenčnosti našega gospodarstva. Dobil sem precej (negativnih) komentarjev, malo pa vsebinskih argumentov (razen od dveh oseb).

Pa vendar je zgornja izjava faktično pravilna, le vzročnost je obrnjena. Jasno je sicer, da si v obstoječi situaciji oz. ob dani izvozni strukturi naša podjetja ne morejo privoščiti podvojitve plač. Toda hipotetično, če bi podvojili plače, bi se po definiciji podvojila dodana vrednost, če zanemarimo dobičke (dodana vrednost je v grobem vsota plač, dobičkov in davkov). Če bi seveda lahko ustrezno povišali cene naših izdelkov. Problem je seveda v tem, ker naša proizvodna struktura tega ne dopušča, avstrijska denimo pa. Avstrijci lahko v Magni Steyr plačujejo dvakrat višje plače pri sestavljanju avtomobilov kot pri nas v Revozu.

In to je naš problem, ker prodajamo nizkocenovne izdelke. Avstrijci sestavljajo mini morrise za 30 tisoč evrov, mi pa twingote za 10 tisoč evrov. Slovenska podjetja so se pač – večinsko (ob hvalevrednih izjemah) – odločila za specializacijo v nizkocenovnih izdelkih in sestavnih delih (komponentah) za tuje verige vrednosti, kjer jih naročniki stiskajo za vsak cent.

Seveda bodo mnogi zdaj rekli: ja, ampak naša produktivnost je prenizka in zato ne moremo dosegati višje dodane vrednosti. Seveda. Vendar je tudi (vrednostno merjena) produktivnost posledica višine plač, ker jo pač merimo z dodano vrednostjo na zaposlenega. Avstrijci imajo, karikirano rečeno, dvakrat višjo produktivnost, ker imajo dvakrat višje plače. Tehnologija v sestavljanju avtomobilov (avtomatske linije, roboti) v Novem mestu je podobna kot v Gradcu. Le da pri nas sestavljamo 2 do 3-krat cenejše izdelke in si lahko posledično privoščimo največ zgolj polovico avstrijskih plač.

Nadaljujte z branjem→

Klasika

Tim Harford o prekletstvu pretiravanja: Ko gre dobro, so vsi in vse super, ko gredo stvari navzdol, je vse narobe. Umetnost se je zaustaviti in analizirati celoto, identificirati dobre stvari, ki so privedle k uspehu, in šibke točke, ki jih je treba izboljšati. “Misija skoraj nemogoče” pa se je zbrati v času, ko stvari gredo po klancu navzdol, in identificirati tako minuse kot pluse. Pomembno je že zavedanje te nagnjenosti k pretiravanju v obe smeri.

If you have colleagues, what do you think of them? Are they smart? Competent? Motivated? Open to new ideas? Good communicators? Do they work well as a team? The answer may not depend on what you think. And that fact suggests a reason why the modern world now seems so poisonously polarised.

In the 1970s, the psychologist Barry Staw gave a collaborative task to groups of strangers, inviting them to analyse some corporate data and make predictions about the company’s future earnings and sales. When the task was complete, he told each participant how well their group’s forecasts had worked out. Then he asked these individuals to evaluate the group they’d been working with.

Nadaljujte z branjem→

Ekonomisti z IMF so naredili konceptualno študijo, v kateri so pokazali, da bi bile koristi od zamenjave premoga z obnovljivimi viri energije večje od stroškov. Ta teza sama po sebi sploh ni sporna. Boj proti klimatskim spremembam je dejansko najboljši stimulus za gospodarstvo. Pomislite na vse inovacije, nove tehnološke rešitve, nove materiale, nove naprave za proizvodnjo in shranjevanje energije, pomislite na vsa industrijska podjetja, ki bodo to izdelovala in pomislite na vsa delovna mesta v storitvenih podjetjih, ki bodo energetsko sanirala stavbe, vgrajevale nove energetske sisteme in skrbela za nemoteno delovanje sistemov.

