Stanko Štrajn

Večini Slovencev se ogabna ograja na meji s Hrvaško, zlasti na bregu Kolpe, niti ne zdi nekaj pomembnega. Ljudje, ki so obremenjeni z vsakdanjimi skrbmi, ne le kako se bodo letos greli, kaj jedli in kako bomo živeli v obdobju prihajajoče stagflacije, draginje in pomanjkanja energentov ter vsega, kar v potrošniškem življenju diktirajočega nam kapitalizma potrebujemo za svojo srečo, pač ne dojemajo bodeče žice na Kolpi kot zlovešče napovedi vsega, kar se nam v prihodnje obeta.

Ljudje, živeči tik ob Kolpi, smo dnevno prisiljeni opazovati nesmiselnost škodljive ograje kot tudi potratnost in neuspešnost vojske in policije pri nadzoru meje. Za razliko od povprečnega Slovenca rezilno žico, s katero so nas obdarile zadnje tri vlade, dojemamo kot pomembno gesto o vsebini vladanja, o sposobnosti naših vlad in še bolj kot grozljivo napoved, kam vodi ne le brezumnost globalne politike, temveč tudi nesposobnost in neodgovornost naših oblasti.

V predvolilnem obdobju so stranke aktualne koalicije obljubile odstranitev bodeče žice na slovensko – hrvaški meji; to je sicer pred prihodom na oblast obljubljal tudi že Marjan Šarec, a je na obljube kot (bivši) predsednik vlade hitro pozabil. V novi Golobovi vladi je pristojna ministrica za notranje zadeve zelo odločno napovedala, da bo vlada ograje odstranila do konca leta 2022, odstranitev bi izvedla Slovenska vojska. Po danih kalkulacijah bi to pomenilo 200 metrov ograje na dan. Po stotih dneh vladanja, je slovenska vojska do sedaj odstranila bore tri (!) kilometre bodeče žice, menda nekje pri Metliki.

Očitno je, da je zelo enostaven projekt odstranitve ograje za Golobovo vlado težak problem. Najnovejša informacija, ki sem jo prejel v dopisovanju z Uradom vlade za informiranje, v imenu katerega mi odgovarja ga. Vesna Drole, zadolžena za komuniciranje na Ministrstvu za notranje zadeve, bo po tajnem načrtu, ki je v pripravi, naj bi odstranjevanje ograje predvidoma steklo šele v začetku prihodnjega leta, torej januarja 2023.

Na preprosta vprašanja – kdaj, kdo, za kakšno ceno – in kako bo odstranil ograjo na Kolpi, mi ga. Drole sama, ali pa s podpisom ministrice Tatjane Bobnar leporečno razlaga trdno odločenost Golobove vlade o spremembi migrantske politike, zagotovitvi varnosti državljanov in predvsem transparentnosti in gospodarnosti odstranitve ograje.

Dokumentov, ki bi razkrili odgovore na moja vprašanja, mi MNZ ne razkrije, ker so označeni z oznako tajno.  Če ni tajnost, da bo vlada odstranila ograjo, ni razumljivo, da je tajno kdo, kdaj, kako in za koliko javnega denarja bo ograjo odstranil, zlasti ker naj bi bila z aktivnim policijskim in vojaškim varovanjem meje zagotovljena varnost tudi brez rezilne Cerarjeve ograje. Očitno je tajnost namenjena predvsem prikrivanju pravih vzrokov nesposobnosti ali nepripravljenosti za ostranitev ograje in je sedaj z vsemi zvijačami propagandne spretnosti potrebno truditi zavesti državljane, naravnost poneumiti, da bi preprosto verjeli vse, kar nam uradni predstavniki vladajoče koalicije v leporečju napišejo.

Najpomembnejši vzrok za vse težave pri transparentni, gospodarni odstranitvi ograje je po navedbah ga. Drole Zakon o javnem naročanju (ZJN-3), ki naj bi preprečeval izpolnitev danih obljub Golobove vlade v napovedanem roku.

Preverimo: je ZJN-3 res kriv za vse težave, ali pa so vzroki za neodgovorno ravnanje Golobove vlade skriti kje drugje? Bi bilo za koalicijo nadvse neprijetno intelektualno pošteno razkriti, kaj je res in zakaj lahko verjamemo, da ograja še dolgo ne bo odstranjena – če sploh? Skrivnost je dejansko informacija o tem, kdo in kdaj bo ograjo odstranil in koliko bo za to porabljenega javnega denarja iz slovenskega proračuna.

Jeseni leta gospodovega 2016 je Slovenska vojska brez umeščanja ograje v prostor, brez PGD projektov in predvsem brez javnega naročila, po sklepu tedanje vlade enostavno ogradila državo proti Hrvaški z bodečo žico v dolžini preko 50 kilometrov. Nato je v letu ali dveh brez javnega razpisa podjetje MINIS postavilo preko 100 kilometrov tako imenovane panelne ograje, nato v času Janševe vlade nadgrajene še s kakšnimi 50 kilometri panelne ograje in ograje iz bodeče žice. Materiale (bodečo žico, panele, sidra za nosilne stebre in stebre, različna vrata ter vse potrebne različne vijake, ključavnice itd.) je – prav tako brez javnega razpisa – nabavil Zavod za blagovne rezerve, ki je pri nabavah ravnal podobno netransparentno in neuspešno, kot se je v času Janševe vlade izkazal pri nabavi zaščitne opreme in mask proti COVIDU-19.

Javnost zato ne ve, koliko je postavitev ograje dejansko stala, še manj je znan podatek, kdo je od tega projekta do sedaj imel dobiček in koliko je kdo zaslužil, še najmanj pa, kam so se ti zaslužki stekli. Povprečen Slovenec zato domneva, da je bil ves projekt izveden koruptivno in da v Sloveniji ni mogoče zgraditi ničesar, če pri projektu v žepe ljudi ne odteče veliko denarja, saj so klienteli stično povezani z vladajočo oblastjo, levo ali desno, vseeno. Prav to prepričanje bi morala Golobova vlada spremeniti in dokazati, da projekt odstranitve ograj ni namenjen nezakonitemu bogatenju oblasti ljubih prisklednikov, temveč da je odstranitev projekt, ki se izvaja za javno korist, brez korupcije in klientelizma, da se bo projekt vodil hitro, uspešno, gospodarno, preprečeno bi bilo kakršno koli izčrpavanje javnega denarja in da ga ne bo nihče zlorabil za svoje interese v škodo javnega denarja davkoplačevalcev.

Pravno podlago za postavitev Cerarjeve ograje iz bodeče žice in nato iz panelov z bodečo žico po vrhu ograje daje zakon o nadzoru mej, ki pooblašča policijo, da na mejah postavlja tehnične ovire potrebne za nadzor meje. Zakon zagotovo ni imel v mislih ograditev Slovenije v dolžini 200 in več kilometrov z bodečimi kolobarji in 2,5 metrov visokimi paneli in z bodečo žico po vrhu, temveč je bil namen tega zakonskega pooblastila ureditev mejnih prehodov in prometnega režima na mejnih prehodih Slovenije s sosednjimi državami.

Ne glede na določbe zakona o nadzoru meje, pa sklep o postavitvi nesmiselnih ograj ni sprejel pristojen organ policije, temveč se je policija skrila za sklep Cerarjeve vlade, ki je namesto policije odločila, da se slovensko – hrvaška meja ogradi nekako tako, kot je leta 1941 Ljubljano ogradila fašistična Italija v času okupacije Slovenije. Dr. Božo Repe je z raziskovalno skupino zgodovinarjev in sociologov zbral nazorno dokumentacijo in jasno razgalil grozljivost in nesmiselnost takšnega ograjevanja. Po sklepu vlade je nato policija ns terenu zelo ažurno diktirala vojakom in delavcem izbranega izvajalca o lokacijah in načinu postavljanja grozljive ograje, imenovane tehnične ovire.

Kriminalistični inšpektor, ki je ob Kolpi in tudi na mojem posestvu z barvnim pršilom označeval potek ograje, namestitev vrat v ograji in druge lastnosti te tehnične ovire (ki ovira vse, razen nesrečnih beguncev) mi je pojasnil, da o vseh vprašanjih poteka ograje odloča posebna komisija pri MNZ, sam pa nima nikakršnega vpliva na odločitve vlade in posebne komisije za katero je trdil, da ni seznanjen z njenimi člani in da torej ne ve, kdo vladi predlaga in diktira neumnosti, ki jih vlada nato veselo sprejme.

A že teden dni po najinem razgovoru pa sem dotičnega kriminalističnega inšpektorja, ki je dejansko vodil gradnjo ograje v Beli krajini, videl na poročilih TV Slovenije, kako je na pristojnem odboru Državnega zbora razlagal kot član posebne komisije MNZ predstavnikom ljudstva o lokacijah in drugih detajlih gradnje ograje ob Kolpi. Tega inšpektorja moram pohvaliti (cinično, seveda), da je širokogrudno odredil tudi množico vrat v panelni ograji, tako je ograja lahko stala čim več, a je bil vsaj deloma olajšan dostop lokalnih prebivalcev do Kolpe, ko vrata niso bila zaklenjena. Državljanom seveda ni mogoče izvedeti koliko javnega denarja je policija –  z vsemi vrati vred – porabila za postavitev ograj, še manj, kdo je s tem projektom dobro zaslužil in po kakšnih kriterijih je imel srečo, da je lahko črpal za ta nesmiseln projekt javni denar.

Projekt odstranitve ograje je gotovo enostavnejši od projekta postavitve ograj. Če je policija pooblaščena postavljati tehnične ovire, je pooblaščena tudi za njihovo odstranjevanje, to lahko izvede sama, s pomočjo vojske, ali neposredno izbranih izvajalcev brez postopkov vodenja javnega naročanja, kar ji jasno omogoča 20. čl. ZJN-3. Seveda lahko policija projekt odstranitve ograj izvede tudi po postopku javnega naročanja, ker ji zakon ne preprečuje ravnati gospodarno in transparentno, čeprav ji dopušča ravnati tudi negospodarno, netransparentno (!). Če se tako odloči, lahko tudi zlorablja vsa zakonska pooblastila, zlasti če ji pri tem vneto asistira vlada, ki je pripravljena sprejeti kakršne koli predloge policije in MNZ, če so ti podprti z ideologijo varovanja države in naroda. Če je torej policija, podprta s sklepom vlade, lahko brez javnega naročila ograje postavila, bi po nespremenjeni zakonodaji lahko ograje tudi odstranila brez javnega naročanja, oziroma z javnim naročanjem, če je to ugodneje za javni interes.

Projekt odstranitve Cerarjeve ograje ne zahteva nikakršnega projektiranja, saj gre za zelo enostaven gradbeni poseg. Kolobarje bodeče žice je potrebno zviti skupaj ter izpuliti palice rebrastega železobetonskega železa, na katere je ta pripeta. Bodeča žica, pomečkana in zverižena po odstranitvi, nima kakšne večje vrednosti, železobetonske palice pa bi gotovo v času pomanjkanja železa prišle prav vsakemu gradbenemu podjetju, ki izvaja betonarska dela. Odstranitev panelne ograje je malenkost zahtevnejši podvig. Izvajalec bo moral najprej odpeti jeklene žice, ki so napete po vrhu nosilnih stebrov in odstraniti kolut bodeče žice, kjer je le-ta nameščen. Nato bo moral z akumulatorskim vijačnikov odviti 8 vijakov fi 11 in odvijačen panel odložiti na kup, da bodo paneli pripravljeni za odvoz. Vijake in različne sponke in matice bo smiselno odložiti v primerne škatle, da bodo lepo zloženi za nadaljnjo uporabo. Nato bo moral izvajalec odstranjevanja ograje ali z rovokopačem, ali traktorjem z vgrajenim hijapom prijeti nosilni steber ograje in ga skupaj s sidrom izpuliti iz zemlje. Vsako sidro bo potem moral odviti od stebra, za kar bo odvil 4 vijačne matice. Možno bi bilo, a po mojem nestrokovnem mnenju dražje, tudi najprej ločiti nosilni steber od sidra in nato posebej odviti ali izpuliti še sidro. Tudi stebre in sidra bo treba zložiti na primerne kupe, da bodo pripravljeni za odvoz. Nemara se motim, a vsak mojster za postavljanje ograj, ali gradbeni inženir lahko pripravi v dnevu ali dveh tehnični elaborat, ki podrobno razdela vse faze opravil za odstranitev ograje in seveda moje pomanjkljivo tehnično znanje dopolni, spremeni, razdela, dodela, skratka tehnično strokovno pove, kako naj se izvajalec odstranitve ograj dejansko loti.

Po odstranitvi ograje bo nastopilo vprašanje, kaj storiti s materialom. Po cenah, razvidnih na spletnih ponudbah tovrstnih ograj, je gotovo vreden toliko, kot znaša vrednost dela za odstranitev, če ne celo večja od vrednosti dela. Zato bi moral MNZ kot naročnik, če bo dela oddal po postopku javnega naročanja v razpisnih pogojih, opredeliti kriterije najugodnejše ponudbe, tako da se kot cena upošteva vsota vrednosti ponujenega dela in višina odkupa panelov, sider, stebrov in vsega ostalega drobnega materiala. Ocenjujem, da bi Slovenija, če bi res ravnala gospodarno in v korist javnega interesa, z odstranitvijo ograj in prodajo materiala celo nekaj malega stroškov postavitve ograj v proračun povrnila.

Seveda bi bilo najcenejše, če bi 7.000 mož Slovenske vojske namesto jutranje telovadbe raje vzdrževalo kondicijo in borbeno pripravljenost tako, da bi v okviru njihovih delovnih nalog odstranjevali ograje, kar je za zdravje vojakov, kakor tudi za proračun koristno delo. Vsekakor je za dobro počutje in usposobljenost članom Slovenske vojske koristneje opravljati družbeno koristno delo, kot pa ure in ure posedati v terenskih vozilih s prižganimi motorji, da se pozimi grejejo, poleti pa hladijo z javnim denarjem, sede v terenskih avtomobilih čuvajo mejo in mirno dremljejo, ali celo spijo, namesto da bi tako kot nekoč graničarji JLA z obhodom meje nadzorovali morebitno nezakonito prehajanje strogo nenadzorovane meje.

Iz odgovorov ge. Drole na moja vprašanja, ki sem jih postavil, ker sem spričo zmede, ki jo širijo naši javni mediji o odstranitvi ograj na meji s Hrvaško razbral, da vlada že več kot dva meseca pripravlja razpisne pogoje za oddajo naročila po odprtem postopku in bo razpis objavljen tako, da bi se naj del odstranjevanja ograje po podpisu ustreznih pogodb o naročilu lahko preko izbranih najugodnejših izvajalcev pričela v začetku prihodnjega leta. Kdaj naj bi bila dela končana, mi ga. Drole ni napovedala.

Da ne bi le sitnaril, sem za vodenje investicij po postopkih javnega naročanja na podlagi mojih bogatih izkušenj pri gradnji slovenskih avtocest in kot odgovoren državljan ponudil MNZ brezplačno svetovanje ter pomoč pri vodenju tega projekta. Moje pomoči MNZ očitno ne potrebuje, saj ima na podlagi sklenjenega dogovora bivšega ministra g. Hojsa, kot to razkriva Mladina v prejšnji številki, možnost brez javnega naročila angažirati notranjega inženirja DRI d. o. o., ki lahko kot družba v 100% lasti države pripravlja razpisno dokumentacijo, vodi oddajo del in opravlja inženirski nadzor nad izvajanjem del brez javnega razpisa.

DRI je z vsemi svojimi inženirji daleč naokrog največje inženirsko podjetje, ki bi seveda za dobro plačilo bilo sposobno pripraviti razpisne pogoje, izvesti razpis in naročilo oddati najugodnejšemu ponudniku ob upoštevanju vseh predpisov in ZJN v roku, ki bi omogočal pričeti z intenzivnim odstranjevanjem ograj še pred začetkom prihodnjega leta.

Vsekakor ZJN ne narekuje rokov, ki bi zahtevali pričeti z deli odstranitve ograje v debelem snegu in hudem mrazu, kot to po skrivnostnem terminskem načrtu načrtuje MNZ. Gotovo bi delo potekalo hitreje, lažje in ceneje v ugodnih vremenskih pogojih, saj nihče ne načrtuje tovrstnih del v januarju in februarju, razen če ne želi izvajalcem in sebi omogočiti izgovarjanje, da dela zamujajo zaradi neugodnih vremenskih razmer. Nemara je tudi možno, da naša vojska želi preveriti usposobljenost svojih pripadnikov v težkih vremenskih pogojih, da bi se tako naši vojaki izkazali z zagnanostjo služiti domovini, a se mi zdi ta možnost manj verjetna.

Dejstvo  je, da je slovenska policija hitro sledila sklepu vlade o postavitvi ograje, ki ga je sama pripravila in vladi predlagala v sprejem in da sedaj ta ista policija, ki je po sklepu Golobove vlade zadolžena za odstranitev ograje po treh mesecih vladanja trenutne vlade ni še pripravila niti razpisnih pogojev za oddajo naročila, če se je že odločila oddati delo odstranitve ograj po odprtem  postopku javnega naročanja. Vse kaže, da policija kot represivni organ države, ki je vestno izvajala kaznovanje protestnikov proti tako imenovani Janševi strahovladi in uspešno obmetavala protestne kolesarje s solzivcem, ali jih škropila z vodnim topom, ni pripravljena enako dosledno izpolniti sklepa o odstranitvi ograj, kot je bila pripravljena ograje postaviti. Ograje so vsaj glede brega reke Kolpe grobo posegle v javno dobro in onemogočile Slovencem nemoteno uživanje reke in našega brega.

Posledica opozoril pravne vprašljivosti takšnega ravnanja so bile spremembe in dopolnitve zakona o nadzoru meje, s katerimi je Državni zbor izrecno dovolil policiji posegati tudi v javno dobro vodnega sveta ob slovenskih vodotokih. Poleg tega je Slovenija s postavitvijo ograje tudi prepustila Hrvaški posest celotne mednarodne reke Kolpe in uživanje obeh bregov, namesto da bi uveljavljala status skupne solastnine nad vodotokom in izključne lastnine bregov na slovenski strani reke. Tovrstni pomisleki se naši oblasti ne zdijo pomembni, saj je pomembna le varnost države in predvsem je potrebno poskrbeti za dobre zaslužke vseh sodelujočih pri črpanju proračunskega denarja. Glede na napovedi Golobove vlade, bi obratno sedaj pričakovali, da bo pomemben le javni interes, gospodarno in hitro ter transparentno delo vseh organov, zlasti policije, ki je po hitrem postopku doživela zamenjavo vseh vodilnih kadrov v policiji.

Toda ne. Policija in MNZ, kljub leporečnemu zatrjevanju ne kaže enake zagnanosti pri izvajanju sklepov vlade glede drugačnega vodenja begunske in varnostne politike, kot jo je izkazovala pri represiji zoper državljane in nesrečne begunce. Bojimo se lahko, da celo MNZ in policija celo želita ograje kljub nasprotni propagandi ohraniti in da dejansko zgolj ustvarjata vtis, da nameravata ograje odstraniti, v resnici pa pravzaprav blokirata uspešno uresničevanje obljubljene odstranitve ograj. Takšnemu ravnanju se preprosto reče, da nekdo nekomu spušča gume. Vlada te blokade očitno ne zazna in ne reagira, zaradi česar izgublja verodostojnost pri volivcih civilne družbe, ki smo na volitvah tej koaliciji podelili mandat za boljšo in drugačno politiko, kot to lepo pove predsednik vlade dr. Robert Golob.

Kaj je sporočilo Cerarjeve ograje? Kaj se lahko iz vse te na prvi pogled nepomembne  zgodbe o ograjah in njeni odstranitvi naučimo? Nisem imel priložnost poslušati predavanja dr. Slavoja Žižka na Blejskem forumu tako kot ga je lahko poslušala moja prijateljica v dopisovanju Vesna Drole, ki mi je napisala, da je imel svetovno znan filozof dr. Žižek sijajno predavanje. Iz sredstev javnega obveščanja sem ujel le Žižkovo alegorijo o štirih jezdecih apokalipse. Kolikor lahko domnevam, je dr. Žižek cvet naše politike in vse njihove svetovalce za propagando opozoril, da globalno svet tone v krizo, iz katere ne bo povratka, če se vladajoče strukture ne streznijo in ne spoznajo, da morajo prenehati s sprenevedanjem, neodgovornim ravnanjem, zavajanjem in laganjem.

Vpliv majhne Slovenije je lahko uveljavljen samo kot vzgled vsemu svetu pri uveljavljanju svobode, spoštovanja zdravega razuma in zlasti odločnega preprečevanja korupcije in vseh možnih načinov zlorab oblasti usmerjenih v škodovanje javnega interesa in nezakonito okoriščanje elit. Tudi če temu ni tako, je pa prav gotovo res, da reklamiran drugačen pristop k vodenju vsakodnevnega delovanja izvršne oblasti ne sme temeljiti na sprenevedanju, zavajanju nesposobnosti in neodgovornosti ravnanja pristojnih funkcionarjev. Nedvomno si uspešna in za družbo koristna vlada ne more privoščiti izigravanja njenih odločitev in ne more mirno gledati, kako MNZ in policija z leporečenjem o zavezanosti k spoštovanju odločitev vlade v resnici prav te sklepe vlade in njihovo izvrševanje preprečujeta in ignorirata.

Če sporočilo Cerarjeve ograje vzamemo v resen premislek tako, kot dr. Slavoj Žižek resno razmišlja o današnjem svetu, potem moramo dojeti, kar naša vlada očitno spregleda. Drugačno ravnanje oblasti je nujnost, če hočemo vsaj v okviru naših zmožnosti preprečiti gospodarsko in družbeno nazadovanje, ki pelje v povečevanje revščine in neenakosti med slovenskimi državljani. Če bo Golobova vlada nadaljevala s prakso vladanja sprenevedanja s prikrivanjem resnice in lastne neodgovornosti in nesposobnosti, potem bo plevel neumnosti na slovenskem vrtičku, ki smo ga zasadili leta 1991 z osamosvojitvijo hitro prerasel plevel neumnosti, ki bo zatrl vso skrbno zasejano zelenjavo, saj solata, korenje, radič in vse ostalo ne more premagati plevela neumnosti, če ga ne bomo korenito populili in odstranili iz našega prelepega vrta, ki je edini prijeten življenjski prostor za vse naše državljane.

Sporočilo Cerarjeve ograje je nadvse jasno. Kdor želi videti, kako bomo živeli Slovenci jutri, naj gre pogledat, kako živijo nesrečni Ukrajinci danes. Ne glede na to, kdo bo v nesrečni vojni zmagal, poraženci bodo Ukrajinci, ki bodo neumnost njihove oblasti plačali z veliko revščino. Ne glede nato, katera politična opcija bo vladala v Sloveniji, bomo državljani živeli v revščini, neumni, da ne bomo spregledali na primeru sporočila Cerarjeve ograje, da se ne moremo nadejati dostojnega življenja, če ne bo začela oblast resno izpolnjevati razglašenih lepih idej in obljub in nas bo še naprej žalila s sprenevedanjem, kot se to dogaja glede odstranitve nesmiselnih in škodljivih Cerarjevih ograj.