Simon Johnson, nekdanji prvi ekonomist IMF, profesor na MIT in avtor zelo odmevne knjige “13 Bankers” o gnilobi ameriškega finančnega sistema, je bil pred kratkim predlagan za člana uprave JP Morgan Chase, največje banke na svetu. Johnson za razliko od številnih kolegov pred njim ni takoj hvaležno zagrabil ponujene službe, najbrž najbolj lukrativne službe na svetu, pa tudi zavrnil je ni že na “prvo žogo”. Pač pa se je odločil, da v New York Timesu objavi javno pismo delničarjem te največje banke, kako bi bilo treba banko reformirati, da bi poslovala na bolj zdravih in etičnih temeljih.

In prav predlogi za reformiranje banke so tisti, ki mu ne morejo prinesti te službe. So namreč v temeljnem nasprotju s tem, kar je bila bančna strategija v vsej njeni zgodovini in kako je banka poslovala v zadnjih desetletjih. Nadaljujte z branjem→

Kot poroča Delo, so pri nizozemski Stranki svobode (PVV) naročili študijo o posledicah izstopa iz EU, ki naj bi predstavlja “še enega v vrsti ekonomskih ekskurzov, ki tehta prednosti in slabosti evropskega povezovanja brez kakršnega koli občutka za kompleksnost dosedanje integracije“.

Cela stvar me spominja na vice o Radiju Erevan. Res je, da gre za nacionalistično (desničarsko) stranko, ki jaha na populističnem valu splošnega družbenega nezadovoljstva zaradi sedanje krize. Res je, da bi bi bil izstop iz EU ene izmed šestih ustanovnih članic evropske integracije pred dobrimi 60 leti, ekonomska neumnost par excellence. Toda … Nadaljujte z branjem→

Kakšnih 20 let nazaj, ko je še vodil oddajo Videošpon, je Jonas Žnidaršič podal zanimivo izjavo, zakaj ne mara alternativcev, ki se mi je globoko vtisnila v spomin. Rekel je, ker to pomeni ‘grde punce in tipe brez denarja‘. To je bila precej smela, in hm, politično zelo nekorektna trditev. No, če alternativa v naših krajih pomeni levičarske poglede na svet, pa morda Jonas ni povsem udaril mimo. V politični ekonomiji je kar nekaj študij, ki razkrivajo politične preference posameznikov na podlagi njihovega materialnega statusa. V še sveži študiji “Does money make people right-wing and inegalitarian” sta Powdthavee & Oswald (2014) pokazala, da ima denar pomembno vlogo pri določanju političnih pogledov na svet. Tisti, ki imajo denar, bodo bolj verjetno imeli bolj desničarske poglede, tisti z manj denarja pa levičarske.

Razultati so seveda dokaj logični, če imaš denar ali premoženje, se boš zavzemal za čim manjše davke na dohodke in premoženje in za čim manjšo redistribucijo tvojih dohodkov drugim. Če pa nimaš, pa boš jasno želel bolj participirati na dohodkih drugih.

Nadaljujte z branjem→

Po tem, ko smo tudi v teh krajih tako uspešno opravili z Marxovimi učenci, se, hm, nerad to izrečem, zdi, da se Marx spet vrača. In sicer v njegovi originalni formi, kot kritika razvoja kapitalizma v njegovem samem centru – v razvitih državah. Razvoj kapitalizma v obdobju globalizacije je v razvitih državah privedel do natanko tistih posledic, ki jih je Marx napovedal dobrih 160 let nazaj.Govorim o produkciji novih in novejših produktov (imaginarnih apetitov), ki jih nihče ne potrebuje. Govorim o globalizaciji kapitalizma, ki je razširila rezervno industrijsko armado delavcev na ves svet, kar je tako znižalo rast plač v razvitem svetu, da si ne morejo več privoščiti vseh teh novih produktov. Kar vodi v nujnost finančnih balonov in kriz oziroma sekularno stagnacijo, kot pravi Larry Summers. Govorim o monopolizaciji panog in o rasti dobičkov korporacij ter dohodkov njihovih lastnikov. Govorim o zgornjem 1% ali največ 5%, ki pridobivajo na račun preostalih 90 ali 95%. Nadaljujte z branjem→

Če koga zanima moj včerajšnji prispevek na pogovoru o alternativah neoliberalizmu, spodaj je prezentacija.

Je razlog ekonomske krize neoliberalni način ekonomije prostega trga kot tak ali je razlog krize praksa ljudi, ki so dobili preveč moči in zlorabili šibke vidike sistema? Je etična prenova neoliberalnega modela ekonomije sploh možna? Ali obstajajo drugačne sistemske rešitve v okviru ekonomije prostega trga – ali bo treba poseči po bistveno drugačni rešitvi? Kaj pa krščanski pogledi na ekonomijo?

To je le nekaj vprašanj, ki naj bi jih naslovil nocojšnji pogovorni večer v okviru Foruma za dialog med vero in kulturo v Atriju ZRC, Novi trg 2 (ob 19.30). Nadaljujte z branjem→

Kot poroča MMC so novinarji, ki jim je Edward Snowden predal zaupne dokumente NSA, postavili novo spletno stran The Intercept:

Ustanovitelji spletne strani so novinar Glenn Greenwald, raziskovalni novinar Jeremy Scahill ter ustvarjalka dokumentarcev Laura Poitras. Spletna stran The Intercept, ki naj bi nadaljevala razkritja na podlagi Snowdnovih dokumentov, nastaja pod okriljem medijske organizacije First Look Media, katere ustanovitelj je Pierre Omidyar, soustanovitelj eBaya.

Trajni link na spletno stran The Intercept je dodan spodaj v desnem stolpiču med blogi, ki jih spremljam.

Zaradi aktualnosti ponovno objavljam lanski članek.

Zadnja svetovna finančna kriza, ki se je globoko zagrizla v podaljšano recesijo v mnogih državah, je v prvi vrsti posledica krize vrednot in pomanjkanja etičnosti. Pomislite za trenutek na vse ameriške bančnike, ki so odobravali kredite po tekočem traku strankam, za katere so vedeli, da so omejeno sposobne kredite vrniti. Ker so to vedeli, so se »zavarovali« tako, da so terjatve iz slabih kreditov zapakirali v obveznice in jih prodali naprej. In tisti v verigi za njimi še desetkrat tako. Pomislite na bonitetne agencije, ki so takim finančnim derivatom vsem po vrsti dajale najvišjo bonitetno oceno in pri tem nalašč uporabljale napačne predpostavke glede korelacije rizikov med obveznicami v paketu. Ker so pač z izdelavo vsake ocene za vsak nov finančni derivativ dobro zaslužile. In pomislite na tiste posameznike, ki so kredite vzeli, čeprav so vedeli, da jih bodo težko vrnili. * Nadaljujte z branjem→

Umrl je Tomaž Pengov, slovenski Nick Drake. Daleč najbolj lirična duša med našimi glasbeniki. In daleč najmanj komercializirana. Čista duša. S to pesmijo sem rastel: V Nasmehu Nekega Dneva

Nadaljujte z branjem→

Ko smo opazovali nekdanjo Pahorjevo vlado, ki je ob izbruhu najhujše krize v zgodovini samostojne Slovenije tri leta brez koncepta in kompetenc mučila sebe in nas, smo se spraševali, ali je pilot v letalu. Zdaj, po petem letu krize, imamo že tretjo vlado v treh letih. Vendar vlado, ki je nevidna. Če ne bi imela jasnih »navodil za uporabo« iz Bruslja, po katerih mora ravnati, je sploh ne bi opazili. V bistvu se pojavljata dve temeljni vprašanji: (a) ali vlado sploh potrebujemo?, oziroma (b) koliko časa lahko zdržimo brez vlade? * Nadaljujte z branjem→