Kratek odgovor na vprašanje, ali se bo ruski proračun kmalu presušil, je: Ne.

Spodnja nit Eline Ribakove, namestnice glavnega ekonomista na Institute of International Finance (IIF), sicer pa Ukrajinke, lepo pokaže dvoje. Prvič, da so pričakovanja vlad zahodnih držav, da se bodo ruske javne finance kmalu presušile, neosnovane. Rusija uporablja carinske prihodke od izvoza nafte in plina kot dodatne prihodke. Brez teh prihodkov ima sicer deficit, vendar je v preteklem desetletju že pokazala, da je v primeru nizkih fiskalnih prihodkov od izvoza energentov sposobna močno oklestiti javne finance. Hkrati je v preteklosti oblikovala državni sklad (National Welfare Fund, NWF), ki se polni iz prihodkov od izvoza energentov in v katerem je trenutno za 10% BDP sredstev. In še dodatno, ruski javni dolg znaša samo 20% BDP, pri čemer se Rusija zadolžuje doma (dve tretjini bank je državnih).

In drugič, cenovna kapica na nafto, ki jo načrtujejo ZDA, bo delovala v nasprotno smer od zaželjene. Namen kapice je znižati ceno ruske nafte, kar pa pomeni, da bi na trg moralo priti več ruske nafte in ne manj (sicer bodo svetovne cene nafte šle navzgor). Po simulacijah Ribakove bi Rusija utrpela največjo škodo v primeru (za Zahod) najbolj ugodnega scenarija – močnega rublja (50 Rub/$), nizke cene nafte (50 $/sodček) in majhnega zmanjšanja ruskega izvoza nafte. V primeru zmanjšanja izvoza nafte za 20% bi se pod temi predpostavkami ruski fiskalni prihodki skrčili za največ – za do 4.5% BDP. Ta minus ruska vlada lahko v sili financira iz sklada NWF tudi dve leti in več (če prištejemo, da se je sklad letos še dodatno napolnil). Toda ta za Zahod ugoden scenarij je manj verjeten, saj bi ob znižanju ruskega izvoza upadel tudi tečaj rublja. Če vzamemo bolj realističen scenarij: ob tečaju 75 Rub/$, ceni nafte 100 $/sodček in ob zmanjšanju izvoza nafte za 10% bi prihodki ruskega proračuna ostali nespremenjeni. Pri zmanjšanju za 20% pa bi upadli le za 0.6% BDP. Če pa bi pri istih ostalih pogojih tečaj rublja upadel na 150 Rub/$), bi ruski proračun ob zmanjšanju izvoza nafte med 10% in 20% dosegal dodatne prilive v višini med 4.2% in 5.4% BDP. Kot resignirano zaključuje Ribakova, težko je oblikovati boleč fiskalni scenarij za Rusijo na podlagi cenovne kapice.

V glavnem, upanja zahodnih držav, da bodo te sankcije kmalu spravile Rusijo na kolena, niso zelo realistična. Bila bi malce bolj, če bi Rusija povsem zaustavila izvoz energentov (tudi v preostalih 150 držav, ki niso uvedle sankcij). Iz tega vidika je mogoče razumeti izjave ruskega predsednika Putina, da ima čas in da se mu v Ukrajini nikamor ne mudi. Vsekakor ga ima neprimerljivo več, kot evropske države, ki so uvedle sankcije proti Rusiji in pri tem kaznovale le sebe – oziroma svoje gospodarstvo in prebivalce.

Zanimivo pa je, da se tega v vladah zahodnih držav ne zavedajo. No, ali pa se zavedajo, pa nočejo tega javno priznati. In nas kljub zavedanju, da sankcije ne delujejo in da še zelo dolgo ne bodo dale pomembnega učinka, namerno peljejo v kratkoročno (recesija, inflacija) in dolgoročno (deindustrializacija) ekonomsko in socialno katastrofo.

Nadaljujte z branjem→

Kratek odgovor je spet: Ne.

Evropske države se hvalijo, da so uspele znižati uvoz ruskega plina na ravni EU iz denimo 40% na zgolj 17%. Pri tem pa zamolčijo, da so izpadli ruski plin zaradi zaprtih plinovodov v veliki meri nadomestile z  – ruskim – plinom, ki v Evropo prihaja v obliki LNG prek Kitajske in drugih držav. Podobna zgodba je pri nafti, kjer rusko nafto v Evropo dobavljajo predvsem azijske držav. Brad Setser, ki uporablja bloombergovo aplikacijo za spremljanje tankerjev iz (4) ruskih pristanišč, je poskušal ugotoviti, kaj se je zgodilo s količinami izvoza ruske nafte. V spodnji niti je upal, da se bo zaradi evropkega embarga izvoz ruske nafte močno zmanjšal.

V resnici pa se je zgodilo prestrukturiranje v zunanji trgovini. Kot lahko vidite na prvi spodnji sliki, se je po februarju letos izvoz ruske nafte v azijske države skoraj podvojil. Pri čemer se je izvoz v Kitajsko povečal le za okrog 20%, povsem na novo pa je rusko nafto začela uvažati Indija, in sicer skoraj enake količine kot Kitajska. Izvoz v Indijo je v zadnjih tednih sicer upadel, povečuje pa se delež neznanih uvoznikov. Te države pa nato izvažajo (rusko) nafto v Evropo. Slednje (izogibanje sankcijam prek vmesnikov) je sicer splošni pojav. Če se pogovarjate z gospodarstveniki, boste slišali, da podjetja niso nehala izvažati v Rusijo, le vmesnike (države, ki niso uvedle sankcij) uporabljajo za izvoz. Izvozne sankcije do Rusije so se spremenile v farso.

No, izjalovilo se je tudi drugo Setserjevo veselje, in sicer, da je septembra ruski izvoz nafte končno upadel. Veselje je namreč hitro prekinil Robin Brooks, ki je pokazal, da gre za običajni septembrski nihaj navzdol pri ruskem izvozu nafte, značilen za zadnje desetletje. Zato tudi Setser, podobno kot Ribakova, resignirano ugotavlja, da bo padec prihodkov od ruskega izvoza nafte Rusijo sčasoma sicer stisnil, vendar je nerealično pričakovati, da se bo Rusija soočila s takojšnjimi finančnimi omejitvami

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Vojna v Ukrajini ni več samo domena vojaških dogodkov na terenu, vedno bolj pomembna postaja ekonomska oblika vojne, ki se širi izven meja Ukrajine. Zaenkrat jo občutimo v Evropi in Rusiji, kasneje jo bo cel svet. S sankcijami, ki jih uvaja zahodni svet in blokadami dobav energentov in hrane, ki jih izvaja Rusija, se v orožje spreminjajo energenti, hrana, surovine in industrijski proizvodi, tudi finančni tokovi. Priča smo usihanju številnih civilizacijskih pridobitev, ki jih je omogočila globalizacija. In ta bo prva žrtev globalne ekonomske vojne.

Kako je do tega prišlo?

Teorija pravi, da globalni mir in odprta, neovirana trgovina prinese napredek in blagostanje vsem sodelujočim, saj vzpostavi optimalno razporejanje produkcijskih sil glede na produktivnost in konkurenčne prednosti. Surovine, proizvodi in storitve se neovirano gibljejo po svetu, nič ne ogroža tega idealnega reda.

V realnem življenju potekajo stvari drugače, bolj asimetrično. Zgodovina nas uči, da dokler imajo velike sile pozitivna pričakovanja glede bodočega trgovalnega okolja, si želijo mir, da izkoristijo zase ekonomske koristi trgovanja, kar jim omogoča dolgoročno ekonomsko in politično prevlado. Ko pa se kakorkoli to pozitivno pričakovanje izgubi in se voditelji ustrašijo, da bodo izgubili dostop do ključnih surovin in tržišč, začnejo z obveščevalnimi in vojaškimi silami ustvarjati lokalne krize in vojne, da zaščitijo svoje gospodarske interese.

Nadaljujte z branjem→

Govor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen v evropskem parlamentu je bil precejšnje razočaranje. Von der Leynova naj bi parlamentarcem predstavila načrt EU za reševanje energetske krize to jesen in zimo. Toda namesto, da bi govorila o tem, kje bomo dobili nadomestne količine plina, je govorila o izredni obdavčitvi dobičkov energetskih družb, reformi trga elektrike in o zmanjšanju porabe elektrike.

