Če je o deindustrializaciji Nemčije kot posledice energetske krize prejšnji petek pisal britanski The Economist, je nemški Der Spiegel ta petek že opisal nemški gospodarski Untergang v petih fazah: (1) Zamrznjena proizvodnja, (2) Cenovna past, (3) Kriza povpraševanja, (4) Val stečajev, (5) Zadnje dejanje: kolaps trga dela in brezposelnost.

Ni več vprašanje ali bo recesija, pač pa samo, kako huda bo in kako dolgo bo trajala. Pri tem pa večina inštitutov še vedno predvideva zgolj milo recesijo v naslednjem letu, denimo kielski IfW le -0.7% padec BDP. Po mojem mnenju večina inštitutov – čeprav se zavedajo verižne reakcije, če se zaustavi nekaj ključnih podjetij, ki proizvajajo ključne inpute (kemikalije, plastiko, železo in jeklo, umetna gnojila) – močno podcenjuje razsežnost te verižne reakcije. Ko zmanjka ključnih inputov, se poruši celotna proizvodna veriga, za mesec ali nekaj mesecev se lahko zaustavi večina ključnih podjetij in zgodi se lahko podobna zgodba kot v prvem valu korone. Modelske ocene kažejo, da je v takšnem primeru možen padec BDP v razponu med 5 in 10%.

Seveda, če vlada ne bo z ustreznimi ukrepi vplivala na omilitev šoka. Čeprav resnici na ljubo nemška vlada veliko ne more narediti. Lahko bi sicer preprečila krizo zgodovinskih razsežnosti, če bi se angažirala pri iskanju premirja v Ukrajini (kar bi zagotovilo ustrezne količine ruskega plina in dodatno prek zmanjšanja negotovosti vplivalo na padec cen energentov. Ampak kot razumem, za nemško vlado te opcije ni na mizi. Zato ji (ob zagotovitvi dovolj energije za gospodinjstva in kritično infrastrukturo) preostane samo troje: (1) da subvencionira cene plina za podjetja, ki proizvajajo ključne inpute, (2) da subvencionira zaposlene na čakanju in (3) da moli za toplo zimo.

Toda paketi pomoči, kot opozarja podpredsednik kielskega IfW Stefan Kooths, lahko zgolj omilijo bolečino, ne morejo pa rešiti problema. Problem sta pomanjkanje plina in visoke cene energentov. Ta problem pa ni rešljiv prej kot v obdobju 3 do 5 let ali celo več, če bo vojna v Ukrajini trajala še zelo dolgo časa (kar kaže, da bo). Nemčija potrebuje strateško preorientiranje svoje energetske politike, če želi ohraniti svojo (industrijsko) gospodarsko strukturo. Potrebuje strateško odločitev, kako bo dobila več (neruskega) plina (prek LNG ali frackinga?) in kako bo dobila dovolj električne energije (brez ruskega plina) (prek renesanse jedrske energije?). Podjetja morajo vedeti, ali bodo v prihodnje imela dovolj energentov in po ustreznih cenah, sicer so prisiljena zapreti proizvodnjo v Nemčiji in jo prenesti v države z nižjimi cenami energije.

But rescue packages and hastily cobbled together relief measures serve at most to ease the pain. “We can’t muddle through the energy crisis with aid packages,” warns Stefan Kooths, vice president of th respected IfW Kiel economic think tank. He says Germany needs a “strategic reorientation” of its energy policy. “Do we rely on LNG in the long term? Do we allow fracking? Do we re-evaluate nuclear power?” He says companies will only know what energy prices they can expect in the future once those fundamental decisions have been made. “Then you can put together targeted relief packages to soften the blow,” Kooths says.

The institute still expects economic growth of 1.4 percent for this year. But next year, it expects gross domestic product to shrink by 0.7 percent. At first, that may sound trivial, but not if you compare it with the upswing that economists had firmly planned for after the coronavirus crisis. “We had to adjust our forecast downward by four percentage points,” Kooths says. “Instead of the hoped-for economic recovery, Germany will experience a painful recession.”

Ampak očitno Nemčija potrebuje najprej svoj energetski Lehman Brothers, da bo lahko kasneje vzpostavila bolj robusten gospodarski model.