Vedno dokaj trezni britanski The Economist je v petek objavil nosilni članek z dramatičnim naslovom “Can Europe keep the lights on this winter?“. Verjamem, da se večina ljudi danes niti približno ne zaveda, kaj se nam lahko zgodi jeseni in pozimi. Sploh tista večina, ki naivno zaupa vodilnim medijem, ki nekritično prenašajo izjave političnih veljakov, da moramo samo še bolj pritisniti na Rusijo s sankcijami na uvoz nafte (in nato še plina) in dobaviti še več orožja Ukrajini, pa se bo situacija sama po sebi uredila. Seveda je zgornja politična narativa absolutno nebulozna, skregana z osnovnimi dejstvi ter neizmerno nevarna. Če nadaljujemo v skladu s to evropsko “strategijo” glede Rusije, če bomo Rusijo še naprej želeli stisniti v kot (s prepovedjo uvoza nafte ali omejitvijo cene plina) ali pa če se bo Putin strateško tako odločil, bo Rusija zaprla plinsko pipo do Evrope, zaradi česar lahko Evropa pozimi konča v temi in mrazu, industrija se lahko večinsko zaustavi, lahko pride do globoke recesije, inflacija bo šla v nebo, v trgovinah se bodo ljudje tepli za kruh, na bencinskih črpalkah pa za litre bencina in nafte. Ali še kaj hujšega.

Zadeva res ni nedolžna. V nadaljevanju zgolj navajam podatke iz The Economista. Da dobite občutek glede pomanjkanja energentov, ki se nam obeta v primeru zaostritve situacije, kamor nas potiskajo ameriški in evropski “voditelji”. Evropske države so se nekaj časa oklepale povečanega uvoza plina iz ZDA ter hkrati polnile skladišča s plinom. Toda v vmesnem času je požar zaprl teksaško podjetje, ki je utekočinjalo naravni plin tudi za Evropo, glavni evropski plinovod Severni tok je padel na 40% kapacitete (ker zaradi sankcij ni turbin iz Kanade). Prvo je odneslo 2.5%, drugo pa 7.5% celotne evropske porabe plina. Grozi nam, da bo  Evropa uspela morda le 60% napolniti skladišča s plinom. Naj ponazorim: EU letno porabi med 400 in 500 milijard kubičnih metrov plina, kapaciteta skladišč znaša 100 milijard kubičnih metrov, medtem ko iz Rusije EU uvozi za več kot 150 milijard kubičnih metrov plina. To pomeni, da lahko zmanjka okrog četrtina vsega potrebnega plina. Pri čemer pa so države v različnem položaju, saj je Nemčija denimo kar 65% odvisna od ruskega plina.

Nadaljujte z branjem→

Zadnji Der Spiegel prinaša zanimiv vpogled v “kuhinjo” ekonomskih sankcij proti Rusiji. Iz zapisa sledi, da so bile sankcije proti Rusiji skrbno načrtovane že od novembra lani, ko se je direktor CIA Bill Burns na poti iz Moskve ustavil v Bruslju z obvestilom, da Putin resno načrtuje invazijo na Ukrajino. Od takrat naj bi bruseljski uradniki (pod vodstvom Björna Seiberta, nekdanjega uslužbenca nemškega ministrstva za obrambo) skupaj z ameriškimi načrtovali različne variante sankcij proti Rusiji – v odvisnosti od obsega invazije). EU je sprejela šest paketov sankcij (od zamrznitve deviznih rezerv ruske centralne banke in premoženja oligarhov, do skoraj popolne prepovedi izvoza v Rusijo in uvoza iz Rusije (razen energentov)).

O več podrobnostih načrtovanja sankcij, lahko preberete v Spieglovem članku. Toda ali te sankcije, ki naj bi Rusiji preprečile financiranje vojaških operacij, res delujejo?

Če vprašate Seiberta, sankcije “ekstremno dobro” delujejo. Iz poročila njegove skupine izhaja, da naj bi zaradi sankcij ruski BDP letos upadel za 10%, investicije pa za 20%. Zaradi pomanjkanja nekaterih zahodnih sestavnih delov, naj bi se morale ruske tovarne orožja zapreti, proizvodnja avtomobilov je bila močno prizadeta, traktorjev, motorjev in naprav za shranjevanje podatkov iz Zahoda pa naj bi primanjkovalo. Poročilo ugotavlja, da so izvedeni ukrepi zmanjšali politično in gospodarsko prožnost Rusije, zmanjšali njene industrijske in tehnološke zmogljivosti ter povzročili hude finančne obremenitve. Skratka, poročilo pravi, da sankcije delujejo.

Nadaljujte z branjem→

Skupina, ki je igrala daleč najboljši rokenrol v tej državi. In mi strla srce, ko se je samoukinila

Vir: Cobie (via twitter)

Emisije CO2 in drugih toplogrednih plinov so se leta 2020 zmanjšale za 4.6%, saj so lockdowni v prvi polovici leta omejili globalno mobilnost in ovirali gospodarsko dejavnost. Toda kot kažejo zadnji podatki IMF, se upanja mnogih, da bo prišlo do trajnejšega preobrata trenda emisij CO2, niso uresničila. Znižanje emisij CO2 je bilo le začasno. Globalne emisije toplogrednih plinov so se lani po ponovni oživitvi gospodarske aktivnosti povečale za 6.4% in dosegle nov rekord.

Največ sta k povečanju emisij CO2 prispevala industrija in proizvodnja električne energije, medtem ko so izpusti gospodinjstev in transporta ostali na ravni iz leta 2019.

Vir: IMF

Nadaljujte z branjem→

Najbolj seksi ljubezenska pesem naše mladosti

Bože, oprosti nam, pruži ruku i pomiluj nas

Kot kaže analiza CREA, je Rusija z izvozom fosilnih goriv v prvih 100 dneh vojne (od 24. februarja do 3. junija) zaslužila 93 milijard evrov. Od tega je EU uvozila 61 % v vrednosti približno 57 milijard EUR. Samo maja letos so se prihodki iz ruskega izvoza energentov povečali za skoraj 40 % medletno na 883 mio evrov. To je bilo 43 milijonov evrov več, kot naj bi Rusija porabila za vojno v Ukrajini. Zmanjšanje količin izvoza zaradi sankcij je sicer odneslo 95 milijonov evrov dnevnih prejemkov Rusije, popust na rusko nafto pa je izbrisal nadaljnjih 95 milijonov evrov. Toda te dejavnike je več kot kompenzirala rast prejemkov za 443 milijonov evrov, ki je bila posledica višjih cen energentov.

Po 4 mesecih sankcij so zahodne države – končno – de facto priznale, da sankcije proti Rusiji v obliki prisilnega ali prostovoljnega zmanjševanja uvoza ruskih energentov, delujejo v povsem napačno smer. Namesto, da bi praznile ruski proračun, mu pomagajo ustvarjati velike presežke. Če bi “voditelji” zahodnih držav ob sebi imeli enega nepristranskega svetovalca, bi jim ta lahko že pred meseci povedal, da je to bila edina možna posledica uvedbe sankcij v pogojih neelastične ponudbe nafte in plina ter napajanja ruskega proračuna prek izvoznih carin na energente. Vendar ga v svoji ihti itak ne bi poslušale. Našli so se celo mojstri, ki so predlagali, da naj evropske države uvedejo visoke uvozne carine na ruske energente (ki seveda ne bi zmanjšale ruskega izvoza, pač pa bi še bolj povišale uvozne cene ruskih energentov in še bolj prizadele gospodinjstva in gospodarstvo na Zahodu). Res je treba biti genij, da predlagaš nekaj takšnega.

No, zdaj so se voditelji sedmih gospodarsko najmočnejših držav domislili še enega ukrepa – uvedbe zgornje meje na cene ruskih energentov. Vendar bo njegova usoda zelo podobna usodi sankcij. Poglejmo, zakaj.

Nadaljujte z branjem→