Očitno je, da ni resnega načrta za potencialni energetski mrk to zimo. Obdavčitev ekstra dobičkov energetskih družb je populizem. Proizvajalci električne energije to prodajo vnaprej za leto, dve ali več, trgovci jo terminsko zakupijo vnaprej, kratkoročne oscilacije pa pokrivajo po spot (tržnih) cenah. Primer za Slovenijo: trgovci so v zadnjem desetletju na veleprodajnih trgih elektriko kupovali po 40 do 60 evrov za MWh in jo prodajali naprej z nekaj marže (lani v povprečju (in brez vseh dodatkov in dajatev) za 66 evrov za MWh za srednjega odjemalca). Lani in letos so bili mnogi trgovci srečni, če so si lahko energijo za letos in naslednje leto zakupili po ceni med 120 in 200 evrov za MWh. Ob zamrznjenih cenah energije za gospodinjstva (brez vseh dajatev) na 98 evrov za MWh (za enotno tarifo) to pomeni, da bodo kvečjemu poslovali z izgubo in ne z ekstra dobički.

Edini, ki dosegajo ekstra dobičke, so finančni špekulanti na terminskih trgih, teh pa evropska komisija nima na radarju.

Nadaljujte z branjem→

Ta teden se je odvil letošnji Shanghai Cooperation Organisation (SCO) summit, srečanje združenja evrazijskih držav pod vodstvom Kitajske in Rusije, ki pokrivajo 60% svetovnega ozemlja, 40% prebivalstva in 30% globalnega BDP. Gre za ultimativno geopolitično združenje Evrazije, ki v okviru kitajske strateške iniciative Belt & Road Initiative (BRI) želi postati novi globalni geopolitični center kot protiutež ameriškemu. Ob tem je treba upoštevati še grupacijo BRICS+, ki dodatno k SCO zajema južnoameriške in afriške države, pa tudi nekatere arabske (tudi Saudska Arabija je letos zaprosila za članstvo).

Da postavimo SCO v perspektivo:

The Shanghai Cooperation Organisation (SCO) is a Eurasian political, economic and security organization. In terms of geographic scope and population, it is the world’s largest regional organization, covering approximately 60% of the area of Eurasia, 40% of the world population, and more than 30% of global GDP.^[4]

The SCO is the successor to the Shanghai Five (S5), a mutual security agreement formed in 1996 between the People’s Republic of China, Kazakhstan, Kyrgyzstan, Russia, and Tajikistan.^[5] On 15 June 2001, the leaders of these nations and Uzbekistan met in Shanghai to announce a new organization with deeper political and economic cooperation; the SCO Charter was signed on 7 July 2002 and entered into force on 19 September 2003. Its membership has since expanded to nine states, with India and Pakistan joining on 9 June 2017, and Iran joining on 15 September 2022^[6][7][8]. Several countries are engaged as observers or dialogue partners.

The three Persian Gulf states (UAE, Bahrain and Kuwait) received official SCO ‘partner status’ in Samarkand, alongside the Maldives and Myanmar. (Vir: Wikipedia in The Saker)

Nadaljujte z branjem→

Če je o deindustrializaciji Nemčije kot posledice energetske krize prejšnji petek pisal britanski The Economist, je nemški Der Spiegel ta petek že opisal nemški gospodarski Untergang v petih fazah: (1) Zamrznjena proizvodnja, (2) Cenovna past, (3) Kriza povpraševanja, (4) Val stečajev, (5) Zadnje dejanje: kolaps trga dela in brezposelnost.

Ni več vprašanje ali bo recesija, pač pa samo, kako huda bo in kako dolgo bo trajala. Pri tem pa večina inštitutov še vedno predvideva zgolj milo recesijo v naslednjem letu, denimo kielski IfW le -0.7% padec BDP. Po mojem mnenju večina inštitutov – čeprav se zavedajo verižne reakcije, če se zaustavi nekaj ključnih podjetij, ki proizvajajo ključne inpute (kemikalije, plastiko, železo in jeklo, umetna gnojila) – močno podcenjuje razsežnost te verižne reakcije. Ko zmanjka ključnih inputov, se poruši celotna proizvodna veriga, za mesec ali nekaj mesecev se lahko zaustavi večina ključnih podjetij in zgodi se lahko podobna zgodba kot v prvem valu korone. Modelske ocene kažejo, da je v takšnem primeru možen padec BDP v razponu med 5 in 10%.

Nadaljujte z branjem→

Zabavno je brati intervju s poljskim predsednikom vlade Mateuszem Morawieckim. Iz večih razlogov. Prvič, strinjam se, da je nemška energetska politika povzročila ogromno škodo v Evropi. Vendar iz povsem drugega razloga. Morawiecki ima v mislih nemško odvisnost od ruskega plina, kar je Nemčiji vzelo politično suverenost in zaradi česar ni v celoti podpirala sankcij proti Rusiji in je zelo škrta in opotekajoča se pri dobavah orožja Ukrajini. Jaz pa seveda mislim, da je Nemčija naredila strateško napako glede fokusa na popolno podporo obnovljivim virom vetra in sonca, kar je dvignilo cene vsem energentom in kar Nemčijo dela še bolj (namesto manj) odvisno od fosilnih virov (ko ni sonca in vetra).

Drugič, Morawiecki glede Ukrajine uporablja enako frazeologijo kot naši liberalni in libertarni moralisti – da bi Rusija v vsakem primeru napadla Ukrajino in da če je ne zaustavimo, bo napadla še ostale države proti zahodu, začenši s Poljsko. Zabavno je brati, kako se hard core desničar, ki ima težave z demokracijo, s pravicami istospolno usmerjenih in pravico do splava, popolnoma ujema z levimi liberalci v retoriki glede Ukrajine in pošastnosti neliberalnega avtokratskega ruskega režima.

Tretjič, “zabavno” je slišati, kako bo Poljska od Nemčije uradno zahtevala povračilo vojne škode, povzročene v drugi svetovni vojni. Zabavno tudi zaradi tega, ker si Poljska to lahko privošči, (1) ker je članica EU in ji ne morejo zapreti dostopa do skupnega trga in EU proračunskih sredstev in (2) ker ni članica evro območja (za razliko od Grčije) in ni odvisna od dobre volje ECB glede zagotavljanja likvidnosti bankam in odkupov vladnih obveznic. Poljsko članstvo v EU je optimalno dizajnirano – zgolj sodelovanje na skupnem trgu in polni dostop do EU sredstev ob ohranitvi avtonomne monetarne politike. Idealna pozicija.

In četrtič, zabavno je brati, da se Poljska bolj zanese na ZDA kot garanta stabilnosti in varnosti v Evropi kot pa na skupne evropske institucije.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Večini Slovencev se ogabna ograja na meji s Hrvaško, zlasti na bregu Kolpe, niti ne zdi nekaj pomembnega. Ljudje, ki so obremenjeni z vsakdanjimi skrbmi, ne le kako se bodo letos greli, kaj jedli in kako bomo živeli v obdobju prihajajoče stagflacije, draginje in pomanjkanja energentov ter vsega, kar v potrošniškem življenju diktirajočega nam kapitalizma potrebujemo za svojo srečo, pač ne dojemajo bodeče žice na Kolpi kot zlovešče napovedi vsega, kar se nam v prihodnje obeta.

Ljudje, živeči tik ob Kolpi, smo dnevno prisiljeni opazovati nesmiselnost škodljive ograje kot tudi potratnost in neuspešnost vojske in policije pri nadzoru meje. Za razliko od povprečnega Slovenca rezilno žico, s katero so nas obdarile zadnje tri vlade, dojemamo kot pomembno gesto o vsebini vladanja, o sposobnosti naših vlad in še bolj kot grozljivo napoved, kam vodi ne le brezumnost globalne politike, temveč tudi nesposobnost in neodgovornost naših oblasti.

V predvolilnem obdobju so stranke aktualne koalicije obljubile odstranitev bodeče žice na slovensko – hrvaški meji; to je sicer pred prihodom na oblast obljubljal tudi že Marjan Šarec, a je na obljube kot (bivši) predsednik vlade hitro pozabil. V novi Golobovi vladi je pristojna ministrica za notranje zadeve zelo odločno napovedala, da bo vlada ograje odstranila do konca leta 2022, odstranitev bi izvedla Slovenska vojska. Po danih kalkulacijah bi to pomenilo 200 metrov ograje na dan. Po stotih dneh vladanja, je slovenska vojska do sedaj odstranila bore tri (!) kilometre bodeče žice, menda nekje pri Metliki.

Nadaljujte z branjem→