Lucasova kritika iz leta 1976 je (skupaj z racionalnimi pričakovanji) v temelju preobrnila trende v ekonomski teoriji. Lucasova kritika – v grobem pravi – pravi, da so povezave (“zakonitosti”), ki jih najdemo med ekonomskimi kategorijami, ključno odvisno od konteksta ekonomskih politik v preteklosti. Če se te politike spremenijo, se spremenijo tudi relacije med podatki in te opažene zakonitosti ne veljajo več. Zdaj pa pride twist: …razen če so te relacije posledica globoko vsajenega vzorca obnašanja ekonomskih subjektov (in torej neodvisne od konteksta ekonomskih politik; saj racionalni posamezniki vedno vnaprej predvidijo ukrepe ekonomske politike in jih ti ne morejo presenetiti).

No, in ta tej osnovi so nato nastali mikro-fundirani makro modeli (in DSGE modeli kot najslavnejši med njimi), ki naj bi se zaradi mikro-fundiranosti izognili Lucasovi kritiki. Vendar se ne. Le zakaj naj bi bile funkcije koristnosti racionalnih reprezentativnih agentov neodvisne od družbenega konteksta? Ali kot pravi Cameron K Murray, preference posameznikov, njihove funkcije koristnosti, ne nastajajo v družbenem vakuumu. Zakaj torej ves ta cirkus glede mikro-fundiranosti? Hja, zato, da bi lahko pokazali, da je zaradi racionalnega obnašanja ekonomskih subjektov gospodarstvo samo-stabilizirajoče. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Michael Hudson je ekonomist, ki že leta opozarja na problem neenakosti in nezasluženega rentištva v ekonomiji in v družbi. V intervjuju za Renegade Economist razpravlja o tem, kje vidi pomanjkljivosti Pikettyjevega dela. Močno se strinja, da je knjiga pomembna, saj je na široko odprla vrata razpravi o neenakosti, vendar, poudarja, je statistika, ki jo je uporabil Piketty, pomanjkljiva. Razlog je po njegovem mnenju v tem, da uradna statistika v določenih državah ne zajema davka na kapitalske dobičke, saj nekatere države tega davka sploh nimajo. Poleg tega se bogati (in korporacije) v splošnem skušajo izogibati plačilu davkov.

Piketty prav tako ne omenja povezave med naraščajočimi dobički in dolgom (vzvodi), predvsem v zadnjih tridesetih letih finančne deregulacije. In končno, v veliko primerih so premožni do bogastva prišli z izsiljevanjem, podkupovanjem in nasiljem. Posledica vsega omenjega je v tem, da je dejanska neenakost še veliko večja kot jo prikazuje knjiga. Nadaljujte z branjem→

Mike Konczal v odlični recenziji Pikettyjeve knjige lucidno ugotavlja, da reformiranje sedanjega sistema tržnega gospodarstva (regulacija bank, omejevanje financiranja političnih strank itd.) ne more rešiti fundamentalnega problema kapitalizma, ki teži k povečanju koncentracije kapitala. Povečano koncentracijo lahko uspešno zmanjšajo le velike depresije in vojne na eni strani, na drugi pa aktivna davčna in socialne politike, ki prerazporejajo dohodke od bogatih k revnim. In prav slednjega je bogate (in vplivne) izjemno strah.

In an especially revealing passage on French rentiers at the turn of the last century, Piketty writes that “universal suffrage and the end of property qualifications for voting…ended the legal domination of politics by the wealthy. But it did not abolish the economic forces capable of producing a society of rentiers.” Nadaljujte z branjem→

• Economics is too important to leave to the experts – Ha-Joon Chang
• Austerity’s Legacy: GDP Far Below Potential, Not Climbing – Josh Bivens
• China inflates its GDP statistics – Henry Farrell
• Bernanke Says Size Alone Doesn’t Make Too-Big-To-Fail – WSJ
• The Poverty of Right-Wing Piketty Criticism – Brad DeLong
• On Progressive Econoblogging – Paul Krugman
• By Its Own Yardstick, the Fed Is Falling Short – NYTimes.com
• Cannabis use and liberalisation attitudes – vox
• OECD work on Income Distribution and Poverty

Mike Konczal na osnovi Pikettyjeve knjige o tem, kar sem govoril zadnjič v Kako zelo zanič je študij ekonomije: Vse teorije so nastale v določenem zgodovinskem kontekstu […] . Ne obstajajo brezčasne ekonomske teorije in ne obstajajo univerzalne ekonomske teorije, pač pa je vsaka od njih uporabna zgolj v konkretnem realnem kontekstu.

Many economists tend to build tight little stories and models, and then look outward at the data that may or may not fit. Piketty, on the other hand, starts with the remarkable data and then looks around at various models economists have deployed to see if those models fit. A useful example is the life-cycle theory of consumption, created in the 1950s by the economist Franco Modigliani. In this model, the primary role of savings is to finance retirement. Piketty takes an extra step to point out that this model was developed at exactly the moment when inheritance was at its historical lowest. He puts the model next to the data and concludes it doesn’t tell us much. Rare for an economist—and the book is filled with brilliant moments like this: Piketty shows how economists often reflect the society around them when they create supposedly ahistorical or nonpolitical models. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Komentator Financial Timesa Martin Wolf se je v zadnji kolumni dotaknil reforme monetarnega sistema. V njej zagovarja idejo, da je treba bankam prepovedati ustvarjanje denarja, da naj se banke omeji na posojanje predhodno ustvarjenega denarja in da naj za ves novoustvarjeni denar skrbi država. Ta predlog, ki se mu drugače reče tudi 100% rezervna zahteva, je v 30-ih letih prejšnjega stoletja skupaj z drugimi ekonomisti podpiral Irving Fisher (Čikaški načrt, 1933 in Program za monetarno reformo, 1939) kot reformni odgovor na Veliko depresijo in na delovanje finančnega sistema. Določene reformne predloge iz teh dokumentov so uzakonili, vendar 100% rezervna zahteva nikoli ni ugledala luči sveta. Danes uvedbo le-te zagovarjajo predvsem skupina Positive Money iz Velike Britanije, American Monetary Institute in ZDA in prof. Joseph Huber iz Nemčije. Prav tako sta ji naklonjena Michael Kumhof in Jaromir Benes iz Mednarodnega denarnega sklada. Nadaljujte z branjem→

Robert Kuttner se v analizi Pikettyjeve knjige “Capital in the Twenty-First Century” fokusira predvsem na to, česar Piketty v knjigi ne pove. In sicer, da v analizi obdobja, ki je izjema od “naravne tendence” kapitalizma po koncentraciji bogastva (obdobje 1941-1973 v ZDA in 1945-1973 v Evropi), ne gre globlje in ne razloži, katere značilnosti tega obdobja in katere ekonomske politike so privedle do zmanjševanja ekstremne neenakosti. Gre seveda za politike socialne države, politiko visokih davčnih stopenj na najvišje dohodke in veliko moč sindikatov. Nadaljujte z branjem→

The flimflam defense of mainstream economics – Thomas Palley:

The teaching of economics has recently been in the news. One reason is the activities of Manchester University undergraduates who have formed the Post-Crash Economics Society to protest the monopoly of mainstream neoclassical economics in university lecture halls. A second reason is criticism of the neoclassical reasoning in Thomas Piketty’s runaway best seller “Capital in the Twenty-First Century”.

This criticism and calls for including heterodox economic theory in the curriculum have prompted a defense of mainstream economics from Princeton University’s Paul Krugman and Oxford University’s Simon Wren-Lewis. Both hail from the mainstream’s liberal wing, which muddies the issue because it is easy to conflate the liberal wing with the critics. In fact, the two are significantly different and their defense of mainstream economics is pure flimflam. Nadaljujte z branjem→

Vsi poznate prigodo o žabi, ki čez vodo na hrbtu nese škorpijona. Škorpijon si ne more kaj, da žabe sredi poti ne ne bi pičil in tako svojih možnosti preživetja zmanjšal na ničlo. Enako je Zoran Janković svoje opcije političnega preživetja zakockal v petek. Pred petkom smo, tudi jaz, močno precenjevali njegov mešetarski racio. Toda ni si mogel pomagati. Škorpijon v njemu, gromozanski egotrip, je bil močnejši od racia. Ne glede na razpad vlade in povratek politične nestabilnosti in ne glede na razpad lastne stranke. Janković je uprizoril umor vlade in svoj samomor (kot je lepo sumariziral Rajko Pirnat).

Toda nacionalna škoda zaradi Jankovićevega “umora s samomorom“ bo relativno majhna, pa še njega se bomo znebili. Nadaljujte z branjem→

Gibanje za prenovo študija ekonomije je sicer hvalevredno. Mainstream ekonomisti so res naredili dokaj slabo nalogo pri napovedi te zadnje velike recesije, kot tudi pri vseh prejšnjih. Ekonomisti smo pač boljši pri razlagi, zakaj se je nekaj zgodilo kot pa pri napovedovanju bodočih dogodkov. Objektivno premalo vemo o kompleksnih relacijah med ekonomskimi subjekti (čeprav si domišljamo, da vemo zelo veliko), uporabljamo v bistvu zelo poenostavljene  teoretske modele za njihovo razumevanje (čeprav so izjemno sofisticirani in kompleksni), hkrati pa ne znamo in ne bomo nikoli mogli rešiti problema negotovosti. Tega razen Boga nihče ne more.
Nadaljujte z branjem→