Bine Kordež

Finančna pomoč države pri vzgoji otrok in s tem spodbujanje rodnosti bo nedvomno v ospredju volilnih programov vseh političnih strank. Poleg brezplačnega šolstva in subvencioniranja vrtcev se ta pomoč najbolj neposredno odraža v otroških dodatkih družinam z nižjimi dohodki. Manj pozornosti pa je običajno namenjeno olajšavam za otroke pri plačilu dohodnine. Ta pomoč se namreč realizira preko nižjega plačila dohodnine in prejemniki pravzaprav niti ne vedo kolikšen znesek so dobili za ta namen. Najbrž zato tudi ni nihče posebej pozoren, da se ta pomoč izplačuje predvsem družinam z visokimi prihodki, torej obratno kot pri otroških dodatkih ali drugih oblikah državne pomoči. Zato je zanimivo pogledati skupne učinke te pomoči države družinam z otroki in mogoče na tem področju uvesti tudi kakšne spremembe.

Za otroške dodatke seveda vemo, da so do njih upravičene družine s slabšim dohodkovnim položajem. Za družine z najnižjimi dohodki znaša otroški dodatek 123 eur mesečno za prvega otroka do 147 eur za tretjega in naslednje otroke. Z rastjo zaslužka staršev pa se ta dodatek hitro znižuje in družine s povprečno plačo dobijo za prvega otroka le še 33 eur mesečno in 44 eur za drugega otroka. Ko starša presežeta po 2.000 eur neto mesečne plače , pa takšna družina z dvema otrokoma ni več upravičena do otroškega dodatka. Da se znižuje višina otroškega dodatka z večanjem prejemkov, je verjetno vsakomur logično.

Popolnoma drugačna pa je slika pri olajšavah za otroke. Tu se lahko spomnimo zanimivih debat pred leti v parlamentu, ko so poslanci kar tekmovali, kdo bi predlagal še višjo olajšavo za tretjega, četrtega… otroka. Tako so starši za prvega otroka upravičeni, da se jim zniža osnova za plačilo dohodnine za 203 eur, za tretjega 368 eur, za petega že za 663 eur in tako naprej. In starš s petimi otroki in 10 tisoč eur bruto mesečne plače bi zaradi takšnih ugodnosti mesečno prejemal skoraj 200 eur višjo plačo na enega otroka kot sicer, če otrok ne bi imel.

A izračun olajšave za otroke ima eno pomembno omejitev. Kot že ime pove, gre za olajšavo pri plačilu dohodnine. Upravičenec v primeru večjega števila otrok torej plača manj dohodnine. Tu pa se srečamo s težavo, da prejemniki nižjih plač plačujejo zelo malo ali celo nič dohodnine ter tudi po najnižji stopnji za razliko od zaposlenih z visokimi prejemki. Ker prejemnik minimalne plače danes plača le 68 eur dohodnine mesečno, se mu plačilo dohodnine ne more znižati za 200, 500 ali tisoč eur kot nekomu z visokimi prejemki. Vse visoke olajšave za večje število otrok torej lahko koristijo samo osebe z dokaj visokimi plačami, nekdo s povprečno  plačo največ skupaj 230 eur, najslabše plačani pa celo nič. Verjetno se teh učinkov poslanci ob sprejemanju sprememb dohodninske zakonodaje niti ne zavedajo, zakaj pa se tega podrobneje ne predstavi, pa je že drugo vprašanje.

Obe navedeni finančni ugodnosti za pomoč otrokom sta prikazani v priloženi sliki. Seveda bi lahko pogledali veliko različnih tipov družin glede na število otrok in kombinacij prejemkov, a na sliki je samo en primer. Prikazani so podatki za družina z dvema otrokoma mlajšima od 18 let ob različnih povprečnih prejemkih obeh staršev. Na spodnji osi so tako bruto in neto povprečni mesečni prejemki enega starša ob predpostavki, da ima drug starš enako plačo. Primer na sredini (2.000 eur bruto, kar je 1.374 eur neto) pomeni situacijo, ko oba starša prejemata takšno plačo ali da eden denimo 2.500 eur, drugi pa 1.500 eur, v povprečju torej 2.000 eur.

S temnejšim poljem so najprej podatki o višini otroškega dodatka za enega otroka mesečno. Če oba starša prejemata po 800 eur bruto (ali približno eden 1.600 eur, drugi pa je doma), bosta za enega otroka prejela v povprečju 111 eur otroškega dodatka mesečno. Če imata vsak po 1.500 eur bruto mesečne plače (skupaj 3.000 eur) pa dobita 56 eur na otroka. Ko pa v povprečju zaslužita več kot 3.000 eur bruto oz. 1.950 eur neto pa izgubita pravico do izplačila otroškega dodatka. Te višine izplačila so pričakovane.

S svetlejšim poljem pa je prikazan učinek na prejemke staršev zaradi davčne olajšave za otroke pri plačilu dohodnine. Kot omenjeno, se ta znesek nikjer ne vidi, lahko samo izračunamo, kakšno plačo bi imeli v primeru, če olajšave za otroke ne bi uveljavljali. Ker pri dveh plačah po 800 eur bruto dohodnine sploh ne plačamo, seveda tega učinka tudi nimamo. Prej omenjena starša, ki pa zaslužita po 1.500 eur bruto, pa bosta zaradi teh ugodnosti  plačala skupaj 41 eur manj dohodnine preračunano na enega otroka. Njun skupni učinek obeh državnih pomoči bo tako znašal 97 eur na otroka, torej podobno kot v primeru najnižjih plač. Kot je v sliki lepo razvidno, se z zniževanjem otroškega dodatka postopno povečujejo učinki iz naslova olajšave. Če dva starša zaslužita po 10 tisoč eur, se učinki olajšav dvignejo celo na 91 eur na enega otroka. V tem dohodkovnem razredu upravičenci namreč po novem plačujejo 45 % dohodnine od osnove in če le-to znižamo za 203 eur, je učinka omenjenih 91 eur. Oseba, ki danes plačuje le 16 % dohodnine, ima pač lahko olajšavo samo za teh 16 % (32 eur).

Na sliki lahko vidimo zanimiv učinek obeh denarnih pomoči države za vzgojo otrok. Seštevek namreč pokaže, da posamezne družine ne glede na višino prejemkov dobijo v povprečju okoli 90 eur državne pomoči za otroke mesečno. Socialno šibkejši predvsem iz naslova otroških dodatkov, družine z višjimi prejemki pa preko nižjega plačevanja dohodnine, torej višjih neto prejemkov. Na sliki so dodani tudi podatki kolikšen delež zaposlenih prejema posamezno višino plač), razdeljeno v 4 skupine (distribucija zaposlenih sicer ne pomeni tudi, da je točno toliko tudi delež staršev z otroci).

Ali je takšna distribucija državne podpore vzgoji otrok ustrezna, pravilna, pravična…., bo seveda vedno predmet razprave in pogledi bodo različni. Načeloma bi sicer lahko ocenili, da ne. Namen državnih podpor je praviloma pomoč socialno šibkejšim, ki nimajo zadosti  prihodkov za ustrezno kvaliteto življenja in za bolj izenačen položaj otrok ne glede na dohodkovni položaj družin.

Lahko pa razmišljamo tudi drugače. Kot imajo vsi otroci zagotovljen enak nivo brezplačnega šolstva ne glede na socialni status družin, bi mogoče morala biti tudi ostala pomoč (plačilo ali subvencija vrtcev, otroški dodatek, prehrana v šoli) v enaki višini za vse otroke. S tem ne bi že na začetku ločevali otrok po njihovem socialnem statusu (vsaj v tem delu ne), povečani izdatki tudi za subvencioniranje vrtcev premožnejšim pa naj se raje pokrivajo z višjimi obdavčitvami visokih prihodkov. Mogoče bi bilo ustreznejše, da bi na primer zadržali najvišjo 50 % davčno stopnjo ali zgornje dohodninske stopnje dvignili za kako odstotno točko in vzporedno zagotovili brezplačne vrtce za vse otroke, tudi premožnejšim.

Kakorkoli se bomo odločali, je prikazana distribucija finančne podpore otrokom že dolga leta približna takšna kot kaže slika – naj si bo namenoma, ali “po pomoti”. Starši dobivajo približno podobno višino pomoči ne glede na njihov socialni status. Če izhajamo iz predpostavke, da je tako prav (sicer bi najbrž to v preteklosti že spremenili), potem bi lahko v duhu debirokratizacije naredili eno zelo preprosto spremembo. Namesto truda z oddajanji obrazcev za otroške dodatke in preverjanjem upravičenosti ter namesto prijavljanja olajšav za otroke in včasih tudi spora, kateri od staršev je bolj upravičen – bi preprosto vsakemu otroku namenili 100 eur mesečne podpore na njegov osebni račun brez kakršnegakoli pogojevanja in preverjanja. Rezultat za družine z otroci in za javne finance bi bil finančno približno podoben, izognili pa bi se velikemu obsegu administriranja in tudi morebitnih napak.

Vzporedno bi lahko zagotovili tudi brezplačni vrtec za vse otroke ne glede na socialni cenzus družin in raje za enake zneske korigirali dohodninsko lestvico. Nekoliko drugačna stopnja dohodnine ne predstavlja nobenega dodatnega dela, izognili pa bi se tudi vsem vlogam in preverjanju upravičenosti za te dodatke. Drži, da bi bile družine z otroci nekoliko na boljšem kot ostali dohodninski zavezanci, a tudi to je pravzaprav v duhu podpore rodnosti. V bistvu zelo preproste in enostavne spremembe, ki sledijo splošno sprejetim ciljem in močno zmanjšajo birokratske postopke.

Seveda je možno odpreti tudi razpravo, zakaj imamo rešitve, po katerih dohodninske olajšave za otroke koristijo predvsem družine v višjimi prejemki. A zakaj se tega nihče ni lotil zadnjih deset ali dvajset let ko je taka rešitev v veljavi? In drugo, mogoče je vseeno boljša rešitev, da dobivajo podporo vsi otroci, prejemniki višjih dohodkov pa naj raje plačajo višje davke, kot da te znižujemo, istočasno pa te družine niso upravičene do finančne podpore.

Za konec še nekaj finančnih podatkov o obsegu teh pomoči. V preteklem letu je bilo iz državnega proračuna izplačano 246 milijonov eur otroških dodatkov, k temu pa lahko prištejemo še okoli 200 milijonov manj plačane dohodnine zaradi olajšav za otroke (ta podatek je samo ocena, ker se ne izplačuje, temveč so za približno toliko nižji prejemki iz naslova dohodnine). Skupaj torej okoli 465 milijonov eur finančne pomoči ali blizu 100 eur mesečno na otroka (upoštevaje skupno število otrok do 18 leta starosti v Sloveniji). Ob tem pa so občine namenile še 314 milijonov eur za subvencijo vrtcev. Preračunano na število otrok v vrtcih (nekaj preko 70 % populacije do 5. leta starosti) to pomeni okoli 300 eur povprečne mesečne subvencije, dobrih 200 eur pa so prispevali starši sami (seveda zopet v povprečju s precejšnjimi razlikami glede na socialni status družine). Za primerjavo še podatek da je strošek izobraževanja na vseh stopnjah izobraževanja okoli 400 eur mesečno na učenca, dijaka ali študenta. Skupni izdatek države za pomoč, vzgojo in izobraževanje 460 tisoč mladostnikov je tako znašal 2,4 milijarde eur ali 437 eur mesečno na otroka.

_____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku