(in malo nostalgije iz časov Iskre Elektrooptike)

Marko Golob

V začetku septembra je izšla presenetljivo dobra analiza razvoja razvpite iransko-ruske družine dronov Geran (iranski Šahed), ki jo je pripravil ameriški Center for Strategic and International Studies. Presenetljivo dobra zato, ker ne ponavlja ustaljenih klišejev o ruski vojski in njenem vojaško-tehničnem kompleksu, temveč poskuša na podlagi resne in nevtralne analize oblikovati priporočila za ameriško vojsko.

Zame je še toliko zanimivejša, ker vlečem vzporednico z razvojem optoelektronskih izdelkov Iskre Elektrooptike (pozneje Fotone) za jugoslovansko armado in nato za slovensko vojsko, ki sem mu bil deloma priča.

V nasprotju s splošnim mnenjem na Zahodu prispevek avtoric Kateryne Bondar in Nicole Errera pokaže izjemno agilnost, hitrost in praktičnost ruskega razvoja. Nekdo, ki bere predvsem zahodni tisk, bi pričakoval okorelo, centralizirano birokracijo v sovjetskem slogu, avtorici pa prikazujeta decentraliziran razvoj v dveh konkurenčnih organizacijah, ki kljub temu hitro izmenjujeta izkušnje, ne le med seboj, temveč tudi z uporabniki na fronti. Tako imenovani »feedback loop« se meri v dnevih in tednih, posamezne rešitve se takoj preizkusijo na fronti, pri tem pa so dovoljene tudi improvizacije – v najbolj skrajnem primeru denimo pritrditev nove elektronske komponente na ogrodje s samolepilnim trakom. Avtorici v uvodu pojasnita:

»Odločilni izziv, ki ga predstavlja ruski program Geran, je hitrost, s katero se Rusija uči in prilagaja. Odkar je pridobila prvotno zasnovo Šaheda, Geran obravnava kot nenehno razvijajočo se platformo, ki hitro prilagaja navigacijo, komunikacije, bojni tovor, pogon in taktiko kot odgovor na spreminjajočo se ukrajinsko obrambo. Improvizirane modifikacije se preizkušajo v boju, uspešne rešitve se standardizirajo in industrializirajo, neuspešni eksperimenti pa se hitro opustijo. Tako nastaja ponavljajoč se cikel prilagoditev, v katerem odzivi z bojišča usmerjajo proizvodne odločitve v tempu, ki se meri v tednih namesto v letih. Geran torej ponazarja širši premik v razvoju sodobnih orožnih sistemov. Prednost je vse manj odvisna od izdelave najzmogljivejšega sistema že na začetku in vse bolj od ohranjanja organizacijskih in industrijskih zmogljivosti za njegovo izboljševanje po vključitvi v bojne operacije. Osrednje vprašanje je, ali so ZDA strukturno pripravljene tako, da lahko tekmujejo s tem modelom hitrega industrijskega prilagajanja v vojnem času.« – poudarki in prevod MG

Nadaljujte z branjem→

Razprava o prihodnosti umetne inteligence se vse bolj spreminja iz tehnološkega tekmovanja med podjetji v geostrateško tekmo med državami. ZDA svojo prednost gradijo predvsem na najzmogljivejših procesorjih, vodilnih zaprtih modelih in dostopu do zasebnega kapitala, Kitajska pa na poceni energiji, industrijski politiki, obsežni računalniški infrastrukturi in hitro rastočem ekosistemu odprtih modelov. Prav v tem kontekstu je treba razumeti tudi nedavne pozive vodilnih predstavnikov podjetij OpenAI, Anthropic in xAI k upočasnitvi ter strožji regulaciji razvoja umetne inteligence: kot odziv na resnična varnostna tveganja, vendar morda tudi kot poskus zaščite ameriške tehnološke prednosti pred vse močnejšo kitajsko konkurenco.

Arnaud Bertrand opozarja na razvoj, ki je zunaj Kitajske ostal skoraj neopažen, vendar bi lahko odločilno vplival na prihodnjo globalno razporeditev moči na področju umetne inteligence. V Ulanqabu, mestu oziroma prefekturi z okoli 1,5 milijona prebivalcev v Notranji Mongoliji, nastaja največja koncentracija podatkovnih centrov in računalniških zmogljivosti na svetu. Čeprav gre za redko poseljeno območje, Ulanqab že porabi skoraj odstotek vse kitajske električne energije. V zadnjih letih so tam investicijske projekte sklenili skoraj vsi pomembnejši kitajski tehnološki velikani, med njimi Alibaba, Huawei, Baidu, Kuaishou in DeepSeek, pa tudi ameriški Apple.

