Lani sta David Stuckler (Oxford) in Sanjay Basu (Stanford) objavila zelo odmevno knjigo o negativnih učinkih politik varčevanja “The Body Economic: Why Austerity Kills“. V New York Timesu sta nato objavila še komentar “How Austerity Kills“. V knjigi sta sistematično zbrala podatke vse od leta 1930 naprej o zdravstvenem stanju po državah in jih križala s podatki o gospodarskih recesijah ter še posebej s politikami varčevanja. Ugotavljata, da se zaradi zmanjševanja sredstev za zdravstvo, ukinjanja določenih storitev in plačljivosti zdravil povečuje smrtnost dojenčkov, prihaja do izbruhov epidemij ter na koncu tudi do povečane samomorilnosti. Nadaljujte z branjem→

New York Times je v soboto objavil transkripte pogovorov na Fedu pred in po izbruhu sedanje krize, ki kažejo razmišljanja in delovanje glavnih protagonistov monetarne politike v tistem obdobju. Zapisniki kažejo zanikanje problema s strani mnogih akterjev, denimo tedanjega podpredsednika Fed in kasnejšega finančnega ministra Timothyja Geithnerja, ter pozitivno vlogo pri priznavanju, da gre za krizo, in prizadevanje za aktivnejše poseganje Fed s strani tedanjega guvernerja Bena Bernankeja in njegove tedanje pomočnice in sedanje guvernerke Janet Yellen.

Podoben povzetek duha tistega časa, vendar med vodilnimi ekonomisti, je naredil Brad DeLong.

Lepo je videti, kako so padle številne maske in kako se pokaže, kdo so bili takrat zares resni ekonomisti in eksperti in kateri so bili “resni” zgolj zaradi pomembnosti, ki jim jo je nadal establišment.

Kaj pa pri nas? Nadaljujte z branjem→

.

Odlična analiza Martina Wolfa o srečni poroki v EU, ki se je končala kot tragedija. Nadaljujte z branjem→

Ampak prav zares je dobro, da bo jutri olimpijskih iger konec. Danes smo dobili še osmo kolajno, kar je naš rekord vseh časov in za 4-krat presega napoved ekonomskega modela Andreff & Andreff (2013). Ne da bi imel kaj proti veliki količini medalj, prav nasprotno! Problem je le, ker si s tem postavljamo (pre)visoke standarde za naslednjo olimpijado. V Sočiju smo letvico postavili tako visoko, da bodo naslednje generacije imele hude težave, da pridejo blizu sedanji generaciji. Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

• Reinhart/Rogoff and Growth in a Time Before Debt – Arindrajit Dube
• The Fed’s Actions in 2008: What the Transcripts Reveal – NYTimes.com
• Why Rational People Can’t Succeed as Economic Forecasters – Justin Fox
• Structural Reform is the Last Refuge of Scoundrels – Paul Krugman
• Have we been living in an age of austerity? – Zachary Goldfarb
• You won’t have broadband competition without regulation – Felix Salmon
• The anti-NK model and minimum wages – Nick Rowe
• Low inflation can be a disease not a cure – FT.com
• What Is the Stance of Monetary Policy? – macroblog
• US inequality due to assortative marriages – vox
• A causal narrative? – Understanding Society
• Ain’t It Not Grand? – Paul Krugman
• What’s Up in Inflation? Shelter and OER – Knotek and Bednar
• The Compromise of 1790 – Liberty Street Economics

Pred dnevi sem iskal kakšno raziskavo, ki bi – glede na dogajanja v Ukrajini – pokazala, koliko diktatorjem se je uspelo obdržati na oblasti, po tem ko se jim je “zgodila ulica”. Nekako v podzavesti imam, da jih ni bilo prav veliko. Toda nisem našel nobene statistike o tem. Namesto tega sem našel tole grafiko iz The Economista, ki kaže “uspešnost” afriških diktatorjev v drugi polovici 20. stoletja. Primerja spremembo v blaginji (BDP per capita) in življenjskem pričakovanju v času trajanja “mandata”. Huh, evidenca je katastrofalna.  Nadaljujte z branjem→

Evropski parlament (njegov odbor za ekonomsko in monetarno politiko) je pravkar objavil študijo o učinkovitosti delovanja trojke pri reševanju težav perifernih EU držav “The Troika and financial assistance in the euro area: successes and failures“. Raziskovalci iz Bruegla, ki so za EP opravili to študijo (Andre Sapir, Guntram B. Wolff, Carlos De Sousa, Alessio Terzi), so do učinkovitosti delovanja trojke precej kritični. Ugotavljajo, da so bili pričakovani učinki finančne pomoči s strani trojke bistveno preveč optimistični. Brezposelnost se je povečala bolj, kot so pričakovali in čeprav so se države držale načrta in izpolnile proračunske cilje, je javni dolg eksplodiral. Zato, ker so države padle v globoko recesijo. Glavni razlogi so v napačni ex ante oceni fiskalnih multiplikatorjev, negativni razvoj zunanjega okolja (javna diskusija o razpadu evro območja, ki je dvignila obrestne mere), podcenjevanje narave problema in politična šibkost. Čeprav so nekatere države (Irska) izšle iz programa pomoči, to – razen veselja nekaterih politikov – še ne pomeni veliko. Sploh pa ne, da so že rešile svoje težave – brezposelnost ostaja velika, okrevanja pa je samo za vzorec. Dejansko so danes šele na začetku poti. Nadaljujte z branjem→

Propad Lehman Brothers septembra 2008 pomeni uradni izbruh finančne krize v razvitih državah. Takojšnja posledica propada Lehmana je bil kolaps na borzah ter zamrznitev veleprodajnih medbančnih kreditnih trgov (medsebojne prodaje sredstev oziroma zadolževanja med bankami). Posledično je večina bank v zahodnih državah zašla v težave z likvidnostjo, saj so bile izpostavljene s kratkoročnimi krediti, ki jih zaradi kolapsa medbančnega trga niso mogle refinancirati. To je za seboj potegnilo kreditni krč (zamrznitev kreditov gospodarstvu) in najhujšo gospodarsko recesijo po drugi svetovni vojni. To, da so ameriške monetarne oblasti leta 2008 dovolile, da je Lehman Brothers šel v stečaj, se danes smatra kot ena večjih napak operativne ekonomske politike. No, problem je, da tega takrat večinoma vsi niso videli na  enak način, pač pa so finančnemu ministru Hanku Paulsonu in Fed kot regulatorju ploskali ob “pravilni odločitvi”. Nadaljujte z branjem→

Kratek uvod za ne-ekonomiste. Kot sem pisal pred tremi meseci v Velikem nategu, je neoklasična kontrarevolucija od 1970-ih let naprej naplavila tri nove teorije (vse nagrajene z Nobelovimi nagradami), ki so – čeprav so vse po vrsti za lase privlečene – preusmerile tok ekonomske teorije: (1) teorija racionalnih pričakovanj (Muth, Lucas), (2) hipoteza učinkovitih trgov (Fama) ter (3) teorija realnih poslovnih ciklov (Prescott, Kydland). Zadnjo (Real Business Cycle, RBC) teorijo si je bilo potrebno izmisliti zato, ker se namreč v modelih z racionalnimi pričakovanji in popolnoma učinkovitimi trgi krize po definiciji ne morejo zgoditi. V modelu je gospodarstvo vedno v ravnotežju, saj vedno obstajajo cene (dobrin ali delovne sile), ki “počistijo trg”. Nadaljujte z branjem→