Glede na aktualno povrnitev recesije in drsenje cen proti deflaciji ponavljam zapis iz prejšnjega tedna o tem, zakaj ECB ne more rešiti tega problema.

Trendno upadanje inflacije, ki je padla že pod 0.5% in je daleč od uradnega cilja ECB “blizu 2%”, nakazuje na razraščanje deflacije na evrskem območju. Nizka inflacija je odraz depresije v agregatnem povpraševanju, kar se kaže v povrnitvi recesije ali stagnaciji v največjih državah EU in kar je neposredna posledica dejstva, da gospodinjstva nočejo trošiti, podjetja si ne upajo investirati, države pa ne smejo več trošiti zaradi restriktivnih proračunskih ciljev, postavljenih s strani Evropske komisije. V razmerah, ko te tri ključne domače komponente BDP stagnirajo, se vse zaustavi, gospodarstvo stagnira, cene pa tudi. Pademo v luknjo deflacijske depresije japonskega tipa. Brez zunanjega šoka ne more priti do spremembe tega “negativnega ravnotežja“. Kakšen šok bi lahko v takšnih razmerah zagnal gospodarstvo? Nadaljujte z branjem→

Negativne novice iz posameznih držav evro območja (vrnitev recesije v Italijo, padec BDP v Nemčiji, ničelna rast v Franciji) nakazujejo, da se obeta tretja recesija v okviru sedanje gospodarske krize v EU. Ali drugače povedano, EU zapada v krizo oblike trojnega V. Toda zadeva je še hujša, nizka inflacijska pričakovanja in gospodarska stagnacija nakazujejo, da se EU pogreza v pravo dolžniško depresijo japonskega tipa. Spodnja slika to lepo ilustrira.

Nadaljujte z branjem→

Mark Thoma iz University of Oregon se v Fiscal Times sprašuje o tem, kako je možno, da se makroekonomisti sedem let po izbruhu krize ne strinjamo o tem, kaj je povzročilo krizo, zakaj je (bila) tako huda in zakaj je okrevanje tako počasno. Ker se ne strinjamo niti o tem, se seveda ne moremo poenotiti niti glede tega, katere politike uporabiti za izhod iz krize. Nekateri trdijo (trdimo), da je potrebna kombinacija ukrepov monetarne in fiskalne politike, drugi prisegajo samo na monetarno politiko, tretji pa so proti kakršnemukoli vmešavanju države. In ker se ne moremo strinjati, je tudi za ustvarjalce ekonomske politike težko najti prave rešitve (ki ne bi takoj doživeli hudih kritik iz enega izmed sprtih taborov).

Thoma še pravi, da je – s čimer se absolutno strinjam – ključni problem v apriornih ali ideoloških prepričanjih, ki preprečujejo, da bi posamezni ekonomisti bili pripravljeni neobremenjeno primerjati podatke in stvarnost in pripoznati empirična dejstva, pač pa raje zastopajo skrajna ideološka stališča. In zaključuje, da je makroekonomske šarlatane nemogoče zaustaviti, lahko pa jih omejimo tako, da jih identificiramo in označimo kot šarlatane. Nadaljujte z branjem→

Iz radovednosti sem preletel zadnji osnutek koalicijske pogodbe (KP) in moram reči, da se mi zdi povsem OK.(*) KP sicer ne prinaša nobenih revolucionarnih predlogov. Še najbolj revolucionarni so predlogi uvedbe (delne) socialne kapice, nadomestitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja z obvezno dajatvijo, ločitve infrastrukture in storitev na področju telekomunikacij, sistemskega razdolževanja podjetij ter ustanovitvijo Vladne projektne pisarne. KP namesto radikalnih prinaša inkrementalne reforme, kar ima (ob dosledni izvedbi) večje možnosti za uspeh. In glede teh inkrementalnih sprememb se zdi KP še kar dobro premišljena in na posameznih mestih tudi strokovno dostojno utemeljena. Ima pa tudi nekaj očitnih pomanjkljivosti. Nadaljujte z branjem→

Tudi sam se velikokrat počutim zelo podobno kot angleški fiziki, ki jih je leta 1842 nemški matematik Carl Gustav Jacobi na vabljenem predavanju s ponosom šokiral z izjavo “It is the glory of science to be of no use“. Tudi sodobna ekonomija je v precejšnji meri zabredla v “lepoto” kompleksnih matematičnih modelov, ki se zdijo, da so zgolj sami sebi namen. Toda podobno kot matematika zna biti tudi teoretična ekonomija mnogokrat zelo uporabna v praksi (denimo pri avkcijah ipd.).

No, pri nas (v ekonomiji) za razliko od matematike manjka še splošno spoznanje, da je nek pogled (teorija) samo ena izmed možnih pojasnitev realnosti in da ne obstaja Velika enotna teorija (Grand unified theory). Potrebujemo demokratizacijo ekonomske vede v učbenikih. Nadaljujte z branjem→

Antonio Fatas se zelo upravičeno sprašuje, zakaj ECB, za razliko od Fed, poudarja pomen strukturnih reform, namesto da bi se fokusirala na ciklične dejavnike – na nizko pričakovano agregatno povpraševanje in kaj bi lahko naredila, da bi spodbudila zaprtje vrzeli med aktualnim in potencialnim BDP.

Clearly, during any period of low growth there is a debate about the extent to which this is due to cyclical conditions or structural ones. What I expect the central bank to communicate is their view on how close the economy is to potential output, how much slack there is in the economy and how they plan to use their economic tools to address that gap.

Nadaljujte z branjem→

Adair Turner navaja dejstva, zakaj bodo učinki bodočih liberalizacij trgovine nujno manjši kot v preteklosti. Ključni razlogi so, da je trgovina s proizvodi že zelo liberalizirana, medtem ko se vzorci potrošnje v razvitih državah spreminjajo. Največji delež porabe odpade na storitve, s katerimi ni mogoče trgovati ali v zelo omejenem obsegu. Spreminja se tudi način proizvodnje – povečana robotizacija proizvodnje bo zahtevala vse manj prenosa proizvodnje v tujino. Hkrati pa imajo razvite države trenutno večje probleme, kot so spodbujanje rasti in zmanjševanje zadolženosti, v primerjavi s katerimi so učinki trgovinske liberalizacije zelo majhni.

But further trade liberalization is bound to be of declining importance to economic growth. […] With industrial tariffs already dramatically reduced most potential benefits of trade liberalization have already been grasped. Estimates of the benefits of further trade liberalization are often surprisingly low – no more than a few percentage points of global GDP.

Nadaljujte z branjem→

Roger Farmer z UCLA pobija tezo neoklasične teorije, da je delovanje centralne banke in sestava njene bilance irelevantna, saj da nima vpliva na obrestne mere. Bežen pogled na rezultate delovanja centralne banke – tako njenih rednih kot izrednih ukrepov (kot je kvantitativno sproščanje) to teorijo seveda povsem spodbije. Zakaj torej neoklasična teorija tukaj povsem “udari mimo”? Farmer pravi, da zato, ker ljudje – v nasprotju s teorijo – ne živijo večno. Zato tudi niso racionalni in ne optimizirajo svojih odločitev v neskončnosti, pač pa imajo zelo kratek časovni horizont. Centralne banke pač imajo bistveno daljši horizont in njihovih ciljev kratkoročno usmerjeni posamezniki ne morejo popolnoma razbrati oziroma cene, po katerih trgujejo, ne vključujejo vseh relevantnih informacij.

Here’s the puzzle for neoclassical theory. According to received wisdom (Michael Woodford’s Jackson Hole paper is an excellent exposition of this idea) the asset composition of the Fed’s balance sheet is irrelevant. If the Fed had bought more short-term government debt instead of intervening in the riskier MBS market; it would not have made one whit of difference to the economy.

Nadaljujte z branjem→

Ena izmed boljših revizij lika in dela Boba Dylana, kar sem jih bral. Bill Wyman v Vulture slikovito opiše osebnostni in umetniški vzpon, razvoj in metamorfozo Boba Dylana v najbrž najbolj nenavadnega anti-pop-rock velikana, ki ne daje intervjujev in ne napoveduje svojih albumov ali koncertov, hkrati pa izda največ albumov in na leto odigra največ koncertov v primerjavi z ostalimi velikani (Springsteen, U2, Rolling Stones). Velikan, ki je masovno prisoten s svojo umetnostjo in ki kakor da ne želi biti opažen. Velikan, ki na koncertih namerno uniči oziroma naredi neprepoznavne svoje najboljše pesmi.

Aja, prihaja najnovejši Dylanov album – album priredb. Nadaljujte z branjem→

The latest controversy about Rick Perlstein’s new book (The Invisible Bridge: The Fall of Nixon and the Rise of Reagan) is an opportunity to post a couple of thoughts I’ve had for a long while.

First, the outsize Republican idolatry of Reagan is explained in part by the fact that there’s no one else in their history of whom they can really approve. The Bushes are a bad memory for most, Ford was a non-entity and Nixon was Nixon. Eisenhower looks pretty good on most historical rankings, but he’s anathema to movement conservatives: Eisenhower Republicans were what are now called RINOs. Going back a century, and skipping some failures/nonentities, Theodore Roosevelt is problematic for related but different reasons. Going right back to the beginning,and skipping more nonentities and disappointments, some Repubs still try to claim the mantle of the “party of Lincoln” but that doesn’t pass the laugh test. As many others have observed, the “party of Jefferson Davis” is closer to the mark. So, they have little choice but to present Reagan as the savior of the nation.

Nadaljujte z branjem→