Drago Pavšelj

Tako rekoč samo nekaj dni po izbruhu nesmiselne vojne v Ukrajini, je bila razglašena zahteva po embargu na energente in predvsem na nakup plina iz Rusije. Politiki so takoj našli »rešitev« v preusmeritvi na uvoz energentov od drugih svetovnih dobaviteljev. Kar pa v ničemer ne temelji na kolikor toliko realni osnovi, da to lahko uresničijo. Glede na to, da s temi dobavitelji EU nima kopenskega stika, pomeni, da bo transport plina potekal preko morij s tankerji za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Poglejmo samo nekatere posledice te preusmeritve.

Trenutno svetovno trgovanje s plinom je bilo približno uravnoteženo. Evropa je pokrivala velik del svojih potreb z dobavami po plinovodnem omrežju. Celotna poraba znaša ca 394 milijard m3, 40% te količine dobimo iz Rusije. Tankerji in ostala infrastruktura za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) so zasedeni z dobavami v predele sveta, kamor transport po plinovodih ni možen. Trgovanje poteka na osnovi dolgoročnih pogodb. Nekaj rezerve za nadomestitev izpadlih dobav po plinovodih je sigurno v obstoječi dobavni verigi UZP. Vsekakor pa ne za nadomestitev v kratkem času, tako velikih količin in tudi ne v nekaj letih. Poleg tega so nekatera področja za črpanje plina v bližini EU v upadanju (Norveška). Novih investicij ni bilo veliko, ker so bile obstoječe potrebe pokrite s proizvodnimi kapacitetami.

Verjetno ni treba posebej poudariti, da je potrebno veliko časa za tako veliko povečanje kapacitet celotne dobavne verige. ZDA so v tej zgodbi glavni potencialni dobavitelj UZP. Njihova letna proizvodnja znaša 949 milijard m3, pri čemer so s 23,6% prvi v svetu. Izvozijo ga 77 milijard m3 in so na petem mestu. Rusija proizvede na leto 722 milijard m3 in so z 18% na drugem mestu po proizvodnji. Izvoz ruskega plina znaša 230 milijard m3 in so po izvozu na prvem mestu.

Pridobivanje zemeljskega plina v ZDA temelji v glavnem na pridobivanju iz skrilavcev s hidravličnim lomljenjem. Povečanje kapacitet na teh črpališčih zahteva določen čas in vlaganja v razširitev kapacitet. Zgraditi bo potrebno nove terminale za utekočinjanje plina. Gradnja takih postrojenj velikih kapacitet traja ca 5 do 7 let. Pri čemer je potrebno objekte umestiti v prostor, pripraviti projekte, kar tudi zahteva določen čas, ker ne gre za tipske projekte. Zgraditi je potrebno pristaniško infrastrukturo, dodatne plinovode do črpališč ali pa povečati kapacitete plinovodov do lokacij obstoječih naprav za proizvodnjo UZP, če bi se nova postrojenja gradila v bližini obstoječih. Povečati bo potrebno floto tankerjev za prevoz UZP. Trenutno pluje po svetu ca 680 tankerjev različnih kapacitet. Gradnja enega tankerja traja približno od 2 do 3 let. Število ladjedelnic in njihove kapacitete so omejene in jih tudi ni možno povečati preko noči za nenadno veliko povpraševanje po izgradnji novih tankerjev.

V EU bo potrebno zgraditi terminale za prevzem plina, skupaj s potrebno pristaniško in ostalo infrastrukturo. Nemčija nima terminala za prevzem UZP. Terminali potrebujejo toploto za ponovno uparjanje UZP. Nekateri terminali uporabljajo morsko vodo, v glavnem pa zgradijo v bližini plinske elektrarne, ki proizvajajo elektriko, neizrabljena toplota iz elektrarne se uporablja za uplinjanje UZP. Zgraditi ali povečati bo potrebno tudi plinovode za povezavo v obstoječe omrežje.

Za zelo grobo oceno poglejmo še, kakšni so približni stroški nekaterih postrojenj. Po nekaterih podatkih naj bi bila cena celotnega postrojenja za utekočinjanje plina ca 1600 $ na tono proizvodne kapacitete utekočinjenega plina na leto. Investicijska vrednost postrojenja s proizvodno kapaciteto 10 milijonov ton UZP (ekvivalent ca 14 milijard m3 plinaste faze) bi bila 16 milijard $. Verjetno pa bodo cene zaradi povečanega povpraševanja precej višje. Tipična cena tankerja s kapaciteto ca 140.000 m3 UZP znaša 250 milijonov $. Za celoten projekt prehoda iz preskrbe Evrope z zemeljskim plinom iz plinovodov na utekočinjen plin lahko pričakujemo, da bi bilo potrebnih nekaj sto milijard $, če vključimo še vse ostale stroške. Kakšna bi bila (bo) cena plina za potrošnika in industrijo, lahko samo slutimo. Zaradi špekulacij in nejasne politične prihodnosti je ceno nemogoče napovedati, vsekakor pa ne bo nikdar več evropski potrošnik dobival plin po ceni 300 $/1000 m3. Če vračunamo stroške kapitala, proizvodne in obratovalne stroške za celotno novo dobavno verigo, lahko govorimo o faktorjih na omenjeno ceno. Borzne cene so ob tej krizi dosegale vrednosti prek 2000 $/1000 m3.

Poglejmo še ekološko »ceno« tega prehoda. Za proizvodnjo in postavitev vse infrastrukture bo potrebno ogromno fosilnih virov, CO2 odtis tega »projekta« bo velik. Poleg tega je potrebno povedati, da je za utekočinjanje plina in ponovno uparjanje potrebno ca 25% primarne energije plina, kar pomeni, da bo na poti do izhoda iz terminala, od koder bo plin distribuiran v evropsko mrežo, izgubljeno 25% (!) plina. Pri čemer pa ni vračunana še ostala energija v celotnem procesu. Preko oceanov bo vsak dan plul konvoj tankerjev, v eno smer polni, nazaj bodo pluli prazni. Vse z namenom, da zanesljivo dobavo od enega dobavitelja v bližini, zamenjamo za drugega, dražjega, bolj oddaljenega, katerega zanesljivost je na dolgi rok tudi vprašljiva. Treba je vedeti, da je bila dobava iz Rusije, ne glede na vse politične in hladnovojne krize, vedno zanesljiva in nemotena. Vse skupaj bo še najbolj podobno norosti, ko se je po 2. svetovni vojni dostavljalo z letali življenjske potrebščine blokiranemu Berlinu.

Verjetno je vsakomur jasno, da bo sedaj zeleni prehod odložen za nedoločen čas, v kolikor je sploh bil v prvem planu v agendi gospodarjev sveta. Morda samo toliko, kolikor so lahko računali na dodatno obogatitev kapitala. Pospešena gradnja sončnih in vetrnih elektrarn ter zapiranje termo in nuklearnih elektrarn je v luči bodočega pomanjkanja plina in visokih cen, ki se obetajo, misija nemogoče in kriminalna neumnost. Namesto, da bi vse sile in kapital namenili za razvoj tehnično in ekonomsko ter za okolje sprejemljivih podpornih tehnologij za hranjenje energije, kot podporo nestabilnim obnovljivim virom. Da ne omenjamo virov, ki se trošijo za vojaško industrijo, za vojne po svetu in geopolitična prerivanja, za katere namenja svet na tisoče milijard dolarjev. Odveč je verjetno poudarjati tudi, da bodo stroški vojne in povojne obnove Ukrajine v glavnem padli na pleča EU.

Plinska kriza ima daljšo brado, ne smemo pozabiti, da se je dejansko začela višati cena plina že pred vojno v Ukrajini. Brez razloga, kajti plina je bilo dovolj, dobave so potekale normalno. Priprava na to krizo pa je potekala še prej. Že od začetka gradnje Severnega toka 2 (ST2) so ZDA močno nasprotovale izgradnji, domnevno zaradi diverzifikacije dobav in zanesljivosti oskrbe EU. Nova realnost te »zanesljivosti« je zaustavitev obratovanja ST2 in zelo negotova dobava plina iz Rusije zaradi embarga. Zaradi nezmožnosti dobav LNG, ki bi v kratkem času nadomestile tako velik izpad, grozi Evropi gospodarska katastrofa. Trenutna energetska kriza je razgalila vso bedo evropske politike. Iz ust domačih in evropskih politikov poslušamo neumnosti, kot je ta, da naj prebivalci znižamo temperaturo v bivalnih prostorih iz 21 na 19 stopinj, kot da bo to dovolj za rešitev nastale situacije.

Evropo čaka najhujša gospodarska kriza od konca 2. svetovne vojne, inflacija, pomanjkanje vseh dobrin. Posledično pa huda socialna kriza ter še več revnih ljudi ter naraščajoče nezadovoljstvo prebivalcev in socialni nemiri. Manjka samo še, da kateri od politikov blekne: »Če nimajo kruha, naj jedo potico«. Vemo, kako se je končala pot osebe, ki je to daleč nazaj v zgodovini izjavila. Spomnimo se samo upora rumenih jopičev v Franciji, ki so se zgodili zaradi povišanja cen goriv in višjih življenjskih stroškov. To, kar se obeta v prihodnosti, bo do temeljev pretreslo evropsko družbo.  

Očitno se žaba, ki jo politiki počasi kuhajo, zaenkrat še ne zaveda, kaj jo čaka. To pa se lahko čez noč spremeni. Večina ljudi pod vplivom medijev nasede leporečenju politikov, vendar, ko je močno ogrožen dosedanji način življenja in njihova eksistenca, »spregledajo« in situacija postane popolnoma nepredvidljiva. V krizni situaciji EU ne deluje, lep dokaz je v preteklosti in finančna kriza leta 2008, begunska kriza zaradi vojn na bližnjem vzhodu ter zdravstvena kriza, iz katere smo ravnokar izšli. Evropa ni delovala kot skupnost, ki temelji na vzajemnosti in solidarnosti. Politiki so v Evropi ob koncu 20. stoletja podrli zid med vzhodom in zahodom, politiki v začetku 21. stoletja gradijo še strašnejši zid. Obetajo se nam dolga leta nazadovanja in v takih razmerah je obstoj EU pod velikim vprašajem.