Črt Kostevc

Pred dvema tednoma sem se v kolumni ukvarjal z obstojem gospodarske in politične elite v Sloveniji. Torej s slojem ljudi, ki predstavljajo zelo ozek vrh naše nacionalne odločitvene piramide in krojijo naš gospodarski in politični vsakdan. Čeprav je med kriteriji izbire kadrov na bolj čislana mesta v državnih gospodarskih družbah pomembna politična pripadnost in povezanost s centri gospodarske moči, pa slednje ne sme in ne more biti podlaga za omejevanje menedžerskih plač v teh podjetjih.* Nadaljujte z branjem→

• ECB and its excuses for inaction – Antonio Fatas
• Why looser ECB policy would make a stronger economy – vox
• The Prosecution That Isn’t Happening – The Baseline Scenario
• Are Jobs and Growth Still Linked? – The IMF Blog
• Where Are All the Self-Employed Workers? – Justin Fox
• Vintage Years in Econometrics – The 1960’s – Dave Giles
• Why Europe’s Job Picture Looks Different – NYTimes.com
• Why Are Wages Sticky? – Uneasy Money
• Why don’t African firms create more jobs? – vox
• Changes in the Higher Education Workforce – Tim Taylor
• Ethanol Caused the 2008 Financial Crisis – Uneasy Money
• Sticky Situations – Paul Krugman
• The Challenges of Running Responsible Supply Chains – NYTimes.com

V ponedeljek 10. februarja bo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani predstavitev Smernic slovenske korporativne integritete. Smernice so nastale v sodelovanju Gospodarske zbornice Slovenije, Združenja Manager, Združenja nadzornikov in Ekonomske fakultete v Ljubljani pod pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja, ki bo tudi svečano odprl dogodek ob predstavitvi Smernic.

V sklopu predstavitve Smernic bo okrogla miza SMERNICE ZA ETIČNO POSLOVANJE V SLOVENSKEM GOSPODARSTVU s predstavitvijo dobrih praks. Nadaljujte z branjem→

Dejansko bi moralo biti vprašanje obrnjeno, saj so – kljub zelo podobni “free market” filozofiji – neoklasiki v zadnjih treh desetletjih praktično izrinili “avstrijsko” ekonomsko šolo na margino. Zato, ker so pač z matematizacijo vede postali na pogled bistveno bolj elegantni in znanstveni, kot pa avstrijanci z arhaično prozo Hayeka in von Misesa. Na drugi strani pa imajo “avstrijanci” veliko prednost v tem, ko trdijo, da so vzroki za krize vedno v presežnih napačnih investicijah (do katerih je prišlo zaradi napačne, preveč sproščene monetarne politike), medtem ko neoklasiki takšnega vzroka za krizo ne priznavajo. Saj veste, trgi so vedno učinkoviti, kriza pa vedno pride od nekod zunaj. V sami neoklasični teoriji do nje “od znotraj” ne more priti.

No, Noah Smith je naredil en tak hiter pregled podobnosti in razlik med obema ekstremnima strujama v ekonomiji.

Huh, Nassima Taleba seveda poznate. Matematik, dve desetletji je bil menedžer svojega (uspešnega) hedge sklada, zdaj pa je profesor matematike na New York University, ki je (podobno kot J. M. Keynes) ob trgovanju na borzah posvetil svoje življenje preučevanju verjetnosti, filozofiji in umetnosti. Zaslovel je leta 2001 z veleuspešnico “Fooled by Randomness“, ki – na kratko rečeno – govori o tem, kako nas srečen izid naših odločitev preslepi, da verjamemo, da smo uspeli zaradi znanja, ne pa da smo samo imeli srečo, ki pa je povsem naključna. Leta 2007, v najboljšem možnem času, je izdal knjigo “The Black Swan“, ki gradi na prejšnji in na zelo plastičen način opiše, kako nas odsotnost nekih skrajno neverjetnih dogodkov ali pojavov (črnih labodov) preslepi, da verjamemo, da jih sploh ni. In tako nas presenetijo razni “12-sigma” dogodki, dogodki, ki smo jim pripisali praktično ničelno verjetnost. Zelo dober portret je o njemu leta 2002 napisal Malcolm Gladwell v New Yorkerju (kasneje izdan v knjigi What the Dog Saw). Nadaljujte z branjem→

Raje imam, da tujci zgradijo drugi blok nuklearke v Krškem, verigo elektrarn na Muri in srednji Savi, pa plinsko elektrarno v Kopru. Naj imajo tujci tudi pol energetike v lasti, samo da bomo imeli dovolj energije in po zmerni ceni. Raje imam, da je Mercator v tuji lasti, ne pa da tako – s svojimi lastnimi močmi – odganja potrošnike in nam pred očmi hira in nezadržno crkuje. Raje imam, da so tri največje državne banke v tuji lasti, samo da dobro delajo in da mi jih ni treba reševati vsakih dvajset let. Raje imam Kolinsko v hrvaških rokah, samo da Argeta in Cockta še naprej obstaneta in ostaneta dve izmed najbolj prepoznavnih blagovnih znamk na zahodnem Balkanu (in širše). Raje imam, hm, tega tujega vrabca v roki, kot pa našega Goloba na strehi. Nadaljujte z branjem→

Mnogi zadnjič niso bili srečni, ko sem pisal o tem (tukaj in tukaj), da znižanje najvišjih davčnih stopenj v ZDA ni imelo vpliva na gospodarsko rast pač pa je zgolj povečalo proračunske deficite). Verjamem, da se mnogim ne da brati in iskati resnice, ampak raje ostanejo pri svojih zakoreninjenih (ideoloških) prepričanjih. Za tiste, ki pa so bolj fleksibilni v glavi, pa je spodaj nekaj odstavkov iz zakladnice skupnega znanja – iz wikipedije. Nadaljujte z branjem→

Mark Weisbrot iz CEPR je pred časom v Guardianu objavil razmišljanje o tem, kakšno razdejanje je politika varčevanja pustila v Grčiji. Predvsem iz vidika znižanja plač in povečanja brezposelnosti. Toda najhuje je to, da ta politika ni delovala. Če je temeljna predpostavka politike varčevanja, da država z interno devalvacijo (zadostnim znižanjem plač) poveča zunanjo konkurenčnost in se z izvozom povleče iz krize, potem ta politika v Grčiji ni delovala. Izvoz se ni bistveno premaknil, BDP je za 27% manjši, stopnja brezposelnosti znaša 27% (med mladimi 58%) in javni dolga se je iz 115 % BDP pred začetkom varčevanja povzpel na 176%.

Če je to uspeh, potem si moramo izmisliti nov izraz za popolni polom. Nadaljujte z branjem→

Roger Farmer iz UCLA že nekaj časa dela na spreminjanju predpostavk mikro obnašanja v makroekonomskih modelih. Njegova teza je, da sama predpostavka racionalnih pričakovanj ni napačna, problematična postane v povezavi s predpostavko enega in edinega možnega ravnotežja. Zato, kot sem pisal že pred časom, predlaga kontinuum (neskončno možnih) ravnotežij, do katerih pa posamezniki pridejo prek funkcije verjetja (beliefs). Če se v standardnem DSGE modelu spremenijo fundamenti, je treba spremeniti funkcionalno povezavo, kako posamezniki napovedujejo prihodnost. V Farmerjevem predlogu, pa so verjetja posameznikov že fundamenti: če se fundamenti spremenijo, posamezniki prek funkcije verjetja izberejo drugo ravnotežje. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Ekonomist Paul Krugman se v nedavnem zapisu na svojem blogu loteva vprašanja strokovnega poštenja in osebne integritete, še posebej znanih in priznanih ekonomistov. Slavnih, ki se redno pojavljajo v javnosti in imajo močan vpliv tudi na sprejemanje javnih politik.

Krugman opozarja, da prejem Nobelove nagrade ne pomeni, da ima ekonomist v vsem prav in da ga je treba vsakič upoštevati in poslušati ter imeti njegovo mnenje za nekakšno zlato ali prerokbo. Še posebej, seveda, če stalno daje trhle agrumente, ki jih empirična realnost ne potrjuje: Nadaljujte z branjem→