• What We Mean When We Say Student Debt Is Bad – NYTimes.com
• How Did Bob Dylan Get So Weird? – Bill Wyman
• Reagan and the Great Man in history – Crooked Timber
• More Evidence Supporting the House of Debt – House of Debt
• Monetary policy transmission via balance sheets: Evidence from Japan – vox
• Economic Gains Likely to Tighten Job Market, Push Up Wages – Dallas Fed
• Can the Fed set interest rates? – Noahpinion
• Tracking Keynes through King’s – King’s Review
• Making Say’s Law True in Practice? – EconoSpeak
• What Today’s Economic Gloomsayers Are Missing – Joel Mokyr
• Dodd-Frank: Unfinished and Unstarted Business – Tim Taylor

Zanimiva raziskava Takatoshija Ite o vplivu kvantitativnega sproščanja (QE) na japonsko gospodarstvo. Japonska je bila prva, ki je preizkusila ta eksperiment v letih 2001-2006. Ito potrjuje, da je QE s povečanjem monetarne baze vplival predvsem na znižanje obrestne mere in na depreciacijo domače valute, medtem ko na inflacijo ni imel učinka.
Nadaljujte z branjem→

Trendno upadanje inflacije, ki je padla že pod 0.5% in je daleč od uradnega cilja ECB “blizu 2%”, nakazuje na razraščanje deflacije na evrskem območju. Nizka inflacija je odraz depresije v agregatnem povpraševanju, kjer gospodinjstva nočejo trošiti, podjetja si ne upajo investirati, države pa ne smejo več trošiti zaradi restriktivnih proračunskih ciljev, postavljenih s strani Evropske komisije. V razmerah, ko te tri ključne domače komponente BDP stagnirajo, se vse zaustavi, gospodarstvo stagnira, cene pa tudi. Brez zunanjega šoka ne more priti do spremembe tega “negativnega ravnotežja“. Kakšen šok bi lahko v takšnih razmerah zagnal gospodarstvo? Nadaljujte z branjem→

This latter view, which was shared until recently by the great majority of monetarist economists, is now contradicted by a more radical group of monetarists who developed the notion of ‘rational expectations’ and applied it to the study of inflationary processes. Their position is an extension of the argument that the increase in employment induced by monetary and fiscal policy is the result of some form of ‘cheating’ since workers had expected higher real wages than they actually received, whereas employers had expected to pay a lower real wage than they ultimately had to pay. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred časom smo lahko na tem blogu brali zanimivo analizo o učinkih davčnih stopenj na gospodarsko rast (glej Ti nesrečni davki ter Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast?). Predvsem v bolj liberalnih ekonomskih krogih velja teza, da naj bi nižje davčne stopnje na podjetniške dobičke spodbujala podjetja, da več investirajo, odpirajo nova delovna mesta ter zagotavljajo višjo celotne ekonomije. Te ideje smo hitro povzeli tudi pri nas, a na žalost je rezultat podoben kot to ugotavljajo tudi v razvitih državah. Nižji podjetniški davki so samo močno znižali proračunske prilive, kakega pozitivnega vpliva na gospodarsko rast pa ni bilo. V svetu ugotavljajo celo obratne učinke pretiranega zniževanja davčnih stopenj, predvsem zaradi posledično še večje neenakosti med prebivalstvom. Zato bi bilo zanimivo primerjati našo ekonomsko politiko na tem področju z dogajanji v tujini. Nadaljujte z branjem→

Chris Dillow se heca, da bi potrebovali nov poklic – nekoga, ki bi znal javnost informirati o ekonomiji in o tem, kaj ekonomisti vedo in kaj ne:

In a comment here, I propose the creation of a new job, or jobs – professors for the public understanding of economics, analogous to the professorships at Bristol and Oxford which do the same for science.

I’m not thinking that such jobs should necessarily be part of a free market priesthood; there’s more to proper economics than “Markets work, ner, ner”. Instead, the role would be to try to inform the public of what economists know and don’t. This would consist of at least three objectives:

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Münchau se v Financial Timesu sprašuje, zakaj je nemška centralna banka, najostrejša zaščitnica svetinje nizke inflacije, zapadla v obup. Bundesbanka je namreč predlagala, da naj bi se plače letos povečale za 3%. Običajno se nemške plače v socialnih pogajanjih povečajo za raven inflacije in za delček rasti produktivnosti. Glede na rekordno nizko inflacijo 0.4%, ki bo očitno na tej ravni vztrajala vsaj še leto ali dve, bi torej večino rasti plač morali pokriti z rastjo produktivnosti, ki pa je nižja od te razlike in s tem je predlog nesprejemljiv za delodajalce.

Zakaj torej Bundesbanka predlaga inflacijo plač? Razlog je, če opustimo teorije zarote, v depresiji zasebne porabe, ki se lahko poveča le ob občutni rasti realnih plač. Vendar pa samo višje plače v Nemčiji ne bodo dovolj, potrebne bodo spodbude za celotno evro območje. To pa pomeni občutno monetarno ekspanzijo prek odkupovanja državnih obveznic s strani ECB ter zavestno kršenje fiskalnih ciljev glede zmanjševanja proračunskih deficitov.

Šesto leto po izbruhu krize evro območje šele zares prihaja v deflacijsko depresijo japonskega tipa. To pa je v prvi vrsti posledica napak ekonomske politike. Začelo se je z Veliko nemško manipulacijo. Nadaljujte z branjem→

John Cochrane, profesor ekonomije na Chicago University, sicer deklarirani neoklasik ter anti-keynesianec in anti-neokeynesianec in kar je še teh predalčkov, je napisal zanimiv povzetek neoklasične revolucije v makroekonomiji. V prvih dveh sklopih obravnava Lucas – Sargentovo kritiko keynesianske makroekonomije (glej “After Keynesian Macroeconomics“), v zadnjem sklopu pa razmišlja ali je neoklasična revolucija resnično zmagala. Njegova ugotovitev je lucidna: neoklasična revolucija je sicer zmagala v akademskem svetu (prevlada DSGE modelov) in centralne banke širom sveta imajo v kleti velike DSGE modele, vendar njihovih rezultatov nihče ne jemlje resno. Medtem ko se akademiki igrajo s svojimi igračkami, pa se tisti, ki delajo ekonomsko politiko, raje zanašajo na preproste izračune ter svoje izkušnje in občutke.

In ta ugotovitev ni daleč od resnice.
Nadaljujte z branjem→

Čez vikend sem se zabaval z branjem diskusije na blogosferi o tem, kako nekomu posredno reči, da je neumen, ne da bi bili grobi do njega. Debata se je razvnela, ker je Larry Kotlikoff protestiral, ker naj bi Paul Krugman napisal, da je kongresnik Paul Ryan neumen. Krugman je bil v resnici precej bolj fin – za oznako Ryana si je sposodil oznako Ezre Kleina iz leta 2007: “a stupid person’s idea of what a thoughtful person sounds like.” No, s tem je v resnici užalil Ryanove volilce in konzervativce, ki se jim zdijo Ryanove ideje razumne in premišljene.

Hja, jaz sem se pred dvema letoma vprašal o prištevnosti nekdanjega predsednika vlade, ko je z nespametno izjavo podžgal špekulacije finančnih trgov o bankrotu Slovenije, kar se je nekaterim zdelo žaljivo. Morda bi moral uporabiti bolj prijazno posredno oznako in se vprašati o prištevnosti volilcev, katerim se takšna oseba zdi tako razumna, da dobi dovolj glasov, da lahko postane predsednik vlade. In ni edina. Ima precej konkurence. Sploh pa na levici oziroma levi sredini. Od tod moja oznaka volilnega telesa izpred enega meseca Ta nacija potrebuje psihiatra. Nadaljujte z branjem→