Med moralizmom in realnostjo: Čas za U-turn se izteka

Tudi pri nas se je v zadnjih dveh tednih (končno!) začela malce širša javna diskusija o pozicioniranju glede vojne v Ukrajini. Diskusija je pričakovano potekala med taborom moralistov (vojna za vsako ceno) in taborom realistov (mir ob realističnih koncesijah), čemur je piko na i to soboto z realistično pozicijo postavila Spomenka Hribar. Hribarjeva je šla še korak naprej in pomemben del krivde za začetek ukrajinske vojne pripisala ZDA, hkrati pa ob pozivu k osamosvojitvi EU izpod ameriške dominacije pozvala slovensko vlado, da “začne pogajanja za osnovanje evropskega projekta Evrazije kot subjekta mednarodne politike, tj. projekt faktičnega sodelovanja EU in Ruske federacije.

Spomenka Hribar ni samo pametna ženska, je intelektualka z visokimi moralnimi standardi, ki razume nesmiselnost pobijanja mladih ukrajinskih fantov za strateške interese ZDA, ki morda kratkoročno koristijo zgolj ZDA (njihovi orožarski in naftni industriji) in nikomur drugemu. Toda dolgoročno je totalna hladna vojna proti Rusiji, ki jo orkestrirajo ZDA, škodljiva tako za EU kot za globalno stabilnost, vendar tudi za ZDA. Kajti potiskanje Rusije na rob slednjo pošilja v zavezništvo s Kitajsko. S tem pa bodo največ izgubile prav ZDA, saj bo s tem konec ameriške globalne dominacije. Hkrati pa to pomeni začetek povečane globalne politične nestabilnosti, saj se dosedanja prva sila ne bo želela prostovoljno umakniti z vrha. V vmesnem času pa se bo svet kuhal v toksični zmesi pomanjkanja hrane in energentov, visoke inflacije in recesije, državnih bankrotov, velikih nemirov in ljudskih vstaj ter revolucij.

To res nikomur ne koristi. V čem je smisel moralistične vojne za vsako ceno ob tako visoki ceni za Ukrajino, za Evropo, za Afriko in za čoveštvo? V čem je smisel nadaljevanja aktivne zahodne podpore vojni na tleh Ukrajine, ki je Ukrajina ne more zmagati, za katero največjo ceno plačujejo Evropa in afriške države, in ki dolgoročno vodi svet v katastrofo?

Slab mesec dni pred Hribarjevo je enako stališče zavzel tudi nekdanji ameriški zunanji minister in nekakšna siva eminenca ameriške zunanje politične strategije. Pozval je Ukrajino k mirovnim pogajanjem in dejal, da je cena za mir koncesija glede ozemelj (da bo treba priznati neodvisnost Krima in avtonomijo obeh proruskih regij). Hkrati je opozoril, da je časa za to le še dva meseca, kasneje bo prepozno, ter da je glavna nevarnost, če Rusijo potisnemo na rob, njena strateška navezava s Kitajsko.

Evropa in Rusija sta geografsko, zgodovinsko in kulturno povezani. Strateškom partnerstvo med Evropo in Rusijo je pomembno tako za politično stabilnost (kot v zadnjih treh desetletjih) kot za gospodarsko stabilnost (obe gospodarstvi sta komplementarni glede strukture, Rusija je pomemben vir hrane, surovin in energentov, hkrati pa tudi trg za evropske izdelke). Le kateri bedasti politični presoji se moramo zahvaliti, da nas je aktivno vpletla v ta povsem nepotrebni spopad med ZDA in Rusijo na ozemlju Ukrajine?

Former U.S. secretary of state Henry A. Kissinger said Monday that Ukraine should cede territory to Russia to help end the invasion, suggesting a position that a vast majority of Ukrainians are against as the war enters its fourth month.

Speaking at a conference at the World Economic Forum in Davos, Switzerland, Kissinger urged the United States and the West to not seek an embarrassing defeat for Russia in Ukraine, warning it could worsen Europe’s long-term stability.

