Zakaj premija za univerzitetno izobrazbo pada? Je problem v tem, da smo proizvedli preveč diplomantov in da je zaradi množičnosti študija univerzitetna diploma izgubila svojo vrednost? Ali pa je problem ravno nasproten – da gospodarstvo ustvarja premalo kakovostnih, visoko produktivnih in dobro plačanih delovnih mest za vse bolj izobraženo prebivalstvo? John Burn-Murdoch v Financial Timesu pokaže, da je precej bolj prepričljiv drugi odgovor. Problem ni toliko v tem, da imamo preveč diplomantov, ampak da imamo premalo dobrih služb zanje. In če je diagnoza takšna, potem rešitev ni omejevanje dostopa do univerz ali neskončno reformiranje izobraževalnega sistema, temveč ekonomske politike, ki bodo ponovno začele ustvarjati kakovostna in dobro plačana delovna mesta.

Številne težave, ki jih običajno pripisujemo izobraževalnemu sistemu, so v resnici predvsem posledica šibke gospodarske rasti in stagnacije produktivnosti. Ko gospodarstvo dovolj dolgo stagnira, se začnejo težave kazati na posameznih področjih – pri plačah diplomantov, poklicnem izobraževanju ali družbenem statusu različnih poklicev –, zaradi česar jih začnemo obravnavati kot specifične sektorske probleme. Toda njihov skupni izvor je pogosto drugje: v gospodarstvu, ki ne ustvarja dovolj kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest.

Dober primer je britanska razprava o padajoči premiji za univerzitetno izobrazbo. Običajna razlaga pravi, da je visoko šolstvo postalo preveč množično, da preveč mladih študira in da je zato diploma izgubila svojo vrednost. Toda Burn-Murdoch opozarja, da so tudi druge države močno povečale delež univerzitetno izobraženih, ne da bi doživele enak padec njihove relativne ekonomske vrednosti. Problem Velike Britanije zato ni predvsem preveliko število diplomantov, temveč premajhno število kakovostnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Zaradi dolgotrajno šibke rasti produktivnosti britansko gospodarstvo preprosto ne ustvarja dovolj dobro plačanih strokovnih in vodstvenih delovnih mest, ki bi absorbirala naraščajoče število visoko izobraženih ljudi.

Burn-Murdoch opozarja, da ugleda poklicnemu izobraževanju ne daje diploma ali spričevalo samo po sebi, temveč kakovost delovnega mesta, ki ga ta izobrazba omogoča. Ključna razlika med Nemčijo in Veliko Britanijo zato ni toliko v šolskem sistemu kot v strukturi gospodarstva. Nemčija ima bistveno večji industrijski sektor z višjo dodano vrednostjo, nemški industrijski delavci pa zaslužijo približno 50 % več kot britanski. Brez takšnih delovnih mest lahko Britanija svoj sistem poklicnega izobraževanja reformira v nedogled, vendar s tem ne bo bistveno izboljšala niti njegovega ugleda niti zaposlitvenih možnosti in plač.

Toda tudi nemški model ni imun na spremembe. Burn-Murdoch opozarja, da lahko vzpon kitajske industrije električnih avtomobilov in posledično krčenje nemškega avtomobilskega izvoza postopoma zmanjšata število dobro plačanih industrijskih delovnih mest. Čez desetletje bi se zato lahko tudi Nemčija znašla v podobni razpravi o domnevni krizi poklicnega izobraževanja, čeprav bo dejanski problem deindustrializacija oziroma izguba kakovostnih delovnih mest. Temeljna lekcija je zato: najboljši način, da država tako univerzitetno kot poklicno izobraženim zagotovi dobre ekonomske perspektive, ni nenehno preurejanje izobraževalnega sistema, temveč dinamično gospodarstvo z robustno rastjo produktivnosti.

Izobraževanje samo po sebi ne proizvaja dobro plačanih delovnih mest in družbenega ugleda. Ustvarja predvsem človeški potencial. Ali bo ta potencial tudi dejansko uporabljen in ustrezno nagrajen, pa je odvisno od gospodarstva: dinamično gospodarstvo ga sprosti, stagnirajoče pa ga zapravi.

Burn-Murdoch je zadel bistvo problema, ki ga ekonomisti in predvsem oblikovalci ekonomskih politik pogosto obrnejo na glavo. Zadnja tri desetletja smo poslušali, da moramo več vlagati v izobraževanje, povečati delež visoko izobraženih, razvijati STEM, izboljšati poklicno izobraževanje in ljudi opremiti z »veščinami prihodnosti«, pa bo gospodarska rast prišla skoraj samodejno. Toda človeški kapital je samo potencialni proizvodni dejavnik. Če gospodarstvo ne investira, če nima tehnološko napredne industrije, če podjetja ne razvijajo novih proizvodov in če država nima razvojne oziroma industrijske politike, ki spodbuja nastajanje novih dejavnosti z visoko dodano vrednostjo, lahko proizvedemo še toliko inženirjev, doktorjev znanosti in vrhunsko usposobljenih tehnikov, pa bodo ti končali v slabo plačanih službah ali odšli tja, kjer gospodarstvo njihovo znanje potrebuje. Problem torej ni »skills mismatch« samo na strani ponudbe dela. Problem je predvsem struktura povpraševanja po teh znanjih.

In v tem je povezava z današnjo razpravo o kitajski industrijski politiki. Kitajska ni najprej izobrazila milijonov inženirjev in nato čakala, da bo trg nekoč ustvaril delovna mesta zanje. Hkrati je gradila proizvodne kapacitete, celotne dobaviteljske verige, tehnološke ekosisteme in domači trg za nove industrije – od baterij in električnih avtomobilov do sončnih panelov in danes umetne inteligence. Evropa je ubrala skoraj nasprotno pot: veliko govori o znanju, kompetencah in vseživljenjskem učenju, hkrati pa dopušča deindustrializacijo in izgubljanje tehnoloških kompetenc. Nato pa se čudi, zakaj poklicno izobraževanje izgublja ugled in zakaj mladi z univerzitetnimi diplomami ne dosegajo pričakovanih plač. Nobena reforma šolstva tega ne more popraviti. Če želimo povečati donosnost izobraževanja, moramo hkrati ustvariti gospodarstvo, ki je sposobno to znanje produktivno uporabiti. In tukaj je vloga industrijske politike tako pomembna.