Včeraj sem v dveh člankih pisal o tem, da so stroški obnovljivih virov bistveno višji od tistih, ki jih prikazuje metrika “izravnanih stroškov električne energije” (LCOE). Slednja ne zajema mnogih ključnih stroškov, kot so (1) stroški nadomestnih virov energije (običajno plinsko-parne elektrarne), ko ni sonca in vetra, (2) stroški vključevanja OVE v elektroenergetski sistem (stroški nadgradnje distribucijskega sistema in povečani stroški regulacije sistema prek rezervnih presežnih kapacitet, ki se vključijo, ko “oblak prekrije sonce” in kompenzacije proizvajalcem OVE, ki jih izključijo iz omrežja v času viškov EE), in (3) stroški hrambe EE prek dneva in prek sezone.

Podobno ugotavlja David Turver za Veliko Britanijo. Turver ugotavlja, da so skriti stroški obnovljivih virov energije v višini 114 GBP/MWh precej višji od izravnanih stroškov vetra in sonca, ki so ocenjeni v razponu zgolj 44–57 GBP/MWh (BEIS). Ti stroški so sami po sebi višji od stroškov jedrske in tudi energije iz plina, če se izločijo “stroški ogljika”. Po upoštevanju skritih stroškov jedrska energija postane najcenejši nizkoogljični zanesljivi vir proizvodnje električne energije.

Nadaljujte z branjem→

Nova številka Foreign Affairs, najbolj elitne ameriške zunanjepolične publikacije, prinaša povečan fokus na “neuvrščene” države – štiri petine držav sveta (s 70% svetovnega prebivalstva), ki niso želele obsoditi ruskega napada na Ukrajino, ki se niso odločile slediti ZDA glede uvedbe sankcij in ki se tudi v s strani ZDA sproženem umetnem konfliktu s Kitajsko ne želijo postaviti na nobeno stran.

Zakaj? Prvič, ker vidijo hipokrizijo zahodnih držav, ki so konstantno producirale agresije, podobne sedanji ruski in še bistveno hujše, vendar so jih “prodajale” pod blagovno znamko “demokratizacije” in “zaščite človekovih pravic”. In drugič, ker so z vzponom Kitajske lahko postale pragmatične in zasledujejo svoje nacionalne interese. Tem državam ni v interesu nova hladna vojna, v kateri samo izgubljajo, pač pa mir in tuje investicije, povečanje industrijskega sektorja in trgovine. Želijo si trgovati tako z ZDA kot s Kitajsko. Ne kupijo ameriške narative in klasifikacije na “demokratične” in “avtokratične” države. Sploh pa ne zaradi ameriške hipokrizije – od 50 držav, ki jih Freedom House uvršča med diktatorske, jih je 35 deležnih ameriške finančne pomoči. Problem je, ker te hipokrizije ameriška politična elita ne vidi in zato seveda ne razume, zakaj se je zgodil ta globalni upor proti vedno bolj osamljenim ZDA.

Neuvrščeni kot pragmatična filozofija, ki preferira lastne, nacionalne interese pred ameriškimi, so dobili novo podobo. Škoda, da nimamo svojega Tita, ki bi tako kot on takrat razumel trenutek časa in nacionalne interese, pač pa nas vodijo politični nedorasleži, katerih domet je ponižno iskanje odobravanja ob konformističnem sledenju za en rang višje postavljenih političnih nedorasležev v Bruslju in okolici.

Spodaj je dober povzetek Roberta Wrighta.

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija, zeleni aktivisti in politiki ter razna svetovalna podjetja nam slikajo rožnato sliko, da je prihodnost energetike v sončni in vetrni energiji, da je proizvodnja v obeh virih postala tako zelo poceni, da bo izrinila ostale vire (fosilne in jedrsko) in da je treba čimprej narediti “zeleni prehod” v smer solarnih panelov in vetrnic. Denimo svetovalna družba Lazard, ki je razvila metriko izravnanih stroškov proizvodnje električne energije (EE) skozi življenjsko dobo posameznega vira (LCOE) v zadnjem poročilu iz aprila letos podaja spodnjo navdihujočo sliko padanja (nesubvencioniranih) cen elektrike iz sonca in vetra:

Vir: Lazard, april 2023

Nadaljujte z branjem→

While peace in Ukraine is good from a humanitarian perspective, here’s a Machiavellian analysis on why peace is NOT good for China, Russia or the USA!

News: “Chinese diplomat will be visiting Ukraine, Poland, France, Germany and Russia from Monday to discuss a solution to the Ukraine crisis.”

Here are the flip sides: Maybe China wants the war to go on for few more years! The more the U.S./EU are distracted with the Ukrainian war, the less likely there will be a war in Taiwan Strait. Also, the war will drain US ammunitions. And the American public will become more anti-war if the Ukraine war lasts for few more years.

Russia doesn’t want an immediate peace because a half-wounded Ukraine will rise again. Ideally, Russia wants to capture more regions, all the way up to Odessa. The goal is to permanently neutralize the Nazis.

The US doesn’t want an immediate peace because it wants to weaken Europe more. A deindustrialized EU will strengthen the US dollar, result in more German hi-tech companies moving to the USA etc. Also, the US doesn’t want quick rapprochement between Europe and Russia. The original goal was to disrupt Eurasia and do a regime change in Russia. No point in ending the war now. This is the “peace dilemma.”

Vir: Twitter

Predstavljam si, da so v nedemokratičnih državah, vključno z Rusijo in Kitajsko, ravnanja s političnimi zaporniki izjemno nehumana, toda to, kar se je dogajalo in se še dogaja v “najbolj demokratični državi na svetu” s političnimi zaporniki, je res nepojmljiva grozovitost onstran vseh demokratičnih in nedemokratičnih standardov. Pričevanje ameriškega političnega zapornika  z najdaljšim stažem Abuja Zubaydaha (21 let, brez obtožbe) je grozovit primer tega.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Odličen intervju Uroša Lipuščka z ikono in enim največjih še živečih intelektualcev, z jezikoslovcem Noamom Chomskim (MIT). Očitno so danes samo intelektualci sposobni videti trende in tektonske implikacije sedanjih dogajanj.

V takšno norost nas pelje tudi novi NEPN pod okriljem te vlade

Alfred McCoy, napoved iz leta 2017 (ob izdaji knjige “In the Shadows of the American Century: The Rise and Decline of U.S. Global Power”) dogajanja v ZDA v 2020-ih:

“For the majority of Americans, the 2020s will likely be remembered as a demoralizing decade of rising prices, stagnant wages, and fading international competitiveness. After years of swelling deficits fed by incessant warfare and distant lands, in 2030, the U.S. dollar eventually loses its special status as the world’s dominant reserve currency. Suddenly, there are punitive price increases for American imports, ranging from clothing to computers, and the costs for all overseas activity surges as well, making travel for both tourists and troops prohibitive. Unable to pay for swelling deficits by selling now devalued treasury notes abroad, Washington is finally forced to slash its bloated military budget. Under pressure at home and abroad, its forces begin to pull back from hundreds of overseas bases to a continental perimeter.” 

“Such a desperate move, however, comes too late. Faced with a fading superpower incapable of paying its bills, China, India, Iran, Russia, and other powers provocatively challenge U.S. dominion over the oceans, space, and cyberspace.

Nadaljujte z branjem→