After saying that Western countries should remember Russia’s importance to Europe and not get swept up “in the mood of the moment,” Kissinger also pushed for the West to force Ukraine into accepting negotiations with a “status quo ante,” which means the previous state of affairs.

“Negotiations need to begin in the next two months before it creates upheavals and tensions that will not be easily overcome. Ideally, the dividing line should be a return to the status quo ante,” said Kissinger, 98, according to the Daily Telegraph. “Pursuing the war beyond that point would not be about the freedom of Ukraine, but a new war against Russia itself.”

The “status quo ante” mentioned by Kissinger, who was secretary of state to Presidents Richard M. Nixon and Gerald Ford, refers to restoring a situation in which Russia formally controlled Crimea and informally controlled Ukraine’s two easternmost regions of Luhansk and Donetsk. Ukrainian President Volodymyr Zelensky has emphasized that part of his conditions for entering peace talks with Russia would include a restoration of preinvasion borders.

Kissinger’s comments follow a recent editorial from the New York Times’s editorial board that argued Ukraine would have to make “painful territorial decisions” to achieve peace.

“In the end, it is the Ukrainians who must make the hard decisions: They are the ones fighting, dying and losing their homes to Russian aggression, and it is they who must decide what an end to the war might look like,” the Times editorial board wrote Thursday. “If the conflict does lead to real negotiations, it will be Ukrainian leaders who will have to make the painful territorial decisions that any compromise will demand.”

In his comments Monday, Kissinger, a longtime advocate of a realpolitik approach that has nations putting their practical aims in front of morals and principles, urged European leaders to not lose sight of Russia’s place in Europe and risk the country forming a permanent alliance with China.

“I hope the Ukrainians will match the heroism they have shown with wisdom,” he said, according to the Daily Telegraph.

Vir: Washington Post

En odgovor

  1. Slovenija je na predvečer 22. junija poslala pošiljko 35 oklepnih transporterjev Ukrajini. Natančno na obletnico napada 3. Reeich-a na Sovjetsko zvezo!!!

    Smo hoteli s tem kaj povedati? Ali pa ni na Mladiki in obrambnem ministrstvu nobenega več z vsaj eno sivo celico in eno samo kostjo v hrbtenici. Mislite, da je to trivialno, da simbolika v diplomaciji in politiki nič ne štejeta?

    “THE LANGUAGE PEOPLE SPEAK IN THE CORRIDORS OF POWER,” former Secretary of Defense Ashton Carter once observed, “IS NOT ECONOMICS OR POLITICS. IT IS HISTORY.”

    Kaj smo hoteli s tem pvedati? Da jim tako vračamo za vojake, ki so umirali ob osvobajanju Prekmurja leta 1945, da smo se tako zahvalili za to, da nam je Stalin izpogajal vrnitev Primorske?

    Ali pa bliže današnjemu dne; da so nam Rusi leta 1991 dobavili zadnjo (3.) generacijo ročnih protiletalskih raket, kljub temu da smo bili v sporu z Jugoslavijo oz. Srbijo.

    Da je tista raketa, ki je tisto poletje zadela jugoslovanski Mig21 (ni eksplodirala, zagozdila se je med motor in oblogo motorja, Mig-a so kasneje razstrelili) povedala več kot jo je sam zadetek in posledično uničenje Mig-a.

    Rusi, ki bodo ostali vojaška, surovinska in energetska velesila, pa naj NATO počne karkoli že hoče, si bodo to gesto brez skrbi zapomnili. Račun bo prišel kasneje.

    Kaj nam je bilo tega treba – pošiljanja orožja za pobijanje Rusov? Se vpletati s tem kot stranka v spopadu?

    Ne bi bilo bolj modro, v luči zgodovinske perspektive, poslati humanitarno pomoč, tako kot madžari in si s tem pustiti vrata odprta za bodočnost?.

%d bloggers like this: