Bogati postajajo vedno bolj bogati, revni pa primerjalno vse revnejši: Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti?

Bine Kordež

Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. Verjetno ni teksta o tej tematiki, ki ne bi izpostavljal negativne plati povečevanja neenakosti, kot tudi ne bomo našli ene izjave, ki bi takšno  stanje zagovarjala. A ne glede na prevladujoče mnenje, se razmere na tem področju celo zaostrujejo. Povečuje se delež revnega prebivalstva, na drugi strani pa kopiči bogastvo ozkega kroga ljudi. Je razlog res samo v povezavi premožne elite s politiko, ki kljub demokratičnim procesom tega trenda ne uspe (noče) zaustaviti, ali pa so v ozadju tudi kakšni drugi razlogi, ki v obstoječem družbeno-ekonomskem sistemu vodijo v smer vse večje koncentracije dohodkov in premoženja?

Če torej želimo stopiti korak naprej od samo vsesplošnega zavračanja in zgražanja nad takšnim stanjem, je smiselno nekoliko podrobneje pogledati razloge, ki vodijo v vse večje  razslojevanje. Ukrepe za zaustavitev ali vsaj omilitev teh negativnih procesov je smiselno usmeriti predvsem tja, kjer so spremembe možne. V nadaljevanju analiziram posamezne segmente povečevanja neenakosti, in to na primeru Slovenije, kar so nam domače razmere pač bližje in bolj razumljive. Pri tem je vseeno potrebno poudariti, da imamo v Sloveniji skoraj najnižjo stopnjo dohodkovne neenakosti med vsemi državami na svetu, da uradni statistični podatki tudi ne kažejo, da se ta denimo zadnjih dvajset let poslabšuje. Drži pa tudi, da se je glede na razmere v nekdanji državi povečala ter da se tudi pri nas krepi delež premoženja v rokah ožjega kroga ljudi. Srečujemo se torej s podobnimi trendi kot v svetu. Trendi so pri nas sicer manj izraziti, a za iskanje razlogov povečevanja neenakosti lahko pogledamo tudi razmere in gibanja v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem

Daniel Yergin: The New Map: Energy, Climate, and the Clash of Nations

Moje branje zadnjih dni – “The New Map: Energy, Climate, and the Clash of Nations“. Kdor hoče razumeti velik del vzrokov sodobnega globalnega spopada, mora prebrati to knjigo Daniela Yergina, Pullitzerjevega nagrajenca za knjigo The Prize” (2009). Eden izmed ključnih razlogov in poligonov za spopad je energija, druga dva sta trgovinska globalizacija in vojna za globalno valutno dominacijo. Da še vas zakurim, je spodaj nekaj kratkih recenzij iz Amazona.

A new type of Cold War is emerging between China and the West. . The global order is being simultaneously shaken by climate change and the shale revolution in oil and gas – and now by the coronavirus. Controversial fracking technology has given America unprecedented leverage as the world’s leading energy powerhouse, ahead of Saudi Arabia and Russia, upending the chessboard of global politics and changing the psychology of the global economy. Despite being weighed down by sanctions, Russia is pivoting east toward China as Vladimir Putin and Xi Jinping unite to challenge America and lay claim to almost all of the South China Sea, one of the world’s most critical trade routes. Elsewhere, the map of the Middle East created after World War I is being attacked by ISIS and Iran’s Revolutionary Guards as the region struggles to come to grips with the recent oil price collapse caused by the rise of shale. Oil producers, from the Middle East and Moscow to corporate boardrooms around the world, now fear that peak demand for oil is coming as renewable energy vies with fossil fuels.

The New Map tells a sweeping story about how the role of energy in climate change is shaping geopolitical discussions, challenging our industries and our lifestyles, and accelerating a second energy revolution – the quest for renewables. It also brings realism to the debates over the energy transition.

Nadaljujte z branjem

Energija je življenje, pomanjkanje energije je smrt – zato sodobne vojne (za energijo)

Izjemno dober povzetek narative glede pomena energije. Prvič, pojasni mnogim neznane ali slabo poznane razloge za vojne v zadnjem stoletju (od japonskega napada na Pearl Harbour, Hitlerjevega napada na Rusijo, s strani ZDA povzročenih arabskih revolucij v 1970-ih ter ameriško sponzorirane “arabske pomladi” pred desetletjem in pol, ameriški napad na Irak, vojno v Siriji in sedanjo vojno v Ukrajini). In drugič, pokaže, kako “energy know-nothings“, oblečenih v zelene stranke in nevladne organizacije, s tem ko vsiljujejo prezgodnjo dekarbonizacijo brez jedrske energije zavedno ali nezavedno delajo proti strateškim interesom lastne države in v korist tujih držav.

 

1/ On July 26, 1941, President Roosevelt seized all Japanese assets in the US and imposed a strict oil embargo on the country. Britain and the Dutch East Indies – the colonial predecessor to modern-day Indonesia and a major oil supplier to Japan – quickly followed suit.

2/ Virtually overnight, Japan lost three-quarters of its trade and nearly 90% of its oil imports. Faced with few options beyond a humiliating surrender to hostile foreign powers, Japan made the fateful decision to go to war with the US.

3/ The attack on Pearl Harbor a little more than four months later was driven by Japan’s ultimate need to occupy, defend, and exploit the energy bounty of the Dutch East Indies, which they proceeded to do a month after severely weakening the US forces in the Pacific.

Nadaljujte z branjem

Kdo bo volil za skrajno desne stranke v Italiji

Italijanski (verjetni) obrat v skrajno desno je za ljudi izven Italije dokaj strašljiv. Ključni vprašanji sta, zakaj in za katere volilce so Melonijevi Bratje Italije tako privlačni.

Adam Tooze je naredil dobro quick & dirty analizo strukture volilcev, ki naj bi to nedeljo volili za (bolj ali manj) skrajno desne stranke v Italiji. Kratek povzetek: Sredinska socialna stranka PD ima volilce v zgornjem srednjem razredu – med slojem izobraženih, z višjimi dohodki in ateisti. Kar podpira Pikettyjevo tezo, da je soacialdemokracija zapustila delavce in postala stranka dobro situiranih liberalnih izobražencev. Salvinijeva Lega je prevzela nekdanje volilce socialdemokracije – mlade, delavski razred ter nižje izobražene in aktivne vernike. Druge volilce levice (liberalnejše mlade in z nižjimi dohodki) je prevzela stranka 5 zvezdic. V nasprotju s tem pa Bratje Italije, ki jo vodi Melonijeva, ki odkrito koketira s fašizmom in za katero ankete kažejo največji delež glasov na volitvah, enakomerno pobira glasove po dimenzijah starosti in izobrazbe ter dohodkov. Prav tako jo “odlikuje”, da enakomerno privlači vse segmente na desni strani od zmernih desničarjev do identitarijancev in avtoritarijancev. Če jo kaj loči od drugih, je to, da najbolj privlači tradicionalne volilce. Njeni dve najbolj privlačni lastnosti sta očitno evroskepticizem in tradicionalne družinske (anti-LGBT) vrednote. Oboje je tipično italijansko v zadnjem desetletju in pol, ker očitno reflektira stvari, ki Italijane najbolj motijo.

Nadaljujte z branjem

Italy: lurching to the right

Nič dobrega se ne obeta. Ne v Italiji in ne širše. Čeorav so razlogi za politično nezadovoljstvo pravi, pa – kot običajno – to nezadovoljstvo izkoristijo populisti najslabše sorte.

Nočem biti črnogled, toda če se bo ta energetska kriza čez zimo poglobila, če bodo ljudje letos pozimi na hladnem in v temi ali izgubili službe, nas čaka politični vihar v celotni EU. Ki bo naplavil populiste.

michael roberts's avatarMichael Roberts Blog

Italy goes to the polls this Sunday 27 September. This is a snap election forced on Italy’s president because the ‘technocratic’ government under former ECB chief Mario Draghi fell after he lost majority support in parliament. That support was lost, partly because Draghi vigorously backed NATO support for Ukraine against the Russian invasion – something that both the leading right-wing parties and the leftist Five Star were less keen on – and partly because the Draghi government was determined to keep to the fiscal strictures of the EU Commission in return for the huge EU regeneration package that Italy would receive to revive the economy after the COVID slump.

If the polls are correct, Italy will emerge from its general election on Sunday with a new far-right government led by arch-conservative Giorgia Meloni, president of the Brothers of Italy, a party that has rocketed to prominence from nowhere since the…

View original post 1,171 more words

Nemška prihodnost je že preteklost: Deindustrializacija je tu, nova industrija pa se bo s težavo razvila

Lamentacija iz Der Spiegla: nemška podjetja zaradi pomanjkanja plina (začasno ali trajno) zapirajo obrate, zaradi perspektive visokih cen energije na srednji rok opuščajo investicije doma, druga investirajo raje v države z nižjimi cenami energije, enako tuja podjetja (kot je Tesla) opuščajo načrte investicij v Nemčiji. Deindustrializacija je tu.

Vendar da se ne bi kdo “pametno” pridušal, da je ta proces odmiranja “stare” in energetsko intenzivne industrije pozitiven proces, ki ga bo nadomestila “nova” in energetsko manj intenzivna industrija: brez plina in brez ustrezno nizke cene energije tudi “nove” industrije (denimo, da jo ponazarjajo e-avtomobili in vse povezano z e-mobilnostjo in digitalizacijo) ne more biti. Proizvodnja baterij je energetsko izjemno intenzivna. In proizvodnji električne energije ali vodika, ki naj bi poganjala vozila prihodnosti, sta energetsko izjemno intenzivni. Dovolj in poceni energija sta predpogoja tako za razvoj “nove” industrije kot tudi za uporabo njenih proizvodov. Zato se zna zgoditi, da je nemška prihodnost že preteklost.

V teh nemških strokovnih debatah in časopisnih analizah me najbolj preseneča, da ob lamentiranju zaradi konca nemške industrije praktično nihče (s častno izjemo Clemensa Fuesta, direktorja inštituta Ifo) ne omeni primarnih vzrokov za to ter ali so sploh izpolnjeni drugi pogoji za novo, “zeleno” industrializacijo.

Nadaljujte z branjem

Ameriški načrt za destabilizacijo in ošibitev Rusije in kako sta Putin in Evropa padla v ameriško zanko

Aprila 2019 je nastal dokument na 354 straneh z naslovom “Extending Russia” (Izpostaviti Rusijo) ter povzetek na 12 straneh z naslovom “Overextending and Unbalancing Russia” (Prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo).* Dokument so izdelali v RAND korporaciji, vojaško-strateškem think-tanku, ki ga tričetrtinsko financira ameriška vlada, ostalo pa različne organizacije, zasebniki in korporacije, povezane z orožarsko industrijo. Naročniki dokumenta so bili Army Quadrennial Defense Review Office, Office of the Deputy Chief of Staff G-8, Headquarters, Department of the Army. Namen dokumenta je bil:

The purpose of the project was to examine a range of possible means to extend Russia. By this, we mean nonviolent measures that could stress Russia’s military or economy or the regime’s political standing at home and abroad. The steps we posit would not have either defense or deterrence as their prime purpose, although they might contribute to both. Rather, these steps are conceived of as measures that would lead Russia to compete in domains or regions where the United States has a competitive advantage, causing Russia to overextend itself militarily or economically or causing the regime to lose domestic and/or international prestige and influence. This report deliberately covers a wide range of military, economic, and political policy options. Its recommendations are directly relevant to everything from military modernization and force posture to economic sanctions and diplomacy; consequently, it speaks to all the military services, other parts of U.S. government that have a hand in foreign policy, and the broader foreign and defense policy audience.

Torej ameriško vlado je zanimalo, da sodelavci RAND korporacije (ki je ameriški vladi strateško svetovala že od 1950-ih let naprej glede “tekmovanja” z nekdanjo Sovjetsko zvezo na področju jedrskega oboroževanja, vesoljske in tehnološke tekme itd.) preučijo možnosti, ki (1) bi najbolj izzvale Rusijo, da se preveč izpostavi bodisi vojaško ali gospodarsko bodisi da njen režim izgubi podporo doma, Rusija pa vpliv v svetu, in (2) bi bile iz vidika vložkov in posledic najbolj ugodne za ZDA. Preprosto rečeno, ameriško vlado je zanimalo, s katerimi ukrepi najbolj učinkovito izzvati Rusijo, da bi jo vojaško, gospodarsko ali politično močno prizadeli in ki bi povzročili največ koristi in najmanj “stroškov” oziroma negativnih posledic za ZDA.

Nadaljujte z branjem

Verniki ugašajoče luči Zahoda: Kaj pa oni?

Bogdan Biščak

Kak teden dni po ruski invaziji na Ukrajino, torej še pred Bučo in Krematorskom, me je poklical znanec z idejo, da bi kateri od parlamentarnih strank iz levega spektra predlagali, naj Državni zbor, kot prvi parlament v svetu, s posebno resolucijo razglasi Putina za vojnega zločinca. Najin pogovor je potem potekal približno takole:

Jaz: znal bi se pojaviti pomislek, da za vojne zločince nismo razglasili nobenega od zahodnih predsednikov, ki so bombardirali vrsto držav po Aziji in Afriki.

On: vem, ampak nekje je treba začeti. In Ukrajina je zdaj aktualna.

Jaz: pa saj vojni zločini itak ne zastarajo. Lahko bi predlagali, naj poleg Putina razglasijo za vojne zločince še Busha, Obamo, Sarkozyja in še koga.

On: če to naredimo, se nam bodo vsi smejali.

Jaz: točno tako, če to naredimo, se nam bodo vsi smejali.

Najin pogovor se je tu končal. O razlogih, zakaj bi se nam vsi smejali ob predlogu naj se razglasi za vojne zločince predsednike držav, ki so v različnih agresorskih akcijah zakrivile smrt milijonov ljudi po Aziji in Afriki, nihče pa se ne smeje ob predlogu, da se razglasi za vojnega zločinca predsednika države, ki je zakrivila smrt (po sedanjih ocenah) nekaj 10 tisoč ljudi v Evropi, nisva razpravljala. A sem se sam o tem spraševal kasneje, ko so nekatere države že razglasile Putina za vojnega zločinca in je zahodni svet sprejel sankcije proti Rusiji, kakršnih ni nikoli sprejel proti drugim (predvsem zahodnim) agresorskim državam.

Nadaljujte z branjem

Je to predvečer 3. svetovne vojne?

Mobilizacija ruske vojske, Putinova zavrnitev pogovora s francoskim predsednikom Macronom in Putinova grožnja, da bo Rusija posredovanje raket dolgega dometa Ukrajini razumela kot formalni vstop ZDA v vojno v Ukrajini, nakazujejo, da se začenja velik vojaški spopad, ki ne bo omejen samo na ozemlje Ukrajine. Če je do zdaj ruski predsednik Putin še nekako “z levo roko” vodil “specialno operacijo” v Ukrajini, zdaj ni več mogoče izključiti totalne vojne. Pri čemer rusko posedovanje jedrskega orožja odpira nepojmljiva tveganja. Zdi se, da je čas za mirovna pogajanja potekel, da hujskači vojne želijo videti popoln ruski poraz in kolaps Rusije. Kar pa se glede na jedrski arzenal Rusije ne more končati dobro za nikogar.

Meni je zelo žal, da je zadeva eskalirala do te mere in da so bili pozivi realističnih intelektualcev, politikov in diplomatov ter tihe velike večine ljudi kot običajno preslišani. Čeprav upam, da bo prišlo do dogovora med Rusijo in ZDA, ki sta dejanska nasprotnika v tej vojni, pa razumem, da se moramo tudi prebivalci teh krajev zdaj resno pripraviti na najhujše možne scenarije.

Spodaj je nekaj odlomkov iz zelo realnega in treznega komentarja Zorana Meterja, urednika portala Geopolitika.news. On sicer še pušča eno odprto okence za mirno rešitev, tako kot se je zgodila v zadnjem hipu v času Kubanske krize. Slednja se je odvijala oktobra – novembra 1962 z namestitvijo ruskih jedrskih raket na Kubi kot odgovor Sovjetske zveze na namestitev ameriških jedrskih raket v Italiji in Turčiji (Vir: wikipedia):

Nadaljujte z branjem