Je sedanja raven temeljne inflacije previsoka?

Eurostat je prejšnji teden mnoge šokiral z objavo podatka o inflaciji v maju letos, ki je na letni ravni znašala visokih 8.1%. Pogled v drobovje tega indeksa inflacije sicer kaže, da je glavni krivec za tako visoko splošno rast cen porast cen energentov. Slednji predstavljajo sicer le 11% v košarici indeksa cen življenjskih potrebščin, vendar je letna rast cen energentov maja znašala skotraj 40%. Drugi krivec je rast cen hrane (+alkohola in tobaka), ki predstavlja 21% utež v košarici indeksa cen, in sicer za 7.5% na letni ravni v maju. Rast cen drugih industrijskih izdelkov in storitev pa se je gibala med 3.5 in 4.2%.

Inflacija_052022-1

Torej inflacijo poganjata predvsem rast cen energentov in hrane, ki sicer tvorita manj kot tretjino uteži v indeksu inflacije. Kljub vsemu pa, kot kaže spodnja tabela, se vse bolj krepi tudi temeljna inflacija (indeks cen brez cen energentov, hrane, tobala in alkohola). Pred enim letom je bila temeljna inflacija na ravni 1% (kjer je vztrajala celo desetletje), do maja letos pa se je ta na letni ravni okrepila že na 3.8%. Porast cen energentov in delno hrane se torej vse bolj prenaša tudi v cene ostalih dobrin, predvsem industrijskih proizvodov.

Inflacija_052022-2

Inflacija je na podobni ravni tudi v ZDA. Med ZDA in EU sicer obstaja precejšnja razlika v naravi inflacije (glejte tukaj odlično analizo Jasona Furmana, nekdanjega prvega ekonomskega svetovalca Baracka Obame, v WSJ). V ZDA je bila inflacija predvsem povpraševalne narave – zaradi post-covidnega odpiranja in velikega fiskalnega stimulusa. Se pa v ZDA inflacija že umirja. V EU je bila inflacija predvsem ponudbene narave in ta ponudbeni šok se še krepi. Je pa raven temeljne inflacije v ZDA in EU danes na podobni ravni – med 3.5 in 4%.

Paul Krugman si je pred dnevi postavil retorično vprašanje, ali je ta raven inflacije res previsoka. Namreč po Volckerjevi dezinflacijski politiki v letih 1979-1982, ko je inflacijo spravil iz 10% na 4%, je inflacija nato skozi vsa 1980. leta vztrajala na ravni 4% (glejte sliko spodaj), pa vendar se zaradi tega nihče ni vznemirjal. Na ameriškem Fedu so bili zadovoljni, da so inflacijo znižali in 4% inflacija na letni ravni se jim je zdela ne samo sprejemljiva, pač pa so jo percipirali kot uspeh monetarne politike. (2% inflacija se je kot cilj monetarne politike sicer uveljavila šele kasneje, ko so jo leta 1989 kot cilj uveljavili v Novi Zelandiji)

krugman030622_2-superJumbo

Vir: Paul Krugman, NY Times

Seveda je zgodba glede zadovoljstva s 4% inflacijo danes povsem različna kot v 1980-ih. Takrat so bili zadovoljni, da so jo spravili navzdol iz nevarnih višav, danes pa 4% (temeljna) inflacija povzroča zaskrbljenost, da se ne bi razrasla in začela sistemsko vgrajevati v plače in cene neenergetskih in neprehranskih proizvodov ter storitev.

Ni torej vseeno, iz katere smeri se približujemo dvojni ravni inflacijskega cilja. Inflacija je podobno relativna zadeva kot čas, sploh če relativnost časa razumemo v smislu, da je percepcija časa odvisna od tega, na kateri strani vrat stranišča se nahajate.

Bolj resno, centralne banke se danes ne morejo zadovoljiti s 4% temeljno inflacijo, ker bi lahko izgubile kredibilnost v javnosti, da z inflacijo resno mislijo. Kredibilnost monetarne politike je namreč eden izmed temeljnih postulatov monetarne politike po letu 1980. Njen problem je sicer v tem, da je zasnovana na konceptu racionalnih pričakovanj, ki se niso izkazala kot zelo realistična predpostavka (glejte moje predavanje o Volckerjevi dezinflacijski politiki). Ampak pustimo zdaj to. Ni pomembno, kaj si mi mislimo o konceptu kredibilnosti, pač pa, kaj si o tem mislijo v vodstvih centralnih bank, ki imajo popolno avtonomijo nad monetarno politiko in monopol pri ukrepanju.

Spodaj še nekaj pasusov iz Krugmanovega članka:

But right now we face a different question: How much are we prepared to pay to get back to 2 percent?

Again, if the Fed were to apply the standards that prevailed in the 1980s, it would consider the current rate of inflation acceptable and declare victory. Instead, it’s putting a squeeze on credit markets and risking at least a mild recession to get us down to 2 percent from 4 percent. Why? It’s not because there’s a compelling economic case. As Blanchard and his co-authors asked back in 2010, “Are the net costs of inflation much higher at, say, 4 percent than at 2 percent?” There’s no real evidence to that effect.

As best I can tell, the main reason Fed officials are insistent on getting back to 2 percent is concern about credibility. They fear that if they ease off at, say, 3 percent inflation, markets and the public will wonder whether they will eventually accept 4 percent, then 5 percent and so on. One reassuring aspect of the current bout of rising prices is that longer-term inflation expectations have remained “anchored,” so that there are no signs of a 1970s-type wage-price spiral. Giving up on the 2 percent target might risk losing this anchor.

Being honest, if I were a decision maker at the Fed, I would probably have the same concerns. But it seems important to realize that if we are about to have a recession, which is certainly possible, it won’t be because hard economic considerations require that we squeeze inflation all the way back down to 2 percent. What we’re seeing instead is monetary policy driven by softer, vaguer concerns about credibility. We live in peculiar times.

Vir: Paul Krugman, NY Times

One response

  1. Uradna Inflacijska stopnja v zahodnem svetu (7% do 8%) je močno manipulirana navzdol. Realna inflacija je vsaj 2 x višja. In z inflacijo je tako kot s krizo.

    Najprej napreduje počasi, potem pa zelo hitro.

    Centralne banke so ujete v pasti. Na eni strani je strah pred pobegom inflacije na drugi strani strah pred recesijo. Enostavne rešitve ni. Še posebej v pogojih , ko se “black swans” dogajajo mesečno.

    Zanimivi časi nas čakajo.

%d bloggers like this: