En odgovor

1. Ali res? Ljubljana, 28.03.2010 Keplerjevo dejansko odkritje: matematika ni znanost Lyndon H. LaRouche, Jr. November 5, 2008 Star človek sem, kakor veste, vendar naj vas zaradi tega ne skrbi zame; biti star mi včasih pomeni imeti pomembne prednosti. To so prednosti, ki vključujejo takšne ugodnosti, kakor sta na primer vednost in znanje, ki ju večina današnjih voditeljev nima, o tem, kakšne, sicer odpravljive napake so nas pahnile navzdol po napačni poti sicer ustaljenih navad naše družbe dve generaciji ali tako nekako nazaj. Napake so bile takšne, da so povzročile vsemogočen nered, za katerega je videti, da naše nacije kar vztrajajo pri njegovem nastajanju ali celo huje. To je nered, ki ga danes razumejo verjetno zgolj redki izkušenejših ljudi med nami. Na primer, nekaj desetletij nazaj sem zapisal, da mora v znanosti poezija izpodriniti matematiko. Nekatere bralce, celo med med mojimi tedanjimi ožjimi sodelavci pri znanstvenem delu je to, kar sem dejal, osupnilo, a prezrli so moje opozorilo; namesto tega je v tem času večina pomembnih oseb, celo med mojimi političnimi sodelavci na splošno, pogosto trmasto vztrajala na svoji začrtani poti, ne da bi se soočila z mojim izzivom in opustila svoje često zgrešene pojme o pristojnosti. Ta onesnažujoča prvina nepristojnosti, na katero se tukaj sklicujem, ki je obstajala že tedaj, je bila tiste vrste, ki je vztrajala celo med širšimi krogi tistih vodečih znanstvenikov, s katerimi sem bil bolj ali manj tesno povezan pri skupni rabi naprednih programov tistega časa. Napaka večine izmed njih, na katere sem naslovil to zadevo, se je ponavljala kot ohromljajoč činitelj v tistem, kar se nažalost izkazuje kot naučena doktrina še danes. Zato, kar sledi, je zgodba, ki jo je tukaj vredno povedati. Danes je povsem tako pomembna za bridko nevarne čase, kakor takrat; in je danes zagotovo še daleč bolj; ker zaradi posledice te prvine nepristojnosti v naši preteklosti, živimo zdaj v najbolj bridkih časih od vse novejše zgodovine za naš planet kot celoto. TEZA: “Es führt dies hinüber in das Gebiet einer andern Wissenschaft, in das Gebiet der Physik, welches wohl die Natur der heutigen Veranlassung [mathematics] nicht zu betreten erlaubt.”1 [1] “Ta pot vodi ven v domeno druge znanosti, v domeno fizike, v katero pa nam narava tega trenutnega razloga (matematike) prepoveduje prodreti.” —Bernhard Riemann, zaključni stavek njegove habilitacijske dizertacije 1854 Zame je bil pred petdesetimi leti boj v zvezi z mojim prvim zelo natančnim branjem in ponovnim prebiranjem habilitacijske dizertacije Bernharda Riemanna iz leta 1854 v nemščini ena od mnogih takšnih izkušenj v mojem življenju, ki so bile imele relativno najpomembnejše in trajne vplive na oblikovanje mojega pogleda na svet vse do današnjega dne. Edina primerljiva, zgodnejša izkušnja v znanosti o kakovosti nebeške radosti prepoznavanja in priznanja namere tistega, kar sem bral ob takšni priložnosti, so bila moja prva adolescentna srečanja z nekaj deli Gottfrieda Leibniza. Potem je bil zaključni stavek, sam zase, te dizertacije tisti, ki je imel bistven učinek – učinek name, med nedvomno nekaterimi drugimi, ki ga je, o tem sem povsem prepričan, Riemann bil nameraval doseči, ko je pustil ta poseben, zelo drzno pogumen stavek za zaključek nagovora ob tej priložnosti. Riemann je bil že prepoznal nevarnost za družbo v poskusih, kakor so empiristi bili domnevali, da se nadomesti zgolj matematika za sodobno znanost. Poseben učinek, ki ga je imel ta zaključni stavek name, je koreninil v dejstvu, da je bil to nujen izid dveh uvodnih poglavij te iste Riemannove dizertacije. Takšna oblika konfiguracije je določila: odnos med tema dvema koncema knjige, med odprtjem in zaprtjem te iste kompozicije, ki sta bili upodobitev otvoritve in zaključka velike igre v definiranju pomena tistega, kar leži med njima. Rotim zahtevnega bralca, da zdaj spozna odločilen vidik celotne zadeve.(2. [18] Od te izkušnje naprej sem užival v soočenju s podobnimi kakovostmi odkritij načela, vendar z nobenim od njih tako globoko kakor v teh dveh najtemeljitejših odkritij iz dela Leibniza in Riemanna. Celo Keplerjevo edinstveno izvirno odkritje univerzne težnosti je imelo name manj vpliva, ne zato, ker bi mu primanjkovala temeljna pomembnost, ampak zato, ker sem bil že sprejel isto načelno zasnovo človekovega poznavanja univerzuma od Leibniza in Riemanna v času, ko sem bil prvič resneje bral Keplerjeve Harmonije, od česar je zdaj približno tri desetletja. Vsak, ki mu je domače, kar je postalo skozi desetletja moj običajen argument na temo metode, da sem na vseh javnih prireditvah vselej vztrajal pri lociranju stvarnosti izkustvenega znanja v procesu ustvarjanja zasnove, in ne v tistem, kar se je ponavadi zdelo, da bo prenešeno na druge iz preproste najnižje vrstice o relevantni temi. Stvarnost ni tam, kjer bi človeka zasačil prevoznik tramvaja na koncu proge; leži namreč znotraj procesa s pomočjo sredstev, za katera bi vi, na primer, morda lahko odkrili smisel te poti, ki vodi proti temu cilju. Zato, kakor bom poudaril v tem poročilu, bi nas morala moja izkušnja teh odkritij, ki sem jih pridobil od Leibniza in Riemanna, in ki sem jih navedel prej, opozoriti, da, kar zadeva znanost, še posebej, moramo zreti čez ne zgolj področje matematike, ampak, tudi, celo čez in preko mnogo višjega področja fizične/fizikalne znanosti – fizike kot take. Seči moramo do takšnega koncepta obstoja univerzuma samega, od katerega je odvisno naše razumevanje možnosti za obstoj edinstvenosti tega univerzuma. Takšna je izkušnja poznavanja pomena lastnega edinstvenega izvirnega odkritja principa univerzne težnosti Johannesa Keplerja. Na račun podobnih izkušenj med leti pred ključno izkušnjo v mojih zgodnjih 1953-tih, to je z iniciacijsko poravnavo izračunov z Riemannovo habilitacijsko dizertacijo, sem bil imel izkušnje v drugih domenah, ki so bile podobne temu elektrificirajočemu branju Riemanna. Te izkušnje s tistimi drugimi domenami vključujejo določena srečanja s poezijo Johna Keatsa in Percyja Byshe Shelleyja, ki so, v resnici, relevantna za pojem povezan z navedenim zaključujočim stavkom Riemannove dizertacije. Med takšnimi bistvenimi drugimi postavkami je bila najizrazitejše grandiozna izkušnja kakršna je bila tista sklepna ob dokaj dolgem odstavku Shelleyjeve Nekakšne obrambe poezije, v katerem je Shelley povzel svoj pogled z najbolj elegantno poetskim izrazom globokoumnosti, kar zadeva “moč posredovanja in sprejemanja najglobljih in strastnih zamisli upoštevaje človeka in naravo.” Kar je Shelley napisal tam, v tem poglavju kot celoti, se ujema z mojo celotno retrospektivo in prospektivo v zvezi s pravilno organiziranostjo naših poskusov vpogledati v dinamiko družbenih procesov človekove izkušnje in razvoja. Bilo je stekanje mojega čuta za stvari, upoštevaje tako takšne osnove fizične/fizikalne znanosti – fizike in velike klasične poezije ter dramatike, kakor na primer tista, ki je opredelila srce in um moje zavesti vse od dobe odraščanja do danes. Zame se je, kakor sem poudaril v dveh poglavjih, ki sledita tem uvodnim opombam, ta ponavljajoča se moja vseživljenjska izkušnja pretakala v samo srčiko tega, čemur sem, osebno, najbolj strastno zavezan, da jo prenesem v korist prihodnjih rodov, vključujoč obljubo tistega, kar jih pričakuje, nastajajočega, kakor je v nekaterih delih mlade generacije odraslih tega trenutka. Nekatere krize v znanosti. Torej, posledično sem zato ob srečanju, sklicanem na Farmi Ibykus nazaj v sredini 1980.-tih osupnil zbrane znanstvenike našega mednarodnega Sklada za fuzijsko energijo (Fusion Energy Foundation – FEF), ko sem vztrajal, da moramo probleme fizike, s katerimi smo se soočali tedaj, obravnavati s pomočjo pozornosti za podrobnosti Keplerjevega odkritja načela univerzne Sončeve gravitacije. Svoj argument sem umestil, kar zadeva ta učinek, v domeno svoje specialne pristojnosti, saj sem bil že tedaj uveljavljen kakor danes kot vodeči ekonomist fizičnega/fizikalnega sveta. Takšna je bila moja preizkušena pristojnost v Riemannovi znanosti fizičnega/fizikalnega gospodarjenja/ekonomije. Večina zbranih na tem srečanju je bila zgrožena in besna ob mojem uvodu tega kot predmeta politike, razen ene izjeme iz sicer nekoliko starejše generacije znanega čikaškega profesorja Roberta Moona. Tisti bes mnogih pri tisti mizi je v bistvu izražal trenutno silovito reakcijo na vsak napad na tisto, kar so domnevali, da je akademsko in podobno, da je absolutno sveti izrek specialista za črno magijo Isaaca Newtona. Za njih je bil Newton skoraj svet(nik) med zvestimi verniki. Verniki so vkjučevali številne sicer sposobne znanstvenike pomembnih dosežkov, vendar so bili kljub temu še vedno žrtve indoktrinacije iz šolskih razredov tistega, kar je zgrajeno v obliki zanikrnega kultnega rituala okrog dvomljivega angleškega bitja. Če pogledam nazaj na preteklih dvajset let od tistega srečanja mednarodnega sklada za fuzijsko energijo (FEF-a), sem imel povsem prav v vsakem svojem orisu, ki sem ga predstavil, kar zadeva moje tedanje argumente. Preučeval sem ponavljajoče se pomemben dokaz in v zadnjem času se je izkazalo, da je moj argument povsem zdrav. (3) Predvsem se je bes izrazil, ko se je pojavil isti predmet med dvema naslednjima srečanjima FEF-a, čeprav je bil bes precej manjši, kar se je izkazalo kot dokaz, da je velik del teh napak razširjen med znanstveniki v tistem času in še danes, in je odraz dejstva, da je generacija znanstvenikov, ki je nastala iz vrst vojnih veteranov, ki po koncu 2. svetovne vojne niso študirali skoraj ničesar od Keplerjevega dejanskega dela. Večina med njimi ni vedela skoraj ničesar o načinu, kako najglobja vprašanja sodobne znanosti, ki so bila postavljena, edinstveno, s tisto vrsto odkritij, tipiziranimi s Keplerjevimi, in kar je bilo z goljufijo odstranjeno skozi stoletja, postavljeno ob stran kljub Učeni nevednosti (De Docta Ignorantia) dejanskega, utemeljitelja moderne fizične/fizikalne znanosti – fizike v petnajstem stoletju – kardinala Nikolaja Kuzanskega (Cardinal Nicholas of Cusa). Ta ista sama po sebi destruktivna napaka s strani mojih kritikov znotraj FEF-a in tudi sicer drugod v 1980-tih in znova danes, leži v tistem, kar so kopirali iz klevetniških spisov Newtonovega kulta proti Keplerju. Vpliv tega istega filozofskega redukcionističnega kulta poteka od Werncka, Zorzija (Giorgi), Fludda in Sarpijevega lakaja Galileja, in je tradicija, ki vztraja še danes, po navadi v še bolj izprijeni in škodljivejši obliki dandanes še bolj kakor v preteklosti. Norost tega kulta je zdaj nekakšna tradicija, ki se je izoblikovala pod vplivom daleč večje dekadence, ki se je nedavno akumulirala v dogmah in nastopih med vodilnimi akademskimi institucijami. Takšen je bil učinek za znanost in znanstveno izobraževanje danes, kar je treba prepoznati v raztrganem stanju višjega izobraževanja, odkar je preminila večina predstavnikov treh odraslih generacij zrelih odraslih, vključno z dvema gneracijama pred menoj. Tisto so bile te tri generacije, ki so predstavljale določeno kakovost relativne znanstvene kompetence, ki se je bila v veliki meri izgubila, oziroma je danes ogrožena v celoti. Te tri pretekle generacije, katerih obstoj kot skupine treh generacij, se datirajo pretežno iz začetka dvajsetega stoletja in še predstavljajo do neke mere skladišče relativne kompetence pred generacijo pred letom 1968. Imeli so pristojnost, četudi včasih malo poškodovano epistemiloško, ki je bila relativno običajna med strokovnjaki še za eno predhodno generacijo, to je pred prevzemom skoraj vsega s strani stalnih, jedkih učinkov uporništva v letu 1968 skoraj dionizijskega kulta “post-industrijske” dobe “globalizacije” 5(5) Najopaznejša značilnost procesa v letih po letu 1968 pospeševanja moralne in intelektualne degeneracije modernih akademskih in povezanih institucij, je bila njena narava kot naslednik in hkrati kot izrast zaporednih korakov k skrajni izrojenosti v poučevanju znanosti zaznamovane ob izteku devetnajstega stoletja z dekadentno “mehaniko” pozitivista Ernsta Macha in njegovih bližnjih privržencev in nato z norostjo numerologistov dvajsetega stoletja kulta Bertranda Russella in s takšnimi med privrženci Russellove umazane Principia Mathematica kot sta Norbert Wiener in John von Neumann. Širjenje eksistencialističnega, dekonstrukcijskega kulta v to trenutno prevladujočo obliko skrajne moralne izprijenosti, ne bi vzdržalo tega učinka, če se naravne sile opozicije ugovora zoper to nerazumnost, ne bi bile spridile na ta način. Dejstvo je, da je simptom izprijenosti današnji vir te nepristojnosti in nesposobnosti, ki se kaže, tipično, z načelnimi ugovori, ki so bili na delu že proti Keplerju, in jih najdemo v namerno upravičljivih opustitvah implikacij uporabe termina Friedricha Schillerja Brotgelehrten – »znanstveniki-kruhoborci«. Na primer, za generacijo študentov, ki so vstopali na univerzo v času predsednika Trumana ali kasneje, je bila namera biti nagrajen z akademskimi stopnjami izobrazbe in si zagotoviti napredovanje na postdiplomsko zaposlitev pogosto prvenstvena skrb. “Resnica?” “Da, seveda,” bi dejali, “kadar koli je to mogoče; a moraš biti praktičen, če ne želiš tvegati svoje kariere.” Sofistika, izkrivljanje dejstev visoke duhovščine Starega Babilona je bila vselej najbolj umazana in odurna faza teh naslednikov antične družbe. Ta zvrst korupcije akademskega telesa in z njim povezana praksa fizičnih/fizikalnih znanosti – fizike se nadaljuje in nadaljuje, huje kakor kdaj koli prej vse od takrat do danes. Nekatere od najhujših smo lahko nedavno srečali med fakultetniki na Harvardski univerzi; a korupcija podobne kakovosti prevladuje tudi na današnjih relevantnih institucijah. (6) Zato ker je ta vrsta skvarjenosti že obstajala, sicer v milejši obliki, med sicer koristnimi znanstveniki pred dvajsetimi leti in več, so danes možnosti za pristojnost v znanstveni sferi pod težo korupcije, ki jo zdaj predstavlja akutna mentalna motnja “68-nikov”, kuga takoimenovanega “environmentalizma”, pogosto katastrofalne. Med starejšimi predstavniki, celo iz istih krogov, ki so danes še povezani z menoj, je zadeva takšna, da je zanje, razen za neodvisne mlade v odrasli dobi, ko so na univerzi, značilno, da med tistimi, ki so se nedavno ukvarjali s programi, kakor so na primer moji “kletni” programi, ni skoraj nobenega znaka za prihajajoče nove valove znanstvene pristojnosti in sposobnosti, kar zadeva metodo kot takšno v ZDA ali zapadni Evropi; najhuje je, ko se človek znajde med digitaliziranimi privrženci “informacijske teorije.” (7). Kakor bi nekateri dejali, ko danes razmišljamo o stanju svetovnega gospodarstva-ekonomije: “Poljubljanje zadnjic lahko prinese akademske časti in (začasno) dobro plačano imenovanje, ne spodbuja pa vpogleda na čase pred nami.” V kateri koli klinični raziskavi o smeri in stopnji degeneriranosti poučevanja fizičnih/fizikalnih znanosti – fizike na primer v zadnjih štiridesetih letih in več, ne moremo prezreti dejstva o prehodu iz proizvodnega gospodarstva k “post-industrijskemu” stanju splošne intelektualne in moralne gnilosti umov in navad fizične-ekonomske prakse, za kar se štejejo “najboljši strokovnjaki” naše ekonomije -gospodarstva v tem trenutku. V času Kuzanskega in našega. Torej, ta razpad med strokovnjaki, ki je postal predstavnik prevladujočega pojmovanja in prakse okrog strokovnjakov akademije in sorodnih lokacij dandanes, se pojavlja kot prodorna dekadenca nedavno prevladujočega padajočega trenda v naši družbi široko sprejetih standardov pojmovanja. Ta padajoči trend se izraža v stališču, da ni nobene možnosti za reševanje civilizacije iz post-industrijske pospešene stopnje destrukcije civilizacije, ki se zdaj približuje končni fazi dezintegracije. Kljub vprašanju, ki sem ga bil postavil v sredini osemdesetih, upoštevajoč poskus vrnitve temeljnih kompetentnih celovitih oblik prakse sodobne fizične/fizikalne znanosti – fizike, kakor pri Keplerju, obstaja danes očitno zgolj pičla možnost za ponovno civilizirano življenje na tem planetu za generacije, ki bodo šele prišle. Kljub temu, da zgoraj navedena izjava o današnjem trendu stanja zadev sveta velja, nisem pesimist. Zgolj opozarjam. Da, če ne bomo uspeli s to ekonomsko reformo, ki jo zdaj poskušam uveljaviti v imenu vsega človeštva, je vseplaneten temen srednji vek skoraj neizogiben. V preteklosti smo imeli temačne veke civilizacije in bile so tudi ozdravitve. Renesansa petnajstega stoletja, povezana z letom 1439 in konciljem v Firencah ter delo kardinala Nikolaja Kuzanskega ter njegovih privržencev je najrelevantnejši primer. V širšem pomenu zadeve so vse pristojne oblike sodobne znanosti tipizirane s primerom Filippo-a Brunelleschija, ki je uvedel fizikalen princip verižne funkcije za izgradnjo kupole firenške katedrale Santa Maria del Fiore. To je bilo tipizirano celo še daleč pomembneje s prispevki k osnovam kardinala Nikolaja Kuzanskega, katerega De docta ignorantia – O učeni nevednosti – pomeni začetek vse kompetente specifikacije metode za sodobno fizikalno znanost – fiziko. Čeprav sta Luca Pacioli in Paciolijev učenec Leonardo da Vinci nadaljevala delo na zapuščini Kuzanskega z nekaterimi bleščečimi nadaljnjimi koraki, ima kompetentna splošna praksa sodobne fizikalne znanosti – fizike korenine v metodah principa univerzne gravitacije, okoli katerega je organiziran Sončev sistem., ki jih je uporabil privrženec Kuzanskega Johannes Kepler, tako v izvirnem odkritju kakor v Harmonijah/Sozvočjih Univerzalnost kuzanskijevega duha je iskala eksperimentalno odkritje nekega specifičnega univerznega/univerzalnega fizikalnega principa, da bi se povsem prilegel dalnjovidnemu pogledu tega duha. Edinstveno izvirno odkritje Johannesa Keplerja o univerznem/univerzalnem principu gravitacije, ki vlada našemu Sončevemu sistemu, je zagotovilo ta uspešen eksperiment. To zgodovinsko ozadje Keplerjevega odkritja generalnega principa gravitacije – splošnega načela težnosti – v njegovem delu Harmonia mundi – Sozvočja sveta, ima izjemen pomen prav danes, pomen, ki ga je na novo poudaril Albert Einstein, poudarjajoč dejstvo, da je danes na ta račun vsa kompetenta fizična/fizikalna znanost – fizika odvisna od razumevanja tega posebnega deja genija Keplerja. Nasprotno pa je trditev, da je težnost – gravitacijo – odkril Isaac Newton, tipična ne le za največje prevare proti znanosti v novejši zgodovini, ampak je tipična tudi za kapaciteto korupcije in neumnosti celo med tistimi, ki se imajo za najbolje izobražene osebnosti našega časa. Toliko, zdaj bom izkazal čast drugim med mojimi mlajšimi sodelavci, ki so si jo zaslužili za sveže elaboriranje Keplerjevega odkritja v podrobnostih. Zadnjih deset let sem poudarjal pomembnost Keplerjevega dela. Moji mlajši sodelavci pa so s svojim delom doprinesli pomemben delež. Moj delež je bil, da sem prispeval določene ključne opombe, in pri tem pokazal proti “semenu kristala” ustreznih argumentov s poudarkom na posebne utemeljitve upoštevajoč korenine znanosti, ki jih lahko najdemo tudi danes v klasični poeziji dveh prejšnjih generacij odraslih. Na tem mestu sem spodaj strnil najpomembnejše in tudi najmanj razumljeno, a najbistvenejšo značilnost Keplerjevega odkritja načela vsesplošne gravitacije – a principle of universal gravitation. Sledim temu delu svojega povzetka v povezavi z relevatnim povzetkom primera, dokazujoč nesmiselnost domneve o obstoju neke kategorične ločitve fizikalne znanosti od kompetentnih izražanj klasičnih umetniških stvaritev. Glede na mojo starost sem zaključil to poročilo in ga prepustil mlajšim generacijam obetavnega daru, da ga posredujejo in obogatijo z dodanimi podrobnostmi o tem, kar smo dosegli doslej. 1. Keplerjeve vojne proti Benetkam Bistven ključ do rešitve, ki je vodil Keplerja do njegovega edinstveno izvirnega odkritja načela tega univerznega principa gravitacije – splošnega načela težnosti – ki je podstat za organiziranost Sončevega sistema kot celote, je bilo njegovo spoznanje elementarne ironije, ki jo predstavljajo nasprotujoči si učinki, prvič, ko je obravnaval organiziranost Sončevega sistema s stališča kvazi-evklidske zamisli o vidu in pogledu in nato isto gibanje še z vidika harmonično urejene kompozicije (sluha) v gibalnih odnosnostih Sončevega sistema kot celote. (8) Sistemska neskladja dveh prevladujočih načinov človekove čutne zaznave, vida in sluha, so Keplerja vodila k odkritju principa, od katerega je odvisno vse kompetentno sodobno znanstveno izobraževanje in tudi klasične modalitete sodobne umetnosti: spoznanje, da je zgolj matematična upodobitev ali prikaz, ki ju zagotavlja čutno zaznavanje, v najboljšem primeru samo senca, ki jo mečejo tisti pravi znanstveni principi, ki ležijo, ontološko, zunaj domene tistega, kar se lahko spozna s pomočjo formalnosti zgolj matematike. Kaj je danes zaradi Keplerjevega odkritja univerzne gravitacije (znotraj našega Sončevega sistema) resnično najpomembnejše za znanost? Za nas so to vključitve pozicioniranja tega odkritja pojma o naši sposobnosti in zmožnosti razumeti organiziranost tako anorganskih kakor živih procesov, kot je ne-digitalen princip človekovega sluha, saj je ta izkušnja povezana s funkcijo kontrapunkta, kakor ga je bil edinstveno odkril J.S. Bach, in danes obstaja znotraj trenutno znanih mej našega Osončja.(9) To Keplerovo odkritje univerzne gravitacije Sončevega sistema je pokazalo sistemsko absurdnost vseh predpostavk, da je vesolje organizirano v skladu s pojmi preproste čutne gotovosti. Kepler je to storil na najgloblji, celovit in prepričljiv način. Vsi kompetentni pristopi k zadevam bistvenega principa od tega Keplerjevega odkritja naprej, so odvisni od umestitve principa razloga, ki ureja univerzum ontološko v človekovem umu, kakršen je um Helen Keller, nikakor pa ne zgolj s čuti/čutili. To je tisto, kar odseva v geniju, ki sta ga izrazila skupaj Max Planck in Alber Einstein v njunem nasprotovanju prevaram posameznih privržencev škodljivega Ernsta Macha in daleč škodljivejšega Betranda Russella. Bistvena točka, ki jo prepoznamo ob branju Keplerjevega sijajnega vpliva njegovega genija v tem odkritju, leži v dejstvu, da je bil prvič v moderni znanosti, kot naslednik Kuzanskega in Leonarda da Vincija in tudi Brunelleschija, neposredno izzval tisto vraževernost, imenovano čutna gotovost, ki je bila vodilna ovira za uspešen razvoj znanstvene metode v evropski znanosti od prevare metode korenov Evklidovih elementov naprej. Ista Evklidova prevara se je sicer razširila kot pojem domnevno “samoumevne” verjetnosti, kar zadeva naravo človekovih moči čutnega zaznavanja in dojemanja, ki vlada šolskim razredom v sodobnih srednješolskih razredih in na univerzi tudi danes in britanskega neo-Ochamitovega empirizma še posebej. Bistvo, kakor je moral Albert Einsten poudariti kasneje, je: izpodbil je to zadevo na resnično univerzalen način. Keplerjeva pozornost je bila usmerjena na paradoksalno pomanjkanje sistematične koincidence med dvema čutnima aspektoma opazovanega dokaza, ki ga je astronomija položila pred njega: vida in sluha.(10) Dokaj znano je, da nam oba teh čutov, kakor vsi vidiki človekove čutne zaznave, ne predstavijo stvarnosti neposredno; prej nam, kakor vsi dobri znanstveni instrumenti, predstavijo dokaz, ki temelji na tistem, kar bi želeli, da naj bi pokazali in sicer obstoj ontoloških paradoksov, ki jih mora um potem razrešiti s pomočjo testov, ki so vodeni na način ustreznih eksperimentalnih metod. Rezultat Keplerjevega odkritja, kar zadeva učinek, je bil premakniti moderen evropski znanstveni koncept stvarnosti, znova, od lažno privzete, “samoumevne” stvarnosti zgolj čutnega zaznavanja nazaj k višji domeni univerznega fizikalnega principa, domeni dejansko učinkovite realnosti. Prvi problem, s katerim se je soočil Kepler v svoji vlogi kot sledilec obeh utemeljiteljev moderne evropske znanost Nikolaja Kuzanskega, in relevantnosti dela in izstopajočega privrženca med Keplerjevimi predhodniki, Leonarda da Vincija, je bil sprejetje kritičnega pristopa do ocene vloge tistih zgolj instrumentov čutne zaznave, ki jih poznamo, v preprostih miselnih terminih, kot sta vid in sluh. Leonardo da Vinci je revolucioniral pojem vida; Kepler pa je priznan kot predhodnik velikega Maxa Plancka pri implicitnem razvoju implikacij funkcije sluha (t.j. sozvočja ali ujemanja klasičnega dinamičnega načina fizikalnega prostora-časa, vključno s subatomskim prostorom-časom, namesto “digitalnega poslušanja” ali linearnega “gledanja/videnja”). (11) Dokaz, da nam niti vid niti sluh ne predstavita stvaren univerzum, nas spodbudi, da premaknemo našo zamisel o stvarnosti na višjo domeno, v kateri pojem o univerzalnih fizikalnih principih, ne pa čutna zaznava kot takšna, priznava človekov individualen um kot mesto stvarnosti, znotraj katerih se dejansko nahajajo posameznik, njegova družba in učinek njegovih dejanj. Znanost & verske vojne Čeprav sem obravnaval to zadevo na različnih objavljenih mestih že prej, nahajamo sledeče. Uspeh ustanovitve modernih suverenih nacionalnih držav je bil dosežen v veliki meri na pobudo Nikolaja Kuzanskega pred, med in po velikem ekumenskem koncilu v Firencah.(12) Ta uspeh velikega ekumenskega koncila v Firencah je spodbudil odziv s strani že budne imperialne moči te iste Venecije, ki je bila pred tem nad Evropo pripeljala “novo mračno dobo srednjega veka” v štirinajstem stoletju s pomočjo Lombardske lige novega temačnega srednjega veka štirinajstega stoletja. V kasnejši drugi polovici petnajstega stoletja je starodavno zlo oderuške Venecije tedaj znova pridobilo veliko plenilsko oderuške politične moči njenega razreda finančnikov. To moč so usmerjali strateško, politično z namenom, da se zlomi enotnost vodilnih sekcij zahodnega in vzhodnega krščanstva s pomočjo specialnih operacij usmerjenih v naslednje tarče: Moskvo, Balkan in Konstantinopel. To je privedlo do izbruha dolgega obdobja verskih vojn po vsej Evropi, od začetega izganjanja Judov iz Španije leta 1492 vse do Mirovne konference v Vestfaliji leta 1648. Motiv za filozofsko sistematično zanikanje in zavračanje redukcionistov človekovega individualnega dostopa do te stvarnosti vzroka-učinka, ki leži izven domene zgolj čutne zaznave, je bila namera vladajočih v družbi narediti iz svojih podložnikov virtualne sužnje z onemogočanjem dostopa do zajamčene vednosti o tistih ustvarjalnih močeh človekovega individualnega uma, ki postavi človeško vrsto nad vse druge vrste. Odrekanje možnosti spoznanja uporabnosti “ognja” s strani olimpijskega Zevsa v Ajshilovem Vklenjenemu Prometeju je ponižalo smrtnega človeškega posameznika v zgolj živad vladarjev imperijev in njim podobnih, kakor to počnejo privrženci britanskega Princa Philipa in njegovi lakaji laži, prejšnji podpredsednik ZDA Al Gore danes. Obstajata dva od današnjih predstavnikov izhajajočih iz izročila najopaznejših beneških podležev pandemije verskih vojn iz šestnajstega in zgodnjega sedemnajstega stoletja : določen Francesco Zorzi, nekdaj poročni svetovalec angleškega kralja Henrika VIII. in kasneje Paolo Sarpi, ki je imel zelo posebno zgodovinsko nalogo in ima pomen še vse do danes. Ta strateška objestnost tega zadnjega para, uperjena proti moderni civilizaciji, je imela ključen pomen za razumevanje korenin tiste vrste težav, ki še vedno ponižujejo in žalijo zdaj globalno razširjeno evropsko civilizacijo: vrste težav, ki jih predstavlja zasužnjenje človeštva zaradi prepovedi olimpijskega Zevsa, da bi imeli navadni ljudje dostop do uporabne vednosti o “ognju”. Prvi relevanten primer takšnih olimpijskih ideoloških tiranov v moderni evropski družbi je tipiziran na primeru beneškega super vohuna in jedkega nasprotnika dela Nikolaja Kuzanskega, t. j. utemeljitelja moderne fizikalne znanosti, Francesco Zorzi (aka Giorgi). Zorzi je bil tisti, ki je bil ključen za organiziranje splošne verske vojne med katoliki in protestanti, in za prizadevanje, ki ga je vodil in uravnaval s pomočjo orkestracije vloge beneških agentov, kot sta bila kardinal Pole in Thomas Cromwell. Učinki tega vključujejo tudi primer Anne Boleyn, ta poslednja je bila tista, ki je bila zlorabljena za zgolj Zorzijevo spolno igračo pri njegovi posebni vlogi svetovalca za poroke angleškega Henryja VIII., pri orkestraciji delitve Evrope med protestantski sever in katoliški jug. Da se je zgodovina Anglije odvijala tako, je bilo ključnega pomena za ohranjanje in širitev verske vojne, ki se ni končala, dokler ni prišlo do dogovorjene intervencije kardinala Mazarina v proces, ki je ostal znan kot Vestfalski mir leta 1648. Drugi primer za bolj neposreden pomen, kakor je Zorzijev, za današnje moderne znanstvene in strateške kontroverznosti je Paolo Sarpi, ki je pravi oče britanskega imperializma in zla, ki se je razširilo po svetu vse do današnjega dne. Obe ti sramotni bitji, Zorzi in Sarpi, sta igrali ključni vlogi pri vzpostavitvi te sprijene evropske znanosti in morale, znani kot britanski (ali bolje rečeno “brutanski) imperializem in empirizem. S tem v zvezi je Zorzi razvpito znan po svojem napadu, ki ga je sprožil v svoji De Harmonia Mundi (A.D. 1525); to je bil njegov napad na De Docta Ignorantia ( O učeni nevednosti) (A.D. 1440). Zorzijev napad je imel namen prepričljivo ovreči fizikalno znanost, kasneje, po Keplerju v njegovih Harmonies of the World (Sozvočjih sveta). Svež napad, nato, ki je vel iz Sarpijeve inačice o iracionalizmu, je najbolj pomemben za zgodovino vse do konca šestnajstega stoletja. Ključ do razumevanja fizičnega/fizikalnega strateškega pomena razlike med modernimi aristotelovci in Sarpijem je zaznati v učinkih sproščanja omejene stopnje tehnološkega napredka v družbenih odnosih in produkcijskih sil v delih Sarpijevih naslednikov, ki so zato poskušali dohiteti zamujeno z nekaterimi strateško pomembnimi tehnološkimi prednostmi, ki so bile takojšen rezultat znanstvene revolucije sprožene v Firencah z delom Brunelleschija in še odločneje z delom Nikolaja Kuzanskega. Strateško pomembno vprašanje tukaj je, ali se znanstvena in tehnološka premoč kulture, ki korenini v znanosti pred sterilnostjo tako izročila Aristotela kakor nadomestka za aristotelizem, izpolni v mističnem redukcionizmu empericistov, pozitivistov in eksistencialistov – naslednikov Paola Sarpija: v sodobnem filozofskem liberalizmu. Velika laž liberalizma. Torej, dokler se ni pojavil Sarpi kot vodilna moč svoje frakcije neposredno po Tridentinskem koncilu (19. ekumenski koncil katoliške cerkve. Zasedal je v Tridentu (južna Tirolska) v letih 1545-47, 1551-52, 1562-63 in v Bologni od l. 1547-49. Sklical ga je papež Pavel III., da bi na njem sprejeli stališče do reformacije. Na koncilu so sprejeli vrsto sklepov, katerih namen je bil okrepiti osrednjo papeževo oblast, ohraniti srednjeveške verske dogme, bojevati se proti reformaciji in naprednim filozofskim znanstvenim mislim. Sklepi koncila so bili programska osnova za delo jezuitov in katoliške reakcije v 16. in 17. stoletju. (Mala splošna enciklopedija, DZS, Ljubljana, Prosveta Beograd, Ljubljana 1976, op.prev.), je bil najpomembnejša strateška šibkost vojne kampanje Benetk proti moderni nacionalni državi, ohromljajoč učinek vpliva na beneško stvar kopija aristotelovskega argumenta z a-priori predpostavkami evklidske geometrije. To je bil argument, ki je bil ključnega pomena pri blokiranju znanstveno-tehničnega napredka in zato strateških sposobnosti med takoimenovano katoliško frakcijo. Strateško pomembna Sarpijeva inovacija je bila njegovo izmikanje in utaja, če samo v relativno pomembni stopnji, samopovzročenega problema stagnacije, ki je inherentna Aristotelovi doktrini; to je relativna šibkost, ki jo je Sarpi premagal delno s pomočjo goljufije z njegovo ponovno obuditvijo naukov srednjeveškega iracionalista Williama Ockhama (latinsko Occama). Sarpiju je sprejetje Ockhamovega iracionalizma omogočilo dati beneški frakciji določeno mero širine za strateško pomembne, mehanistične aplikacije tehnološkega napredka, a hkrati mu je, ker se je skliceval na Ockhamovo načelo o nazadnjaštvu, to preprečilo širitev znanja o dejanskih znanstvenih načelih. Ta posebna vrsta iracionalizma je Sarpiju omogočila in dovolila sprejetje Ockhama; ta oblika sistematičnega iracionalizma je postala znana kot emperizem ali moderen angleško-nizozemski liberalizem. Torej, tako je Sarpi ukrivil zakon o anti-kreativnosti v skladu s tistim, kakor je Ajshil obravnaval olimpskega Zevsa, vendar tako, da ni dejansko kršil karakterističnih principov starodavnih in modernih evro-azijskih oligarhičnih sistemov. Za posebne vrste goljufij, ki so jih Sarpijevi privrženci uporabili za metode zatiranja vednosti in znanja o odkritju dejanskih principov znanosti, je tipično goljufivo prikrivanje dokaza anglo-nizozemskih liberalnih empiristov o Keplerjevem dejanskem edinstveno izvirnem odkritju principa gravitacije. Kasneje, od druge polovice devetnajstega stoletja naprej, so bolj radikalno iracionalne oblike empirizma sprejeli liberalci, kakor je to značilno za privržence pozitivista Ernesta Macha in potem Bertranda Russela. Sklicevanja, da je gravitacijo odkril Isaac Newton, so v celoti proizvod tistih namernih, poganskih, navidezno religioznih goljufij empiristov, goljufij, ki trenutno prevladujejo na mnogih univerzitetnih znanstvenih oddelkih in to vse do današnjih dni. Splošnejši izid te vrste empirističnih goljufij, ki so se širile s pomočjo Sarpijevih privržencev v modernih univerzitetnih programih, in so bile nadomestek matematičnih obrazcev za dejanska odkritja principa – nadomestek sence (matematična formulacija) za substanco (ključna eksperimentalna izkušnja). Kakor v primeru Keplerjevega odkritja splošne gravitacije Sončevega sistema, je aktualnost delovanja gravitacije izražena v terminih kakovosti neskončnega (infinitezimalnega), ki jih je treba določiti kot ontološke namesto kot matematične narave. Einsteinova resnica. V nasprotju s poganskim religioznim fanatizmom kulta redukcionistov v smislu Sarpijeve tradicije je veljaven standard argumenta dvajsetega stoletja v definiranju Keplerjeve edinstvene izvirnosti, ko gre za zgodovinsko dejansko odkritje solarne gravitacije, tisti, ki ga je izdelal Albert Einstein. Ponovno bom ovrednotil ta primer, kakor sem ga opredelil na prejšnjih mestih. Velika težava, ki je bila uvedena, da bi intelektualno oslabila na zvezdoznanstvu (sferika) temelječo znanost velikih morjeplovnih kultur, ki so naselile sredozemsko regijo po njenem nastanku pred približno 17.000 leti pred našim štetjem, izhajajoče iz dolgega poledenitvenega obdobja, je bila odvrnitev od zgodnejšega odkritja velikih fizikalnih principov, s “priloženo” dinamiko zvezdnih zemljevidov s pomočjo veljavne uvedbe zemljevida navidezno “ploščate Zemlje” “morja nevajenih ljudi”, na mestu zvezdnega zemljevida vodilnih, starodavnih morjeplovnih kultur. Uvedba a priori definicij sofistov, aksiomov in postulatov, prekopiranih v evklidsko geometrijo, je značilna za to degeneracijo znanosti na ravni pod tistimi prejšnjimi “sferičnimi”, višjimi oblikami pomorsko navdihnjenih civilizacij. Torej, namesto, da bi se vesolje obravnavalo kot zaprto s pomočjo velikih univerznih principov, s čim večjo uporabnostjo zamisli o geometriji kot preživeli iz obdobja velike pomorske znanosti, je bilo izpostavljeno s pomočjo evklidovskega apriorizma grobim čutnim-gotovostim lokalnih brutalnih nepomorskih tesel oziroma njihovih utelešenj v novoveškem britanskem zemljeposestniku. Dokazi, ki izhajajo iz starodavnih znanih koledarjev, potrjujejo vlogo obvladovanja vidnega vesolja s pomočjo poznanih kvazi-sferičnih ciklov zelo dolgih obdobij desetine tisoč let in celo višjih redov velikosti. Namesto da bi izhajali iz zvezdnega vesolja navzdol do lokalnosti, je sofistična psevdo znanost zahtevala, da se “nebesa” prilagodijo s prstjo povezanemu pogledu na nebes kot podaljšek takojšnjega obzorja videnja posameznih “ploščatih” Zemljanov. Zato govorimo o napačnih a priori domnevah evklidske geometrije in njej podobnih. Iz tako postavljenih ugotovitev nastaja za premišljujočega opazovalca panorama posledic. Najpomembneje je, da je dokaz o starodavnih koledarjih priča sposobnosti človekovega uma, da predloži velike principe dolgega obdobja, ki obdaja zvezdni sistem. To nam pove nekaj veliko več kakor s tem povezan dokaz o sodobni astronomiji. Kaže nam, da je bil um človeškega posameznika sposoben v tako dolgem obdobju, kakor je stotine tisoč let, pritegniti velike principe nadzorovanja našega vesolja, “kakor če bi jih od tam zunaj”, in to je naredil s pomočjo delovanja kognitivnih moči posameznega člana človeške vrste. Z drugimi besedami, antičnega, srednjeveškega ali sodobnega pravovernika notoričnih a priori “principov” evklidske geometrije je bodisi potrebno smatrati za potegavščino ali za izid degeneriranosti človekove kulture glede na to, kar so za nas danes izredno starodavni časi – obe opciji pa sta precej ista stvar, kar zadeva njun učinek. To nas pripelje nazaj neposredno do tistega, kar je Albert Einsten prepoznal kot avtoriteto Keplerjevega edinstvenega izvirnega odkritja principa vesoljne gravitacije, ki nadzira organiziranost našega Sončevega sistema. Neposredno kaže na absurdnost sprejetja predpostavk evklidske geometrije kot temeljev empiričnega telesa fizikalne znanosti. Kaj je sodobnik Einstein dejal v ta namen o Keplerjevem edinstvenem odkritju? Einstein v svojem argumentu poudarja, da tisto neskončno tistega Leibnizevega izračuna ni matematično neskončno, ampak ontološko neskončno. Majhnost neskončnosti Keplerjevega prostora skozi Leibnizev izračun je tako “majhna” kot inverzija univerznega fizikalnega principa, ki ga izraža. Torej Einsteinova zahteva je, da je vesolje kot celota samoomejeno, kakor to določa niz univerznih fizikalnih principov iz katerih je sestavljeno. Nadaljnji zaključek je, da je vesolje končno v tem smislu, čeprav ne moremo domnevati, da je njegova evolucija ontološko končna v širšem smislu končnosti redukcionistov. Ne moremo domnevati, da vesolje ni negentropično končno, namesto enostavno fiksirane končnosti. Zato je Einstein v svoji hvalnici Keplerju, kot implicitnemu ustanovitelju riemannske fizikalne znanosti, opredelil vesolje kot končno a neomejeno. Znanost Helen Keller To privede našo pozornost nazaj k ironičnemu soočenju vida in sozvočja (sluha) v Keplerjevem edinstvenem odkritju Sončevega principa sozvočno urejene univerzne gravitacije: Sončev sistem tako omejen zunanje in notranje. Čuta vida in sozvočja sta zgolj “branje instrumentov”, a ne v samih sebi, temveč ontološko, katerih učinke merita. To velja za vse naše čutno-zaznavne izkušnje in isto velja za vse instrumente, ki jih naredimo za raziskovanje vesolja v astronomsko izredno velikih ali mikrofizikalno subatomsko majhnih razsežnostih. Vsi res umni ljudje v znanosti so zato tisti, ki jih lahko dokaj dobro opišemo kot bitja čutne negotovosti. Vesolje poznamo, ne skozi čutno-zaznavo kot takšno, ampak skozi ustrezne eksperimentalne metode, sorodne tistim, ki so jih uporabljali antični pomorščaki, zavezani predložiti učinkovito ontološko dejanskost dokazljivih, merljivih takoimenovanih “univerzalnih, univerznih” period astronomskega sistema. Da bi prevrednotili najbolj ključno točko, spoznavamo stvarno vesolje/univerzum kot rezultat specifičnega tipa eksperimenta, ki ima univerzalno/univerzno vrednost v istem splošnem smislu, kakor so antični čezoceanski pomorščaki prepoznali cikluse, ki vsebujejo univerzum/vesolje znotraj katerega so prebivali. Kar smo odkrili na ta način – kar smemo pravilno imenovati “univerzni/univerzalni fizični/fizikalni principi”, ali podobno – postanejo sredstvo naše moči, da vplivamo ustvarjalno na naše vesolje s pomočjo poznavanja univerznih principov, ki uravnavajo njegov obstoj. Naša moč, da obstajamo kot človeška vrsta, se razlikuje v svojem bistvu od vseh oblik zgolj živalskega življenja, leži očitno v naši namerni asimilaciji vednosti o poznavanju principov, ki so univerzni/univerzalni, v tistem smislu, da so, kakor univerzna/univerzalna gravitacija, ki jo je edinstveno odkril Kepler, moč dana vednosti, da delujemo na načine, ki spreminjajo obnašanje vesolja, ki ga naseljujemo. Tako so ustrezne skupine LYM (LaRouche Youth Movement) raziskovalcev odkrile principe fizične/fizikalne znanosti, ki sem jih bil branil prej, pred mnogimi motečimi se znanstveniki, tako na sestankih Fusion Energy Foundation in načelno tudi sicer, kakor ponovno tukaj zdaj. 2. POEZIJA KOT ZNANOST Zamisel in predstava, za katero se je postopno izkazalo, da je zelo pomembna, se je zame začela oblikovati daleč nazaj leta 1947. Močno so me izzvali učinki branja in kot posledica moje notranje intenzivne razprave, ki so zadevale revidirano izdajo slavnih Seven Types of Ambiguity (Sedem vrst dvoumnosti (13) Williama Empsona, knjige, ki sem jo bil kupil v knjigarni, ki sem jo pogosto obiskoval na bostonskem Copley trgu. Na koncu me je resnično “izzval”, kar naj bi bil najboljši opis tega srečanja z Empsonom, ki bi ga lahko predstavil današnjemu občinstvu. Prišel sem do spoznanja o nujni vlogi načinov v klasični umetnostni kompoziciji, da bi dosegli pravi vpogled v najbistvenejše pojave fizične/fizikalne znanosti. (14) Moj odziv na to Empsonovo knjigo se je bil oblikoval z mojim zgodnejšim adolescentnim in kasnejšim ukvarjanjem z deli Shakespearea, Keatsa in Shelleyja. Kasneje je moje razumevanje o pomembnosti ključne vloge Keplerjevega vpogleda v Sončevo sozvočje uredila zadeve upoštevaje skladnost principa fizične/fizikalne znanosti s klasično umetnostno kompozicijo. Najprej sem se z deli teh poetov seznanil v dobi svojega odraščanja pri približno štirinajstih letih in naprej; toda takoj po vojni sem jih bral znova in tudi Empsona s še večjim poudarkom na tej isti modalnosti, imenovani klasična ironija, ki jo dirigent Wilhelm Furtwängler včasih opisuje kot branje (in izvajanje) “med notami”. Za pojem “med notami” bi predlagal za ilustracijo primerjavo z implikacijami doživljanja dobro postavljene in vodene predstave situacijsko ironičnega uvoda Beethovnovega Fidelia. To je prav gotovo Beethovnova mojstrovina v ustvarjalnem načelu ironije v njegovem ekspresivnem pristopu h kompoziciji. Brez ironije v sopostavitvah obojestranskih nesporazumov med liki, ki igrajo tiste dele, bi bila lahko tam sicer tehnično prijetna glasba, a dejansko nobene opere, ki bi navdihnila kompozicijo Beethovnovega Fidelia. Pomembne zamisli se ne nahajajo v pripisanih literarnih namerah besed in stavkov, v ironiji pa, ki transportira dojemanje uma nameravanega pomena do nečesa, ki ni deducirana oblika literarnega pomena. Torej, priporočila za branje knjig v New York Times-u nagovarjajo bralca, da nadaljuje z največjo hitrostjo, ne da bi bil zavezan avtorju oziroma “tipkarju” zaustaviti se, da bi se dejansko zamislil in premislil. Skupni učinek očaranosti v dobi mojega odraščanja s klasičnimi deli in vznemirjenja, ki ga je izzvalo v meni tako odkritje principa genija v Furtwänglerovem dirigiranju (15) in kar me je spodbudilo pod vplivom in pogoji moje predvojne izkušnje in moje srečanje z Empsonovim delom, kot ista stvar, ki me je spodbudila, da sem se ponovno odprl za premislek: sprožila je pravo revolucijo pri spodbujanju tistega, kar je postal moj zaokrožen pogled na svet od tistega časa dalje. V klasični drami Vsi veliki umi so bili odri gledališča uma, kjer se lahko uprizarjajo velike drame napisane v duhu in z navdihom klasične poezije. V najresnejših mislecih, ki sem jih poznal dovolj dobro, da sem prepoznaval takšna razlikovanja, je njihov pogled na presoje tako o fizičnih kakor družbenih procesih imel tendenco, da se razvije na način, ki združuje dve vrsti predmetov v vsaj približno en sam usklajen pogled na svet. Najboljšo osvetlitev takšnih povezav je najti v razmišljanjih o principih, ki jih moramo prepoznati v mišljenju o načinih klasičnega odrskega, likovnega in književnega dela, poučiti se, kaj se nagiba v smeri nastajanja poglobljenega vpogleda v vse vidike človeškega posameznika in družbenega mentalnega življenja. Predvsem za naše namene tukaj velja, da vsa velika klasična kompozicija in predstava scenske umetnosti odpira s predstavitvijo nekakšne virtualne ugotovitve o globalnih mejah tistega, v čemer se nahaja srž vsebovane ironije, kakor je pač vključena. Vzemimo za primer vlogi Papa Rocca in Fidelio same (Leonore) v uvodnem kvartetu Beethovnove opere Fidelio. Drugi izmed najveličastnejših primerov tega principa je prvi del Wallensteinovega boja v Schillerjevi trilogiji Wallenstein ali pa otvoritveni stavek velike Bachove ali Beethovnove kompozicije. Ustrezno razumevanje delovnih implikacij o tem, kar sem pravkar navedel, se lahko predloži s pomočjo natančnejšega pregleda teh in sorodnih primerov. V drami, ki je postavljena v stvarno zgodovino, kar Schillerjeva zvestoba kot zgodovinarja ponazarja, je izkazan principielen pojem razvoja v takšnih primerih kot so drame Don Carlos, Jeanne d’Arc in Wallenstein. Namera klasičnega zgodovinskega dramatika ni nikoli produkcija razvedrilnega leposlovja niti neumne moralne pridige za domnevno služenje “morali”. Kakor sem poudaril, kar zadeva Homerjevo Iliado, je bistvo vseh učinkovitih klasičnih dram uporaba domišljijske moči občinstva, da razkrinka prikazen, ki je le videz, ki ga načenja jedek princip prave tragedije. To nikoli ni neumna zamisel romantikov o “neuspelem posameznem heroju”, temveč sistematična kakovost moralnega poraza družbe kot take, poraz zgolj izražen s pogubljenjem, ki ga je družba naložila opazni individualni osebi, ki ne povzroči tragedije, saj ji manjka ta volja, osebna integriteta in vpogled, ki bi ga on ali ona potrebovala, da bi ovrgla pogubljenje, ki ga je njegova ali njena podreditev lastni popularni kulturi družbe zahtevala od voditelja, ki jo je preferiral, in se tako pogubil zaradi te družbe. V zgodovini Združenih držav Amerike je na primer ponavljajoči se napad na našo reubliko s tragedijskimi principi privzel glavno obliko zagotavljajoč, pogosto uspešno, da bodo intelektualno in moralno neuspešne osebe privedene na predsedniški položaj. Čudež ustave ZDA je ta, da je republika preživela, vsaj do zdaj, kljub inherentno neuspešnim predsednikom, kot so najvidnejši Richard Nixon, Gerald Ford, Jimmy Carter, George H.W. Bush in George W. Bush, jr. Moč upirati se takšni korupciji kakor tisti predsedniki, ali nečak konfederacije Theodora Roosevelta, otrok Ku Klux Klana Woodrow Wilson, Calvin Coolidge, ki je izkazoval preudarnost, da naj Hebert Hoover utihne, ali pokvarjeni Andrew Jakson, Martin van Buren ali Polk prej, priča o posebni vrlini ustave, ki ni zbirka, tistega kar se naj dela in kar se naj ne dela, temveč sistematično temeljit izraz enega univerzalnega načela, kakor lahko ugotovimo najodločneje s sistematično anti-Lockeovo preambulo Zvezne ustave, preambula, ki predstavlja sveto predanost premagovati veliko zlo, ki je vladalo svetu tistega časa, našega velikega sovražnika, tedaj in zdaj “Brutanski”, angleško-nizozemski liberalni imperij, dediščino Paola Sarpija. Načelo tragedije Na kratko, izvor tragedije je prvina sistemske bestialnosti, značilne za določene človekove kulture. Posurovela in podivjana množica, ki je bila podvržena tisti obliki in kvaliteti vladanja, ki jo je zverinski Zevs v Ajshilovem Vklenjenem Prometeju predpisal umrljivemu človeštvu, je izvor izprijenosti in grozečega pogubljenja celotnih kultur, ki spadajo pod ta pojem zverinskosti, navidezne nespremenljivosti načelnih značilnosti ljudskih običajev in izročil. V takšni izprijeni družbi predpisuje izročilo, kakor ga izraža olimpski Zevs ali delfski kult Apolona-Dioniza, namerno pogubljenje tistih voditeljev družbe, ki se upirajo podreditvi imperativu olimpskega Zevsa izraženem proti Prometeju ali imperativu delfskih Apolonovih svečenikov ali čudnim čarnim izklicevanjem pitijskih svečenikov. Takšen je svet samosproženega pogubljenja, ki je opisan v Iliadi in v grških tragedijah na splošno. To je ta sama kultura, ki je sistemski zločin v tragedijah. Tragičen lik v klasičnih dramah in v zgodovini stvarnega življenja prav tako ni posameznik, temveč družba, ki tega posameznika drži brutalno v svojem primežu. Resničen junak je on ali ona, ki krši to splošno sprejeto držo, ki je sama res zlobnež, pravi Jago te zgodovine. Intelektualni kastrati družbe težijo k temu, da spočenjajo defektne otroke in se nato čudijo: “Zakaj?” Krščanstvo na primer Zato, v avtentičnem krščanstvu gre za oprostitev/osvoboditev človeštva, da bi postalo človeštvo resnično, tako da bi zmetalo ven hudiče, ki vladajo kakor bogovi v Iliadi, ki je na(v)dih za človekovo izkušnjo vstajenja. Torej, kar je danes najbolj pošteno opredeljeno kot “Brutanski imperij”, je edino najboljši primer današnjega prodornega izraza zla. Torej, upoštevaje to, kar se pojavi, četudi zgolj v mnenju «brutansko» neobčutljivih mnenj nevednih članov občinstva biti propadli heroj, je dejansko le nekakšen namišljen lik, ki je pogosto tudi sam vse preveč tipičen za lik prodornega moralnega neuspeha, ki prežema ustanove in prebivalstvo te celotne družbe. Nasprotno, je izjemen lik velike klasične drame, kakor kakovost voditelja, predstavljenega z izključitvijo legendarnega in resničnega Cicera v drami Julij Cezar W. Shakespearea, ki je ključ do prepoznanja, kje leži tragična zmota – ne znotraj zgolj nekakšnega vodilnega lika, temveč v sistemskih značilnostih na ta način prikazanih na odru. Hitler ni ustvaril nacizma: Britanski imperij je s pomočjo takšnih likov kot je bil Montagu Norman iz Bank of England rodil nacizem iz istih britanskih motivov, ki so bili dali Evropi tisto Sedemletno vojno, ki je bila na koncu vzpostavila Britansko vzhodno indijsko kompanijo – British East India Company Lorda Shelburnea et al., nekakšno angleško-nizozemsko liberalno obliko Britanskega imperija. Narodi in njihovi pripadniki v času veličin odkrijejo in izberejo voditelje izmed tistih, ki so bistvena orodja, s katerimi se dvigne v ljudeh na(v)dih/duh naroda. Dekadentni narodi pa ohranjajo svoje samopovzročeno propadanje, ko izbirajo mediokritete ali še huje tiste, ki jih sami smatrajo za svoje “ustreznejše” predstavnike. Takšna je bistvena resnična notranja zgodovina Združenih držav. Na primer, v klasični zasnovi tragedije v evropski kulturi od Homerjeve Iliade in Odiseje naprej, je za tragedijo značilen način, kako bogovi in polbogovi šepetajo, razen lika Atene, in s tem tipizirajo način, na katerega je smrtno ljudstvo med liki na odru vzpodbujeno, da povzroči, da se njihova družba pogubi sama s vplivom nanje s šepetanji takšnih zarotniških bogov in polbogov, kakor je prišepetavajoči Jago v Shakespearovem Othelu. To so šepetane govorice popularne kulture in navade ter običaji med ljudmi, ki inducirajo tragičen izid, prav tako kakor se lahko večino naroda napelje, da izvoli predsednika, katerega narava bo že sama zavajala tiste, ki so ga izbrali v svoje lastno pogubljenje. Na primer, povsem jasno zgodovinsko dejstvo je, da so Britanci dejansko in namerno ustvarili Adolfa Hitlerja, kakor je Britaniji prinesla zmago Sedemletna vojna, ki je ustvaril Britanski imperij. Hitler je bil bolezen, a ustvaril jo je britanski sistem, in jo namerno širil kakor tisto, kar so v zadnjem času zastopali Fabiansi lažnjive vlade Tonyja Blaira v povezavi s primerom Davida Kellyja, in razporedili moje lastno in afriško osebje, značilno so lagali in množičen morilec Fabian in z njim povezani sovražniki po izročilu in dediščini H.G. Wellsa in Betranda Russella vse do danes. V obdelavi drame in predstave v velikem klasičnem delu dramatik ustvari poseben univerzum, kakor na primer Leonardo da Vinci ustvari prostor. V tem prostoru na odru, ustvarjenem na začetku, so predstavljene kali razpleta krize, kakor v primeru Papa Rocca in Leonore prikrite Fidelio. V dobri režiji in predstavah, dvig zavese premakne pozornost uma občinstva od likov na odru do kostumiranih «spiritov/duhov», ki igrajo znotraj samo-omejenega univerzuma, univerzuma imaginacije, zamejenega v svojskem prostoru in času, toda, kakor je poudaril Percy Bysshe Shelley v podobi resničnega “spirita/duha” dejanske zgodovine. S pomočjo imaginacij članov občinstva in občinstva kot takega s svojevrstno dinamiko, tako izzvanega, se razgrinja zamisel o resnični in stvarni zgodovini. Tako, kakor je poudaril Friedrich Schiller, državljan stopi v gledališče kot posameznik v družbi, zapusti pa ga boljši državljan. To ni izmišljija, temveč klic po močeh uma, da bi videl in čutil strasti, ki premikajo duše prikazni na odru. Namen “naprave” je voditi člane vsakodnevnega občinstva, da bi videli stvaren svet uma, v katerem dejansko živijo, svet, ki je običajno neviden a navzoč, v katerem se odločajo usode narodov. V fizični/fizikalni znanosti – fiziki je isti princip orisan s pomočjo vloge dinamike, kakor je bila dinamika definirana za fizično/fizikalno znanost, predvsem sta jo definirala Gottfried Leibniz in Bernhard Riemann. Klasična drama ali pa skladba in izvedba kvalificiranih poustvarjalcev Bachovega kontrapunkta v klasičnih kompozicijah, zahteva prav to prvino in njeno funkcijo znotraj koherentno komponirane in izvedene kompozicije, ki odbira vsako navidezno posamezno prvino drame v skladu s poenotujočim konceptom razvitja kompozicije kot celote. Znameniti “To be, or not to be” (Biti ali ne biti) odpre Hamletov monolog kot dialog s samim seboj. Dve prvini tega odprtja definirata značilno gibanje celotne drame tega monologa in odsevata princip vsega tistega, kar je bilo pred tem in bo sledilo, dinamično. Vsa velika dramska dela za oder ali za druge načine predstavitve se morajo začeti, kakor se začne prvi del Schillerjeve trilogije Wallenstein, z globalnimi parametri, znotraj katerih mora celoten razpletajoč preostanek drame izraziti svoj poenotujoč princip razpletajočega se razvitja. Če ne vidite zla prave zgodovine, ki jo ta trilogija izraža, ne razumete ničesar, niti Schillerjeve namere kot vodilnega zgodovinarja tistega časa, niti zgodovine, katere bistvo ta drama izraža. Tukaj, znotraj te določene celovitosti, s katero se predstavi celotna kompozija na odru pred umom občinstva, leži ustreznost subjekta odvijajočega se razvoja kot celote. »V obrambo« lepih duš. Dve deli sta klasične angleške književnosti, eno je Keatsova Oda na grško urno in drugo Shelleyjevo Nekakšna obramba poezije, ki sta se me najmočneje dotaknili od moje dobe odraščanja naprej. (16). Prvo zaradi svoje dosežene kakovosti popolnosti ironične klasične pesmi; in drugo, posebej zaključno dolgo poglavje, ki je pokukalo v zrcalo moje duše. V vsej veljavni znanosti in v resničnem klasičnem umetniškem delu ter njegovi izvedbi je kakovost sporočila, ki postavi izdelek človeške ustvarjalnosti stran od živalsko stvorovega poudarka na preprosti dobesednosti, klasična ironija. Vrnimo se na kratko k drugi vodilni točki, ki jo je postavil Percy B. Shelley v svojem eseju Nekakšna obramba poezije. Tukaj v tem poglavju, če ga obravnavamo v celoti, je Shelley strnil princip dinamike, kakor ga je predvidel Leibniz, a kot veljavnega za višje področje družbenih procesov, za področje obstoja in vloge človeštva v univerzumu kot celoti. Poglejte komplementarnost vidika, kar Shelley dodaja tistemu, na kar sem se bil skliceval v tem istem poglavju zgoraj na tem mestu, kakor sledi: » … Oseba, v kateri prebiva ta moč, se more često, kar zadeva mnoge obraze njene nravi, majčkeno a očitno ujeti s tistim duhom/na(v)dihom dobrega, katerega služabnica je. A tudi če taka oseba zanika in odneha, je kljub temu zavezana služiti tej moči, ki sedi na prestolu njene duše. Nemogoče je brati dela najbolj znanih piscev današnjega dne, ne da bi nas vznemirilo tisto, kar gori znotraj njihovih besed. Merijo obod in zven, globine človeških nravi z vseobsegajočim in vsepredirajočim na(v)dihom, in oni sami so morda najiskreneje usupli ob tej manifestaciji; kajti manj je to njihov na(v)dih, kakor je bolj na(v)dih dobe. Pesniki so vrhovni svečeniki nedoumljivega na(v)diha; ogledala gigantskih senc, ki jih prihodnost meče na sedanjost; besede, ki izražajo, česar oni ne razumejo; trobente, ki trobijo k bitki in ne čutijo, kaj na(v)dihujejo: to je vpliv, ki ni ganjen, ampak gane. Pesniki so nepotrjeni in nepriznani zakonodajalci sveta.« Včasih razmišljam o obdobju druženja Goetheja s Schillerjem; toda, potem pa spet drugič drugače. Tukaj, v poeziji/nastajanju, čutimo dinamičen princip ali načelo vseh tistih odkritij, ki pooblastijo posameznika, da rodi uzrtja/zamisli načel, ki ženejo družbe in tudi planete. Znanost žene planete. Klasični umetniški geniji ganejo posameznike, ki ganejo družbo, ki bo gnala planete, potem zvezde in potem, morda, galaksije … tudi. Opombe: 1.(17) “This path leads out into the domain of another science, into the realm of physics, into which the nature of this present occasion [mathematics] forbids us to penetrate.”1.(1) “Ta pot vodi ven v domeno druge znanosti, v področje fizike, v katero nam narava tega trenutnega razloga (matematika) prepoveduje prodreti.”)1.(1) 2. (18) Če želite znova doživeti učinek vpliva, ki sem ga doživel ob tej priložnosti, preberite dve uvodni poglavji Riemannove dizertacije, nato pa preskočite na sklepni stavek, s katerim jo zaključi. Potem, ko ste usvojili učinek tega, preberite, kar leži vmes. Kakor v klasični drami, poeziji in klasični glasbi v skladu z načelom J.S. Bacha, ki določa prostor, znotraj katerega se dogaja razvoj, se določi in opredeli izid tistega, kar se razvija znotraj klasičnega umetniškega dela.. 3. (19) Kar zadeva argument proti Leibnizovem izračunu s strani empiristov osemnajstega stoletja, kakor na primer D’Alemberta, Eulera in Lagrangea, tipizira primer, empirizem dejansko ne dovoljuje nobene eksplicitne matematične obravnave vpliva univerzalnega fizičnega/fizikalnega principa na družbene procese, obravnavanih kot celota. Kakor finančno računovodstvo in povezane ekonomske prakse ilustrirajo zadevo, današnje poučevanje matematike ne dovoljuje nobene učinkovite obravnave te vloge univerzalnega fizičnega/fizikalnega principa. To je ohromilo poskus mnogih strokovnjakov, da bi ocenili vpliv temeljnih odkritij fizičnega/fizikalnega principa na rast fizične/fizikalne produkcije naložb znanosti na delo, infrastrukturo in druge zadeve ključnega pomena. Moj argument je bil nekakšen predlog za obravnavo načelnih implikacij katerega koli programa »pospeševalca znanosti« (science driver). 4.(20) Prvič, najprej John Wenck s svojim delom De Ignota Litterature (O nevednem pisanju (okoli leta 1442-43), kasneje pa je sodoben napad na Kusanskega kot ustanovitelja moderne fizične/fizikalne znanosti, prišel od čudne osebnosti sicer pa notoričnega beneškega poročnega svetovalca angleškega kralja Henrika VIII. Francesca Zorzia (a.k.a. Francesco Giorgio). Zorzi je igral v tem času vodilno vlogo v Evropi pri prekinitvi miru med Španijo, Francijo in Anglijo. Tretji opazen napad je prišel iz krogov Paola Sarpia. Sodoben napad na Kuzanskega in delo Johannesa Keplerja je kopija napadov naslednikov srednjeveškega iracionalista Williama od Ockhama, krogov Paola Sarpia, ki je utemeljil moderni empirizem. 5. (21) »Rojstvo« tega fenomena »generacije 68« je umestiti v korelacije ustanovitve eksistencialističnih oblik moralne in intelektualne sprijenosti v povezavi z iz Londona vodene ustanovitve radikalno eksistencialističnega (t.j. dionizijskega) Kongresa kulturne prostosti, pod britanskim vodenjem v Evropi in začetkom eksistencialistične sprijenosti Theodora Adorna in Hannah Arendt v Združenih državah. 6. (22) Oglejte si spletno stran LPAC in Harvard Yard, http://www.larouchepac.com (23). 7. (24) Napredovanje sistemskega propadanja v evoluciji moderne evropske znanstvene metode se je nadaljevalo od izvornega empirizma Paola Sarpia in goljufa Galilea v vzpon mehanskih potegavščin, kakor so tiste povezane s pozitivistom Ernestom Machom, do najnižje točke radikalnega redukcionizma zastopanega z numerologijo takšnih privržencev skoraj satanskega Bertranda Russela kot sta profesor Norbert Wiener in John von Neumann. 8. (25) Slavno, n.pr., to je sama ideja o »paradoksu treh teles« v Sončevem sistemu, ki ga je uvidel Laplace et al (problem, ki ne obstaja v Keplerjevem Sončevem sistemu) je uničujoč dokaz, da je Laplaceova metoda in metoda njegovega sodelavca Cauchyja in takšnih njegovi privržencev kot sta Clausius in Grassmann v teoriji toplote, sama po sebi v osnovi nekompetenta. 9. (26) To pomeni, da mora biti koncept o Sončevem sistemu kot takšen razširjen tako, da vključuje razmerja, ki na splošno podpirajo poedine anorganske, žive in človeške kognitivne funkcije znotraj tega Sončevega sistema (in onkraj). To je naznačeno tudi v Albert Einsteinovem prikazu Kepler-Riemannovega univerzuma, in prav tako v delu Maxa Plancka, kajti Planckovo delo je nasprotno Mach-Russellovim pozitivističnim nastranostim, podobam podobnim Platypusu (neke vrste vodni kljunač) »kvantne mehanike« – primer nenavadnega hibrida, Russella, imenovan »znanstvenik, ki kvaka, oziroma blebeta«. 10. (27) Na primer, absurdnost domnevanja, da bi digitalni posnetki kdaj koli lahko replicirali dejansko glasbo. 11.(28) O delu Maxa Plancka in njegovih znamenitih nasprotnikih v znanosti je nedavno prispevala razpravo Caroline Hartmann ob priložnosti 150. obletnice Planckovega rojstva (»O iskrenosti do narave«, Wiesbaden: Neue Solidarität, 18:2008). Goljufije proti Plancku, prvič, privrženci Ernsta Macha, v obdobju 1. svetovne vojne in kasnejši prevaranti iz kroga Bertranda Russella so pomemben subjekt za tiste, ki želijo spremljati mojo diskusijo. Klasična dinamika, ki jo je uvedel Leibniz v moderno znanost v letu 1690, izhaja od Pitagorejcev in Platona in napoveduje Riemanna, Maxa Plancka in Alberta Einsteina. S tem v zvezi so absurdnosti Evklida, Claudiusa Ptolomeja, modernih empiristov in patoloških primerov privržencev Ernesta Macha in Bertranda Russella tukaj posebej izpostavljene. 12. (20) Concordancia Catholica, De Docta Ignorantia, De Pace Fidei, et al. 13. (30) Empson, William, Seven Types of Ambiguity – Sedem vrst dvoumnosti (Harmondsworth: Peregrine/Penguin Books, 1961). 14. (31) Kakor v skladbah klasične glasbe v tradiciji Bacha, Mozarta, Beethovna, tako je nujno postaviti subjekt znotraj univerzuma, prav tako kakor so fazno-prostorske univerzalije posebnih nastavitev, ki znotraj sebe vsebujejo ves ustrezen razvoj in s poudarkom na principielni obliki dejanja razvoja, ki se pojavi kot proces transformacije te izbrane domene. 15. (32) Odkritje, ki se je zgodilo v času mojega kratkega bivanja v nadomestnem skladišču blizu Kalkute v začetku leta 1946. Moje prvo poslušanje posnetka simfonije Čajkovskega pod taktirko Furtwänglera je spremenilo moj vseživljenjski vpogled v glasbo na kraju samem. 16. (33) Včasih je nek avtobiografski element pomemben. Za to razpravo sem navedel ključno dejstvo, da mi je v obdobju tam okoli mojega trinajstega leta babica po očetu poklonila celotno zbirko Harvard Classics. To je predstavljalo pomemben četudi manjši del vseh primerljivih vrst virov, ki štejejo za mojo izobrazbo v času odraščanja. Kar je dokazano pomembnega v tem, je bil način, na katerega so me nekatere postavke v tej zbirki bolj izzvale, tako da sem iskal še drugje, kakor pa oblikovale moje védenje skozi razmišljanja o samem besedilu: Kant na primer. Med temi se mi je Keatsova pesem zdela dragocen udarec genija, in Shelley velik filozofski um, um, ki ga danes ne moremo razumeti v celoti, ne da bi sprejeli ironije v njegovi A defence of Poetry – Nekakšni obrambi poezije, posebej še dolgo zaključno poglavje ( v izdaji zbirke Harvard Classics) tega njegovega dela. Všeč mi jeVšeč mi je