Moj problem s študijo ekonomistov iz IMF pa je, da te koristi le bežno omenijo, pač pa koristi merijo kot splošne družbene koristi zaradi tega, ker se bomo izognili povišanju splošne temperature za 1.5 stopinje. S tem se bomo izognili negativnim vplivom na zdravje ljudi ter denimo na kvaliteto infrastrukture. To je vse res. Problem pa je, da je s temi argumenti težko prepričati najprej vlade držav, da je treba močno povečati izdatke za investicije v obnovljive vire, nato pa še prebivalce, da bo treba v ta namen plačevati nekoliko višje davke. Iz politično-piarovskega vidika so to dokaj šibki argumenti in težko bo z njimi dobiti splošno podporo za tovrstno ukrepanje. Po moje je bistveno bolj smiselno komunicirati potencialne učinke na gospodarsko rast, tehnološko prestrukturiranje in nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.

Če koga zanima, spodaj je nekaj pasusov iz bloga avtorjev študije. Morda bodo njihovi argumenti za vas bolj prepričljivio, kot se zdijo meni. Pa sem zelo navdušen nad vlaganji v onbovljive vire energije.

Nadaljujte z branjem→

Tale tvit, ki povzema svarilo Svetovne banke, da so pred nami leta nizke rasti in visoke inflacije (= stagflacija), zveni kot fatalizem. Da je to edina in neizogibna pot pred nami.

Vendar ni.

Ne vem, kako je bilo v 1970-ih in v kolikšni meri so stagflacijo zakuhale ZDA in zaveznice s “kuhanjem” situacije, ki je privedla do iranske revolucije ter posledičnega drugega naftnega šoka in stagflacije in ali bi se temu naftnemu šoku in posledični stagflaciji bilo mogoče izogniti brez ameriške / zahodne “kuhinje”, toda danes je dejstvo, da se je stagflaciji mogoče izogniti. Le dve stvari sta potrebni za to: (1) prenehati s spodbujanjem vojne v Ukrajini, s takojšnjim premirjem, in cene energentov, surovin in hrane bodo padle, in (2) s prenehanjem trgovinskega in tehnološkega protekcionizma proti Kitajski in dobavne verige se bodo stabilizirale po covidnem odprtju.

Stagflacija pred nami je dejansko izbira in ne neizogibno dejstvo. Je posledica izbire tistih, ki zgornji dve točki spodbujajo, namesto da bi jih poskušali rešiti. Stagflacija je izbira “gospodarjev vojne”. Vsi ostali, in to je praktično ves svet razen ZDA, smo zgolj žrtve te izbire “gospodarjev vojne”.

Ceno bomo plačali vsi, največjo prebivalci Evrope, afriških držav in držav, ki jih bo prizadela dolžniška kriza zaradi dviga obrestnih mer. Kdor hoče videti obseg krize in njenih posledic, naj pogleda prvo polovico 1980-ih: par-nepar vožnje zaradi pomanjkanja goriv, enormno dolžniško krizo v državah v razvoju ter humanitarno katastrofo v Afriki, pri nas pa obdobje “gospodarske stabilizacije” pod diktatom IMF ter Milke Planinc.

Brezčasno dobra slovenska muzika

Eurostat je prejšnji teden mnoge šokiral z objavo podatka o inflaciji v maju letos, ki je na letni ravni znašala visokih 8.1%. Pogled v drobovje tega indeksa inflacije sicer kaže, da je glavni krivec za tako visoko splošno rast cen porast cen energentov. Slednji predstavljajo sicer le 11% v košarici indeksa cen življenjskih potrebščin, vendar je letna rast cen energentov maja znašala skotraj 40%. Drugi krivec je rast cen hrane (+alkohola in tobaka), ki predstavlja 21% utež v košarici indeksa cen, in sicer za 7.5% na letni ravni v maju. Rast cen drugih industrijskih izdelkov in storitev pa se je gibala med 3.5 in 4.2%.

Torej inflacijo poganjata predvsem rast cen energentov in hrane, ki sicer tvorita manj kot tretjino uteži v indeksu inflacije. Kljub vsemu pa, kot kaže spodnja tabela, se vse bolj krepi tudi temeljna inflacija (indeks cen brez cen energentov, hrane, tobala in alkohola). Pred enim letom je bila temeljna inflacija na ravni 1% (kjer je vztrajala celo desetletje), do maja letos pa se je ta na letni ravni okrepila že na 3.8%. Porast cen energentov in delno hrane se torej vse bolj prenaša tudi v cene ostalih dobrin, predvsem industrijskih proizvodov.

Nadaljujte z branjem→