Veliki nateg

Zadnjič sem pisal o napakah evropske ekonomske politike, ki so temeljile na napačnih izračunih in ki so v obdobju zadnjih dveh let stale 3.1 milijona izgubljenih delovnih mest, od tega 2.5 milijona v državah PIIGSS. Danes pa se bom pozabaval z intelektualnim ozadjem teh napak – z ekonomskimi koncepti oziroma teoretskimi predpostavkami. Presenečeni boste, kako gnile so te predpostavke, čeprav so bile nagrajene z Nobelovimi nagradami. *

Fiskalna konsolidacija, torej hitro zniževanje proračunskih primanjkljajev, ki jih je zapovedala Evropska komisija sredi leta 2010, temelji na konceptu »ekspanzivne fiskalne konsolidacije«. Preprosto rečeno, države, ki v času krize porežejo javne izdatke in znižajo davke, naj bi s tem zagnale gospodarsko rast. Kot sem pokazal zadnjič, ta koncept ne temelji na empirično ugotovljenih dejstvih. Prav vse študije, ki so trdile, da so našle pozitivne učinke fiskalnega konsolidacije v času krize na gospodarsko rast (in ki so jih naredili t.i. »Bocconi boys«, t.j. doktoranti iz milanske univerze Bocconi: Alesina, Ardagna, Giavazzi, Pagano, Perotti in Tabellini), so bile razkrinkane kot napačno narejene oziroma je bil ugotovljen razkorak med trditvami v študijah in dejanskim dogajanjem prav v vseh državah, ki so jih študije izpostavile kot »pozitivne primere« (za dober pregled teh študij predlagam knjigo Mark Blyth, Austerity: The History of a Dangerous Idea, 2013).

Nekakšen smrtni udarec je tem študijam na koncu zadal še IMF z dvema preglednima empiričnima analizama v letih 2011 in 2012. Prva analiza (Guajardo et al, 2011) je pokazala, da so »Bocconi boys« uporabljali pristransko metodo za identifikacijo varčevalnih obdobij in da je ob uporabi pravilne metode, ki upošteva dejanske vladne podatke glede varčevalnih ukrepov, kontrakcijska fiskalna konsolidacija prav v vseh zajetih državah vodila v zmanjševanje domačega povpraševanja in BDP. Torej, fiskalno varčevanje nima pozitivnih učinkov na rast, pač pa vodi v oziroma poglablja gospodarsko recesijo. Druga analiza (Batini et al, 2012) je šla še korak naprej in pokazala, da je fiskalna konsolidacija v času recesije dvakrat bolj rizična kot v času gospodarske rasti, da postopne konsolidacije dajejo boljše učinke kot hitre šok terapije in da imajo drastične konsolidacije bolj negativen učinek na gospodarsko rast in da povečujejo javni dolg glede na BDP. Torej natanko tisto, kar tudi sam že nekaj let ponavljam: drastično vladno varčevanje v času krize krizo samo poglablja in še povečuje breme javnega dolga; fiskalne konsolidacije se delajo v dobrih časih in postopoma. Pika.

S tema analizama je IMF končal »uro slave Alberta Alesine«, kot jo je označil Financial Times, in ki se je začela spomladi leta 2010, ko sta Evropska komisija in ECB Alesino, profesorja s Harvarda, celo povabile na vrh EU v Madridu, kjer je bil s konceptom »ekspanzivnega varčevanja« glavna akademska zvezda.

Toda druga analiza IMF je šla še korak naprej, in sicer je nakazala na zgrešenost samega »intelektualnega ozadja« empiričnih analiz o blagodejnosti učinkov »ekspanzivnega varčevanja«. Celotna zgodba o blagodejnosti »ekspanzivnega varčevanja« namreč temelji na dubioznem konceptu pričakovanj oziroma sentimenta potrošnikov. Začelo se je s poročilom nemškega sveta ekonomskih svetovalcev iz leta 1981, ki so v letnem poročilu zapisali, da ima lahko zmanjšanje javnih izdatkov pozitivni učinek na gospodarsko rast prek izboljšanja pričakovanj. Natančneje, če vlada zniža javne izdatke, ima to posredni učinek na pričakovanja potrošnikov, saj ta ukrep vlade jemljejo kot del kredibilnega vladnega programa fiskalne konsolidacije, ki bo trajno znižal delež javnega dolga v BDP ter v bodočnosti znižal davke in zato potrošniki danes začnejo trošiti več.

Če morda niste razumeli: kot racionalen potrošnik boste današnje reze v javnih izdatkih razumeli kot znižanje davkov v prihodnosti in boste zaradi tega že danes začeli več trošiti, ter seveda s tem potegnili državo iz krize. In učinki od vašega povečanega zasebnega trošenja danes bodo večji od negativnega učinka na BDP, ki ga istočasno prinese zmanjšanje javnega trošenja.

Čudovito, mar ne? Toda če imate kanček zdrave pameti, bi sicer pričakovali povsem nasprotno. Pričakovali bi, da bo v času krize, ko je zaupanje potrošnikov že tako na nizki ravni, vladno množično odpuščanje in zmanjševanje plač v javnem sektorju, rezanje pokojnin in drastično zmanjševanje socialnih transferjev in javnih investicij (ob takojšnjem učinku na zmanjšanje porabe in s tem BDP) še bolj zmanjšalo zaupanje potrošnikov, ki bodo zato še manj trošili. Dodatno pa bi pričakovali, da bo učinek konsolidacije na zmanjšanje gospodarske rasti in avtomatsko poslabšanje proračunskega primanjkljaja in javnega dolga glede na BDP imel tudi vpliv na sentiment oziroma pričakovanja finančnih trgov, ki bodo zaradi poslabšanih fundamentov države podražili ceno zadolževanja in s tem še poslabšali kazalca proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. Fiskalna konsolidacija torej povzroči spiralo negativnih učinkov.

Toda če tako razmišljate, pomeni, da nimate pojma in da ne razumete racionalnih pričakovanj hiper racionalnih potrošnikov, ki si znajo v delčku sekunde izračunati za pet ali deset let vnaprej, da jim bo zaradi teh današnjih rezov v javnem sektorju vlada nekoč znižala davke. In zato to bodoče potencialno znižanje davkov že danes vkalkulirajo v svojo porabo. Ali po domače rečeno, potrošniki že danes porabijo to, za kolikor pričakujejo, da jim bo morda nekoč vlada znižala davke.

Ta »intelektualni koncept« ali bolje konstrukt, ki ga nekateri imenujejo »pravljica o zaupanju«, so nato pograbili »Bocconi boys« in v seriji empiričnih študij v letih 1990 – 2011, ki so jih kasneje vsi po vrsti razkrinkali kot empirično neverodostojne, uporabili kot teoretsko ozadje oziroma motivacijo, zakaj naj bi hitra fiskalna konsolidacija prek »učinka izboljšanja zaupanja« potrošnikov imela pozitivne učinke na rast. No, omenjena analiza IMF (Batini et al, 2012), ki je pokazala, da imajo fiskalne konsolidacije v vseh analiziranih državah negativne učinke na rast, je pokazala tudi, da učinki izboljšanega zaupanja v nobeni izmed držav »niso bili dovolj močni, da bi iz kontrakcijske fiskalne politike ustvarili pozitivne ekspanzivne učinke na rast«. Nasprotno, študija IMF trdi, da lahko v času krize fiskalna konsolidacija »še poslabša že tako nizko zaupanje med potrošniki, kar lahko popolnoma izniči napore fiskalne konsolidacije

Če povzamem, koncept politike varčevanja v času krize kot ukrep za izhod iz krize je torej bankrotiral tako na ravni empiričnih študij, ki naj bi dokazovale njegovo blagodejnost, kot na ravni intelektualnega koncepta. Ta politika je preprosto absolutno škodljiva v praksi, medtem ko je njen intektualni okvir povsem zgrešen. Dejansko je šlo za en velik intelektualni nateg skupine ekonomistov, ki pa so imeli izjemno velik vpliv tako na ekonomsko politiko Evropske komisije in ECB, kot tudi na ekonomske koncepte ameriških republikancev, ki jih še danes tako besno zagovarjajo, da so pripravljeni zapreti vlado.

Vendar smo s pripoznanjem zgrešenosti intelektualnega ozadja koncepta »ekspanzivnega varčevanja« šele na pragu bistveno večjega intelektualnega natega, ki se je zgodil v ekonomski teoriji v 1960-ih in 1970-ih letih. Takrat sta bila razvita dva mikroekonomska ekonomska koncepta, ki sta spremenila tok razvoja ekonomske teorije in ki sta na glavo obrnila makroekonomijo. Gre za hipotezo o učinkovitosti trgov in teorijo racionalnih pričakovanj. Z njuno uveljavitvijo je prišlo do popolne spremembe ekonomske intelektualne paradigme. Za spremembo od koncepta, ki je temelji na negotovosti in s tem na možnosti nastopa periodičnih kriz, k novemu konceptu hiper racionalnih posameznikov (ki posedujejo popolno predvidevanje prihodnosti) in hiper učinkovitih trgov. Šlo je za spremembo od paradigme, kjer so peridodične ekonomske krize možne, k novi paradigmi, kjer se ekonomske krize niti teoretično ne morejo zgoditi. Ker jih teoretični modeli ne dopuščajo. In pri tem se niti za milimeter ne hecam.

Pri teoriji racionalnih pričakovanj, katere začetnik je John F. Muth, do perfekcije pa jo je razvil nobelovec Robert Lucas, gre za to, da naj bi imeli posamezniki popolno predvidevanje prihodnosti. Vse informacije o prihodnjih gibanjih ekonomsko relevantnih spremenljivk že danes pravilno ovrednotijo. Posamezniki se glede prihodnosti ne morejo sistematično zmotiti, vse morebitne napake v predvidevanjih so zgolj slučajne, med seboj neodvisne in se med seboj izničijo. Vlada denimo ne more presenetiti z nobenim ukrepom. Potrošnikov ne more presenetiti inflacija ali višji davki. Kajti posamezniki že danes znajo pravilno napovedati njuno gibanje na podlagi informacij, ki jih imajo danes, in jih tudi ustrezno ovrednotiti ter na podlagi hitrega preračuna maksimizacije koristi vključiti v svoje današnje ravnanje. Svet postane popolnoma predvidljiv.

Za razliko od tega je starejša šola, z Alfredom Marshallom na čelu, ki je sicer tudi predvidevala racionalne posameznike, vendarle dopuščala, da se zgodi nek šok, presenečenje, kateremu se morajo ekonomski agenti prilagoditi. Vendar se temu prilagodijo na dolgi rok, medtem ko je na krajši rok možno odstopanje od tega ravnotežja. Iznajdba racionalnih pričakovanj pa je naredila bližnjico skozi čas – ker imajo posamezniki popolno predvidevanje prihodnosti oziroma se ne morejo sistematično zmotiti, dolgi rok odpade, vse spremembe se zgodijo že danes.

Iz tega pa izhajata še dve ključni poenostavitvi. Prvič, ker so vsi posamezniki absolutno racionalni, je dovolj, če v modelih upoštevamo »reprezentativnega agenta«. To bistveno poenostavi matematične izpeljave. V praksi pa to pomeni, da je vse, kar se zgodi v gospodarstvu, posledica odločitve enega racionalnega posameznika, ki se seveda ne more zmotiti. In drugič, ker so odločitve posameznikov racionalne, so torej optimalne, zato se trgi vedno »počistijo«. Nikoli ne more priti do situacije, v kateri podjetje ne bi moglo prodati svojih proizvodov. Kajti, če je povpraševanje prenizko, racionalni podjetnik zniža cene in racionalni potrošnik seveda v maksimizaciji blaginje kupi cenejše izdelke. V takšnem modelu, ki je osnova neoklasične ekonomske teorije zadnjih treh desetletij in pol, do krize ne more priti. Vedno obstaja cena, ki »počisti trg«, zato ne more priti do razlike med ponudbo in povpraševanjem in zato nikoli ne more priti do brezposelnosti. Vsi posamezniki, ki so hkrati delavci in potrošniki so vedno polno zaposleni.

No, ker v realnem življenju vseeno vidimo množice brezposelnih, je Milton Friedman kasneje dodal še trditev, da gre za »prostovoljno brezposelnost«. Posamezniki pač tehtajo med vrednostjo prostega časa in vrednostjo plače in se ob prenizki ponujeni plači glede na željeno odločijo, da so raje brezposelni.

K tej teoriji je treba dodati še hipotezo o učinkovitosti trgov, ki jo je razvil letošnji nobelovec Eugene Fama. Poenostavljeno rečeno, hipoteza pravi, da so finančni trgi informacijsko učinkoviti, torej da imajo trgi popolne informacije in da imajo na podlagi danes znanih informacij popolno sliko bodočega gibanja cen vseh finančnih instrumentov. Posameznik ne more premagati finančnih trgov in na dolgi rok dosegati boljših donosov. Finančni baloni zaradi tega, ker tržne cene že vključujejo vse informacije, po definiciji niso možni. Noben produkt ne more biti precenjen ali podcenjen.

Zdaj pa sestavite obe teoriji in boste dobili popolnoma predvidljiv svet, ki je vedno v ravnotežju in kjer vedno obstaja polna zaposlenost. Krize niti teoretično niso možne. Ker so posamezniki popolnoma racionalni, ker so posamezna podjetja, ki zaposlujejo takšne posameznike, popolnoma racionalna, je tudi celotno gospodarstvo popolnoma racionalno. Nikoli ne more priti do razlike med ponudbo in povpraševanjem. Ne na ravni posameznih proizvodov in ne na ravni celotnega gospodarstva. In nikoli ne more priti do napihovanja balonov denimo na nepremičninskem trgu, na kapitalskem trgu ali na trgu surovin. To nam je takoj po obvestilu, da je dobil Nobelovo nagrado, v intervjuju še enkrat zatrdil Eugene Fama.

Zakaj potem v tako racionalnem in popolnoma predvidljivem svetu prihaja do kriz? »Stara« teorija je govorila o tem, da se (zaradi številnih razlogov) plače in cene počasi prilagajajo oziroma so “lepljive” (sticky),  zato se, če pride do nekega šoka v povpraševanju, mora navzdol prilagajati obseg proizvodnje in zaposlenost. Zato se v krizi povečuje brezposelnost. No, v neoklasični teoriji je to po definiciji nemogoče. Zato so za tak primer razvili novo, inovativno teorijo – teorijo realnih poslovnih ciklov. Ta pravi, da odstopanje med ponudbo in povpraševanjem ni možno. Ali drugače rečeno, nikoli ne more priti do občasnih razlik med dejanskim in optimalnim obsegom proizvodnje. Pač pa se spreminja sam potencialni obseg proizvodnje zaradi eksogenih šokov, najraje zaradi tehnoloških inovacij (ali sprememb cen nafte ali vladne regulacije). Denimo nova inovacija bo dvignila produktivnost, zaradi česar bodo zrasle plače in posamezniki bodo želeli več delati, kar bo privedlo do visoke konjunkture. Ter obratno, če se zmanjša rast tehnološkega napredka, takrat bodo posamezniki pač delali za manj ali pa »več časa posvetili družini«. Konjunkture in recesije so učinkovit odgovor učinkovitih trgov na realne šoke od zunaj. Ekonomska politika za »glajenje ciklov« ni potrebna.

Takna je reprezentacija gospodarstva v sodobni neoklasični ekonomski teoriji, ki dominira ekonomsko teorijo zadnja tri desetletja in pol. Takšne so tudi predpostavke v ekonomskih modelih, ki se uporabljajo za ocenjevanje ekonomske politike.

Ups, sem omenil ekonomsko politiko? To je bil lapsus. Kajti v neoklasiki ni prostora za ekonomsko politiko in ni prostora za vladno regulacijo. Trgi so po definiciji najbolj učinkoviti in vsakršno vladno vmešavanje samo pokvari spodbude racionalnim posameznikom. Monetarna politika je nepotrebna, ker racionalni posamezniki lahko že vnaprej predvidijo, da bo denimo dvig monetarne mase povzročil višjo inflacijo, kar takoj vkalkulirajo v svoje odločitve. Fiskalna politika je škodljiva, ker pač davki negativno vplivajo na pripravljenost za delo kapitala in delavcev. Zadolževanje države, da bi s fiskalnim stimuliranjem uravnavala raven agregatnega povpraševanja v času krize, je glavni smrtni greh. Ob tem, da je to samo po sebi neučinkovito (predvidljivo!), pa je glavni problem v tem, da država z zadolževanjem na trgu dviguje obrestno mero in s tem izriva zasebne lastnike, ki zaradi tega manj investirajo.

V neoklasiki ni prostora za negotovost, zaradi katere si podjetniki ne bi upali investirati ali zaradi katere si posamezniki danes v strahu pred izgubo službe ne bi upali trošiti. To po definiciji ni možno.

In kaj si lahko zdaj s takšno teorijo, ki je absolutno skregana z realnostjo, ki teoretično ne dopušča kriz in ki ne daje prostora ekonomski politiki v času, ko kriza vendarle nastopi, v praksi začnemo? Ne vem. Pojma nimam, kaj bi s tem počel, čeprav sem vzgojen v duhu neoklasike.

Očitno pa ne vedo niti največji zagovorniki neoklasike. Denimo Robert Lucas, ki sicer ne dopušča monetarne politike (še »monetarne iluzije« ni več), je ob začetku politike kvantitativnega sproščanja s strani ameriškega Fed, to politiko pozdravil kot optimalni vladni odziv. Fiskalni jastrebi iz skupine »Bocconi boys« ali originalni »Chicago boys«, kamor spadata tudi Lucas in Fama, pa so pozdravili fiskalno konsolidacijo, ki v času krize »uravnoteženo znižuje davke in reže javne izdatke« kot naslednji optimalni odziv vlad. V teoriji ne, v praksi pa včasih ja? Mar ne bi morali ostati konsistentni in zagovarjati povsem nevtralne vladne politike – torej da vlada ne naredi ničesar in da se trgi samoozdravijo?

Hm, kaj potem narediti, ko »učinkoviti finančni trgi« zaidejo v finančne krize? Pustiti vse banke, da propadejo? Kaj narediti v času, ko se »učinkoviti trgi« ujamejo v past depresije in deflacije ter likvidnostne pasti? Počakati, da se samoozdravijo? Koliko desetletij je potrebno čakati? Japonska je potrebovala dobri dve desetletji, pa do samoozdravljenja ni prišlo. Slovenija je v petem letu krize. In »ekspanzivno varčevanje« očitno ne deluje v pravo smer.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

10 responses

  1. Sem šel malo diagonalno čez in našel nekaj elementov, na katerih bi se splačalo še malo delati:

    1. “Pri teoriji racionalnih pričakovanj, katere začetnik je John F. Muth, do perfekcije pa jo je razvil nobelovec Robert Lucas, gre za to, da naj bi imeli posamezniki popolno predvidevanje prihodnosti.”

    Narobe. Perfect foresight ne implicira racionalnih pričakovanj, tako kot racionalna pričakovanja ne implicirajo perfect foresight.

    2. “Prvič, ker so vsi posamezniki absolutno racionalni, je dovolj, če v modelih upoštevamo »reprezentativnega agenta«.”

    Tudi narobe. Popolnoma racionalni posamezniki in/ali podjetja so lahko tudi heterogeni. In tudi nepopolno racionalni agenti so lahko “reprezentativni”. Representative agent modeli so problem, samo ne zaradi predpostavke racionalnih pričakovanj per se. Predpostavki racionalnih pričakovanj je potrebno primešati še nekaj drugih močnih predpostavk, kot je predpostavka popolnih finančnih trgov, da lahko začneš posamezne proračunske omejitve tvojih agentov agregirati do reprezentativnosti.

    3. “»Stara« teorija je govorila o tem, da se (zaradi številnih razlogov) plače in cene počasi prilagajajo oziroma so “lepljive” (sticky), …”

    V resnici je predpostavka sticky cen nova, in ne stara. Še več, klasičen New Keynesian model je RBC model z lepljivimi cenami. Zato se jim tudi pravilneje reče New New Classical modeli. Prvo poglavje Woodfordove knjige to lepo opiše. In ta New Keynesian/New New classical okvir je mainstream zadnjih 25 let in ne Neo Classical. Woodford je pred nekaj leti napisal lep članek ne temo Nove sinteze (na voljo tu http://www.columbia.edu/~mw2230/Convergence_AEJ.pdf). Tam je lepo predstavljeno, kaj je mainstream, ker se posveča točno temu, kje je mainstream akademija imela vpliv na dejanski policymaking.

    V pripadajočih delih članka so te trditve predpostavke, s katerimi potem polemiziraš. S tem zaideš v isti problem, kot tisti, ki jih kritiziraš. Napačna predpostavka, napačni sklepi.

    Igor

    • To seveda ni res. Ne gre enačiti (ne)prisotnosti denarja v modelu, z lastnostmi določenih učinkov (ali odsotnosti le teh) denarja. Da ponazorim. V RBC modelu je lahko prisoten denar na trivialen način. Vendar denarna politika (!), ki naj bi določala njegovo količino, nima vpliva na realne količine endogenih spremenljivk. Vendar je to zaradi predpostavke fleksibilnih cen in ne zaradi odsotnosti denarja iz modela, saj denar v modelu je. Že takoj, ko v model vpelješ določene finančne frikcije, kar je tisto, kar si verjetno želel poudariti (od balance sheet učinkov dalje), potem ima denar tudi v neoklasičnem RBC modelu realne učinke. Ali je to še vedno neoklsični model ali ne, pa mene v bistvu zanimav zelo omejenem obsegu, je pa to debatiranje o tem osnovni predmet Jožetovega članka.

  2. Prav zaradi tega, ker v kolumni ni prostora za dolge in podrobne razlage teorij, sem dal gor linke na wikipedijo za posamezne koncepte. Wikipedija seveda ni absolutno najboljši vir, je pa dober približek za splošno javnost.

    Torej:
    1. Nope. Racionalna pričakovanja pomenijo “best guess” prihodnosti. Predpostavka teorije je, da se posamezniki ne motijo sistematično glede napovedovanja prihodnosti in da so zato odkloni od perfect foresight zgolj slučajni. V povprečju se med seboj izničijo, kar efektivno pomeni, da imajo vsi agenti skupaj perfect foresight (glej http://en.wikipedia.org/wiki/Rational_expectations#Theory).

    2. Kolumna nima prostora, da bi govoril o tem, da obstajajo sicer tudi nekateri poskusi vpeljave heterogenih agentov (ta stavek sem imel v oklepaju, pa sem ga kasneje zaradi krajšanja moral žrtvovati). Ampak to ne spremeni bistva oziroma splošne tendence: velika večina modelov v neoklasiki temelji na reprezentativnem agentu. Glej denimo zdaj že klasične modele na področju new trade theory (od Krugmana (1979) naprej, pa endogeneous growth theory itd.) Tudi tisti modeli, ki načeloma dopuščajo, da se agenti med seboj razlikujejo, pa nato večinoma uporabijo predpostavko, da se njihove preference (v skladu z Gormanovo agregacijo) seštejejo v enako vrednost oziroma so matematično ekvivalentne seštevku preferenc identičnih agentov. So seveda tudi nekateri modeli, kot je denimo DSGE, ki eksplicitno upoštevajo nekaj skupin heterogenih agentov, toda velika glavnina modelov neoklasike temelji na optimizacijskem obnašanju efektivnega reprezentativnega agenta.
    (zelo poljudna in splošno razumljiva kritika reprezentativnega agenta: http://en.wikipedia.org/wiki/Representative_agent#Critique)

    3. Nope. Koncept navzdol rigidnih plač izvira od Keynesa (General theory, 1936, in še prej), ki je trdil, da je plače treba obravnavati kot nominalne in ne realne in da v pogajanjih zaposleni običajno niso pripravljeni zmanjšati nominalnih plač. To rigidnost plač navzdol so sicer dopuščali že nekateri klasiki, toda Keynes je to pripeljal v center pozornosti, ko je pokazal, da prav zaradi rigidnosti plač v času šoka prihaja do brezposelnosti, torej da se namesto plač prilagodi navzdol obseg zaposlenosti.
    Tej rigidnosti plač so konec 1970-ih in v 1980-ih le dodali pridevnik “sticky” (modeli Taylorja ali Calva to eksplicitno modelirajo).

    Kar se tiče makro modelov, k so najbolj “sintezni” oziroma najbolj realistični, pa bom enkrat v naslednjih dneh dal gor nekaj linkov, denimo na Romerjev IS-MP model (1999, 2013), Woodfordov model (2013, Macroeconomic Analysis without the Rational Expectations Hypothesis) oziroma Krugmanov model (2013).

  3. Jože,

    1. Sicer lahko razlagaš z “best guess”, karkoli že to je, vendar tvoja trditve o tem kaj pomenijo racionalna pričakovanja napisal naslednje:
    E(t)X(t+1) = X(t+1)
    kar je seveda po definiciji narobe za vsako slučajno spremenljivko X, tako kot je slaba razlaga na Wikipedii. Tvoja “best guess” pač s tem nima zveze. Lahko jo interpretiraš, kot, da so pričakovanja nepristranska (glede na nek informacijski set), kar je razlaga na Wikipedii, ali imajo kakšno drugo lastnost. Že trditev “odkloni od perfect foresighta so slučajni” je nedosledna (enako na Wikipedii). Kako imaš lahko slučajne odklone od nečesa, kar je napovedljivo z gotovostjo. Kaj je to? Slučajna gotovost? Klasična formula za vrednotenje finančnega premoženja, pod predpostavko racionalnih pričakovanj (ter popolnih trgov bla bla bla) upošteva tudi premijo za tveganje zaradi negotovosti, ravno zaradi dejstva, da tudi prisotnost predpostavek racionalnih pričakovanj ne pomeni popolne predvidljivosti dogodkov. To je v jedru vsakega neoklasičnega modela asset pricinga ti pa napišeš “V neoklasiki ni prostora za negotovost, zaradi katere si podjetniki ne bi upali investirati ali zaradi katere si posamezniki danes v strahu pred izgubo službe ne bi upali trošiti.” WTF????!!!!

    2. Kateri od modelov heterogenih agentov, ki jih omenjaš pravi, kot si napisal, da predpostavka racionalnih pričakovanj implicira representative agent strukturo? Niti eden.

    3. Plače ali cene? In četudi oboje, povej mi za en makro model v uporabi za analizo ekonomske politike danes, ki predpostavlja eno, drugo ali oboje fleksibilno? Kaj je torej “stara teorija” in kaj “nova teorija”? Če je “stara” teorija nekaj iz časa življenja Keynesa in naslednikov, “nova” teorija pa tisto, ki sledi in v njej prostora za sticky cene ni, kje smo danes? 1982, ko sta Kydland in Prescott objavila prvi klasični RBC model, ali 2013? Calvo je svoj osnovni sticky price objavil v JME 1983 … a je to potem “prihodnja” teorija?

    Da v kolumni ni prostora biti natančen je dejstvo. Koliko koristi narediš z rezanjem tistemu, kar želiš povedati, pa mi ni jasno.

  4. Torej, praviš takole: “Klasična formula za vrednotenje finančnega premoženja, pod predpostavko racionalnih pričakovanj (ter popolnih trgov bla bla bla) upošteva tudi premijo za tveganje zaradi negotovosti, ravno zaradi dejstva, da tudi prisotnost predpostavek racionalnih pričakovanj ne pomeni popolne predvidljivosti dogodkov.”

    S tem si, heh, negiral tisto, kar si govoril zgoraj, oziroma zagrešil tipično napako neoklasikov, da ne ločijo med tveganjem in negotovostjo. Frank Knight je leta 1921 naredil distinkcijo med obema, ki jo od takrat vsi uporabljajo (no, neoklasiki ne, sicer jim hipoteza učinkovitih trgov ne bi štimala). Torej, tveganje je nekaj, nastop nekega dogodka z določeno verjetnostjo, kar lahko ovrednotiš oziroma na kar lahko postaviš ceno. Z drugimi besedami, proti čemur se lahko zavaruješ (denimo proti smrti itd.), ker poznaš verjetnostno porazdelitev. Negotovost pa je tveganje, ki ga je težko izmeriti oziroma katere porazdelitve verjetnosti ne poznaš. Lahko se ti približno svita, da tam zunaj nate preži hudič (denimo nastopa hude recesije), ampak tega ne znaš kvanitificirati in proti negotovosti se ne moreš zavarovati.

    Evo, neoklasika od Fame naprej, pravi točno to, kot ti zgoraj, da sedanja cena jutrišnjega dogodka že vsebuje vse znane informacije in s tem tudi premijo za tveganje, povezano z njegovim nastopom. Z nakupom finančnega produkta si že plačal premijo za tveganje morebitnega zmanjšanja njegove cene v prihodnosti. S tvojimi besedami: “formula za vrednotenje finančnega premoženja, pod predpostavko racionalnih pričakovanj (ter popolnih trgov bla bla bla) upošteva tudi premijo za tveganje zaradi negotovosti”. Torej, “negotovosti” efektivno ni več, ker si se ti zavaroval s plačilom za “tveganje”.

    Kar je seveda neumnost. Negotovosti ni mogoče izmeriti in se proti njej ni mogoče zavarovati (s plačilom premije za tveganje). Niti z bayesianskim pristopom. Če bi bilo drugače, ne bi bilo nepremičnnskega in finančnega balona in ne bi bilo sedanje finančne krize.

    In to je točno to, kar trdim v kolumni (seveda ne samo jaz): “Iznajdba racionalnih pričakovanj pa je naredila bližnjico skozi čas – ker imajo posamezniki popolno predvidevanje prihodnosti oziroma se ne morejo sistematično zmotiti, dolgi rok odpade, vse spremembe se zgodijo že danes.” Agenti so pač kupili opcijo in s nakupom plačali premijo za tveganje – misleč, da so se s tem zavarovali za negotovost. Torej negotovosti ni več, dolgega roka ni več. Vse se efektivno zgodi danes, ker smo se zavarovali za tveganje.

    Nato pa udari povpraševalni šok atomskih razsežnosti, katerega ni bilo mogoče predvideti in se proti njemu zavarovati. In seveda uniči vso sodrgo finančnih hiper racionalnih prekupčevalcev, ki so živeli v zablodi, da so se s plačilom premije za “tveganje” zavarovali za “negotovost”.

    Resnično priporočam prvo poglavje knjige Natea Silverja “Signal and the noise”, ki sem ti jo dal zadnjič. Pa ata Keynes je (kot star borzni maček in šef velike zavarovalnice) ogromno pisal o razliki med tveganjem in negotovostjo v “General theory” in na tej distinkciji zasnoval celo svojo teorijo. Vem, da bi se Keynesa morali sramovati, toda letos sem namenoma šel brat njegovo knjigo in ostale stvari za nazaj, da nadoknadim intelektualni manjko. Ata Keynes je kot izkušen borzni špekulant pač imel daleč največ intuicije za obvladovanje gospodarstva, ko ga “zadane negotovost” oziroma nepredvidljiv povpraševalni šok.
    Kar pa seveda ne pomeni nujno tega, da bi bil dober tudi za reševanje ponudbenih šokov.

    • Jože,

      “S tem si, heh, negiral tisto, kar si govoril zgoraj, oziroma zagrešil tipično napako neoklasikov, da ne ločijo med tveganjem in negotovostjo.”

      Osnovni učbenik mikroekonomije na mainstream, ali, če hočeš, neoklasičnih, PhD programih: Microeconomic Theory, Mass-Collel, Whinston in Green. Poglavje 6 ima naslov: Choice under uncertainty.

      Kaj je torej tipična napaka neoklasikov?

  5. You see the point? Nategnili so te. Živiš v neoklasičnem učbeniku. Misliš, da si si s tem, ko si plačal premijo za tveganje, efektivno kupil gotovost. Da si si naredil predvidljiv svet (saj si vendar plačal premijo!).
    E, to je temeljna napaka neoklasike – da lahko zaradi racionalnih pričakovanj predvidiš jutri (t.j. se zavaruješ pred negotovostjo). Da lahko narediš bližnjico skozi čas, tako da kupiš opcijo (na karkoli).

    Sicer je fajn, kako se znamo znotraj družine lepo kulturno skregati. Mislim pa, da je dobro, da nehava s tem zabavanjem javnosti in da nadaljujemo v petek zvečer ob pivu, ko bodo ob (še bolj) radikalnih neoklasikih prisotni še avstrijanci.

    Ti pa prepustim zadnji strel. Shoot.

    • Evo, sedaj, sem nazaj v hotelu in dobiš odgovor, ki si ga zaslužiš. To pa zato, ker naj bi tvoj članek načeloma imel tudi edukativni namen. Zato je prav, da preberi tudi kdo drug, ki ga slučajno zanima. Nadaljujeva pa lahko v petek ob pivu.

      Če greš pogledat moje komentarje, boš videl, da nisem dal niti ene razlage o tem, kaj je bodisi z neoklasično ali kakšno drugo idejo prav ali narobe. Komentiral sem samo nekaj tvojih trditev o neoklasiki. Te trditve so narobe, nekatere tudi smešne (kot je ta o kupovanju zavarovanj in/ali opcij). Če meniš, da ne živiš v učbeniku, to ne pomeni, da ni koristno kakega prijeti v roke, in že iz kazala videti, da postavljaš nesmiselne trditve. Če bi hotel biti konstruktiven, bi šel pogledat poglavje 6 v Mas-Collelu in ljudem, ki berejo tvoj forum, povedal kaj je narobe z npr. expected utility theory. Ker je z njo veliko narobe in se da o tem precej napisati, in ogromno tega je že bilo napisanega. Če pa napišeš, da neoklasična teorija ne loči med negotovostjo in tveganjem, napišeš neumnost, in se iz nje nihče ne nič nauči.

      Namesto, da bi šel pogledat in argumentiral kontra, uporabiš argument, da sem zaslepljen. Vendar je točno takšna izjava posledica stališča a priori prepričanja. Kdo je torej nategnjen?

      Način argumentiranja, ki si ga uporabil v članku je tako naslednji: izbral si si stvar, s katero je sedaj popularno polemizirati. Tej stvari si pripisal določene lastnosti in potem z njimi obračunal. Vendar je problem, da nekaj teh pripisanih lastnosti enostavno ni pravih. Predmet kritike je koristno najprej dobro poznati, sicer je kritika bolj prazna. Če ti jaz rečem najprej, da si lopov, potem pa iz tega izpeljem, da si slab človek, se verjetno strinjaš, da nisem dokazal, da si slab človek. Z edukativnega vidika je zato ta tvoj tekst popolnoma zgrešil svoj namen. Neoklasiki si s tem naredil reklamo.

%d bloggers like this: