Bine Kordež

V objavljenem tekstu Evropska integracija kot razvojna past: Kako je poglabljanje integracije ubilo Italijo je Jože lepo povzel osnovne poudarke raziskave o razlogih gospodarskega zaostajanja Italije po letu 1990, ugotovitve te raziskave pa še dopolnil s svojimi pogledi in argumenti. Menim pa, da v teh poudarkih mogoče vseeno manjka še en vidik italijanske zgodbe.

Ugotovitve raziskave, kot jo lahko razumemo, temeljijo na izhodišču kako je bilo italijansko gospodarstvo do devetdesetih let eno najhitreje rastočih industrijskih držav, potem pa so se trendi drastično  obrnili. Da so trendi gospodarstva Italije zadnjih 30 let res slabi, ni veliko dvomov. V podkrepitev mogoče še dve sliki o rasti BDP Italije v primerjave z Nemčijo in Francijo, kjer se vidi prelom okoli leta 1990. Za naše razmere je mogoče zanimiva tudi primerjava o BDP preračunanem v kupno moč in stalne cene (2010) na prebivalca z dodanim podatkom za Slovenijo.

Tisto kar pa je vseeno smiselno izpostaviti, pa so gospodarska gibanja Italije pred letom 1990, ko je dosegala podobno rast kot povprečje razvitih držav. Povprečna realna rast BDP je v obdobju 1970-1990 znašala kar 3,2 %, celo nekaj več kot v Franciji in Nemčiji. A takšna rast je bila nedvomno tudi posledica konstantnega proračunskega primanjkljaja in zadolževanja. V tem času so imeli v povprečju kar 3,8 % primarnega primanjkljaja v proračunu, torej osnovnega primanjkljaja brez plačevanja obresti za pretekli dolg. Zaradi tega se jim je javni dolg v začetku devetdesetih letih dvignil na preko 120 % BDP.

S takšnimi trendi seveda objektivno niso mogli več nadaljevati in javno porabo so morali spraviti v sprejemljive okvire. S spremembami fiskalne politike so po letu 1990 realizirali primarni proračunski presežek in ustavili naraščanje javnega dolga. Podrobnejši podatki po 5-letnih obdobjih so prikazani na naslednji sliki, ločeno gospodarska rast ter struktura proračunskega primanjkljaja.

Tu se lepo vidi, kako močno jim je gospodarsko rast do leta 1990 poganjalo zadolževanje države, v kasnejših letih pa so bili primorani ustvarjati primarni proračunski presežek, sicer bi jim javni dolg prešel vse sprejemljive okvire. Kljub primarnemu presežku v višini 0,5 % BDP povprečno letno zadnjih 25 let, jim je dolg zaradi obresti še vseeno narastel na lanskih 137 % BDP. Takšna fiskalna politika pa je imela nedvomno tudi pomemben vpliv na nizko gospodarsko rast ob vseh opisanih razlogih v članku.

S temi dodatnimi podatki sem želel samo pokazati, da mogoče tudi pred leto 1990 italijansko gospodarstvo dejansko ni bilo v tako dobri kondiciji. Da so visoko rast v veliki meri dosegali z močnim zadolževanjem, ki pa ima pač svoje limite.