Rusi lahko da bežijo iz Ukrajine, toda to ne rešuje problema: Nemčija se bo brez plina deindustrializirala, z njo pa tudi mi

Uvodno predavanje jeseni pri predmetu Evropski monetarni sistem se začne z zgodovinskim pregledom Evrope po katastrofalnem razdejanju v drugi svetovni vojni. To je zakuhala Nemčija. Takrat so imele države zmagovalke na mizi tri opcije, kaj narediti. Ena izmed njih, najbolj radikalna, je bil načrt ameriškega finančnega ministra Henryja Morgenthaua (sicer potomca nemških staršev), ki je predvideval popolno deindustrializacijo Nemčije, da bi ta postala spet agrarna država in brez kakršnekoli resne osnove, da bi kdaj še koga napadla. Na začetku so države zmagovalke ta načrt še spoštovale, sploh nekdanja Sovjetska zveza, ki je povsem deindustrializirala ozemlje Nemčije, ki je pripadlo njej (Vzhodno Nemčijo). Rusi so vzeli to dobesedno in preprosto odmontirali cele tovarne in jih odpeljali v Sovjetsko zvezo. Tudi nekdanja Jugoslavija je za pokritje vojnih reparacij dobila nekaj tovarn

No, zdi se, kot piše The Economist, da Rusiji danes, skoraj 80 let kasneje, uspeva isto. S tem, ko je zaustavila dobave plina Nemčiji, slednji sledi deindustrializacija. Za nemško kemično industrijo (primer BASF v Ludwigshafnu) in jeklarsko industrijo (primer Thyssenkrupp in ArcelorMittal) je plin glavni energent, brez njega se proizvodnja zaustavi. Nekateri obrati nepovratno. Če se zaustavita kemična in jeklarska industrija, se zaustavijo skorajda vse ostale dejavnosti, tudi avtomobilska. Ne samo zaradi pomanjkanja ključnih inputov, za slednjo je plin ključni energent tudi v nekaterih procesih, denimo v lakirnicah. Nemški industrialci so že letos, ko je bilo plina še dovolj, zmanjšali porabo plina za 18%, in sicer zaradi astronomskih cen plina. Nemški industrialci zapirajo proizvodnjo in bijejo plat zvona, 9 izmed 10 jih naznanja ogromne težave, ena petina želi prenesti proizvodnjo v države s cenejšo energijo (glejte več spodaj v tekstu iz The Economista).

V zadnjih dneh ukrajinska protiofenziva okrog Harkiva daje rezultate, ruske sile in prebivalstvo zapuščajo zasedena ozemlja. V zahodnih medijih to slavijo kot veliko zmago. Ki to morda tudi bo. Tudi jaz seveda simpatiziram s tem. Toda to ne rešuje dveh osnovnih problemov.

Prvi je ukrajinski problem: tudi če ukrajinskim silam uspe ruske sile pregnati iz vseh zasedenih ozemelj in zavzeti obe “odcepljeni” republiki (Donecko in Lugansko), lahko to traja nekaj let (morda tudi manj), cena pa bo popolnoma devastirana najmanj petina ukrajinskega ozemlja. Za Ukrajino bi bilo bistveno bolj ugodno, če bi v začetku obema republikama dala status avtonomije, dovolila uporabo tudi ruskega jezika ipd. Ampak za takšno strategijo se je ukrajinska oblast po letu 2014 na podlagi ameriškega sugeriranja pač odločila.

Drugi problem je evropski: morebitna popolna ukrajinska zmaga nad ruskimi silami, tudi če bi bila ta dosežena danes ali jutri, ne spremeni osnovnega problema, torej, da Evropa nima več ruskega plina (in to, da ne bo pomote, popolnoma po lastni izbiri) in da ruskega plina ne bo imela še nekaj let. Pet (5) let pa je obdobje, v katerem naj bi se evropske države po načrtu Evropske komisije otresle odvisnosti od ruskih energentov. Toda koliko nemške industrije bo preživelo teh 5 let “plinskega stradanja”, koliko nemških podjetij bo po petih letih pomanjkanja plina in astronomskih cen energije še ohranilo proizvodnjo doma? Podoben problem imajo tudi ostale srednjeevropske države, vključno z Avstrijo in Slovenijo – v vseh državah njihove industrijske strukture temeljijo na ruskem plinu. Toda to je šele neposreden učinek prekinitve dobav ruskega plina. K temu je treba dodati še posredni učinek zaradi trgovinskih navezav na nemško industrijo – podjetja v Srednji Evropi so vezana na nemške proizvodne verige in če se sesuje nemška industrija, se z njo lahko sesuje tudi naša.

