Medtem ko je lanska napoved Larryja Summersa o obdobju sekularne stagnacije (dolgo obdobje nizke rasti) naletela na dokaj razumevajoč sprejem v akademski sceni, pa je raziskava Roberta Gordona (Northwestern University) “Is U. S. Economic Growth Over? Faltering Innovation and the Six Headwinds” leto pred njim (avgust 2012) naletela na, milo rečeno, zelo kontroverzen sprejem. Jasno, Summers je stopil na pripravljen teren, medtem ko je bil zelo kritičen sprejem Gordonove raziskave predvsem posledica dejstva, da je bil prvi, ki je objavil tako šokantno napoved. Kritike so se vrstile, Gordon pa z novo, pravkar izdano raziskavo “The Demise of U.S. Economic Growth: Restatement, Rebuttal, and Reflections” (februar 2014) še utrjuje tedanjo napoved. Nadaljujte z branjem→

Vir: Sochi 2014; lastni preračuni Nadaljujte z branjem→

Izvrsten 9-minutni film francoske režiserke Eleonoré Pourriat “Majorité Opprimée”  (Zatrta večina, 2010) o zamenjanih vlogah med moškimi in ženskami.

Konec prejšnjega leta se je začel proces sanacije državnih bank, ki naj bi privedel do očiščenja bančnih bilanc kot predpogoja, da bodo banke spet lahko začele posojati odjetjem. Toda kot sem napisal že nekajkrat, samo očiščenje bank ne bo dovolj, če ne bo hkrati prišlo do procesa masovnega razdolževanja v podjetniškem sektorju. Vlada se je odločila, da bo proces razdolževanja omogočila s prenosom dela slabih terjatev na slabo banko ter s prenovo insolvenčne zakonodaje. Toda to ne bo dovolj. Ali drugače rečeno, to samo po sebi ne bo privedlo do želenih rezultatov. * Nadaljujte z branjem→

Visoke kazni zaradi nezakonitega ali neetičnega poslovanja ter zaostritev zakonodaje so v ZDA podjetja prisilila v intenzivno zaposlovanje pooblaščencev za skladnost poslovanja. Tudi njihove plače so močno porasle (za 20% v zadnjih treh letih).

Nadaljujte z branjem→

Ta vikend smo se precej zabavali z branjem absurdne obrambe zasluženih zaslužkov zgornjega 1%, ki jo je v kolumni v New York Timesu uprizoril ugledni harvardski profesor Greg Mankiw. Mankiw pravi takole: Robert Downey Jr. je leta 2012 za vlogo Iron Mana filmu “The Avengers” zaslužil 50 mio $, kar je približno 3% zneska, ki ga je v blagajne prinesel film. S tem se je uvrstil v zgornji 1% posameznikov z najvišjimi dohodki. Podobno velja za E. L. Jamesa in LeBrona Jamesa itd. So te vsote nezaslužene? Ne, pravi Mankiw, ljudje nasploh nimajo nič proti temu, da talentirani posamezniki za svoje delo zelo dobro zaslužijo. Jasno, s tem ni popolnoma nič narobe.

Problem pa nastane nekaj odstavkov za tem, ko Mankiw začne braniti visoke zaslužke menedžerjev v finančnem sektorju. Saj veste, finančni sektor je tako zelo blazno potreben, zato so v tem sektorju nujno zaposleni  najbolj talentirani posamezniki, pri čemer vodilni v finančnih družbah zasedajo še izjemno tvegana delovna mesta: Nadaljujte z branjem→

Še vroča študija raziskovalcev IMF (Pescatori, Sandri & Simon (februar 2014) “Debt and Growth: Is There a Magic Threshold?“) kaže, da med dolgom in gospodarsko rastjo ni značilne povezave. Ali drugače, ugotavljajo, da ne obstaja neka magična meja, nad katero bi dolg negativno vplival na gospodarsko rast, kot sta denimo trdila Reinhartova in Rogoff (2010) v njuni kontroverzni in s številnimi napakami obremenjeni študiji. Pescatori et al (2014) pravijo, da je pri povezavi med dolgom in rastjo treba gledati daljše časovne učinke in ne zgolj na kratkoročne učinke. Te razlike najbolje prikazuje spodnja slika:

Nadaljujte z branjem→

Tale tabela (spodaj) o stroških stresnih testov našega bančnega sistema je za zgodovino in za referenco. Enako velja za stroške osebja slabe banke. Za naslednjič, da bomo vedeli, koliko to stane oziroma da bo državi in širši javnosti bolj nazorno jasno, za kakšno bagatelo se prodajajo domači menedžerji in domači eksperti za enak oziroma primerljiv posel.

Pri tem naši politiki niso nič na boljšem. Nadaljujte z branjem→

Lani oktobra je skupina 11-ih nemških ekonomistov, sociologov in politologov, zbranih v skupini The Glienicker Group, objavila javno pismo ‘Towards a Euro Union‘ z nekaj predlogi za reformo EU. Danes je podoben javni poziv ‘For a Euro Community‘ objavila skupina 12-ih francoskih akademikov, zbranih v skupini The Eiffel Group. Obema skupinama je skupna skrb za obstanek in razvoj EU.

Meni so njuni pozivi in predlogi za reforme zelo blizu. Toda bojim se, da trkata na zaprta vrata. Stališča njunih kolegov v njihovih nacionalnih okoljih so se že dokaj homogenizirala v smeri manj Evrope in več nacionalne suverenosti. To se izraža tudi v tem, kako malo svojih kolegov sta skupini uspeli motivirati za podpis teh izjav. Zdi se, da je vsakdo začel gledati le še lastne nacionalne interese in kako bi se čim manj prisilno solidariziral z drugimi.

Bojim se, da testa sedanje krize EU ne bo uspešno prestala. Bojim se, da trendi kažejo v smeri pospešene dezintegracije. Če evropski voditelji in Evropska komisija ne bodo zelo kmalu in zelo odločno sprožili široke politične in pan-evropske akcije za reformo EU in evrskega območja, bomo vsi skupaj kmalu skakali v rešilne čolne.

Nadaljujte z branjem→