Tale tvit, ki povzema svarilo Svetovne banke, da so pred nami leta nizke rasti in visoke inflacije (= stagflacija), zveni kot fatalizem. Da je to edina in neizogibna pot pred nami.

Vendar ni.

Ne vem, kako je bilo v 1970-ih in v kolikšni meri so stagflacijo zakuhale ZDA in zaveznice s “kuhanjem” situacije, ki je privedla do iranske revolucije ter posledičnega drugega naftnega šoka in stagflacije in ali bi se temu naftnemu šoku in posledični stagflaciji bilo mogoče izogniti brez ameriške / zahodne “kuhinje”, toda danes je dejstvo, da se je stagflaciji mogoče izogniti. Le dve stvari sta potrebni za to: (1) prenehati s spodbujanjem vojne v Ukrajini, s takojšnjim premirjem, in cene energentov, surovin in hrane bodo padle, in (2) s prenehanjem trgovinskega in tehnološkega protekcionizma proti Kitajski in dobavne verige se bodo stabilizirale po covidnem odprtju.

Stagflacija pred nami je dejansko izbira in ne neizogibno dejstvo. Je posledica izbire tistih, ki zgornji dve točki spodbujajo, namesto da bi jih poskušali rešiti. Stagflacija je izbira “gospodarjev vojne”. Vsi ostali, in to je praktično ves svet razen ZDA, smo zgolj žrtve te izbire “gospodarjev vojne”.

Ceno bomo plačali vsi, največjo prebivalci Evrope, afriških držav in držav, ki jih bo prizadela dolžniška kriza zaradi dviga obrestnih mer. Kdor hoče videti obseg krize in njenih posledic, naj pogleda prvo polovico 1980-ih: par-nepar vožnje zaradi pomanjkanja goriv, enormno dolžniško krizo v državah v razvoju ter humanitarno katastrofo v Afriki, pri nas pa obdobje “gospodarske stabilizacije” pod diktatom IMF ter Milke Planinc.