Javnost se je glede pogleda na rusko posredovanje v Ukrajini večinoma razdelila na dva tabora – na pravičnike in na realiste. Medtem ko realisti pri presoji situacije upoštevajo zgodovinski in politični kontekst, ki je privedel do vojne, ter širše geopolitične in gospodarske posledice dolgotrajne vojne, pa pravičniki krivdo absolutno obesijo na imperialista Putina. S čimer je zanje zadeva končana.
Tudi evropski politiki so se skorajda enoglasno, če zanemarimo Viktorja Orbana, opredelili za pravičniško narativo. Ruski predsednik Vladimir Putin je napadel suvereno sosednjo državo, za kar mora biti Rusija kaznovana. S totalnim kaznovanjem ruskega gospodarstva, oligarhov, prebivalstva, športnikov in umetnikov je treba Rusiji povzročiti tolikšno bolečino, da bo prenehala s svojo agresijo v Ukrajini.
Pustimo ob strani, da evropski politiki takšne narative niso uporabili proti ZDA, ko so te denimo sfabricirale »dokaze« o obstoju orožja za množično uničevanje, da bi lahko napadle in uničile Irak. Pustimo ob strani, da niso uporabili te narative ob ameriškem bombardiranju Libije in Sirije, ob zasedbi Afganistana, zaradi katerih smo v Evropo dobili milijone beguncev. Precej bolj kot ta dvoličnost oziroma naivno pravičništvo glede ruske agresije v Ukrajini pa skrbi ena druga, precej večja in bolj nevarna naivnost. In sicer to, da so evropski politiki, brez izjeme, posledice ruskega posredovanja v Ukrajini ter uvedenih sankcij proti Rusiji vzeli preveč na lahko.
Zdi se, da evropski politiki stavijo na to, da ko bo Rusija doživela dovolj veliko bolečino, bo vojne konec in vse se bo vrnilo v staro normalnost. Toda to je seveda fatalna naivnost. Če pogledamo kronologijo pred rusko agresijo na Ukrajino, kot jo je pred tedni na predavanju predstavil tudi najbolj ugledni profesor na področju mednarodnih odnosov, John Mearsheimer iz univerze v Chicagu, gre v tem primeru za spopad med Rusijo in ZDA, ki se sicer izvaja na tleh Ukrajine. ZDA naj bi sprovocirale vojno s premikanjem prisotnosti sil NATO na meje Rusije.
Da je za vse ruske elite širitev NATO v Ukrajino absolutna rdeča linija, je v času srečanja zavezništva NATO v Bukarešti leta 2008 Washington opozoril William Burns, tedanji veleposlanik ZDA v Rusiji in sedanji direktor CIA. Ne glede na to, kdo bi bil voditelj Rusije, tega ne bi dopustil. Tako kot ne glede na to, kdo bi bil predsednik ZDA, ta ne bi dopustil, da Mehika postane del ruskega vojaškega zavezništva, kamor bi Rusija namestila jedrske konice.
V Ukrajini gre za spopad med Rusijo in ZDA, v katerem nobena stran ne sme izgubiti. Če izgubijo ZDA, bodo izgubile svojo vlogo hegemona v svetu, težišče gospodarskega in političnega vpliva se bo premaknilo proti BRIC državam (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska). Če izgubi Rusija, postane slednja kaotična vazalna država, kot je bila v času Borisa Jelcina.
Ko na ruske operacije v Ukrajini pogledamo iz tega zornega kota, postane jasno, da ukrajinske krize nikakor ne bo kmalu konec. Ko bo Rusija zasedla vsa ozemlja, ki jih je načrtovala, bodo zahodne države nadaljevale s sankcijami ter z dobavami orožja Ukrajini. Zato se ukrajinska kriza lahko nadaljuje še leta ali desetletja. To pa pomeni, da se mora Evropa za naslednja leta ali desetletja odreči ruskim energentom in surovinam ter hrani in gnojilom iz Ukrajine.
In tukaj nastopi fatalna naivnost evropskih voditeljev. Ko so po tekočem traku uvajali vedno bolj stroge sankcije proti Rusiji, so spregledali, da ukrajinske krize ne bo konec ne letos spomladi, niti letos jeseni, niti čez pet let. Spregledali so, da energentov in surovin iz Rusije ter hrane in gnojil iz Ukrajine zaradi neelastične ponudbe kratkoročno ni mogoče nadomestiti iz drugih virov. Ker teh količin preprosto ni na voljo ali pa ni transportnih poti, da bi jih pripeljali do Evrope.
Poglejmo denimo samo plin. Države EU so želele nadomestiti del ruskega plina z ameriškim. ZDA so povečale svoj izvoz utekočinjenega zemeljskega plina, s čimer se je njihov delež v celotnem evropskem uvozu plina povečal s 6 % septembra 2021 na 15 % maja letos, delež Rusije pa je padel s 40 % na 24 %. Nato sta se zgodili dve stvari. 8. junija letos je požar zaprl obrat za utekočinjenje plina Freeport v Teksasu. Zaradi izpada, ki naj bi trajal 90 dni, je Evropa prikrajšana za 2.5 % oskrbe s plinom. Teden dni kasneje je ruski Gazprom sporočil, da bo dobava Evropi prek plinovoda Severni tok 1 padla na samo 40 % zmogljivosti, domnevno zaradi s sankcijami povzročene zamude pri vrnitvi turbin, servisiranih v Kanadi. To je zmanjšalo dobavo v Evropi za dodatnih 7.5 %.
Drugih virov je malo. LNG terminali sicer delujejo s polno paro, vendar ni prostih tankerjev za prevoz, kar je ta teden boleče izkusila Nemčija. Obstaja bojazen, da se Severni tok po koncu vzdrževanja ne bo znova zagnal. Rezultat je, da bo, kot opozarja The Economist, Evropa morda vstopila v zimo s samo 60 % polnimi skladišči plina. Torej da bo zmanjkalo plina za mesec ali dva zimske porabe. To pomeni redukcije porabe plina, mrzla in temna stanovanja ter zaustavitev ključnih industrij.
Treba je nujno začeti s pripravo ukrepov za ublažitev zimskega šoka. Kako prednostno dispečirati plin, kako zagotoviti dovolj električne energije za vsaj delno nadomestitev izpada plina, kako pomagati prebivalcem in kako podjetjem, ki se bodo zaprla zaradi pomanjkanja plina in zaradi izpada uvoženih komponent ter izpada izvoza v denimo Nemčijo, ki jo čaka še večji šok.
Odgovorne vlade morajo pripraviti ukrepe za precej hujši šok, kot je bil Covid.
__________
* Izvorno objavljeno v Dnevniku
DAMIJAN blog 
Vse kaže, da se je Nemčija dogovorila s kanadsko vlado, da bodo »vrnili« servisirane črpalke za transport zemeljskega plina. Kako bo z nadaljevanjem dobave plina prek Severnega toka 1 in kakšne politične odločitve v zvezi z dobavami plina bo sprejela Rusija, bomo še videli. Vse skupaj je odvisno od nadaljnjega odnosa zahoda do Rusije in obratno ter razvoja gospodarske vojne in seveda nadaljevanja vojne v Ukrajini. Vse kaže, da se vojna ne bo kmalu končala, kajti ne poznamo ruskih ciljev in po nekaterih informacijah naj bi Rusi povečevali število vojaštva na meji z Ukrajino.
Ključno za obstoj EU pa je kakšne bodo politične odločitve v EU in predvsem širše. Neverjetno je, da gospodarstvo in predvsem kapital nima večjega vpliva na politiko in je dovolilo samomorilske poteze politike. Skrajni čas je, da preidejo politiki od političnega leporečenja in »sončenja« v soju medijskih žarometov do tega, da povlečejo življenjsko nujne poteze za zaščito gospodarstva in ublažijo gospodarsko krizo, ki prihaja. Verjetno bodo morali sprejemati za neoliberalni kapitalizem zelo nepopularne odločitve. V nekaterih sektorjih, ki so vitalnega pomena se že nakazujejo nacionalizacije kritičnih, predvsem energetskih podjetij, kako daleč bodo šli bomo še videli. Potrebne bodo obsežne subvencije, da se podjetja ohranijo. Energetsko intenzivni deli gospodarstva takih cen energentov ne bodo uspeli dolgo kompenzirati ali pa prenesti naprej v gospodarski verigi..
Gospodarska kriza bo povzročila zmanjšano povpraševanje po različnih energentih, skladišča nafte in plina se bodo napolnila in cene bodo padle, če se bo tudi gospodarska vojna nekoliko ublažila. Verjetno bo močan pritisk, da se le-ta ublaži, ker bo škoda tudi v drugih gospodarskih okoljih nevzdržna. Vprašanje pa je koliko časa lahko svetovno gospodarstvo zdrži. Brez za sistem heretičnih potez za zaščito ne bo šlo, od umika fiskalnih sider do že omenjenih subvencij poleg gospodarstvu tudi ranljivim delom prebivalstva. Vsekakor pa je kakršnakoli napoved poteka krize zelo nehvaležno. Nejasno je tudi kako bo deloval preostanek sveta in predvsem »vzhodni imperij«, ki se pod pritiskom teh dogodkov oblikuje.
Nepojmljivo je kako malo empatije so v evropski javnosti povzročale vojne , ki so trajale in še trajajo po celem svetu in povzročajo veliko večje razdejanje in večje število človeških žrtev, v primerjavi z vojno v neposrednem sosedstvu, ki je povzročila pravi čustveni vihar. Obsojanja vredno je vsako nasilje, nesprejemljiva pa je dvoličnost v primeru, da se to dogaja samo malo stran od nas in ljudem, ki se nahajajo izven okvira čustvene inteligence, večine evropskih državljanov, ki imajo očitno še vedno v genih kolonialno preteklost.
Nepojmljivo je, da je svet v 21. stoletju pristal na robu katastrofe. Država, ki je bila »svetilnik vrednot » po 2. svetovni vojni, je zašla na pot brutalne hegemonije. Intelektualci in mladi so z demonstracijami v 60 letih prejšnjega stoletja uspeli končati do tedaj največjo morijo po 2. svetovni vojni v Vietnamu. Žal so kasneje intelektualci v ZDA spisali kar nekaj dokumentov, ki so osnova za sedanjo hegemonijo Amerike v novem stoletju. Redki intelektualci so sposobni kritične distance do take politike, Mearsheimer, Chomsky,…. in predstavljajo žal premajhno kritično maso za spremembo politike.
Ne glede na to ali je globalno segrevanje antropogenega izvora ali naravnih procesov, je segrevanje neovrgljivo dejstvo, ki človeštvo postavlja pred težke preizkušnje v prihodnosti. Projekt za ublažitev posledic bi moral biti projekt celotnega človeštva, ki zahteva sodelovanje vseh zemljanov. Sedanja dogajanja in vojna razdejanja in grožnje z novimi konflikti, je pot v drugo smer.
Všeč mi jeVšeč mi je