Kaj je narobe z evroobmočjem? (3)

Aleš Praprotnik

Kaj pa evroobmočje?

V tem delu članka si bomo na kratko ogledali zasnovo in bistvene napake evro območja, pri čemer se bomo bolj podrobno ustavili pri mehaniki zadolževanja, monetarni suverenosti in evropskem plačilnem sistemu Target2 ter se na kratko dotaknili predlaganih reform.

Ločitev monetarne in fiskalne unije

S prevzemom evra so države izgubile monetarno suverenost in postale uporabnice tuje valute. Postale so podobne ameriškim zveznim državam, vendar tega ustvarjalci evra niso opazili oz. niso poslušali kritik evro načrta. Tudi to je eden izmed razlogov, da so želeli obdržati posamezne nacionalne fiskalne sisteme. Poleg tega so menili, da bodo pravila pakta stabilnosti in rasti (nastal na pobudo Nemčije), ki naj bi članice zavezoval k trajnemu spoštovanju pridružitvenih kriterijev (predvsem 3 % deficit kot % BDP in 60 % javnega dolga kot % BDP), ter posledične sankcije dovolj, da bodo države vzdržne in da ne bodo zašle v krizo (nekateri so bili celo mnenja, da so te omejitve odveč in da je dovolj, da evroobmočje ohrani samo ločene fiskalne sisteme).

Peščica ekonomistov različnih šol je opozarjala na potencialne nevarnosti evropske monetarne integracije že od začetka same ideje (svarila so se pojavljala že daljnega leta 1971!), predvsem v smislu dejstva, da zasnovano evroobmočje ne bo optimalno valutno območje. Sedaj je osnovni problem zasnove – ločitev na monetarno unijo in posamezne fiskalne sisteme v splošnem sprejet tudi med večino ekonomistov. Temu prikimava tudi Deutsche Bank. Še celo Jacques Delors, eden izmed glavnih arhitektov evra, se strinja s tem.

Vendar, pravi L. Randall Wray:

»Ne samo, da potrebujemo združitev fiskalne politike; potrebujemo tudi suverenega izdajatelja valute, ki bo postal odgovoren za fiskalno politiko.

S tem namiguje na ne samo več redistribucije, temveč tudi na večjo porabo v evroobmočju in tesno koordinacijo med ECB in evropsko fiskalno avtoriteto.

Ni posojilodajalca v skrajni sili

ECB nima mandata za vlogo posojilodajalca v skrajni sili. Stephanie Kelton na kratko oriše nastali  institucionalni položaj glede ECB takole:

»V jedru evrosistema je Evropska centralna banka, institucija kateri je bila zaupana omejena, a navidez kritična vloga: držati tesen pokrov nad inflacijo s striktnim nadzorom nad dotokom evrov. Avtorji Maastrichtskega sporazuma si niso znali zamisliti dogodka, ki bi sprožil razpad samega plačilnega sistema, zato ECB niso dali zakonitega mandata, da ravna kot posojilodajalec v skrajni sili v časih krize.

ECB, ki ima za razliko od Fed samo eno prioritetno nalogo: krotenje inflacije (Fed ima prav tako mandat zagotavljanja polne zaposlenosti), uradno ne sme in ne more delovati kot posojilodajalec v skrajni sili. Ne sme odkupovati obveznic posameznih držav, ki so se znašle v krizi, ker so nase prevzele dolgove bančnega sektorja (saj ni enotnega evropskega telesa in strategije za pomoč bankam). Zato se morajo le-te tudi v takih primerih v času krize zanašati na trg in njegovo (ne)zaupanje.

Kljub temu se ECB zaveda pomembnosti te vloge in je malo zaobšla nesmiselna določila sporazuma. Konec koncev je edina in zadnja institucija v evro območju, ki je bila sposobna evro območje tudi obdržati skupaj. Zato se tudi obnaša kot so se tudi druge centralne banke historično po svetu, ko so države zajele krize (idejo posojilodajalca v skrajni sili je sicer obelodanil in formaliziral britanski pisec Walter Bagehot v svoji knjigi The Lombard Street leta 1873).

Ni enotnega nadzora nad bančnimi institucijami

Evroobmočje nima enotnega nadzora nad bančnimi institucijami, prav tako ne enotne sheme za pomoč bankam v težavah (plani za bančno unijo in enoten nadzor ECB so sicer v teku, vendar Nemčija ne popušča glede sheme reševanja bank). Keltonova pravi:

… ker je bila skupina, ki je napisala načrt za evro, povečini sestavljena iz bankirjev (Delorjev komite), načrt ni vseboval sistematičnega okvira za regulacijo in nadzor nad evropskimi finančnimi institucijami. Namesto tega so ECB dali izključni mandat: vzdrževanje cenovne stabilnosti.

Zsolt Darvas iz Bruegla je mnenja, da bi fiskalna unija po ameriškem vzoru naredila bančni sektor bolj stabilen (npr. kupoval bi enotne evro obveznice), prav tako bi taka unija vzpostavila enoten sistem reševanja bank.

Wray dodaja, da v ZDA tako Fed kot tudi finančno ministrstvo stojita za bančnim sistemom, ko zaide v krizo in poudarja, da ni realne možnosti, da bi države v ZDA, ki bi bankrotirale, tudi zapustile ameriško federalno unijo in uvedle svoje valute. Seveda tudi ni nobenih špekulacij o tem, ali je dolar v Oklahomi enako vreden kot dolar v New Yorku.

V evro območju je ta možnost verjetna. Prav tako ni centralne garancije za bančni sistem, po eni strani ker ima ECB tako ozek mandat in premajhne pristojnosti, po drugi, ker ni fiskalne unije in evropskega finančnega ministrstva, ki bi pomagalo pri pomoči bankam.

Ni avtomatične transferne unije

V evro območju pravzaprav ni vgrajene transferne unije, ki bi gladila razlike med deficiti tekočega računa oz. razvojne razlike (obstajajo sicer strukturni in kohezijski skladi). Ni enotne vlade, ki bi zbirala davke, redistribuirala in porabljala; države prispevajo v evropski proračun glede na svoj BDP predvsem s pobranim DDV. Darvas primerja situacijo v ZDA in EU in opaža, da:

»Med EU in ZDA obstja velika razlika. V ZDA zvezni davki predstavljajo med 12 % in 20 % BDP držav, zvezni prispevki, ki jih prejmejo države pa od 9 % do 31 % BDP držav (ne upoštevajoč okrožja Kolumbija). V EU večina držav članic v skupen proračun prispeva zneske, ki odgovarjajo približno 0,8-0,9 % BDP, evropskih sredstev pa prejmejo med 0,5 in 3,5 % svojega BDP. Posledično je fiskalna redistribucija veliko višja v ZDA kot v EU. (str. 3)

Darvas opaža, da so tudi ameriške zvezne države po začetku krize začele izvajati konsolidacijo svojih financ, vendar je negativne učinke tega zategovanja pasu izravnala zvezna vlada s transferji kot tudi neposrednimi prilivi v posamezne državne proračune.

Evropska komisija po drugi strani porabi zgolj 1 % BDP evro območja (veliko manj kot zvezna vlada v ZDA), kar pa ni zadosti za stabilizacijo in proti-ciklično porabo.

%d bloggers like this: