Marko Golob

“The language people speak in the corridors of power is not economics or politics. It is history.”, former US Secretary of Defense Ashton Carter

»Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.« Slovenski pregovor

Berem prispevek na Damijan blogu: “Konec ameriškega varnostnega popusta za zahodne vazalne države” in si ne morem kaj, da mi ne bi prišel na misel stavek angleškega komodorja (admiralski čin) Steva Jermyja v nedavnem intervjuju s Tuckerjem Carlsonom (govori sicer o NATO, ampak vsebina je ista):

»NATO rešuje problem, ki ga ne bi bilo, če NATO ne bi obstajal.«

https://www.youtube.com/watch?v=a8D31JnlW-Y (v prevodu MG)

Popolnoma isto je s problemom obrambe zahodnih vazalov s strani Amerike pred rusko in kitajsko grožnjo. Kakšno obrambo rabimo, je odvisno od analize tveganja. Tveganje pa je odvisno od obsega in narave grožnje. Zato se posvetimo najprej »grožnji«. Je bila carska Rusija, kasneje Sovjetska zveza in sedaj Ruska federacija res taka grožnja?

Pa začnimo s carsko Rusijo. Menda tisočletno grožnjo Zahodu. Kdaj se začnejo resni spopadi med Zahodom in Rusijo? Po shizmi leta 1054, tj. po ločitvi krščanskega sveta na katoliški in pravoslavni del. Prej so sicer obstajali občasni spopadi med Kijevsko kneževino in Poljskim kraljestvom ali med Litovci in rusko Novgorodsko republiko, ampak ti so večinoma imeli bolj značaj dinastičnih vojn in lokalnih sosedskih spopadov kot pa civilizacijskega spopada. Ti se začnejo zares šele po shizmi, ko napad na Rusijo pridobiva značaj svete vojne. In v resnici so konica tega napada tevtonski nemški vitezi, ki križarsko vročico prenesejo z Bližnjega vzhoda na evropski vzhod, v dogajanju, ki kasneje dobi stoletno oznako »Drang nach Osten«.

Rusi so v tej civilizacijski bitki v izjemno neugodnem položaju, saj se morajo hkrati boriti z nomadskimi ljudstvi na vzhodu ter z mogočnimi imperiji Bizantincev in Hazarov na jugu in jugovzhodu. Da bi bila stvar še hujša, se začnejo v sicer močni, razviti in bogati ruski Kijevski kneževini dinastični boji za nasledstvo, ki mogočno državo notranje oslabijo tik pred navalom Mongolov, ki Kijevsko kneževino in sosednje ruske kneževine (pa tudi Poljsko in Madžarsko kraljestvo) temeljito potolčejo, Ruse pa za dolgi dve stoletji in pol zasužnjijo pod svojo vladavino. Čeprav je cena poraza in kasnejše mongolske okupacije izjemno težka, pa je ruski zgodovinarji ne ocenjujejo zelo negativno. Takole pravijo:

»Nemci so zahtevali naše bogastvo in dušo, Mongoli pa samo naše bogastvo.«

Veliko resnice je v tem. Mongoli so bili namreč versko strpni in so podjarmljenim ljudstvom puščali njihov način življenja in religijo, česar pa ne moremo trditi za zahodne evropske sile. Ironija usode je, da je mogoče prav mongolska okupacija s svojo tedaj superiorno vojaško silo pomagala obraniti Rusijo pred tevtonskim napadom. Znan je primer iz časa mongolske okupacije, ko se je pet tisoč tevtonskih vitezov (praktično oklepne enote tistega časa) v pohodu na Rusijo obrnilo nazaj, čim so slišali, da je v večtisočglavi ruski vojski 700 mongolskih konjenikov. Verska vnema se je ohladila v trenutku, ko bi se bilo treba soočiti z Mongoli. Mongoli pa so dali Rusom še nekaj: učinkovito organizacijo vojske in visoko centralizirano, učinkovito državo. To sta dve lastnosti, ki sta Ruse, za razliko od ostalih Slovanov (predvsem Poljakov), naredili za velesilo. S katoliškimi Poljaki oz. litovsko-poljsko zvezo so imeli potem Rusi stoletne vojne predvsem zaradi Ukrajine in Ukrajincev, ki jih je ruski car Aleksej Mihajlovič na zahtevo kozaškega hetmana Bogdana Hmelnickega leta 1654 vzel pod svoje varstvo in zaščito. V spopadu z Rusi so Poljaki leta 1612 celo zavzeli Moskvo in poskušali nastaviti svojega cesarja. Ni torej res, da so Poljaki uboge žrtve stoletne ruske agresije. Agresija je šla stoletja tudi v drugi smeri – proti vzhodu. H kasnejšemu propadu in okupaciji Poljske so največ prispevali Poljaki sami, da Avstrijcev in Nemcev (kar se kar nekako pozablja) niti ne omenjamo. Predvsem pa pozabljamo, da so katoliški Poljaki in Litovci z okupiranim ruskim (tedaj so se tudi Ukrajinci imenovali Rusi) pravoslavnim življem ravnali bistveno slabše, kot so Rusi z njimi v vseh stoletjih ruske nadvlade nad Poljaki. Še slabše se je Rusom godilo v stoletnih spopadih s krimskimi Tatari, ki so bili sicer vazali turškega imperija. Ena glavnih »gospodarskih« panog krimskih Tatarov je bilo plenjenje na jugu Ukrajine, Rusije (in Poljske) ter zasužnjevanje slovanskega prebivalstva, ki so ga potem prodajali na turških in arabskih bazarjih. Malo znano dejstvo je, da so Tatari leta 1571 zasedli Moskvo (niso pa sicer uspeli zavzeti Kremlja). Ta grožnja se je za Ruse zmanjšala šele naslednjega leta, 1572, ko so po znameniti bitki pri Molodiju Rusi popolnoma potolkli štirikrat večjo tatarsko vojsko in vsaj osrednja ruska ozemlja rešili stalno navzoče tatarske grožnje.

Naslednji val agresije je prišel s severa in zahoda, predvsem pod mladim švedskim kraljem Karlom XII. konec 17. in v začetku 18. stoletja. Močno švedsko kraljestvo, ki se je znašlo pod težkim bremenom klimatskih sprememb (močna ohladitev Evrope med letoma 1645 in 1715, tako imenovani Maunderjev minimum), ki je prebivalstvo spravilo na rob stradanja (in čez), je izhod našlo v agresivnih vojnah s svojimi južnimi (Nemci, Poljaki) in vzhodnimi (Rusi) sosedi. Medtem ko je Karel XII. zmagoval v Nemčiji in Poljski ter v začetku tudi v Rusiji, je na koncu v Petru Velikem našel dostojnega nasprotnika. Z zmago nad švedsko vojaško velesilo v legendarni bitki pri Poltavi leta 1709 se je Rusija pod mladim in ambicioznim carjem Petrom vzpostavila kot velesila na evropskem prestolu. In s svojo močjo, drugačno pravoslavno civilizacijsko kulturo in neodvisnostjo vzbudila močno nelagodje med evropsko katoliško (in anglikansko) elito. Vsa stvar je kulminirala v znanem Napoleonovem pohodu na Rusijo leta 1812, ki se je katastrofalno končal leta 1814. Ko je Aleksander I. istega leta postrojil svojo 160-tisočglavo vojsko pred Parizom, se je v nelagodju tresla vsa katoliška Evropa. So se pa Rusi takrat izkazali kot verjetno eni izmed najbolj benevolentnih okupatorjev v zgodovini. Kljub temu da so jim Francozi razrušili domovino in so morali Rusi ob umiku zažgati Moskvo, ruski vojaki niso ne pustošili ne plenili po Parizu. So pa bili dobre stranke pri francoskih delavkah najstarejše obrti in solidni gostje v pariških gostilnah. Njihov tempo porabe francoskih pijač je bil tak, da se še danes takim lokalom reče bistro (bistro = hitro po rusko). No, Francozi so jim ta prispevek k rasti njihovega BDP, čisto po francosko, vrnili s sodelovanjem z Angleži, Turki in Italijani pri napadu na Krim med letoma 1853 in 1856. Pa niso bili edini, ki so se »izkazali« s svojo hvaležnostjo. Habsburški cesar Franc Jožef I., ki so mu Rusi malo pred tem, leta 1848, v revolucijskem vrenju in madžarskem uporu rešili glavo in cesarstvo, se je že čez pet let povsem brez slabe vesti postavil na stran britanskih, francoskih, italijanskih in turških sil v krimski vojni. Ni čudno, da je malo kasneje ruski car Aleksander III. izjavil, da sta edina prava zaveznika, na katera lahko računa Rusija, njena vojska in mornarica. Zanimivo, kolikokrat to izjavo še danes ponavljajo ruski mediji.

No, po krimskem debaklu so Rusi začeli obsežno preoblikovanje tako države kot vojske in v drugi polovici 19. stoletja so Turkom vrnili milo za drago z osvoboditvijo pravoslavnih področij od današnje Ukrajine, Romunije in Bolgarije do, posredno, Srbije. Da Kavkaza niti ne omenjamo. Na vseh evropskih bojiščih tega časa je bila Rusija s strani lokalnega prebivalstva sprejeta kot osvoboditeljica izpod turškega jarma, zgodba pa je bila bistveno drugačna na Kavkazu (razen Armenije in Gruzije) in v Srednji Aziji, kjer je Rusija igrala vlogo osvajalske imperialne sile z vso brutalnostjo, ki je bila v tistem času v navadi med imperialnimi silami. Vendar pa Rusija ni neposredno ogrožala evropskih sil. Zakaj se je kljub temu Zahod počutil ogroženega? Zato, ker se je pojavila enakovredna ali močnejša sila z neslutenimi potenciali, ki je predstavljala oviro za nadaljnje širjenje zahodnih imperijev, predvsem v Aziji. Takrat se začne tako imenovani »Big Game« – rusko tekmovanje z Angleži, ki se začnejo bati ruskega prodora v Srednjo Azijo in potencialne grožnje angleškemu imperialnemu kronskemu dragulju – Indiji.

No, Rusi tudi Angležem in Francozom niso ostali dolžni. V ameriški državljanski vojni med letoma 1861 in 1865 so se odločno postavili na stran Severa, medtem ko sta Velika Britanija in Francija, menda zibelki demokracije in človekovih pravic, podpirali sužnjelastniški Jug. Ruski car Aleksander II. je poslal ladjevje tako na vzhodno kot zahodno ameriško obalo (tako kot nekoč cesarica Katarina Velika v času ameriške revolucije). Ne samo to, car Aleksander je Angležem zagrozil z vojaškim ultimatom, če bi se vmešali v ameriško državljansko vojno. S tem je Rusija posegla v geopolitiko daleč zunaj meja svoje velikanske države.

Čeprav Rusija ni neposredno ogrožala Velike Britanije in Francije niti njunih kolonij, pa je predstavljala mogočnega konkurenta.

Kaj pa Nemčija? Sam nemški kancler Bismarck, združitelj Nemčije, je nekoč dejal, da je ključ uspešne zunanje politike dober sporazum z Rusi. Zakaj? Ker mu je Rusija v procesu združevanja nemških držav in v spopadu s Francijo varovala hrbet. Rusija je hkrati predstavljala nenasiten trg za razvijajočo se nemško industrijo in zanesljiv vir žita za hitro rastoče nemško prebivalstvo, kjer je postalo vprašanje prehranske varnosti, še pred Haberjevim odkritjem sinteze amonijaka in kasnejšim razvojem umetnih gnojil, pereč državni problem. Z umikom kanclerja Bismarcka se spremeni tudi nemška zunanja politika. Nemčija, ki sicer postaja gospodarska in znanstvena sila, je imperialni zamudnik in nima več veliko prostora za kolonialno širjenje. Takrat, tj. še pred prvo svetovno vojno, se ponovno pojavi ideja »Drang nach Osten«, tj. širjenja na prostrane in plodne ukrajinske in ruske ravnice. Hitler je to idejo kasneje samo naprej operacionaliziral. Čeprav je bila Rusija zaveznica in pomemben člen Antante, so ključne njene članice, Velika Britanija in Amerika, začele rovariti proti Rusiji že med samo vojno. Da bi razlagali vzroke te vojne, bi zahtevalo preveč prostora. Omenimo le, da ruska boljševiška revolucija ni ruskega izvora. Planirana, organizirana in financirana je bila s strani tako »zaveznikov« kot Nemčije, z jasnim namenom razrušenja ruskega carstva, razbitja imperija in polastitve njegovih potencialov.

Rusija je predstavljala potencialen plen bolj kot neposredno grožnjo.

Že, že, kaj pa Sovjetska zveza in komunistična revolucija? Že res, da je komunizem predstavljal ideološko grožnjo, vendar Sovjetska zveza v bistvu ni predstavljala teritorialne grožnje. Vsaj od poraza Trockijeve internacionalistične struje (pristaši svetovne revolucije) s strani Stalinove struje (socializem v eni državi – Sovjetski zvezi).

Čakajte malo, kaj pa baltske države in Finska? No, tu je veliko temnih lis zgodovine, ki se jih iz razumljivih aktualnih političnih razlogov noče razjasniti. O finski zgodovini bi lahko pisali dolge članke, naj povem tukaj le to, da Finska pod carsko Rusijo (Velika kneževina Finska) od leta 1809 ni bila nikakršna žrtev, temveč najbolj privilegirano ozemlje in populacija v ruskem carstvu. V carstvu, ki jo je rešilo izpod švedskega jarma, kjer so Fince obravnavali kot ljudi manjvredne rase. Nekaj takega kot Srbi nekoč Albance na Kosovu. Pod carsko Rusijo, v pogojih privilegirane obsežne avtonomije, je Finska doživela nesluten kulturni, gospodarski in demografski razvoj. Sovjetska Rusija je Finski leta 1917 dala samostojnost brez boja. Član politbiroja in komisar za narodnosti, najbolj zaslužen za to, je bil takrat Josip Visarionovič Stalin. Ko je po prvi svetovni vojni na Finskem izbruhnila revolucija, Sovjetska zveza kljub geografski in ideološki bližini in dejstvu, da je zmagovita finska desnica brutalno pobila kakih 35 tisoč finskih levičarjev, ni posredovala.

Leta 1939 je Sovjetska zveza predlagala Finski zamenjavo ozemlja. Za relativno ozek pas okoli Leningrada je ponudila obsežna ozemlja v Kareliji, tj. ozemlju, ki ga je delno naseljevala ugrofinska populacija. Ni šlo za golo agresijo. Rusija je imela drugi največji populacijski, kulturni in industrijski center – Leningrad – praktično na sami meji in je bil s tem izjemno ranljiv. Prav tako so bili takrat dobro znani tesni stiki finskega vodje maršala Mannerheima s Hitlerjem oz. Finske z Nemčijo. Rusija je imela več kot nekaj resnih razlogov za zaskrbljenost.

Pa baltske države? Mimogrede, ozemlje baltskih držav s populacijo vred je Švedska v začetku 18. stoletja po vrsti porazov prodala Rusiji. Da ne bomo predolgi, vse baltske države so bile med vojno fašistične diktature, tesno povezane z Nemčijo, nenazadnje tudi zaradi številčne, gospodarsko močne in vplivne nemške manjšine, ki je v teh državah obstajala stoletja. Baltske države so predstavljale sestavni del nemškega vojnega načrta napada na Sovjetsko zvezo. Sovjetska zveza je bila zaradi vrhunske obveščevalne službe podrobno seznanjena z nemško grožnjo, ki je predstavljala eksistencialno grožnjo ne samo za Sovjetsko zvezo, temveč še posebej za slovanski živelj. Spomnimo se nemškega »Generalplan Ost«. Ta je predvideval poboj tretjine prebivalstva (predvsem Slovanov), tretjina naj bi umrla zaradi lakote, tretjino pa bi zasužnjili. Višja izobrazba je bila npr. prepovedana za slovanski živelj na zasedenih ozemljih Sovjetske zveze med drugo svetovno vojno. Sužnji pač ne potrebujejo več kot osnovnega znanja: brati, pisati in računati s štirimi osnovnimi operacijami, ravno toliko, da lahko opravljajo enostavne naloge in upravljajo enostavne stroje.

Pred kratkim je bil razkrit Hitlerjev pogovor z romunskim diktatorjem Antonescujem iz novembra 1941, tj. iz časa bliskovitega nemškega napredovanja, še preden je bil nemški vojaški stroj ustavljen pri Moskvi decembra 1941. Pijana od nemških zmag sta diktatorja razpravljala o prihodnosti Evrope. Slovane sta opredelila kot »biološki« problem oz. kot podljudi, ki v novi Evropi, rezervirani za germansko in latinsko raso, nimajo kaj iskati. Problem bi rešila »biološko«, torej z iztrebljanjem.

Kaj lahko naredi narod, ki mu grozi fizično iztrebljanje? VSE!!! Vse, kar je potrebno, da preživi. Kot je nekoč rekel Henry Kissinger: »Države nimajo posmrtnega življenja.« In v tej luči je treba gledati tudi razvoj po sporazumu Ribbentrop–Molotov iz avgusta 1939. Sporazum, ki se je dogajal v času, ko je Hermann Göring čakal na letališču, da bi v primeru spodletelega sporazuma z Rusi podobnega sklenil z Angleži (proti Rusom). Zanimivo, da so angleški arhivi glede tega še vedno zaprti. Kaj neki skrivajo?

Rusija je s sporazumom (oz. njegovim tajnim protokolom) dobila nazaj svoja tradicionalna stoletna ozemlja, ki jih je izgubila v sporazumu med boljševiki in Nemčijo leta 1918 v Brest-Litovsku in v poljsko-sovjetski vojni med letoma 1918 in 1921. V poljskem primeru gre za tako imenovana Kresy – ozemlja, ki so bila večinsko poseljena z ukrajinskim in beloruskim življem. Poleg tega je dobila dodatni dve leti za pripravo na vojno, za katero je bila upravičeno prepričana, da bo do nje prišlo. Nenazadnje tudi zato, ker so se vsa njena prizadevanja za oblikovanje skupne fronte z Anglijo in Francijo proti fašistični Nemčiji od leta 1936 izkazala za neuspešna. Od münchenskega sporazuma leta 1938 naprej, z žrtvovanjem Čehoslovaške in anšlusom Avstrije, je bilo jasno, da namerava Zahod pognati Hitlerja proti Vzhodu. Proti Sovjetski zvezi kot glavnemu cilju.

Če pogledamo vse zgodovinsko dogajanje do druge svetovne vojne, bomo lahko ugotovili, da je bil Zahod praviloma večja grožnja za Ruse kot obratno. V sami vojni, ki je Rusi niso začeli, se je narod boril za golo fizično preživetje. Proti grožnji, ki je bila verjetno največja v njegovi zgodovini. Da je to bistveno zaznamovalo narodovo psiho, kulturo, delovanje države in njene politike, je razumljivo. Glede na vso svojo zgodovino in še posebej glede na 27 milijonov žrtev v drugi svetovni vojni je ruski narod obseden s svojo varnostjo. Ne brez razloga. Kot pravi ruski vir: »Rusi so skozi vso zgodovino ustavljali agresorje z rekami svoje krvi.«

V tej luči je treba gledati tudi na povojno dogajanje. V vzhodni Evropi ni šlo toliko za kolonialno izkoriščanje teritorija (razen v začetku vzhodne Nemčije – iz mednarodnopravno utemeljenih razlogov – odškodnine za vojno uničenje) kot za varnostni koridor proti morebitni novi agresiji. Zanimivo je, da je Sovjetska zveza nasprotovala razdelitvi Nemčije, kar je bila predvsem zahodna ideja. Stalinova rešitev je bila enotna, nevtralna in demilitarizirana Nemčija. Razlog, da Zahod te rešitve ni sprejel, je bila potreba po industrijsko močni, številčni državi, ki bi poleg Francije, Velike Britanije in Italije predstavljala steber novega vojaškega pakta – leta 1949 ustanovljenega NATO. Namen tega pakta, kot ga je lepo označil njegov prvi sekretar lord Ismay, je bil:

»To keep the Russians out, Americans in and Germany down.«

(Obdržati Ruse zunaj, Američane znotraj in Nemce na tleh.)

In tako je ostalo vse do današnjega dne. Bolj ali manj. V obdobju od kanclerjev Schmidta in Kohla do Schröderja in Angele Merkel sta se Nemčija in Sovjetska zveza, kasneje pa Rusija, povezali z mrežo naftovodov in plinovodov, ki so Nemčiji zagotovili zanesljivo in cenovno ugodno energetsko oskrbo, Sovjetski zvezi pa devize, s katerimi je lahko kupovala proizvode, predvsem nemške strojegradnje, Rusiji kasneje pa še devize za nakup potrošnih dobrin. In še nekaj: Rusi in tudi nekateri krogi na Zahodu so verjeli, da z rastočo ekonomsko soodvisnostjo pada tveganje vojaškega spopada. Nenazadnje, ruski predsednik Putin je doktoriral na Leningrajski rudarski akademiji prav s tezo o strateškem upravljanju naravnih virov. S tem, ko so Nemci potegnili Ruse noter, so ustvarili pogoje za svoj dvig. Da Anglosasom to ni bilo všeč, je bilo očitno od začetka. Ko je padla odločitev za obračun z uporno Rusijo prek lansiranja ukrajinske vojne, je bilo treba to energetsko žilo, ki je povezovala Nemčijo in velik del zahodne Evrope, odločno prerezati. Navsezadnje ni Amerika investirala stotine milijard v drago hidravlično lomljenje (fracking) in plinske terminale, da bi ji sedaj Rusija odžirala profite s poceni plinovodnim plinom. Evropejci smo in še bomo plačali ceno, ampak koga med elito pa to briga. Odvisni in nesuvereni pač morajo trpeti to, kar morajo.

Sovjetska zveza je kot reakcijo na ustanovitev NATO ustanovila Varšavski pakt, toda šele šest let kasneje, leta 1955. Zahod Sovjetski zvezi upravičeno očita zatrtje demokratičnih revolucij na Madžarskem, v Češkoslovaški in na Poljskem (ki so bile vse krepko podprte s strani zahodnih tajnih služb), ob tem pa prikladno zamolči svoje podobne intervencije v Grčiji, Alžiriji, Egiptu, Vietnamu, Indoneziji, Iranu … da ostalih pokolov v prekomorskih kolonijah, ki so se borile za neodvisnost, niti ne omenjam. Ni Zahod tisti, ki bi glede na lastne grehe lahko Rusiji v tem smislu karkoli očital.

Rusi so se leta 1991 odločili, da se hladne vojne ne gredo več. Da jih imperij enostavno stane preveč. Zato so marca 1991 organizirali referendum o ohranitvi Sovjetske zveze. Vse republike bivše Sovjetske zveze, ki so glasovale za samostojnost, so se brez problema odcepile, kljub ponekod obsežnim ruskim manjšinam. Skupaj je 24 milijonov Rusov ostalo zunaj domovine oz. skoraj vsak peti. Rusi niso delali nobenih ovir. Zanimivo je, da je takrat večji del prebivalstva (78 %) v Ukrajini glasoval za ohranitev Sovjetske zveze kot v Rusiji (75 %). Vse, kar so Rusi v bistvu hoteli od bivših republik Sovjetske zveze takrat, je bilo spoštovanje pravic ruske manjšine ter normalno gospodarsko in varnostno sodelovanje. Slednje je predvsem pomenilo, da se nove države ne vključujejo v vojaške strukture, naperjene proti Ruski federaciji.

Da bi sedaj Rusi s svojimi približno 150 milijoni prebivalcev (vštevši nova ozemlja v Ukrajini) kar naenkrat hoteli zasesti več kot polmilijardno Evropo, kot nas prepričuje zahodna politična elita (in naši domači kompradorji). Zakaj že? Ker jim manjka ozemlja? Sibirija, zakladnica sveta s kakimi 30 % vseh razpoložljivih svetovnih virov, je praktično prazna.

Rusom manjka ljudi, ne ozemlja.

Zakaj bi sedaj npr. hoteli zavzeti baltske države? Majhno skupino rusofobnih čivav, praktično brez naravnih virov. Kaj pa naj dobijo od njih? Mogoče bi želeli zaščititi svoje manjšine. Ampak če nas bližnja zgodovina kaj uči, so naredili kaj malo za to. Kljub temu da je nasilje nad rusko manjšino v teh državah naravnost brutalno. V Latviji poleg radikalnega omejevanja pravic ruske manjšine, ki je v nasprotju z vsemi pravili temeljne listine ZN o človekovih pravicah, da pozitivne prakse medsebojnega bivanja narodov v Evropi niti ne omenjamo, npr. prikrajajo osebna imena Rusov. Kje smo že to videli? Moji noni, ki je živela na slovenskem Krasu v družini, za katero pisni viri potrjujejo slovenske korenine dolga stoletja nazaj v zgodovino, so italijanski fašisti spremenili ime iz Ivanke v Giovanno. Pa je to še najmanj. Kaj smo naredili Slovenci z njimi po vojni, ni treba posebej razlagati. Kaj delajo Rusi Baltom? Nič! Pišejo proteste Evropski uniji in Združenim narodom.

Rusi lahko v pol ure uničijo Evropo, ne morejo je pa okupirati. Tudi če bi hoteli, Rusi nimajo ljudi za to. Rusija ni Sovjetska zveza. Še najmanj demografsko. Recimo, da bi Rusi v hipotetičnem scenariju podredili Evropo. Po zgodovinskem kriteriju, sicer zelo približnem, rabiš za okupacijo cca. enega vojaka na 40 prebivalcev. Za Evropo bi to pomenilo več kot 10 milijonov vojakov. Kje naj jih Rusi vzamejo? Kdo bo potem v Rusiji delal v tovarnah, na poljih? Še danes bi brez milijonov gastarbajterjev iz Srednje Azije ruska ekonomija kolapsirala. Pa še Ukrajine niso zasedli. Rusija enostavno nima demografske moči za podreditev Evrope, da ekonomske niti ne omenjamo.

Pa tudi, če pogledamo ekonomske razloge. Bi se Rusom to izplačalo? Kaj pa ima Evropa, česar Rusija ne more dobiti drugje? Vse, kar lahko Rusi prodajo, lahko prodajo v Azijo in svet v razvoju, in vse, kar morajo kupiti, lahko kupijo v Aziji. Večinoma ceneje kot v Evropi. Dandanes pa tudi marsikje boljše. Ne verjamete? Da vam dam primerjavo iz svoje avtomobilske branže. V dveh letih so kompletno zamenjali evropske dobavitelje, naše tovarne v Rusiji, ki smo jih Evropejci odprodali dobesedno za drobiž, včasih dobesedno za en evro, so kupili Kitajci ali Rusi sami in delujejo naprej. Je kakšno pomanjkanje avtomobilov na ruskem trgu? Kje pa! Vlada brutalna konkurenca, hujša kot prej, avtomobili so pa modernejši in bistveno cenejši od teh, ki smo jih Evropejci prodajali na teh trgih. Tudi če se napetosti med EU in Rusijo takoj končajo, Evropejci nikdar več ne bomo imeli takega tržnega deleža ali profitabilnosti prodaje kot nekoč. Nekoč je Renault ustvaril tretjino globalnega dobička iz svoje naložbe v Rusiji. Verjetno nikoli več!

Če vse to drži, zakaj so pa potem Rusi napadli Ukrajino?

Ukrajina je zgodovinsko ozemlje ruske države in zibelka njene tisočletne civilizacije. Na njenem jugu in vzhodu je kot večinsko prebivalstvo pred to vojno živelo približno 12 milijonov Rusov. Rusov in rusko govorečega prebivalstva (ki je tudi predstavljalo del populacije, ki je simpatiziral z Rusijo) je bilo približno 40 % od 42 milijonov (po zadnjem popisu 2012). Skoraj polovica prebivalstva Ukrajine oz. 52 % po navedbah ima sorodnike v Rusiji. Glej več o tem v mojem članku:

O vzrokih, ki so pripeljali do vojne v Ukrajini

https://damijan.org/2022/06/27/kaj-vam-mediji-niso-povedali-o-ukrajini-pro-korrini-narodi-ukrajini/

Ukrajina je ozemlje, kamor je Rusija, da Sovjetske zveze niti ne omenjamo, investirala ogromna sredstva. Mislite, da so metalurgijo Donbasa v 19. stoletju razvijali ukrajinski kozaki? Ali vesoljsko tehnologijo Sovjetske zveze po drugi svetovni vojni? Rusi so v Ukrajini predstavljali industrijsko in akademsko elito države, Ukrajinci pa večino kmetijskega ruralnega prebivalstva. Ukrajina za Rusijo ni kar neka tretja država. Je država, kjer ima Rusija zgodovinske legitimne interese.

Kljub temu ni nikakršnega dokaza, da so Rusi hoteli zavzeti Ukrajino. Če pogledamo vsebino tako sporazumov iz Minska (ki so bili potrjeni v Varnostnem svetu ZN in s tem postali del mednarodnega prava) kot tudi že parafiranega sporazuma iz Istanbula marca 2022, potem je v bistvu vse, kar so hoteli Rusi, enakopravne narodnostne pravice in avtonomija za svojo manjšino (za kar imajo po Ustanovni listini ZN vso pravico) in zagotovilo, da Ukrajina ne bo postala varnostna grožnja Rusiji (da ne bo postala članica vojaškega bloka NATO, ki deklarira Rusijo kot primarno grožnjo). Evropa in Amerika sta v jasni kršitvi mednarodnega prava izigrali Rusijo. Glej samo izjavi nemške kanclerke Angele Merkel in francoskega predsednika Hollanda za javne medije. Oba sta v svojih intervjujih jasno priznala, da so Minske dogovore sklepali izključno z namenom pridobitve časa za oborožitev Ukrajine. Sklepanje sporazumov s figo v žepu, v slabi veri, je povsod po svetu kaznivo dejanje.

Opa, kaj pa Krim? Niso Rusi zavzeli Krima spomladi 2014? Krimu so se Rusi odpovedali z Budimpeštanskim memorandumom leta 1994 v zameno za izročitev jedrskega orožja Sovjetske zveze, ki je bilo na ozemlju Ukrajine. Glede na to, da je bila Ruska federacija uradna naslednica Sovjetske zveze, je bilo to orožje formalno tako ali tako last Ruske federacije. Podlaga memoranduma je bila ukrajinska nevtralnost in enakopravnost ruske manjšine, oboje takrat zapisano v ustavi Ukrajine. Ter odpoved razvoju jedrskega orožja. S tem, ko se je Ukrajina začela potegovati za članstvo v NATO, začela krčiti pravice ruskega naroda kot konstitutivnega naroda Ukrajine ter napovedala razvoj jedrskega orožja, je izpodkopala pravni temelj, na katerem je slonel Budimpeštanski memorandum. Pa to ni vse. Krim je bil podarjen Ukrajini leta 1954 v nasprotju z ustavo tako Ruske federacije kot Sovjetske zveze (odločale so vlade, ne pa parlamenti teh organov, kot bi po ustavi morali). Ne samo, da je bila izročitev Krima Ukrajini neustavna, bila je sklenjena proti volji večinskega ruskega prebivalstva Krima. Prvi referendum o odcepitvi od Ukrajine je bil še v času Sovjetske zveze, ostali po razpadu skupne države leta 1991 so prav tako rezultirali v isti odločitvi za samostojnost oz. priključitev Rusiji. Tako lahko razpravljamo, ali je bil referendum marca 2014 res potrjen v takem odstotku (80,4 % vseh volivcev) ali ne, vendar pa je dejstvo, da je večina glasovala za odcepitev, nesporno. Ob tem se postavlja vprašanje: »Če ima dva milijona Kosovarjev pravico do samoodločbe in odcepitve, pa nikoli niso imeli svoje države, zakaj je 2,2 milijona prebivalcev Krima ne bi smelo imeti, kljub temu da so za njimi stoletja ruske državnosti?«

Marca 2022 je prišlo do Istanbulskega sporazuma med Rusijo in Ukrajino. Sporazum je zelo podrobno uredil vprašanja med državama in, če verjamemo nekdanjemu izraelskemu predsedniku vlade Naftaliju Bennettu (intervju iz februarja 2023, https://www.youtube.com/watch?v=qK9tLDeWBzs&t=9087s, glej po 2:31:22), ki je poleg turškega predsednika Erdoğana posredoval v pogajanjih, sta si obe strani zelo prizadevali za sklenitev sporazuma in bili pripravljeni druga drugi dati občutne koncesije. Sedemnajst poglavij sporazuma je bilo usklajenih in parafiranih, kar pomeni, da je sporazum samo čakal na podpis ustreznih državnih organov. V začetku aprila 2022 sta britanski premier Johnson in ameriški predsednik Biden torpedirala Istanbulski sporazum, ki je bil tako v interesu Ukrajine kot Rusije.

Mevlüt Çavuşoğlu, zunanji minister Turčije, ki je posredoval pri pogajanjih, je dejal:

“Turkey did not think that the Russia-Ukraine war would continue much longer.”

“Following the NATO foreign ministers’ meeting,” “it was the impression that…there are those within the NATO member states that want the war to continue, let the war continue and Russia get weaker*.”*

Zahod je hotel vojno! Zakaj?

Ne gre samo za Ukrajino kot strateško ozemlje in zakladnico naravnih bogastev, vrednih po zahodnih virih kakih 14 tisoč milijard USD (gre za mineralno bogastvo brez černozjoma na jugu in nafte v obmorskih policah Črnega in Azovskega morja). Šlo je za prvo stopnjo napada na Rusijo s ciljem zrušenja njene vlade in posledičnega razkosanja ter plenjenja teritorialno največje države sveta. Spomnite se samo izjave Hillary Clinton, še iz časa njene vloge ameriške zunanje ministrice, ki je rekla, da gre za zgodovinsko krivico, da ena država – Rusija – poseduje ves ta surovinski potencial.

V drugi fazi je bil namen obkoljevanje Kitajske. Tiste Kitajske, katere razvoja se v prostem tekmovanju na trgu ne da več ustaviti. Ker če se ne ustavi, bo postala (kolikor ni že v posameznih segmentih) vodilna svetovna sila. Če to postane, bo z zahodno hegemonijo konec. In če se to zgodi, bo padla dominacija Zahoda na finančnih trgih. Če pade dominacija na finančnih trgih, bo padel privilegij tiskanja denarja brez pokritja. In če pade ta privilegij, na Zahodu ne bo samo finančna kriza, ampak katastrofa neslutenih razsežnosti.

Če se Kitajske ne da ustaviti na miren način, pa bo mogoče šlo na silo. Toda dokler obstaja neodvisna in močna jedrska Rusija, Kitajske ni mogoče »stisniti«. Ko bi odrezali Kitajsko od širokega ruskega zaledja in ruskih surovin ter zaščite njenega jedrskega dežnika, bi bila blokada ostalih trgovskih poti, predvsem Malaške ožine, skozi katero gre večina kitajskega uvoza energentov, relativno enostavna. Če temu dodate še načrtovano (glej Wesley Clark: 7 states in 5 years; https://www.youtube.com/watch?v=-KkNAQIuGZY) zrušitev iranske teokracije s posledično ponovno vključitvijo Irana v zahodno koalicijo, bi bila obkolitev skoraj popolna. Manjkajo samo še srednjeazijski »stani«, ampak ti bi potem padli v objem Zahoda brez kakega velikega odpora.

Grandiozna ideja, ki meji na popolno norost.

Nekdo je rekel, da je vojna demokratična zadeva; namreč v njej ima tudi nasprotnik besedo. In pričakovati, da bosta Rusija kot prva jedrska sila sveta (tako po kvaliteti kot kvantiteti) ali Kitajska kot prva industrijska sila mirno gledali, kako ju režejo pri živem telesu, pomeni naivnost brez meja. Leta 1991, po razpadu Sovjetske zveze in v neprimerljivem kaosu, ki je temu sledil, je Ruska federacija poslala tri divizije strateških podmornic z balističnimi raketami na vzhodno ameriško obalo, kjer so se pojavile, ne da bi jih bili Američani sposobni predhodno zaznati. Šlo je za jasno demonstracijo sile in opozorilo, da naj Amerika pazi, kako se bo obnašala ob ruski tranziciji. Ameriško vodstvo, vajeno jedrske grožnje še iz hladne vojne, je (vsaj v začetku) razumelo grožnjo in ustrezno ravnalo. Kasneje, ko je strah pred jedrskim spopadom popuščal, pa je Zahod postajal vse bolj drzen. In bil potem neskončno presenečen, ko je ruski medved udaril nazaj. Kot da se ne bi iz zgodovine ničesar naučili.

Rusi so v zadnjih desetletjih, v nasprotju z Ameriko ali evropskima jedrskima silama – Francijo in Anglijo –, temeljito posodobili svoje jedrske sile. Za to je šla večina investicijskega vojaškega proračuna. So Rusi investirali milijarde in svoje najboljše vire, da bi ustvarili papirnatega tigra? Spremenili svojo jedrsko doktrino, ki sedaj vključuje tudi jedrski odgovor na konvencionalni napad, kar tako, iz blefa? Zahod nima ničesar, s čimer bi lahko preprečil ruski jedrski odgovor oz. napad. Proti zadnji generaciji ruskega strateškega orožja praktično ni več obrambe. Česar pa ne moremo trditi za rusko obrambo proti zahodnemu jedrskemu napadu. Tu obstaja vsaj teoretična možnost proti jedrskim silam Evrope. Ameriškega odgovora, če ne drugega zaradi saturacije, ni mogoče preprečiti. Ampak bo Amerika tvegala lastno uničenje, da bi maščevala Evropo? Nekoč smo bili precej prepričani v to, danes pa čedalje manj. Pod Trumpovo Ameriko varnost ni več vprašanje lojalnosti, temveč ekonomskega »deala«. Za ustrezno ceno, seveda. In verjeti morate, da bo ta »deal« držal, ko bo šlo za golo preživetje! Karin Kneissl, bivša avstrijska zunanja ministrica, je lepo dejala, da »deale« sklepajo gangsterji, odgovorne države pa sporazume. Evropa se gre z ukrajinskim konfliktom »rusko ruleto«. Le da je ta jedrska.

Konflikt Evrope oz. kolektivnega Zahoda z Rusijo (Ukrajina je tukaj bolj sredstvo kot cilj) je stal Evropo direktno in posredno prek tisoč milijard evrov. Si predstavljate, da bi ta znesek namenili za razvoj? Npr. za jedrsko renesanso, ki bi pomenila energetsko neodvisnost in svetovno konkurenčnost predvsem naše Evrope. Z množično gradnjo bi za ta denar lahko zgradili kakih 200 nukleark po 1 GW. Če bi bili pametni, bi razvili tehnologijo oplodnih reaktorjev, ki smo jo nekoč, pred 30 leti, že imeli (francoski SUPERPHÉNIX), ali pa bi jo kupili od Rusov, ki imajo tu desetletja prednosti. Če bi živeli v miru, ne vidim razloga, da nam je Rusi ne bi prodali. Kot so prodali dve JE z oplodnimi reaktorji po 600 MW, hlajenimi z natrijem, Kitajski.

Ali pa da bi ta denar investirali v UI. Ali pa mogoče v lastno proizvodnjo redkih zemelj in baterij, kar bi mogoče vrnilo konkurenčnost evropski avtomobilski in elektronski industriji. Evropa je s tem konfliktom izgubila perspektivni 150-milijonski trg, kjer je imela zelo močne pozicije in potencial rasti. Izgubila je zanesljive vire surovin, energije, hrane, pa tudi visokotehnološke komponente iz titana, metalurgije, safirna stekla, napredno jedrsko gorivo HALEU in elektrarne, vrhunsko programsko opremo, določene vesoljske tehnologije … Evropa in Rusija sta v ekonomskem smislu »perfect fit«. Njuno sodelovanje bi lahko bilo »force multiplier« za obe strani, kot bi rekli vojaki, oz. močan multiplikator, kot bi rekli ekonomisti. Zakaj do tega ne pride?

Ker zahodna globalistična elita globoko v svojem DNK ni sposobna enakopravnega partnerstva. Ker noče sodelovati, hoče dominirati. Ker ji svobodna menjava v pogojih »win-win« za obe strani ni dovolj. Zanjo »win-win« pomeni, da ona zmaga dvakrat. Da do virov prihaja z neoliberalističnim plenjenjem (predvsem prek dominacije monetarne, bančne in kapitalske sfere), ne z enakopravno menjavo v konkurenčnih pogojih.

Problem Rusije in še v večji meri Kitajske, pa če hočete tudi Irana in Severne Koreje, je, da gre za starodavne civilizacije z močnim kolektivnim nezavednim, s tisočletno oz. večtisočletno državno tradicijo in narodno kulturo, ki svojo samostojnost in suverenost razumejo kot samoumevni. Takih držav pa se ne da podrediti tako enostavno.

Bolj kot butati z glavo v ruski zid bi bilo modro voditi politiko miru in sodelovanja. Tako različna mednarodna skupnost, kot je Evropa, enostavno ni primerna za osvajalsko agresivno vojno. Mogoče proti majhnim, šibkim državam. Da se gremo to proti prvi jedrski sili sveta, kot je Rusija, pa je čista norost. Ta norost pelje v propad Evrope, v njeno deindustrializacijo, izgubo mednarodne relevantnosti in na koncu v pauperizacijo njenega prebivalstva. Vendar je to še najmanj. Če bo šlo tako naprej, bomo prej ali slej v vojni z Rusko federacijo. Ki jo evropski politiki celo napovedujejo v naslednjih nekaj letih. Če kdo misli, da bi ta vojna izgledala kot sedanja ukrajinska, se zelo moti. Po ruski vojaški doktrini bi šlo za vseobsegajočo »moderno« vojno, tj. z množično uporabo jedrskega orožja proti evropski infrastrukturi in vojaškim silam. In ne pozabimo, evropska infrastruktura je neprimerno bolj ranljiva, kot je npr. ukrajinska, ki je bila večinoma zgrajena še v času bivše Sovjetske zveze in ki je imela strateško odpornost za primer vojne že v svoji zasnovi. Kaj bi se zgodilo z evropsko enotnostjo, ko bi začele padati jedrske bombe?

In tudi če Evropa vojno preživi ali pa če do nje ne pride in bo šlo samo za dolgotrajno hladno vojno – kdo bo zmagal v tem primeru? Kitajska! In mogoče Amerika. Mi, Evropejci, v primeru vojne izgubimo v vsakem primeru.

V času, ko bi morali največ investirati v našo mednarodno konkurenčnost, izgubljamo na stotine milijard v nepotrebnem konfliktu, v katerem ne moremo zmagati.

Vse bolj imam občutek, da po neuspeli začetni fazi, ki se ni odigrala po načrtu – namreč Rusija ni vojaško, ekonomsko in geopolitično kolapsirala –, evropska politika pelje ta konflikt po avtopilotu, nesposobna ovrednotiti nastalo situacijo in se umakniti iz konflikta. »Stop loss« rečejo investicijski bankirji, ko se trend začne obračati navzdol. Mi v Evropi namesto pritiska na zavoro tiščimo na plin.

V prepad.