Ulanqab ima skoraj idealno kombinacijo naravnih pogojev za delovanje podatkovnih centrov. Povprečna letna temperatura znaša le 4,3 stopinje Celzija, zato je mogoče strežnike velik del leta hladiti z zunanjim zrakom. Območje je izjemno vetrovno in sončno, saj naj bi razpolagalo s približno desetino celotnega kitajskega izkoristljivega potenciala vetrne energije ter več kot 3.200 sončnimi urami na leto. Hkrati je večje od Danske, vendar zelo redko poseljeno, zaradi česar so zemljišča poceni. Od Pekinga je oddaljeno manj kot 200 kilometrov, optične povezave pa omogočajo prenos podatkov s praktično zanemarljivim časovnim zamikom.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji graf JP Morgan Commodities Research prikazuje, kako hitro se zaradi omejevanja izvoza skozi Hormuško ožino zmanjšujejo svetovne zaloge nafte. Svet je leto 2026 začel s približno 8,4 milijarde sodov zalog, vendar je bila brez ogrožanja normalnega delovanja sistema dejansko dostopna le približno desetina te količine. Preostala nafta je potrebna za vzdrževanje minimalnih ravni v rezervoarjih, cevovodih, rafinerijah in tankerjih ali pa je zaradi svoje lokacije ni mogoče dovolj hitro dostaviti na trg. JP Morgan je zato ocenil, da se sistem pri približno 7,6 milijarde sodov približa ravni »operativnega stresa«, pri okoli 6,8 milijarde pa operativnemu dnu, pod katerim se začnejo motnje v fizični oskrbi. Graf torej ne napoveduje, da bo nafte povsem zmanjkalo, temveč da bo zmanjkalo hitro dostopnih zalog, potrebnih za normalno delovanje svetovnega naftnega sistema.

Nadaljujte z branjem→

Na spodnjem spisku seveda manjka cel kup vrhunskih objektivnih analitikov, kot so John Mearsheimer, Stephen Walt, Glenn Diesen, Chris Hedges, Judge Napolitano, Moon of Alabama itd., predvidevam, da zato, ker so pretežno osredotočeni na rusko – ukrajinski konflikt. Vendar pa se spisek dokaj tesno ujema z mojim glede ameriško – izraelsko – iranskega konflikta. Pri čemer bi bil moj vrstni red drugaačen – na vrh bi dal Policy Tensor, Trito Parsi in Rosemary Kelanic.

Najbrž ste opazili, da na spisku. ni nobenih “analitikov” iz mainstream medijev, kar seveda pove vse o kvaliteti poročanja in analitičnega komentiranja teh aktualnih konfliktov v mainstream medijih in čigavim interesom – namesto objektivnosti poročanja – ti mediji dejansko služijo.

During the Iran War and broader regional conflicts that overlap, one of the greatest challenges I have found on social media is identifying who can produce unbiased, accurate, and honest analysis of ongoing events. As a benefit to my followers, I want to take some time today to highlight some of the people and accounts that I highly value, and why I value them. Beyond anything else, what should be valued is who is CORRECT, regardless of whether or not you “like” what is being said.

@citrinowicz

Frankly… I’d probably put Danny up there with just about anyone when it comes to their analysis of this conflict from start to finish. Given that Danny was the Israeli Defense Intelligence’s head of the Iran Division… Pretty safe to say he knows what he is talking about. Don’t make the mistake of reading the word “Israel” and discounting. His analysis is not pushing a narrative.

@SinaToossi

Top notch, DEEPLY nuanced understanding of Iran. Knew this war would be a disaster, spoke out about it, and is now fighting back against the neocons. Balanced. Nuanced. And ACCURATE.

Nadaljujte z branjem→

V Sobotni prilogi Dela in Nedelu sta bila ta vikend objavljena dva odlična intervjuja z direktorjema dveh najpomembnejših omrežnih operaterjev – z Matijo Bitencem, direktorjem Plinovodov in Aleksandrom Mervarjem, direktorjem Elesa. Ključna lastnost obeh intervjujev je, da sta podala – ne bom rekel brutalno – zelo realistično sliko  sedanje in bodoče situacije v energetski preskrbi Slovenije oziroma opozorila na velik razkorak med zelenimi načrti politikov in energetsko realnostjo. Spodaj je povzetek obeh intervjujejv in moj komentar.

Matija Bitenc: Energetskega sistema ne moremo graditi na predpostavki gospodarskega krčenja

Matija Bitenc, glavni direktor družbe Plinovodi, opozarja, da evropske energetske projekcije temeljijo na zelo vprašljivi predpostavki velikega zmanjšanja skupne končne porabe energije. Evropska komisija za leto 2050 predvideva približno 555 milijonov ton naftnega ekvivalenta končne porabe, kar je okoli 41 odstotkov manj od dejanske porabe leta 2022. Takšen padec je lahko posledica večje energetske učinkovitosti, lahko pa tudi zapiranja industrije in preselitve energetsko intenzivne proizvodnje v druge dele sveta. V drugem primeru EU ne bi izvedla zelenega prehoda, temveč bi zgolj izboljšala lastno statistiko izpustov, medtem ko bi izgubila industrijsko bazo, delovna mesta, znanje in strateško avtonomijo.

Bitenc zato zavrača linearno načrtovanje prihodnje porabe, pri katerem se današnji porabi prišteje elektrifikacija, nato pa odštejejo pričakovani prihranki zaradi energetske učinkovitosti. Elektrifikacija prometa, ogrevanja in industrije bo sicer zmanjšala porabo primarne energije, vendar bo hkrati močno povečala absolutno porabo električne energije. K temu je treba prišteti rast podatkovnih centrov, umetne inteligence, robotizacije in morebitno ponovno industrializacijo Evrope. Če želi Evropa razvijati lastno industrijo in doseči večjo strateško avtonomijo, bo potrebovala več, ne manj zanesljive in cenovno konkurenčne energije. Zato mora energetsko načrtovanje vključevati tudi scenarij bistveno višje porabe.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

»Najbolj nevarne iluzije so tiste, s katerimi se tolažimo.« (Brian McDonald)

»Kriza ni kriza, so samo izgubljene iluzije.« (Gerald Weinberg, The Secrets of Consulting)

»Največji sovražnik znanja ni ignoranca, temveč iluzija vedenja.«

Napad Zahoda na Rusijo je rezultat prav takšnih iluzij. Od iluzije o Rusiji kot »bencinski črpalki z jedrskim orožjem« in iluzije o inferiornosti ruske vojske in družbe do iluzije o lastni moči. Ko iluzija trči ob realnost, pride do krize oziroma, kot bi rekli v zgornjem citatu, do konca iluzije.

Tisti, ki smo imeli v življenju nekoliko več možnosti in interesa, da se z geopolitično realnostjo seznanimo nekoliko pobliže kot večina, smo to vedeli od vsega začetka. Tisti, ki jih je vodila iskrena želja po resnici in so bili pripravljeni vložiti nekaj truda, so v štirih letih krize prav tako lahko prišli do realnih ugotovitev. Virov je na internetu dovolj, res pa je, da sta težavni njihova selekcija in ovrednotenje. Še posebej glede na to, da je tretja svetovna vojna že v teku. Prva žrtev vsake vojne pa je resnica. Kot je nekoč dejal Churchill:

»Resnica je v vojni tako dragocena, da jo je treba obdati s plaščem laži.«

Zato so dogodki, ki ta ovoj laži razsvetlijo s svojo transparentnostjo, tako dragoceni. Eden izmed njih je bil nastop Valerija Zalužnega, veleposlanika Ukrajine v Londonu in nekdanjega načelnika generalštaba ukrajinske vojske, na sestanku ukrajinskih veleposlanikov pred nekaj tedni.

Brutalna odkritost njegovih izjav je bila tolikšna, da je zahodni tisk takoj obmolknil. Rusi so jih seveda z veseljem objavili. Počakal sem nekaj tednov, da jih preverim tudi v zahodnih virih, preden se spustim v komentiranje. Kaj tako pomembnega je povedal general Zalužni?

Nadaljujte z branjem→

Zakaj velikani umetne inteligence nenadoma zahtevajo zavore?

Nedavno skoraj sočasno opozorilo vodilnih predstavnikov družb Anthropic, OpenAI in xAI, da je treba razvoj najzmogljivejših sistemov umetne inteligence upočasniti oziroma podvreči strožjemu nadzoru, je pomemben signal. Vendar ga ne gre predstavljati kot formalni »skupni poziv«: Dario Amodei, Sam Altman in Elon Musk niso podpisali skupne izjave, temveč so v ločenih objavah izrazili sorodna stališča. Prav tako niso nujno zahtevali splošne zaustavitve razvoja UI, temveč predvsem strožji nadzor nad razvojem najzmogljivejših, tako imenovanih mejnih modelov.

Prva in najbolj neposredna razlaga je, da vodilni razvijalci vidijo nekaj, česar javnost in regulatorji še ne vidijo. Imajo dostop do notranjih testov, varnostnih incidentov in eksperimentalnih različic modelov, ki lahko razkrivajo hitro rast sposobnosti za avtonomno programiranje, kibernetske napade, manipulacijo ljudi ter pomoč pri razvoju kemičnega ali biološkega orožja. Amodeijev predlog je v tem pogledu precej konkreten: Anthropic naj bi neodvisnim ocenjevalcem omogočil trajen dostop do svojih sistemov na ravni zaposlenih, da bi lahko preverjali izvajanje varnostnih ukrepov, preiskovali incidente in spremljali usklajenost modelov že med njihovim učenjem. To je več kot običajna korporativna samoregulacija.

Nadaljujte z branjem→

Slovenija se je v drugem četrtletju 2026 na prvi pogled znašla med dvema najhitreje rastočima gospodarstvoma v EU: BDP se je medletno povečal za 5 %. To je skoraj petkrat več od povprečne medletne rasti v EU. Zato je zanimivo pogledati pod površino in ugotoviti, kaj je rast dejansko poganjalo: izjemno povečani farmacevtski tokovi, okrevanje tujega povpraševanja ali klasična keynesianska ekspanzija domačega povpraševanja?

Podatki Statističnega urada dajejo precej jasen odgovor. V prvem četrtletju je BDP medletno porasel za 3,2 %, v drugem pa za 5 %. V obeh četrtletjih je največji neposredni impulz prihajal iz domače potrošnje in investicij. V drugem četrtletju so investicije v osnovna sredstva k rasti prispevale 2,7 odstotne točke, potrošnja gospodinjstev 1,7, državna potrošnja pa 1,1 odstotne točke.

Prispevki k medletni realni rasti BDP

Vir: podatki SURS, Izdatkovna struktura BDP. Originalni podatki, primerjava z istim četrtletjem predhodnega leta. Zaradi zaokroževanja se lahko vsota komponent minimalno razlikuje.

Številke kažejo skoraj učbeniški primer keynesiansko poganjane rasti. Končna potrošnja in investicije v osnovna sredstva so v drugem četrtletju skupaj prispevale približno 5,6 odstotne točke. Ker so zaloge računovodsko znižale rast za 0,1, saldo zunanje trgovine pa za 0,5 odstotne točke, se je končni rezultat ustavil pri 5 %. Celotno rast in še nekaj več je torej na izdatkovni strani ustvarilo domače povpraševanje.

Nadaljujte z branjem→

Kot kažejo zadnja razkritja, so sistemi OpenAI in Anthropic že zapustili nadzorovana testna okolja ter brez dovoljenja dostopali do resničnih računalniških sistemov, nekdanji raziskovalec obeh podjetij Jacob Coxon pa je opozoril, da podjetji v medsebojni tekmi hitita proti samostojno izboljšujoči se superinteligenci brez ustreznih varovalk. Ta opozorila kažejo, da vprašanje nadzora nad UI ni več oddaljena teoretična dilema, temveč postaja osrednji varnostni in geopolitični problem našega časa.

V analizi Strategic advantage and shared catastrophe in the US-China AI competition Policy Tensor proučuje, ali sta ZDA in Kitajska pri razvoju najnaprednejše umetne inteligence res ujeti v klasično zapornikovo dilemo, kot jo nekateri označujejo. Ta bi obstajala, če bi bilo za vsako državo racionalno nadaljevati tvegan razvoj ne glede na ravnanje druge strani, čeprav bi bilo za obe skupaj bolje, da bi razvoj omejili. Toda že sam obstoj strateškega tekmovanja in skupne nevarnosti še ne dokazuje, da gre res za takšno igro. Najprej je treba ugotoviti, kakšne koristi, stroške in tveganja posamezna država pripisuje vsaki možni kombinaciji ravnanj.

ZDA in Kitajska se lahko odločita za zadržanost ali za nadaljevanje tveganega razvoja. Zadržanost pri tem ne pomeni popolne opustitve raziskav in komercialne uporabe UI, temveč omejitev tistih dejavnosti, ki bi lahko vodile do posebej nevarnih zmogljivosti. Ključna značilnost problema je skupna izpostavljenost: država lahko omeji svoj prispevek k tveganju, ne more pa se zavarovati pred nevarnostjo, ki jo ustvari druga stran. Če bi razvoj nenadzorovane UI povzročil globalno katastrofo ali celo izumrtje človeštva, bi razlika med zmagovalcem in poražencem tehnološke tekme izgubila vsak pomen.

Vsaka država mora zato odgovoriti na dve vprašanji. Prvič, ali se ji splača nadaljevati razvoj, kadar se druga država omeji, in tako izkoristiti možnost pridobitve odločilne prednosti? Drugič, ali se ji splača tekmi pridružiti, kadar druga država že razvija nevarne sisteme, saj bi enostranska zadržanost lahko pomenila strateški zaostanek? Odločilna ni le skupna nevarnost, temveč predvsem dodatno tveganje, ki ga ustvari vstop druge države v tekmo. Če že en sam program povzroča skoraj vse tveganje, je lahko pridružitev druge strani zanjo racionalna. Če pa sočasni razvoj močno poveča možnost katastrofe, je lahko racionalnejša zadržanost.

Nadaljujte z branjem→