Ugledni Inštitut za svetovno gospodarstvo v Kielu svari, da se proti Nemčiji vali gospodarski plaz.

Dragi bralci (sploh tisti najbolj levo liberalni in desno libertarni), ne mi zameriti, toda ta ekonomska katastrofa, ki se vali proti nam, je izbira Evrope, ne Rusije. To katastrofo so izbrali “evropski voditelji” s tem, ko so se odločili za tak način sankcij proti Rusiji. Lahko seveda rečete, da so se “evropski voditelji” odločili absolutno pravilno, ker je to edino moralno in pošteno, da niso tako zatisnili obeh očes kot takrat, ko so Američani zbombardirali Irak ali Libijo, ali ko imajo opravka z režimi, kot je savdski in izraelski, ki izvajata pokole, eden v Siriji, drugi pa nad lastnimi prebivalci, ali kot katarski režim ipd. Iz moralnega stališča je lahko absolutno prav, da so “evropski voditelji” prekinili vse gospodarske tokove z Rusijo, uvedli embargo na uvoz ruske nafte in premoga ter napovedali še embargo na uvoz ruskega plina (pred tem pa še cenovno kapico).

Toda s takšno odločitvijo “evropski voditelji” niso samo sebe ustrelili v koleno, pač pa v obe koleni. S takšno odločitvijo so vzeli Evropi tisto, kar jo je odlikovalo – gospodarsko moč, temelječo na močni industrijski osnovi. S to odločitvijo so v Evropo prinesli gospodarski kaos, temo, mraz in nazadovanje. S to odločitvijo so pomagali ZDA in Kitajski, da ustvarita nov bipolarni svetovni red. Brez Evrope.

S to odločitvijo so “evropski voditelji” začeli uresničevati načrt, ki ga je za Nemčijo leta 1944 napisal Henry Morgenthau.

By weaponising the natural gas on which Germany’s mighty industrial base relies, the Russian president is eating away at the world’s fourth-biggest economy and its third-biggest exporter of goods. It doesn’t help that at the same time, Germany’s largest trading partner, China, which bought €100bn ($101bn) of Germany goods last year, including cars, medical equipment and chemicals, is in the midst of a severe slowdown, too. A national business model built in part on cheap energy from one autocracy and abundant demand from another faces a severe test.

The consequences could be dire for Deutschland ag: German blue chips have suffered more amid this year’s market turmoil than counterparts elsewhere, dropping 27% year to date in dollar terms, almost twice the fall in Britain’s ftse 100 or America’s s&p 500 index. “The substance of our industry is under threat,” warned Siegfried Russwurm, boss of the bdi, the association of German industry, last month. The situation was looking “toxic” for many businesses, he said. And through globalised supply chains the poison could spread to the rest of the industrialised world, which relies heavily on German manufacturers.

German industry’s biggest problem is the spiralling cost of energy. The electricity price for next year has already increased 15-fold, and the price of gas ten-fold, says the bdi. In July industry consumed 21% less gas than in the same month last year. That is not because companies used energy more efficiently. Rather, the fall was due to a “dramatic” reduction in output. Since June the Kiel Institute for the World Economy, a think-tank, has revised down its forecast of gdp growth in 2022 by 0.7 percentage points, to 1.4%. It now expects the economy to contract in 2023 and inflation to exceed this year’s with 8.7%.

Smaller firms are hardest hit. According to a survey in July fti Andersch, a consultancy, of 100 medium-sized “pocket multinationals” of Germany’s Mittelstand, smaller companies are struggling more than bigger ones. Almost a quarter of firms with fewer than 1,000 employees have cancelled or declined orders or are planning to do so, compared with 11% of those with more than 1,000 staff. In the land of more than 3,000 types of bread, around 10,000 bread producers are struggling as never before in post-war Germany. They need electricity and gas to heat ovens and run kneading machines, even as they contend with the higher costs of flour, butter and sugar, as well as of bakers. A shop assistant at the 127-year-old Wiedemann chain of bakeries in Berlin reports that the firm is desperately short-staffed and trying to save energy by, for instance, keeping outlet ovens cool and baking all the loaves at headquarters.

Another recent survey, by the bdi, of 600 medium-sized companies found that almost one in ten interrupted or reduced output because of high input costs. More than nine in ten said that rocketing prices of energy and raw materials is a big or existential challenge. One in five is thinking about transferring part or all of their production to another country. Two-fifths said investments in greener production methods will have to wait.

Bigger energy-intensive business such as chemicals or steel face a similar predicament, exacerbated by the need to compete with rivals in other countries where the cost of energy is lower. basf, a chemicals giant which uses natural gas for both energy and as an input, has already cut production and may need to slash it further. Thyssenkrupp, another big steelmaker, has lost half its market value since January.

Big multinational companies often have factories in other countries where energy is cheaper. But many, including basf, with its vast city-sized complex in Ludwigshafen, nevertheless continue to produce a lot at home. Even if costs of raw materials moderate, as some have begun to, and the government comes to the rescue with energy-related support, as it has vowed, cost pressures will not disappear. In particular, companies are bracing for a brutal round of annual wage negotiations with Germany’s powerful unions. Those between ig Metall, Germany’s biggest union, and employers in the mighty car industry, are about to kick off. “The ig Metall will not accept anything below an 8% increase,” predicts Ferdinand Dudenhöffer of the Centre Automotive Research, a think-tank.

The higher costs are becoming harder to pass on to consumers. Hakle, a big maker of loo paper, has filed for insolvency after being unable to pass onto clients the huge increase of production costs. After several fat years, carmakers’ order books are thinning as inflation burns a hole in car buyers’ wallets. The next two or three years will be very lean, predicts Mr Dudenhöffer. Car companies cannot easily modify production processes. Instead, they will cut costs by slashing spending on administration, and research and development. As with the Mittelstand, the car industry’s belated efforts to reimagine itself for an era of electric and self-driving cars are likely to suffer a setback as a result. Some will probably relocate production to lower-cost countries.

Holger Schmieding, chief economist of Berenberg, a private bank, predicts that, with energy prices likely to remain high for a while, 2-3% of Germany’s industrial companies that use energy-intensive production processes will relocate abroad. A higher share of industrial firms will reduce their production this winter and next. ArcelorMittal, another steel behemoth, has announced plans to close down two mills in northern Germany and put employees on furlough. Stickstoffwerke Piesteritz, Germany’s largest producer of ammonia and urea, two important chemical inputs, shut down its ammonia factories in Saxony-Anhalt.

In a demonstration of how such moves ripple through supply chains, the shutdown has triggered an shortage of AdBlue, a basf product that is crucial for cleaning the engines of the diesel trucks that help connect Germany to markets abroad. Stefan Kooths of the Kiel institute forewarns that “an economic avalanche is rolling towards Germany”. Before long the reverberations will be felt by German companies’ global customers.

Vir: The Economist

7 responses

  1. AMEN!

    Se je pa v tej krizi izkristaliziralo še nekaj kar bi moralo biti sedaj jasno tudi največjim naivežem. Popolna vazalna podložnost evropskih vlad anglosasom, tudi za ceno uničenja lastnih držav.

    Evropska unija je ameriški projekt katerega bistveni cilj je z nevtraliziranjem suverenosti nacionalnih držav (ki namesto tega postajajao vse bolj folklorne etnije) utrditi svojo nadoblast nad Evropo in postopoma uničevati socialni temelj evropskih družb. Iz Evrope narodov, kot si jo je zamislil DeGaulle (in zato verjetno prehitro umrl) v multikulturalno Evropo, ki zabrisuje meje med narodi, kulturami, rasami in spoloma. Iz Evrope, katere največja primerjalna prednost je njena raznolikost, narediti ameriški “melting pot” z vsemi katastrofalnimi posledicami, ki jih sedaj vidimo v Ameriki.

    To kar sem napovedal na začetku te krize se že uresničuje. Ta kriza bo usodno oslabila evropska podjetja, ki bodo preko padca vrednosti njihovega kapitala postala lahke plen ameriških investicijskih skladov. Tistih skladov, ki jih je ameriški FED napumpal z tisočimi milijard denarja iz primarne emisije. Denarja, ki za razliko od denarja, ki je ustvarjal evropski kapital z znojem in znanjem, z denarjem ki je bil ustvarjen “ex nihilo” iz nič, s pritiskom na gumb računalnika. Sedanja kriza je poleg tega , kot je ponavadi v krizah, okrepila položaj USD in s tem vso stvar samo še olajšala.

    Kar se Ukrajine tiče – obstaja rek, da je prva žrtev v vojni resnica, drugi pa tvoj vojni plan. Veliko resnice je v tem. Prav lahko je to tudi v tem primeru ukrajinskega prodora, čeprav gledoč kako so se razvijale vojne situacije od 2014 naprej, je trajni uspeh ukrajinskega prodora malo verjeten.

    Prvič, o uspehu bomo lahko govorili takrat, ko bomo imeli kolikor toliko zanesljive podatke o ukrajinskih in ruskih izgubah in ko bomo videli kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Dosedaj so se še vsi globoki prodori ukrajincev končali s katastrofo, začensi s prodorom 3 mehaniziranih brigad ukrajinske vojske, ki so hotele poleti 2014 odrezati Donbas od ruske meje. Rusi so jih spustili globoko v svoje zaledje, potem pa zaprli “kotel” (kot obkrožanju pravijo Rusi v vojaški terminologiji) in jih potokli do konca. Izgube so dosegle 85% moštva in 100% tehnike. Drugi večji primer je poskus ukrajinskega prodora v Delbačevem februarja 2015, ko je globokemu ukrajinskemu prodoru sledil ruski “kotel” in pokol ukrajinske vojske, ki je kasneje pripeljal do Sporazumov iz Minsk-a. Slovenski poslovnež, ki je veliko delal v Ukrajini, mi je pravil, da zaradi množice trupel na katerih so se gostili krokarji, njihov helikopter ni mogel odleteti. Zadnji tak primer, večji celo od debakla v Delbačev-u, je ukrajinska protiofenziva v Hersonski oblasti na desni strani Dnjepra v začetku tega septembra. Isti scenarij. Rusi so jih spustili kakih 20 km v notranjost, potem pa potolkli z artilerijo in letalstvom. Rezultat; okoli 3 tisoč mrtvih in 10 tisoč vrženih iz boja.

    V zadnji ofenzivi na vzhodu v Harkovski oblasti so Ukrajinci izkoristili prednost gozdnega območja (ne tako kot na jugu kjer je odprta stepa) in napadli z masovno koncentracijo pehote številčno inferiorne rezerviste iz Donecka in Luganska. Ruska vojska ni dovolila obkolitve in se je (skupaj s civilisti) urejeno umaknila.

    Kaj bo sledilo naprej, seveda ne vem. Če bi Ukrajincem uspelo trajno zavzeti ta ozemlja, bi resno ogrozili Rusko vojaško formacijo, ki oblega področja okoli Slavjanska in Kramatorska. Ukrajinci trdovratno držijo ta območja ker so bila v 8 letih močno utrjena z betonskimi fortifikacijskimi objekti.

    Če bodo Rusi uspeli ponoviti scenarij iz Delbačeva in desne obale Dnjepra iz letošnjega septembra, potem to lahko pomeni osnovo za rusko protiofenzivo. Ne pozabiti, da je ruska prioriteta v tem trenutku uničenje ukrajinske vojske in šele kasneje zasedanje ozemlja. Zadržani kijevski odzivi ob njihovi ofenzivi kažejo, da situacija tudi za Ukrajince v tem trenutku ni enostavna. Trajno zadržat ozemlja, ki niso fortifikacijsko urejena, z vojsko na odprtem, ob ruski premoči v zraku in artileriji, ni trivialna zadeva.

    • Rusija nima premoči niti v zraku niti v artileriji. Ob ukrajinski protiofenzivi so Rusom sklatili Su-34 iz neba. Eno tako letalo je nominalno vredno $36 milijonov, ob teh razmerah, ko pa ne morejo nadomestiti svojih izgub zaradi pomanjkanja komponent je pa Su-34 neprecenljivo za rusko vojsko.

  2. Se opravičujem, ne najdem vaše objave, da je bila polomija ruske vojske pri Kijevu le Putinov trik. Je mogoče, da ste jo izbrisali? Če ne, bi prosil za povezavo. Hvala.

    • Mazzini,

      če te nekdo ubije 15 krat (količnik letnega povečanja cene plina), pa se potem odloči, da te bo ubil 10 krat, je rezultat še vedno isti.

      (ko se gleda cene energentov je potrebno vedno ločiti med forward cenami za letne produkte in spot – trenutnimi cenami )

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: