Koliko časa lahko zdržimo brez vlade?

Ko smo opazovali nekdanjo Pahorjevo vlado, ki je ob izbruhu najhujše krize v zgodovini samostojne Slovenije tri leta brez koncepta in kompetenc mučila sebe in nas, smo se spraševali, ali je pilot v letalu. Zdaj, po petem letu krize, imamo že tretjo vlado v treh letih. Vendar vlado, ki je nevidna. Če ne bi imela jasnih »navodil za uporabo« iz Bruslja, po katerih mora ravnati, je sploh ne bi opazili. V bistvu se pojavljata dve temeljni vprašanji: (a) ali vlado sploh potrebujemo?, oziroma (b) koliko časa lahko zdržimo brez vlade? *

Poskušajmo najprej odgovoriti na lažji del vprašanja – ali in zakaj sploh potrebujemo vlado? Vse države na tem svetu, tudi najbolj libertarne, imajo vlade. Vendar ne samo zato, ker mora nekdo poskrbeti za normalno delovanje javnega servisa državljanom, torej ključnih funkcij države, od vojske, policije do sodstva in zaporov, pač pa zato, ker številnih dejavnosti »infrastrukturnega pomena« ni mogoče povsem prepustiti trgu. Govorim predvsem o transportni in logistični infrastrukturi, šolstvu, zdravstvu, in delno energetiki, pa tudi o regulaciji trga. V vseh državah tega sveta transportno infrastrukturo načrtuje in financira država. V vseh državah tega sveta (vsaj delno) šolstvo in zdravstvo načrtuje in ureja država. Podobno je pri energetiki. Povsod država regulira posamezne gospodarske dejavnosti, da ne pride do hujših tržnih anomalij na škodo potrošnikov in državljanov.

Storitve »javnega servisa« in »infrastrukturne storitve«, ki so minimum vloge države, je treba načrtovati. Za njimi mora obstajati nek načrt, dolgoročna strategija. Dolgoročni strateški cilji po posameznih področjih, ki mu sledijo vlade ne glede na politični pedigre. Ob tem pa stojijo srednjeročni in kratkoročni operativni izvedbeni načrti, kako strateške cilje uresničiti z omejenimi domačimi proračunskimi viri, zasebnimi sredstvi ter z uporabo evropskih sredstev. Na kratko, optimiziranje.

Vse to zgoraj v slovenskem kontekstu zveni kot znanstvena fantastika, mar ne? V Sloveniji dolgoročnih strategij ni. Pardon, ne takšnih, ki bi bile učinkovito izpeljane. Okej, imeli smo politično strategijo vključitve v evroevropske integracije (EU in NATO) in sprejeli ter uresničili smo dolgoročni načrt izgradnje avtocestnega omrežja. Pri prvi smo bili zelo uspešni, pri drugi smo bili uspešni glede izpolnitve ciljev, vendar ob potrojitvi vloženih sredstev, kot so bila prvotno načrtovana. To pa je tudi vse. Vmes smo imeli mnoštvo gospodarskih strategij (denimo strategija razvoja Slovenije, strategija povečanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, program reform za izvajanje Lizbonske strategije), pa nekaj področnih strategij in programov (denimo nacionalne programe razvoja železniške infrastrukture, telekomunikacij, visokega šolstva, varnosti in zdravja pri delu itd.). Praktično vsak minister je na svojem področju začel z delom na kakšni strategiji ali nacionalnem programu, ki sta bila do konca mandata morda celo sprejeta. Mandata je bilo konec, strategija ali program pa dana v predal in pozabljena. Nov minister pa je spet začel z ničle, na novo »odkrivati toplo vodo«. Nikomur ni padlo na misel, da bi preprosto začel uresničevati strategijo prejšnjega ministra, ki so jo pripravili isti uslužbenci na ministrstvu.

Tako smo v stanju permanentne diskontinuitete. Vsak dan začnemo na novo, zbudimo se in na novo spoznavamo stvari in se učimo in do večera se nam morda že kaj svita, kaj bi. Toda potem pride noč, ki izbriše vso vedenje. In nov dan prinese spet nov začetek. Živimo en sam Groundhog day.

Problem tega pomanjkanja dolgoročne strategije oziroma dolgoročne vizije razvoja države je dvojen. Prvič v brezciljnosti oziroma brezglavem tavanju vladnih ekip, kjer vsaka zase nekaj brklja, da zapolni čas, in v bistvu zgolj zapravlja davkoplačevalski denar. Navzven to izgleda kot kura brez glave. Kot ministri, ki hodijo v Bruselj ne da bi vedeli niti kakšne strateške cilje ima EU in ne da bi imeli za seboj trdno strateško stališče lastne države do tega cilja. Kaj šele, da bi imeli konkretne predloge in bi poskušali vplivati na to, da bi v evropske strateške dokumente zacementirali slovenske nacionalne interese.

Primer prvega je brezglava vlada, ki še nima strategije pametne specializacije, ki bi bila podlaga za Partnerski sporazum z EU in Operativni načrt za črpanje evropskih sredstev, zaradi česar se bo začetek črpanja evropskih sredstev v novi 7-letni finančni perspektivi 2014-2020, ki se je začela s 1. januarjem, zamaknil vsaj za eno leto in pol. In to kljub dejstvu, da smo evropska sredstva v prejšnji 7-letni finančni perspektivi počrpali zgolj polovično. Primer drugega so evropski prometni koridorji Ten-T, ki bi skorajda zaobšli Slovenijo, če ne bi nekateri posamezniki iz gospodarstva v zadnjem hipu v Bruslju zagnali lobistične mehanizme.

Drugi problem te vladne brezciljnosti je, da se v odsotnosti jasne dolgoročne strategije države posamezni sektorji bodisi samoorganizirajo (in »gredo malce po svoje«) ali pa hirajo. Primer prvega je stihija in samoorganizacija v javnem zdravstvu, kjer zaradi pomanjkanja jasne strategije in dobre organizacije po ocenah Zdravniške iniciative v zasebne roke letno ponikne okrog 700 milijonov evrov. Korupcija. Podoben primer je gradnja šestega bloka TEŠ v Šoštanju, kjer so se gospodje, ki zasebno kontrolirajo energetski sektor, »zmenili po svoje«, zagnali projekt brez vse potrebne dokumentacije, brez finančnega načrta in brez zagotovljenega financiranja. Danes smo vsi davkoplačevalci in porabniki električne energije talci tega projekta, ki bo od dokončanju namesto 650 mio evrov stal med 1.5 in 2.2 milijarde evrov. Spet korupcija.

Dober primer hiranja zaradi pomanjkanja dolgoročne strategije pa je železniška infrastruktura. Že več kot 20 let vemo, da moramo železniško infrastrukturo povsem modernizirati in dograditi. Vemo, da nujno potrebujemo drugi tir od Kopra do Divače itd. Od leta 1996 imamo nacionalni program razvoja železniške infrastrukture, sprejet v parlamentu, ki pa je ostal zgolj črka na papirju. Železniška infrastruktura je ostala bolj kot ne na ravni, ki nam jo je zapustila nekdanja Avstro-Ogrska. Še dobro, da je avstrijski dvor pred 160 leti razmišljal namesto nas in čez Slovenijo potegnil železniško progo.

»Odsotnost vlade« torej nadomesti bodisi (A) zasebni sektor, ki iz koruptivnih motivov »ugrabi državo« in vzame javna sredstva kot svoj plen, davkoplačevalce pa za talce, bodisi (B) popolna stagnacija. V razvitih državah, kjer je večji del gospodarstva v zasebni lasti, je problem morebitne »odsotnosti države« manjši, saj se zasebna podjetja v maksimiranju zasebnih profitnih interesov trudijo za čim večjo učinkovitost. Ko zasebno podjetje gradi nek energetski projekt, se pač krepko potrudi, da je končna cena projekta čim nižja. V Sloveniji, kjer je skoraj polovica gospodarstva v državni lasti, je zato problem »odsotnosti države« toliko večji. Ker proizvaja bodisi sistemsko korupcijo bodisi sistemsko hiranje.

Državo oziroma aktivno vlado torej še kako potrebujemo. In s tem smo pri vprašanju, koliko časa lahko zdržimo brez vlade. Formalno gledano absolutni svetovni rekord v brezvladju drži Belgija, ki je v letih 2010-2011 brez zvezne vlade zdržala 541 dni. Toda Belgija ima ob zvezni vladi še tri deželne in šest regionalnih. Hkrati ima srečo, da je politično in transportno locirana v središče Evrope. Da je v političnem centru EU. Mi te sreče nimamo.

Formalno smo brez kompetentne vlade že od konca leta 2008. Vmes, leta 2012, smo (ne glede na to, kaj si mislimo o Janezu Janši) za trenutek imeli vlado, ki je dala vedeti, da obstaja (spomnite se nepopularnih varčevalnih ukrepov), hkrati pa vendarle sprejela dve ključni odločitvi – glede sanacije bank in glede načina upravljanja državnega premoženja. Nato pa smo spet zdrsnili v stanje brezglavosti in brezciljnosti. Kot rečeno, če ne bi bilo »navodil za uporabo« iz Bruslja, te vlade sploh ne bi opazili.

Brez vlade lahko zdržimo še nekaj časa, cena bo seveda nadaljevanje gospodarske stagnacije in razvojne letargije  v nedogled, ob čemer se bo kreativni del populacije odselil v tujino. In takšnih, ki bi kaj znali in hoteli narediti, ne bo več.

Kaj nam je torej narediti? Tja, jaz si želim bodisi, da – tako kot podjetja od tujih lastnikov – dobimo neko prisilno upravo od zunaj, ki nam bo vsako leto napisala nova navodila za uporabo, bodisi da strela iz jasnega razsvetli to politično sceno. Da se oblasti zgodi razsvetljenje. Da je vlada tukaj zaradi vladanja. In da sploh ni treba na novo odkrivati tople vode, pač pa da iz predala potegne obstoječe strategije in programe in z njimi naredi to, kar vlade počnejo – jih začne dosledno izvajati. Želim si vlado, ki se obnaša kot vlada.

Bojim se, da to drugo – razsvetljenje, ni zelo verjetno. Torej bo treba delati na novi politični sili, ki bo znala vladati.

_______

* Izvorno objavljeno v Delo +50

%d bloggers like this: