Adam Tooze je v svojem odličnem komentarju prejšnji teden odprl vprašanje, ki je v sedanji razpravi o »China Shock 2.0« skoraj povsem potisnjeno v ozadje: kako je mogoče, da se je evropska avtomobilska industrija, ki je bila še leta 2019 globalno dominantna, v samo nekaj letih znašla v domnevno eksistenčni krizi? Danes naj bi bila kar tretjina evropskih proizvodnih zmogljivosti presežna, evropski politiki pa iščejo načine, kako industrijo zaščititi pred kitajsko konkurenco. Toda Tooze opozarja, da je napačno zgodbo začeti pri Kitajski. Kitajski »šok« je predvsem diagnostičen: razkriva globoke strukturne probleme evropskega gospodarstva in napake evropskih proizvajalcev.

Tooze zato zavrne danes prevladujočo interpretacijo, po kateri je bila evropska avtomobilska industrija v osnovi zdrava, nato pa jo je nenadoma preplavil val poceni kitajskega izvoza, podprtega s subvencijami, podcenjenim renminbijem in presežnimi proizvodnimi zmogljivostmi. Če želimo razumeti sedanjo krizo, moramo pogledati tudi evropsko stran zgodbe. Še toliko bolj zato, ker gre za eno ključnih evropskih industrij: neposredno in posredno zagotavlja okrog 13 milijonov delovnih mest ter predstavlja jedro evropskega industrijskega raziskovalno-razvojnega sistema. Zato napačna diagnoza skoraj nujno vodi tudi do napačne terapije.

Prvi paradoks je, da evropski avtomobilski proizvajalci v krizo niso vstopili kot finančno izčrpana podjetja. Prav nasprotno. Leta 2023 so evropski proizvajalci ustvarili kar 40,6 % vseh dobičkov svetovne avtomobilske industrije, medtem ko je njihov delež leta 2006 znašal 27,9 %. Njihov skupni dobiček se je povečal z 10,9 milijarde evrov leta 2006 na 98,1 milijarde leta 2023. Tudi po profitni marži so bili evropski proizvajalci v samem svetovnem vrhu. Problem evropske avtomobilske industrije torej ni bil pomanjkanje denarja. Problem je bil, kaj so podjetja s tem denarjem naredila.

Nadaljujte z branjem→

… bi bila Ukrajina danes celovita, cela in neporušena in ekonomsko uspešna država.  Vendar ideološko obremenjeni osebki  ne poslušajo  pametnih ljudi, pač pa sledijo svojim ideološkim nagonom. In iz preteklih lastnih napak se nič ne naučijo, pač pa še povečajo napore za dosego svojih objektivno nedosegljivih ciljev.

Zakaj premija za univerzitetno izobrazbo pada? Je problem v tem, da smo proizvedli preveč diplomantov in da je zaradi množičnosti študija univerzitetna diploma izgubila svojo vrednost? Ali pa je problem ravno nasproten – da gospodarstvo ustvarja premalo kakovostnih, visoko produktivnih in dobro plačanih delovnih mest za vse bolj izobraženo prebivalstvo? John Burn-Murdoch v Financial Timesu pokaže, da je precej bolj prepričljiv drugi odgovor. Problem ni toliko v tem, da imamo preveč diplomantov, ampak da imamo premalo dobrih služb zanje. In če je diagnoza takšna, potem rešitev ni omejevanje dostopa do univerz ali neskončno reformiranje izobraževalnega sistema, temveč ekonomske politike, ki bodo ponovno začele ustvarjati kakovostna in dobro plačana delovna mesta.

Številne težave, ki jih običajno pripisujemo izobraževalnemu sistemu, so v resnici predvsem posledica šibke gospodarske rasti in stagnacije produktivnosti. Ko gospodarstvo dovolj dolgo stagnira, se začnejo težave kazati na posameznih področjih – pri plačah diplomantov, poklicnem izobraževanju ali družbenem statusu različnih poklicev –, zaradi česar jih začnemo obravnavati kot specifične sektorske probleme. Toda njihov skupni izvor je pogosto drugje: v gospodarstvu, ki ne ustvarja dovolj kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

“The language people speak in the corridors of power is not economics or politics. It is history.”, former US Secretary of Defense Ashton Carter

»Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.« Slovenski pregovor

Berem prispevek na Damijan blogu: “Konec ameriškega varnostnega popusta za zahodne vazalne države” in si ne morem kaj, da mi ne bi prišel na misel stavek angleškega komodorja (admiralski čin) Steva Jermyja v nedavnem intervjuju s Tuckerjem Carlsonom (govori sicer o NATO, ampak vsebina je ista):

»NATO rešuje problem, ki ga ne bi bilo, če NATO ne bi obstajal.«

https://www.youtube.com/watch?v=a8D31JnlW-Y (v prevodu MG)

Popolnoma isto je s problemom obrambe zahodnih vazalov s strani Amerike pred rusko in kitajsko grožnjo. Kakšno obrambo rabimo, je odvisno od analize tveganja. Tveganje pa je odvisno od obsega in narave grožnje. Zato se posvetimo najprej »grožnji«. Je bila carska Rusija, kasneje Sovjetska zveza in sedaj Ruska federacija res taka grožnja?

Nadaljujte z branjem→

V spodnjem zapisu pazite na “termalne izpuste” (povečanje temperature v okolici), porabo vode in način, kako naj bi v Utahu poganjali ta giga podatkovni center (s plinskimi elektrarnami). Podatkovni centri postajajo večje okoljsko breme od železarn.

Je še komu od zelenih in ozaveščenih mar za podnebje ali pa so srečni, da se lahko na telofonu igrajo s ChatGPT in Claude?

In Utah (USA), the creation of a data center spanning more than 80 square kilometers and generating a thermal load of about 16 GW—equivalent to the heat of 23 atomic bombs daily, according to calculations by physics professor Rob Davies—has been approved.

These data centers raise temperatures by up to 9 °C within a 10-kilometer radius and, by 2030, will consume as much water as 1.3 billion people.

Ukrainian channel @DrnBmbr analysed data of interceptions of Ukrainian drones by the 3 rings of air defence around Moscow during July, and found that over 1,500 drones were shot down by this massive air defence network.

According to their analysis, during July, in the first and second rings, approximately 1,400 drones (~93%) were shot down. In the 3rd ring, around 100 drones (~6%) were shot down. And in Moscow itself, just one single drone (~0.07%) managed to make it through these three rings, and was intercepted over the city.

However, in June, there were some other locations hit, such as the “Dubna” Space Communications Center, “Wildberries” warehouses, oil depots, and the Moscow Oil Refinery. But considering the fact that Ukraine has launched thousands of drones towards Moscow during this time period, this is an exceptionally high interception rate. Ukrainian drones attempted to breach these defensive rings from all directions, but there are no gaps. And there are no signs of Russia running out of interceptor missiles due to very high production rates.

https://x.com/AMK_Mapping_/status/2085936683527389565

Nadaljujte z branjem→

Bine se je odzval na moj zapis Evropska integracija kot razvojna past: Kako je poglabljanje integracije ubilo Italijo s trditvijo., da je bila hitra gospodarska rast v Italiji pred letom 1990 “nedvomno tudi posledica konstantnega proračunskega primanjkljaja in zadolževanja” in da so “visoko rast v veliki meri dosegali z močnim zadolževanjem, ki pa ima pač svoje limite”.

Z Binetom se seveda strinjam glede zadnje trditve, da ima financiranje rasti prek zadolževanja svoje meje. V makroekonomiji je ta meja določena z razmerjem med višino obrestne mere r in stopnjo gospodarske rasti g (g mora biti višja od r) in inflacijo. Preprosti makroekonomski koncepti (kot je nadgradnja IS-LM prek Phillipsove krivulje v AS-AD model) kažejo, da gospodarske rasti ni mogoče fiskalno spodbujati prek meja produktivnih kapacitet, ker to rezultira v dvigu cen (inflacija) in da to ni produktivno, kadar obrestna mera preseže stopnjo gospodarske rasti. Italija je bila pred letom 1990 mojstrica v menedžiranju teh relacij in spodbujanja konkurenčnosti, če jo je najedla visoka inflacija (z devalvacijo lire).

Ključno vprašanje pa je, ali je Italija te makroekonomske meje dosegla v začetku 1990-ih let in je zaradi tega morala začeti omejevati fiskalne deficite ali pa je slednje posledica poglabljanja evropske integracije (enotni trg 1994, priprave na vstop v evro po Maastrichtu leta 1992). Če smem biti brutalen: vprašanje je, ali je italijansko rast ubil njen dotedanji razvojni model ali poglobljena evropska integracija? In ali bi Italiji bilo bolje brez vstopa v evro območje in brez participacije v enotnem trgu (z vsemi omejujočimi politikami glede konkurence, državnih pomoči, energetske politike itd.)?

Nadaljujte z branjem→

Dobra razlaga:

None of the experts platformed by the MSM has a good grasp of the logic of the Sunni alliance. We hear all this nonsense about a regional security structure and a desire to diversify away from US security provision. These are incorrect takes. Here is what is actually going on.

1. The prime mover here is the Kingdom. The Pakistanis have tagged along as the Saudis’ security partner and nuclear backup. Think of this as a Turkish-Saudi alliance with outside support from Islamabad.
2. The Turks are not interested in fighting the Iranians for the Saudis. In any case, the Turks cannot offer the Saudis any more protection against the Iranians than the Americans. So this is really not about Iran.
3. The reason that the Turks are interested in a military alliance with the Saudis is because they feel extremely threatened by the Israelis, who are now open gunning for the Turks: ‘Turkey is the new Iran’. Everyone understands that the Americans and their European bootlickers are not going to protect anyone against Israel. That is the driver of this alliance formation. Moreover, the Turks understand that the Saudis can’t militarily help them with the Israelis. The point of this half alliance is to complicate US calculations in the event of an Israeli attack on Turkey.
4. What is really interesting and important is that the Egyptians decided to take a pass. Perhaps the Americans coerced them into it; perhaps they are simply afraid of the Israelis. We might learn at some point. But Egypt bears watching because an Egyptian-Turkish alliance is the greatest nightmare of the Israelis, and is the correct solution to the hyperaggressive agenda of the Israelis.
5. The Israeli/lobby campaign against the Turks extends to Qatar. The Israelis have put the microstate in the same ‘Muslim Brotherhood box’ as Turkey. Recall how the Israelis bombed Hamas leaders in Doha. This immediately prompted the WH to issue EO 14353. ‘The United States shall regard any armed attack on the territory, sovereignty, or critical infrastructure of the State of Qatar as a threat to the peace and security of the United States.’
6. This then raises the big question: what is the US doing behind the scenes? My read is that the US got the Egypt to take a pass because they understand that Egyptian participation would turn this into an Israeli nightmare. What seems to have happened is that the US could not prevail on the Saudis and the Turks, given the noises coming from Tel Aviv, but they did manage to scuttle the most serious alliance formation for now.

The state that bears watching here is not Pakistan. It is Egypt.

Dodatno branje:

Vprašanje ni, ali lahko ZDA vojaško premagajo Kitajsko (itak, da ne morejo, saj vojaško nimajo več niti za burek), pač pa ali lahko kdorkoli prepreči Kitajski, da postane dominantna globalna sila (kar je že zdaj – glejte spodnjo tabelo) in globalni hegemon.

K spodnji tabeli je treba dodati še te podatke glede relativne ekonomske moči držav:

• Kitajska danes v dolarski vrednosti ustvari približno 28 % svetovne industrijske proizvodnje, ZDA pa okoli 17 %.
• Če pa industrijsko proizvodnjo merimo količinsko, po številu oziroma obsegu proizvedenih izdelkov in ne v dolarjih, Kitajska proizvede približno 60 % vseh industrijskih izdelkov na svetu, ZDA pa le okoli 5 %.

Vprašanje danes je le, ali si Kitajska želi prevzeti vlogo globalnega policaja, ki so jo pred njo igrale ZDA, pred Ameriko pa V. Britanija. Zaenkrat teh ambicij ne kaže.

Bine Kordež

V objavljenem tekstu Evropska integracija kot razvojna past: Kako je poglabljanje integracije ubilo Italijo je Jože lepo povzel osnovne poudarke raziskave o razlogih gospodarskega zaostajanja Italije po letu 1990, ugotovitve te raziskave pa še dopolnil s svojimi pogledi in argumenti. Menim pa, da v teh poudarkih mogoče vseeno manjka še en vidik italijanske zgodbe.

Ugotovitve raziskave, kot jo lahko razumemo, temeljijo na izhodišču kako je bilo italijansko gospodarstvo do devetdesetih let eno najhitreje rastočih industrijskih držav, potem pa so se trendi drastično  obrnili. Da so trendi gospodarstva Italije zadnjih 30 let res slabi, ni veliko dvomov. V podkrepitev mogoče še dve sliki o rasti BDP Italije v primerjave z Nemčijo in Francijo, kjer se vidi prelom okoli leta 1990. Za naše razmere je mogoče zanimiva tudi primerjava o BDP preračunanem v kupno moč in stalne cene (2010) na prebivalca z dodanim podatkom za Slovenijo.

Nadaljujte z branjem→