Drago Babič

Na predavanju v SAZU sva z Jožetom za povečanje učinkovitosti RR vlaganj za gospodarske namene  predlagala ustanovitev dveh novih skladov, enega za pomoč obstoječim družbam pri tehnološkem prestrukturiranju, drugega pa za pretvarjanje inovacij iz nivoja TRL2-3 na nivo 6-9.

Zakaj ustanavljanje novih inštitucij za pretvarjanje invencij v poslovno uspešne inovacije, če imamo že sedaj kar lepo število raznih inštitucij, ki se s tem poklicno ukvarjajo? Tako imamo na vladnem nivoju tri – dve ministrstvi in eno vladno službo, nato dve državni inštituciji, agencijo Spirit v Ljubljani, v Mariboru pa še Slovenski podjetniški sklad, nato množico inkubatorjev, skoraj vsaka občina ima svojega, pa tudi družb tveganega kapitala ne manjka – vsaj sedem naj bi bilo aktivnih v Sloveniji.

Preprosto zato, ker je ta sistem neučinkovit. Ali po Prešernovo:

»V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjše fige«

Nadaljujte z branjem→

V včerajšnjem komentarju Zakaj želi ta vlada izstradati visoko šolstvo? sem prikazal, kako so po letu 2011 tri slovenske vlade, predvsem pa sedanja Cerarjeva, izstradale univerze in raziskovalne organizacije. V tem zapisu pa bom simuliral, kaj bi pomenilo povečanje javnih izdatkov za RR na evropsko raven. Spodnja slika kaže tri variante povečanja javnih izdatkov za RR. Prva varianta (oranžna krivulja) kaže stabilizacijo teh izdatkov na ravni 0.55% BDP (kar je za 0.15% točk nižje od EU povprečja). Druga varianta (rdeča krivulja) kaže povečanje javnih izdatkov za RR na evropsko raven (modra krivulja), in sicer na 0.7% BDP. Tretja varianta (zelena krivulja) pa kaže dvig javnih izdatkov za RR na raven lizbonskega cilja, to je na 1% BDP, in sicer do konca mandata naslednje vlade (2022). Danska, Nemčija, Islandija, Finska, Švedska in Norveška so že tam, Avstrija se temu hitro približuje.

Nadaljujte z branjem→

Pred nekaj tedni je kolega Jadran Lenarčič, direktor Inštituta Jožef Stefan, v Sobotni prilogi predstavil alarmantne podatke o padanju javnih izdatkov za raziskave in razvoj (RR) pod to vlado. In imel je zelo prav. Kot kaže spodnja slika, javni izdatki za RR, merjeni kot delež v BDP, strmo upadajo po letih 2009-2011. Od leta 2010 se je ta delež zmanjšal za 0.17% BDP (iz 0.66% na le še 0.49% v 2016). Za razliko od Slovenije, ostaja evropsko povprečje konstantno na ravni okrog 0.75% BDP, medtem ko Avstrija hitro drvi naprej in je povečala ta delež že na 0.87% BDP in se približuje staremu “lizbonskemu” cilju 1% BDP za javna vlaganja v RR.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović ima zelo jasno sporočilo bogatašem, ki se bodo naslednji teden spet dobili v Davosu in še enkrat več izrazili svojo zaskrbljenost nad neenakostjo in revščino, pri čemer bodo pozabili, da njihova podjetja slabo plačujejo zaposlene, nasprotujejo dvigu minimalne plače, se borijo proti organiziranim sindikatom, kupujejo podjetja širom sveta za drobiž, lastništvo pa parkirajo v davčnih oazah, tako kot svoje osebno premoženje:

Put your money where your mouth is or shut up.

Seveda pa Branko to pove na bistveno bolj izbran način. Ker pač ima stil:

They are loath to pay a living wage, but they will fund a philharmonic orchestra. They will ban unions, but they will organize a workshop on transparency in government.

Nadaljujte z branjem→

Zadnji komentar Thomasa Pikettyja na njegovem blogu (o prihodnosti EU) prinaša zanimive podatke o neto izčrpavanju vzhodnih članic EU. Najbolj razvite vzhodne članice EU (Češka, Madžarska, Slovaška in Poljska) so sicer deležne neto priliva EU sredstev (med 2% in 4% BDP letno). Vendar pa hkrati letno prek transferja dobičkov in drugih lastniških prihodkov tujim lastnikom neto izgubijo za 4.2% do 7.6% BDP. Te štiri države tako letno neto izgubijo med 2% (Slovaška in Poljska) ter kar 5.5% BDP (Češka). To je pač posledica privatizacije domačih podjetij tujcem. Tuji lastniki imajo namreč v teh državah v lasti okrog polovico vseh produktivnih sredstev, največ nemška podjetja, zato se levji del tega neto transferja lastniških dobičkov v tujino letno steka v Nemčijo.

Nadaljujte z branjem→

• Why you should check email less often, and how to do it – Tim Harford
• My Unclear Comments about the Doing Business Report – Paul Romer
• Doing Business Rankings – Paul Romer
• Reconsidering the ‘China shock’ in trade – Feenstra et al (VoxEU)
• Microfoundations and the values of policymakers – Simon Wren-Lewis
• 2018, the year of Europe – Thomas Piketty
• Embracing the New Age of Automation – Pissarides & Bughin
• Telling interests and ideas apart – Dani Rodrik
• Lessons from Poland, Insights for Poland – World Bank
• Milton Friedman and the Phillips Curve – Uneasy Money
• Manufacturing continues to go the way of agriculture – Economic Principals
• Low inflation for longer – VoxEU
• Does Retirement Raise the Risk of Death? – Tim Taylor

Kot ste najbrž že zasledili, prejšnji teden je glavni ekonomist Svetovne banke Paul M. Romer za Wall Street Journal priznal, da so avtorji indeksa enostavnosti poslovanja (Ease of Doing business ranking, kratko: DB), ki ga po načeloma dokaj solidni metodologiji vsako leto sestavlja Svetovna banka, goljufali pri sami metodologiji. Metodologijo so namreč sproti spreminjali, s čimer so postale primerjave med leti neprimerljive. (*)

No, pomembno je tudi, zakaj so to počeli. Izkazalo se je, da je imel prste vmes eden izmed (zdaj že umaknjenih) čilskih ekonomistov Augusto Lopez-Claros, ki je bil med glavnimi avtorji metodologije DB, za katerega se špekulira, da je imel politično motivacijo, da prikaže, kako se v času socialističnih vlad v Čilu poslabšujejo pogoji poslovanja za podjetja. Ustrezno je pač spremenil metodologijo agregacije indeksa. In v spodnji sliki lahko vidite, kako je “kaznoval” socialistične vlade in “nagradil” konzervativno vlado vmes (primerjajte zeleno krivuljo ob nespremenjeni metodologiji in oranžno krivuljo, ki je “okužena” z intervencijo dotičnega ekonomista).

Nadaljujte z branjem→

Huh, je kdo tole grafiko pokazal Trumpu?

Predlog ministrice za delo, da se letošnja raven minimalne plače dvigne za 4.7%, seveda spet buri duhove. Tako znotraj koalicije (ministrica za finance na eni in Karl Erjavec na drugi strani), kot med sindikalisti in delodajalci. Nekaterim je dvig premajhen, drugim previsok, tretjim pa povsem odveč. Iz tega pa spet sledijo stare debate, da bo minimalna plača ugonobila slovenska podjetja, da to sploh ne zmanjšuje revščine in tako naprej.

Nič od navedenega seveda ni res. Ni empiričnega dokaza, ne pri nas in ne v tujini, da dvigovanje minimalne plače zmanjšuje zaposlenost ali potiska podjetja v stečaj. Tiste analize, ki to trdijo za denimo 23% dvig minimalne plače v letu 2010, preprosto ne upoštevajo globoke krize iz tistega obdobja in da je do zmanjševanja zaposlenosti prvenstveno prišlo zaradi padca agregatnega povpraševanja, ne pa dviga minimalne plače.

Nadaljujte z branjem→