Kaj se lahko naučimo iz Velike depresije?

The Economist je objavil odličen povzetek različnih mnenj ekonomistov o tem, kaj je povzročilo Veliko depresijo (1929-33) in kaj, če kaj, se iz tega lahko naučimo za obvladovanje sedanje Velike recesije. Je Veliko depresijo povzročil borzni zlom in pohlepni bankirji ali neprimernost zlatega standarda kot svetovne denarne ureditve? Je depresijo poglobila pasivna denarna politika Fed ali ameriški dvig uvoznih ovir?

Kaj pa EU? So fiksni tečaji med valutami držav evro območja danes ekvivalent tedanjemu zlatemu standardu?

Avtor pregleda se sicer ne strinja povsem, da je mogoče ureditev sedanje evropske monetarne unije (EMU) primerjati s tedanjim rigidnim zlatim standardom. Prvič, visoka integracija (prepletenost) evropskih finančnih trgov danes povzroča bistveno večje stroške izstopa, kot pa jih je zlati standard. In drugič, evro območje ima svojo centralno banko, ki lahko natiska evrov kolikor hoče.

Problem je v tem, kar avtor zgornjega pregleda pozablja – printanje denarja ni pomagalo v času času zlatega standarda in ne pomaga danes. Printanje denarja v času ničelnih obrestnih mer ne deluje, saj je denarna politika v takih razmerah impotentna. V času Velike depresije so države morale izstopiti iz zlatega standarda in se nasloniti na ekspanzivno fiskalno politiko, ki je (tako teoretično kot v praksi) edino učinkovito zdravilo.

Države evro območja pa imajo danes zvezani obe roki. Imajo fiksirane medsebojne tečaje, kar pomeni, da se efektivno nahajajo v razmerah zlatega standarda (t.j. nimajo svoje monetarne politike). In nimajo avtonomne fiskalne politike, saj je ta zvezana z zahtevami Evropske komisije glede hitre fiskalne konsolidacije.

Z obema rokama zvezanima na hrbtu se ne moreš braniti. Bo torej treba izstopiti iz evra (kar je izjemno drago) ali pa bo EK popolnoma sprostila fiskalno politiko in dovolila državam, da uporabljajo vsaj eno roko?

6 responses

  1. Kakšen primanjkljaj pa bi morali imeti za ekpanzivno fiskalno politiko? 10, 15 ali 20 %? Se mi zdi, da imamo mi malo več problemov s prohibitivnimi pribitki oziroma celo s strahom, da nam itak nihče noče več posojati, kot pa s kakšnimi evropskimi omejitvami.

  2. Meni se dozdeva Urban, da ne vidiš širše slike. Slovenija ima problem s pribitki in s posojili, vendar jih ima v precejšnji meri tudi zaradi omejitev trenutne zasnove Evroobmočja. Po drugi strani pa se ekspanzivne fiskalne politike ne izvaja na podlagi določenega primanjkljaja, temveč na podlagi stopnje nezaposlenosti. Če je zaposlenost blizu 100%, potem je primanjkljaj v monetarno suvereni državi lahko tudi 10 % pa ne bo nobenega problema. Kot bi dejali MMTjevci: nezaposlenost je znak, da je država premalo v deficitu.

  3. Saj to ni bila šala. Izguba časa se je ukvarjati z nečim, na kar nimaš vpliva. Vseeno je, če ne dobimo denarja zaradi ureditve EU in EUR, zaradi špekulacij, zaradi Nemcev. To lahko vzamemo samo v zakup.
    Jugoslavija je pač primer, da se vsega kar s tiskanjem ne da rešiti. Vseeno, kako svizec zavije čokolado, meje so.
    Pa se globoko strinjam, da največja škoda nastaja z brezposelnostjo. Na kratek rok je najslabše, če stroji stojijo, toliko sem se celo še sam učil.
    Tudi s tem se strinjam, da lahko to preseče le država.
    Vendar pa bi potlej pričakoval, da se vzame v ozir stanje, v katerem smo, dejstva, ki nas omejujejo, in na tej podlagi poskusi izdelati neke predloge. Tako pa se ta blog vedno bolj sprevrača v jadikovanje, kdo vse da je kriv, in teoretske analize, zakaj (zopet drugi) nimajo prav.
    Še zlasti pa me moti, ker se potem v vseh teh velikih zgodbah po nemarnem kar vse enači — penzije, plače, investicije, poraba. Kar vse je dobro, če raste. A v pogojih, ko zadolževanje ni več mogoče, lahko raste eno le na račun drugega.

  4. Sigurno so meje, nihče ne pravi, da jih ni. Ampak spet, pojavlja se ta zgodba o inflaciji in tiskanju denarja – kot da ustvarjanje denarja (ne bom rekel tiskanje, ker je zavajajoče) avtomatično vodi v inflacijo Jugoslovanskega tipa. Pa ne. Zato tudi pišem članke o monetarnem sistemu, s katerimi skušam posredovati javnosti malo znana dejstva. Vem, da so še druga področja, ki bi jih morali poštimati, ampak to je pač moj doprinos. Nisem pa ekonomist, da bi lahko pripravil nek celovit program (toda spet, kot opozarja Jože, bi moral biti za to prost ekonomskih ideologij). Kar bi pa lahko rekel je: Slovenija naj se začne glasno zavzemati za reformo evroobmočja in Slovenci, začnimo se bolj povezovati lokalno. V Radovljici počasi ustvarjamo zgodbo povezovanja v smislu turizma in povečevanja lokalno pridelane hrane. Mislim, da je to pomemben del poti naprej.

    http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/podjetje-18sedem3-kmetje-vseh-gorenjskih-dezel-zdruzite-se.html
    http://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/gorenjska-kulinaricna-renesansa-z-njive-na-kroznik/321889

%d bloggers like this: