Črt Kostevc

Volilni uspeh Združene levice je pod drobnogled javnosti postavil gospodarski program stranke, ki je zrastla na platformi protestov proti gospodarskemu establišmentu in je, kot edina stranka na tokratnih volitvah, ponujala znatnejši odklon od sicer dokaj predvidljivih predlogov za oživitev slovenskega gospodarstva. Ob sorazmerno gosto poseljenem levem polu slovenskega političnega prostora so nekdanji protestniki poiskali svojo nišo med volilci z naskokom na njegov skrajni levi rob. Njihov gospodarski program je amalgam bolj ali manj neuresničljivih idej, ki slonijo na splošni percepciji o vzrokih gospodarske recesije v Sloveniji, pomešanih z izdatno dozo razrednega boja in upora proti »strahovladi« tujih in domačih političnih elit. Ne glede na to, da so mnogi elementi njihovega programa uresničljivi zgolj v vzporednem vesolju socialistične utopije, so naleteli na posluh pri slabih šestih odstotkih volilcev. * Nadaljujte z branjem→

Najbolj pogosto vprašanje preteklega leta v povezavi s Slovenijo s strani tujih medijev je bilo, ali se bo uspela izogniti bankrotu. Moram priznati, da sem po določenem času imel tujih novinarjev vrh glave, zato sem na blog napisal standarden tekst, da ni strukturnih pogojev, da bi Slovenija morala bankrotirati. Slovenski makroekonomski temelji so bili (in so še) bolj zdravi od večine EU držav. Edini razlog za špekulacije o možnosti bankrota je bila dolgoletna neaktivnost vlade glede reševanja bank. Kot sem napovedal, so se špekulacije glede bankrota polegle takoj, ko je vlada začela s sanacijo bank. In cena slovenskega zadolževanja v tujini je po enem mesecu padla za skoraj tretjino, manj kot pol leta kasneje pa padla na rekordno nizko raven – na najnižjo raven po vstopu v EU. Ne glede na to, da se je slovenski javni dolg zaradi stroškov sanacije bank dramatično povečal na zgodovinsko najvišjo raven. *
Nadaljujte z branjem→

Julijska neurja so nas ujela na Braču. Po močnem jugu ciklona Klara je bil napovedan obrat na močno burjo. Privezali smo se na glavni pomol, zaščiten pred burjo. Privezani smo bili za burjo, zavarovani z dvojnimi vrvmi in »špringi«, toda ob treh zjutraj je udarila viharna tramontana iz za 90 stopinj druge smeri, naravnost iz smeri vhoda v luko. Udari vetra in pritiski na barko so bili tako močni, da je odtrgalo dvometrski kamniti kos pomola, kjer smo bili privezani. Od pomola smo bili le še deset centimetrov in izgledalo je le še vprašanje časa, kdaj bo barko razbilo na pomolu. Z Dragom sva evakuirala otroke in ženi, se nekako prevezala in se mukoma na muring potegnila ven za pol metra. Ter molila, da vrv od muringa ne poči. * Nadaljujte z branjem→

The Economist vnaša nekaj zdrave skepse v koncept sekularne stagnacije (obdobje trajno zmanjšane dolgoročne gospodarske rasti). Pred sekularno stagnacijo je že sredi 1930. let svaril tedanji predsednik ameriške zveze ekonomistov Alvin Hansen. Njegove bojazni, da bo svetovno gospodarstvo trajno raslo po nižjih stopnjah rasti, se niso uresničile (v največji meri najbrž zaradi nastopa 2. svetovne vojne, ki je bila, nehote, največji keynesianski stimulus za gospodarsko rast). Nadaljujte z branjem→

VoxEU je pravkar izdal izvrstno novo e-knjigo o sekularni stagnaciji Secular Stagnation: Facts, Causes and Cures, ki jo lahko zastonj snamete z njihove spletne strani. Vrsta ekonomistov v knjigi pojasnjuje različne dimenzije daljšega obdobja upočasnjene gospodarske rasti, kot ga denimo doživlja Evropa zadnjih pet let ali Japonska že dobrih 20 let. Čeprav gre pri sekularni stagnaciji za rast nižjo od potencialno možne, pa je prvo dejstvo, ki ga ob tem morate vedeti, da pri tem ne gre za probleme na strani ponudbe, pač pa za prvenstveno probleme zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja. Problemov na strani povpraševanja pa ni mogoče reševati z zdravili za ponudbo, torej z opevanimi strukturnimi reformami.

Gre za “novo normalnost”, ki je ni mogoče reševati s konvencionalnimi ukrepi in kjer ne veljajo stare dogme, pač pa si želimo več in ne manj inflacije, več trošenja in manj varčevanja, manj izvoza in več domačega trošenja itd. Problem pa je, da nas tudi zdaj uporabljani nekonvencionalni ukrepi (masovno kvantitativno sproščanje) ne bodo nujno in hitro pripeljali nazaj v “staro normalnost”.

Nadaljujte z branjem→

Ste se kdaj vprašali, zakaj nobenemu ekonomskemu modelu ni uspelo napovedati sedanje velike recesije ali njene globine? Hiter in zelo preprost odgovor na to bi bil, prvič, da je ekonomija podobno dinamičen in kaotičen sistem kot vreme, drugič, da je poznavanje obnašanja ekonomskih subjektov bistveno slabše od molekularne dinamike v meteorologiji, in tretjič, ker so predpostavke glede obnašanja ekonomskih subjektov bistveno bolj poenostavljene, interakcije med njimi pa povsem zanemarjene.

Več v Sobotni prilogi Dela

Pred dvema dnevoma sem objavil zapis o tem, zakaj se ekonomisti o ničemer ne strinjamo. Dani Rodrik pa je objavil komentar o tem, o čem se ekonomisti strinjamo in zakaj to ni nujno dobro. Po njegovem je divergentnost mnenj dobra za družbo, da se ne uspava ob lažnem občutku varnosti, temelječem na videzu, da nekaj res vemo.

Heterogenost mnenj je, nasploh v znanosti, dobra in koristna, ker omogoča, da se na daljši rok izkristalizirajo znanstvene “resnice”. Ni pa nujno dobra za nosilce ekonomske politike, ki so ob tem zbegani, zaradi česar je Dwight Eisenhower nekoč dejal, da si želi “enorokega ekonomista“. Toda v takšni kakofoniji divergentnih mnenj običajno zmagajo tista z najmočnejšo ideološko in populistčno komponento ali izrazito politično pripadnostjo. Kar pa ni tako dobro. Poglejte denimo samo v smeri škodljivega vpliva Mencingerja ali Križaniča v zadnjih dveh desetletjih. Nadaljujte z branjem→