Črt Kostevc

Pred nekaj tedni se je število podpisnikov Mladinine peticije »Preprečite razprodajo« povzpelo na 10.000, med njimi je bilo 117 podpisnikov izpostavljenih kot intelektualci. Ti štejejo dvojno. Glede na uspehe, ki so jih nedavno dosegla slovenska podjetja na izvoznih trgih, razmeroma visoko gospodarsko rast in predvidoma slabo ceno, ki bi jo na trgu lahko iztržili za paket podjetij, podpisniki ne samo ne vidijo potrebe po nadaljnji privatizaciji, temveč jo vidijo celo kot škodljivo. Privatizacija naj bi pomenila, da dokončno prodamo zadnje ostanke gospodarske suverenosti zloveščim silam globalnega kapitalizma. Nadaljujte z branjem→

Mark Carney, guverner Bank of England, je dal zelo lepo in šolsko razlago, zakaj strukturne reforme v monetarni uniji ne morejo biti rešitev za izhod iz krize. Strukturne reforme v smislu zniževanja stroškov dela v eni državici unije sicer dvignejo njeno konkurenčnost, vednar pa zgolj realocirajo obstoječe povpraševanje, medtem ko agregatno povpraševanje še vedno ostane enako. Celotnega gospodarstva unije to ne potegne iz krize, ker gre za igro z ničelno vsoto. Interna devalvacija je rešitev za enega, ne pa tudi za vse.

Zato so potrebni ukrepi za dvig agregatnega povpraševanja na ravni celotne unije, in to v likvidnostni pasti (ničelne obrestne mere) lahko naredi samo fiskalna politika. Šele ko povpraševanje raste, je smiselno delati strukturne reforme v posamezni članici in dvigovati njeno relativno konkurenčnost glede na ostale članice.

Zanimivo je, da te preproste aritmetike monetarne unije mnogo ekonomistov in večina politikov ne zmore dojeti. Nadaljujte z branjem→

Tri četrtine dolga (246 mlr. evrov) se nanaša na mednarodni reševalni sklad, ki so ga organizirali ECB, IMF in evrsko območje.Od tega je 53 mlr. evrov bilateralno dogovorjenega dolga, preostanek pa multilateralno dogovorjenega (kar pomeni soglasje vseh kreditodajalk). Odpis dolga do ECB in IMF (skupaj 52 mlr. evrov) je malo verjeten, ker je bodisi pravno nedopusten (ECB)  bodisi v nasprotju z dosedanjo prakso (IMF ne odpušča).

Vir: CNN Money

Tudi Paul Krugman (pravilno) ugotavlja, da Grčija nima veliko opcij. Pa tudi kreditodajalci jih nimajo. Pri dolgu v višini 170% BDP je iluzorno pričakovati, da bo Grčija kadarkoli ta dolg poplačala. Gre samo za to, koliko denarja bo kreditodajalcem uspelo izvleči iz Grčije prek sprotnega financiranja obresti, brez da bi prišlo do revolucije v Grčiji. Gre samo za vprašanje, kako velik je odstotek primarnega primanjkljaja v grškem proračunu, ki je še socialno in politično znosen za Grke. Po domače rečeno, koliko % več davkov mora Grčija pobrati od podjetij in ljudstva glede na vrednost storitev, ki jim jo država ponuja. Za 4% višji davki od javnih izdatkov je očitno socialno nevzdržno (in tudi v zgodovinski primerjavi praktično nemogoče), 1% do 2% pa bi bilo mogoče sprejemljivo.

Drugače rečeno, če Grčiji kreditodajalci odpišejo polovico dolga in odplačevanje druge polovice podaljšajo na 50 let, se bodo Grki najbrž navadili, da na leto porabijo za 1-2% manj kot ustvarijo. Toda glavnica dolga bo še vedno ostala.

In bodite prepričani, da kreditodajalci to dobro razumejo, ne glede na retoriko, ki jo uporabljajo. Ko se bodo strasti pomirile, bo prišel trenutek za dogovor. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Sij zlata kot kaže pomaga ustvarjati vztrajen in slepeč mit, ki se ga trdovratno oklepajo predvsem libertarci in predstavniki avtrijske ekonomske smeri. Namreč mit o tem, da je bilo na zlatem standardu nekoč bolje. In da bi bilo bolje, če bi ga zopet uvedli. To zablodo sva v različnih postih vsak po svoje z Jožetom že obelodanila, vendar jo je očitno potrebno vztrajno ponavljati preden bo dokončno izginila. Naj ponovim precej očitno dejstvo: v zlatem standardu država s svojo valuto ni na vrhu hierarhije denarja. To mesto zaseda zlato, zato je v svojem slepem oklepanju določenega razmerja med valuto in zlatom zgolj nemočna talka, ko pride do večje gospodarske krize. Nadaljujte z branjem→

Novi grški finančni minister Yanis Varoufakis, sicer profesor ekonomije na univerzi v Atenah (pred tem pa na univerzi Austin, ZDA), je zelo jasen glede vprašanja, zakaj Grčija ne more izstopiti iz evra. Preprosto, devalvacija valute deluje (na povečanje konkurenčnosti) samo, če se zgodi čez noč, Grčija pa sploh nima svoje valute. Če bi se Grčija pripravljala na svojo valuto (kar traja mesece dolgo), bi v pričakovanju bodoče davalvacije vsi imetniki bančnih vlog svoj denar spravili v tujino. Torej, Grčija ostaja neločljivo zvezana z evrom.

.

Sicer pa bodite pozorni na izraz “fiscal waterboarding of Greece“. Mislim, da je to najboljši izraz za opis prisilne politike varčevanja, ki jo je Evropska komisija pod diktatom Nemčije naložila perifernim državam EU v času najhujše gospodarske krize po 2. svetovni vojni.

John Cochrane v razumnem komentarju lepo razloži Bernankejevo izjavo, zakaj QE (lahko) deluje v praksi, ne pa tudi v teoriji. Razlika med ameriškim in evropskim QE je v tem, da je v ZDA Fed s tem signaliziral, da bodo obresti še dolga leta ostale nizke, v EU pa je ECB signalizirala, da bo odkupovala državni dolg (s čimer se zmanjšujejo tveganja). In Cochrane brez dlake na jeziku pove, da je pretvarjanje ECB, da s tem, ko nacionalne CB odkupujejo nacionalni dolg, ECB ne prevzema tveganja, kratkega daha. V primeru, da denimo španska CB bankrotira zaradi odkupov španskega dolga, jo bo morala reševati ECB. Prejšnji četrtek smo torej skozi stranska vrata dejansko dobili evroobveznice v preobleki diplomatske centralnobančne latovščine. Nadaljujte z branjem→

Kriv je moj nekdanji profesor in mentor Ferdinand Trošt. Pri enem izmed predmetov je mene in moje kolege »zastrupil« z zgodovinsko analizo industrializacije Slovenije. Na Trošta pa je vplival njegov predhodnik Vladimir Pertot, ki je tej temi posvetil dve zajetni knjigi, po katerih smo študirali in ju še vedno hranim doma. Pertotove analize so pokazale tesno odvisnost industrijskega razvoja Slovenije od izgradnje »južne železnice«, železniške proge med Dunajem in Trstom dobrih 160 let nazaj. Prosvetljenost vladarjev iz Dunaja nam je ob šolstvu prinesla tudi železnico in z njo železarstvo, premogovnike, tekstilno industrijo, logistiko in ostale dejavnosti. Z železnico in pristaniščem smo dobili vstopnico v svet razvitih držav. *
Nadaljujte z branjem→

Jože P. Damijan in Aleš Groznik

Iz zgodovinskega vidika je najbrž nesporno dvoje dejstev. Prvo dejstvo je, da se Slovenija najbrž nikoli ne bi industrijsko razvila, če nekdanja država Avstro-Ogrska na Dunaju ne bi imela prosvetljenih vladarjev. Vladarjev, ki so poskrbeli ne samo za obvezno osnovno šolstvo, pač pa tudi za izgradnjo »južne železnice«, ki je pred 160 leti povezala prestolnico Dunaj s pristaniščem v Trstu prek Slovenije. Ta prosvetljena avstrijska oblast je, seveda v zasledovanju svojih lastnih interesov, Sloveniji dala železniško infrastrukturo, industrializacijo, razvoj logistike in ostalih spremljajočih dejavnosti. Z železnico nam je Avstrija prinesla razvoj.

Drugo dejstvo pa je, da slovenski politični vrh vse do Staneta Kavčiča (in po njem spet dolgo ne) ni imel nobene prometno-infrastrukturne vizije.In da je tudi danes nima.
Nadaljujte z branjem→